Sprašujem se…

… marsikdaj, kje najdem moč, da zdržim vse, kar mi je v zdržanje danega, in kdaj bom dočakal konec dodajanj vsega, s čemer skuša življenje mojo vzdržljivost preizkušati. In se sprašujem, če bi bilo drugače, ko bi znal predvsem nase gledati, in bi mi bilo za vse ostale mar le toliko, kolikor bi mi prijalo za mar imeti.

 

Na prvo vprašanje poznam odgovor – konec bo, ko bo konec meni vsega, pravzaprav, ko bo konec mene. Odgovora na drugo vprašanje pa niti slišati ne želim. Ga vidim pri vseh tistih, ki znajo tako, kakor sam nikoli nisem ne hotel, ne znal, ne zmogel.