Zagledal
sem deževnika. Že na prvi pogled se mi je zdelo, kot bi bil v stanju neke
nirvane, dušnega-ravnovesja, ni bilo stvari, ki bi ga (z)motila, sploh se ni
odzival na dražljaje iz okolja…
Nekaj
časa sem ga gledal, potem pa sem ga med prste vzel, da bi »strokovno« njegovo
stanje proučil, vendar – hudiča, ugotovil sem, da je povsem osušen…
Zaznal
sem, na spletu, neke »zdravniške« nasvete. Govorili so o zauživanju sladkarij
in pojasnjevali, da zanj ni razlog v potrebi po sladkem, pač pa je »porušeno
ravnovesje« dejanski razlog…
Ne
vem, čemu se mi zdi, da ne vedo o čem govorijo, a menim, da govorijo o
odsotnosti zadovoljstva oziroma, če z druge strani zapišem, o prevladujočem
nezadovoljstvu (mimogrede: psihična in/ali duševna obolelost zlahka zmore biti
razlog /tudi/ za prekomerno uživanje sladkarij), čeprav – tudi zadovoljstvo NI
ravnovesje, pač pa je »ravnovesje« odsotnost slehernega čustvovanja, slehernega
razpoloženjskega izkazovanja, potemtakem stanje neke otopelosti, stanje
ničesar-mi-ni-mar, stanje – mrtvosti!
Življenje
NI, in ne more biti, ravnovesje, ker se ne odvija v laboratorijskih razmerah, v
katerih konstantnost razmer, tisti nič-se-ne-dogaja, poskrbi za povsem
ravnodušno odtekanje časa praznini in praznemu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar