Je pokrita?!

Pralni stroj je že na veliko zastavil svoj nedeljski delovnik, pomivalnega bom kasneje zagnal, ko se mi bo dalo spužvo prijeti, in pomiti…

 

Cirkus je pospravil svoj šotor, za leto se je odpravil v neznano, menažerija pa je ostala, celo odprtih vrat kletke. Mrtvi se bodo, počasi, opomogli, vrnili so se k svojemu počitku, in s težavo umirjajo navdušenost, katero so doživeli, ker so jih s svojim prihodom na pokopališča tako lepo »počastili«. In »ljubezen« se bo spet, iz podzemlja, smela vrniti v zrak…

 

Ko je Pavlov ugotavljal pogojni refleks – ne vem, čemu je ubogega psa matral, ko pa se mu je zadeva odvijala pred očmi?! Ni prepoznal zvokov piščali, ali tistih, ki se nanje odzivajo?!

 

Sam sem danes »počastil« jagode, ko sem jih, med kuhanjem jutranje, zalil… mejduš, nekatere so znova začele cveteti, celo plodove zastavljati… in limonovec, ko sem ga k zidu zvlekel, da mu napovedan pad temperature nekoliko omilim… in kurišči, ko sem jima pepel odvzel pa, posledično, z njim »počastil« kakijevo drevo…

Cucka in mačka tako in tako »častim« nenehno, tudi s tem, ko se v vlogo vratarja podam, da se je tudi Mala naučila tistega spet-bi-nekdo-šel-notri/ven…

 

Oba starša sem imel, v njunem poslednjem času, v domovih za ostarele, in tam sem imel priložnost spoznavati način, na katerega »častijo« za živetja. Redki so bili, oskrbovani, ki so imeli priložnost biti obiskovani, nemalo jih je bilo dobesedno odloženih, po načelu daleč od oči, še dlje od srca. Čudno načelo, tam, kjer črpalke sploh ni…

 

Danes bom »častil« počitek. Iz štiriindvajset urne »službe« v prazen dan, ki se, ob pogledu na prazno ležišče poleg mojega, že z odpiranjem oči začne. Se moram še navaditi na to, da ne bom, v dneh po njenem odhodu, najprej pogledal, če je pokrita…

 

Predstava mora teči dalje. In se ni bati, bo. Klovni so nenehno dejavni, zverine pa tudi renčijo. In začel se bo čas velikih razprodaj, in čas treh-mož, ki tradicionalno ne pričajo samo o mentalni, pač pa o vsesplošni revščini. Ki hiti, nezaustavljivo, nadoknaditi tisto, česar nikoli ne bo zmogla…

 

Včeraj sem slišal, da bodo vsaj knjige za menoj ostale. In se že veselim svoje posmrtnosti. Prah bo imel kam legati, in tudi h grižljaju stroja za mletje papirja bom nekaj malega prispeval…

Upam, da mi bodo otroci izpolnili željo, pa pepel, v katerega se spremenim, zares v neznano nekje stresli. Da se mi ne bo tudi po smrti obračal želodec, ob tem, ko bi me s svojimi obiski mrtvega »po/častili«…