Sinoči
sem se razpisal, do sredine noči, in se povsem razdramil. Sicer sem poskušal
(za)spati, a mi ni uspelo…
Ko
sem se soočil z dejstvom, sem vklopil računalnik in se, z glasbo, vrnil v
študentske čase. Takrat sem pripravljal izpite ponoči, vselej, kajti samo
takrat je bilo v okolju zaznati mir, tišino. In takrat sem, v premorih med
učenjem, poslušal Žarovo »vesoljsko« glasbo. Vse plošče z njegovimi posnetki
sem imel…
Nocoj
ta glasba ni tako prijetno legala, skozi tišino, kot je takrat, a sem ji vseeno
pustil »peti«. Mehko so se toni razlivali vsevprek. Potem pa sem se odločil, da
bom gledal prenos ameriške košarke, najprej zadnji četrtini neke druge tekme,
nato pa še Dončića. In se je Luka šele okrog sedme umiril, z nasmehom zmage
prek razpoloženja…
Zdaj
grem skuhat tretjo kavo, da mi pomaga preganjat mačka-prečute-noči. In že
ugotavljam, da se preveč leno počutim, da bi danes nadaljeval z zastavljenim
obrezovanjem. Bo že, enkrat zagotovo, prišlo na vrsto, do pomladi je še dolga…
Jutri,
jutri, danes ne, radi leni govore… bi bilo moč prevesti nek nemški pregovor, s
katerim sem si skušal na dušo pihniti, a ga takojci odgnal, kajti – če kaj,
potem si pa tudi lenobnost smem dovoliti, v teh svojih letih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar