Pomembnost želja…

Ko si lačen, zelo lačen, toliko, da ti lakota preprečuje dospetje do zadovoljstva, in te nekdo vpraša česa si želiš, takrat, domnevam, ne boš zastavil z…

 

Rad bi brisačo, da se bom obrisal, po umivanju zob. Pa zobno krtačko in pasto, tudi zobotrebec bi prav prišel. Po možnosti bi mizo in stol, pa krožnik in jedilni pribor. Ja, da ne pozabim, prijala bi mi velika porcija golaža…

 

Običajno je tako, da zadeve, ki naj bi nam bile pomembne, naštevamo po neki prioriteti, od tistega, kar najbolj želimo, navzdol, kajti – če se mi največja želja izpolni, ni vrag, da ne bi zmogel biti zadovoljen tudi takrat, kadar se mi najmanjša ne bo… v obratnem primeru pa do zadovoljstva ne dospem…

 

Čemu to zapisujem? Ah, preprosto, ker sem neko nagonsko »modrost« prebral, o tem, kaj potrebujemo, za zadovoljstvo, na stara leta, in so bile želje tako razvrščene (domnevam, ne, celo prepričan sem, da so določene tudi pozabljene, denimo denarja nikjer ni bilo zapisanega, le-ta pa je bog večno požrtnih, a kljub temu):

 

Na prvem mestu – udobno bivališče (da, poudarek na udobno).

Na drugem – dobra hrana na mizi (poudarek na dobra, kakopak, pri čemer ni zanemariti želje, da ne bi jedel z naročja, pač pa tudi mizo želi).

Na tretjem – da so krog tebe tisti, katere imaš rad in te osrečujejo (poudarek, kakopak, na tem, da TEBE osrečujejo)…

 

Svet se, zagotovo, vrti okrog sebičnih riti, pa – lepše se jim vrti, lepše se počutijo, lepši je, ta svet. Četudi je gnojna jama, ni problem, pomembno je, da sem na toplem in sit…

 

Udobno stanovanje – da boš zase imel več prostora, pa čeprav si obkrožen s tistimi, katere »imaš rad« in ki te »osrečujejo«?! Čudna logika, vsaj meni, glede na to, da osebno želim biti s tistimi, ob katerih zmorem do sreče dospeti, pa me tudi bivanje v dvosobnem stanovanju, ob pet članski družini, ne bi v nezadovoljstvo spravilo…

 

Dobra hrana – da ne boš jedel zgolj radi osnovnega namena hranjenja, pač pa boš, ob žretju, do dodatnega zadovoljstva dospeval?!

 

Tisti, ki tebe osrečujejo – hm, veš, očitno ti ni znano zadovoljstvo, porojeno s tem, da sam nekoga osrečuješ, da do lastne sreče prek tuje dospevaš, ko bi ti bilo znano, takrat bi namreč vedel, da… je lepše dajati, kot pa jemati…

 

Takšne so, pač, odlike sebičnosti, jaz in jaz vselej na prvem mestu. Pa niti ne bi bilo nič narobe, s tem, ko bi bili tiho, in zgolj zadovoljno krulili, kakor to ostali nagoni počno, namesto, da nenehno gobezdajo o svoji dobroti, pa nesebičnosti, o tem, kako imajo nekoga radi…