Nekje
sem zasledil neko opisovanje samosti in prebral, da je na začetku težko, dokler
se ne navadiš, kasneje pa ti postane tako ljuba, da se dobesedno izogibaš
druženja z drugimi ljudmi…
Da je
težko, na začetku, s to trditvijo se deloma strinjam, kajti – sploh ni težko
umakniti se od »drugih ljudi«, pravzaprav je tako fino, da teh drugih sploh ne
pogrešaš, težko je biti stran od tistih, katere imaš rad, od nekih ljudi,
katere si spoznal, in od svojcev, denimo otrok, a ti še vedno ostane možnost,
da se z njimi srečuješ, ker njih ne brišeš iz svojega življenja. In s tem
pojasnjujem tudi trditev o tem, da se navadiš in se izogibaš druženja: ne
izogibaš se generalno, le tistih, ki niso vredni, da bi ob tebi bili, k sebi ne
spuščaš.
Je pa
res to, da je samost, po vsej verjetnosti, edina oblika dejanske svobode, v
okoliščinah, v svetu kakršen je – nikamor se ti ne mudi, edini si, ki svoj čas
in opravila razporejaš, v nikogar ne posegaš, da bi, čeprav nehote, karkoli
narobe naredil, in nihče ne posega vate, predvsem pa – veš na čem si, nobenega
pretvarjanja, nobenih mask, nobenih nesporazumov. In, ja, za takšen način
življenja moraš najprej znati stati.