Živimo
v pravni državi. Tako se glasi ena izmed številnih pravljic, ki služijo
predvsem temu, da »ljudstvo« do svojih (nezasluženih) samo-podob dospeva,
čeprav…
Te
dni so v obravnavi neki dodatni-ukrepi, povezani z izkazanim novomeškim
nasiljem, ukrepi, ki bi v pravni državi morali – obstajati, veljati in biti
izvajani nenehno in že od nekdaj. Pa ne vem, česa je umanjkalo, da zadeve niso
tekle tako, kot bi morale?! Informiranosti, znanja, sposobnosti, sredstev,
takšnih in drugačnih, kadra?! Morda celo, če ne predvsem – zmožnosti razumevanja
družbenih problematik, posledično tudi (za)vedanja »učinka brega« oziroma
inercije, ki govori o tem, da zagnano samo pridobiva, s časom, in v
nespremenjenih razmerah, s svojo zagnanostjo?!
In zdaj
se vse besede vrtijo krog Romov in romske-problematike, čeprav Cigani niso
krivi za to, da država, od samih svojih začetkov, temelji in poteka na mnogih
neetičnih ravnanjih, celo takšnih, zaradi katerih posamezniki ne bi smeli
pridobivati, v zanje pozitivnem smislu, pač pa bi morali biti kaznovani, in to
trajno! Pa ni ne prikupno, ne smiselno oziroma umno, če tako želiš, ločevati
nedopustnih ravnanj v odvisnosti od etične pripadnosti, pač pa bi zakoni
morali, dosledno, veljati vselej in za vse enako. Da bi bila skupnost zares, ne
le v besedičenjih, pravna.
Da,
res je, vsekakor je potrebno narediti red, tam, kjer po redu kličejo, vendar –
kaj ko bi kar povprek zastavili, pa povsod preverjali pravice in ugotavljali
odgovornosti?! Tudi v politiki, če ne predvsem, denimo, in tudi med »ljudskimi
predstavniki«, plačanimi za to, da sedijo v svojih čvekalnih-klopeh, in nikakor
za to, da jih »obstruirajo«… Pa ko bi bile te »obstrukcije« edini izkazi
neodgovornih ravnanj, ravnanj, ki bi morala biti pravzaprav nedopustna, bi
bilo, hm, da, takrat bi, morda, bilo celo moč o pravni-državi govoriti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar