Človeku ostaja samo…

Ta svet je tako živalsko »lep«, da se mora človek malodane nenehno spraševati po smislu lastnega obstajanja, in da se med tem spraševanjem vse bolj v nekem kotu nahaja, medtem ko ugotavlja, da zmore biti tisto, s čemer se v podobah neke smiselnosti, lastne, skuša tolažiti, običajna laž, nekakšno zatiskanje oči, samo-slepitev pred dejstvi…

 

Človek malodane na vsakem koraku svojega življenja ugotavlja ekstremne razlike med seboj in preostalo večino. Spočetka celo samega sebe kot napačnega pojasnjuje, sebi, da bi kasneje spoznal to, da ni napačen sam, pač pa so napačni tisti, med katerimi obstaja. Da njihova ravnanja niso zvesta njihovim besedam, da niti besede same neke zvestobe sebi ne poznajo, pač pa se spreminjajo, zlahka, v odvisnosti od okoliščin. Da ni moč govoriti o načelnosti, o etičnosti, kadar »ljudstvo« ugotavljaš, da ni ne duha ne sluha o neki človečnosti, ki je temeljna značilnost človeka! Kakorkoli že…

 

Morda ne dospe do ugotovitve vzrokov, tistih dejanskih, ki o razhajanju med njim, kot posameznikom, ter vsem ostalim, pričajo, vsekakor pa dospe do ugotovitve, da je sam popolnoma drugačen, da je sam pravilen, natanko takšen, kakršni bi vsi morali biti, da bi svet dejanski napredek beležil, tisti vsebinski, in ne zgolj umišljenega, v podobah razvitosti tehnologije. In tudi do drugih ugotovitev zmore dospeti, v kolikor ima takšno smolo, da samostojno, suvereno lastno življenje vodi…

 

Denimo… dospel bo, zanesljivo, do ugotovitve tega, da mora dobro (o)brzdati lastne želje, lastna snovanja, in iz njih izhajajoča upanja. Do ugotovitve tega, da zmore biti niču le tisto materialno nekaj vredno, saj si izključno s tem materialnim neko »vrednost« domišlja, lastno, kakopak. Dospel bo do ugotovitve, da besedam ne sme verjeti, vsaj besedam občestva, pač pa, da mora na njihova ravnanja počakati, da bi videl kaj sploh so. Do ugotovitve tega, da sicer maske, katere si prek svoje brezličnosti nadevajo, zmorejo biti lepe, a krepko premalo, da bi vse ne-lepo, kar se pod njimi nahaja, izničile!

 

Dospel bo, slej ko prej, do  tega, da bo ugotovil kako se lahko zanaša predvsem na lastni roki, na lastne zmožnosti, tudi preživetja, v podobi človeka, sredi hlastajočih žrel vsega zverovja. Dospel do tega, da se bo naučil vredno iskati tam, kjer se zares nahaja, v svoji redkosti, v tistem, do česar povprečen »vsak« nikoli dospeti ne zmore. Dospel bo, s pomočjo številnih razočaranj, do tistega pij-malo-pij-dobro, v prenesenem pomenu, kakopak, do tega, da mu ne bo vsak znanec »prijatelj«, pač pa da bo prijateljstvo videl samo tam, kjer se bo tudi v najbolj težkih trenutkih, v trenutkih odrekanja, v trenutkih dejanske ogroženosti, ob njem nahajalo. Predvsem pa…

 

Dospel bo do tega, da bo, v nekem svojem kotu, nenehno kljuboval spoznanju lastne nesmiselnosti, na zadnje tudi s tistim morda-pa-nekoč-moja-vloga-postane-smiselna… v kolikor se čudež pripeti, in bodo samo ljudje sestavljali svet človeka!

 

Tolažbe, neke prave, za katero bi se, pa čeprav kot slamice utapljajoči se, oprijemal, pa ni… tudi takrat ne, ko nekega Galilea, na primer, pojasnjuješ, češ za-svojega-življenja-ni-do-ugotovitve-lastne-smiselnosti-dospel, kajti – le kako bi te bodočnost uspela (po)tolažiti, ko pa bolj na opičji planet kaže, kot pa na neko blagostanje, splošno, ne samo materialno, na neko dejansko razvitost, s konstantnim napredovanjem, iz katere zmore sonce vzhajati, v kateri si zmore modro, čisto nebo omisliti?!

 

Ne, človeku ostaja samo to, da se ne da, da vztraja, boleče in trpeče, zvest nekim načelom, nekim vrednotam, in da ob tem sline ne razmetava naokoli, po tistih, ki niso niti njegovega pljunka vredni.