…
marsikdaj, kje najdem moč, da zdržim vse, kar mi je v zdržanje danega, in kdaj
bom dočakal konec dodajanj vsega, s čemer skuša življenje mojo vzdržljivost
preizkušati. In se sprašujem, če bi bilo drugače, ko bi znal predvsem nase
gledati, in bi mi bilo za vse ostale mar le toliko, kolikor bi mi prijalo za
mar imeti.
Na
prvo vprašanje poznam odgovor – konec bo, ko bo konec meni vsega, pravzaprav,
ko bo konec mene. Odgovora na drugo vprašanje pa niti slišati ne želim. Ga
vidim pri vseh tistih, ki znajo tako, kakor sam nikoli nisem ne hotel, ne znal,
ne zmogel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar