Ne
maram govna brez časti,
sebičnosti
nevredne diha,
vsevprek
nesnaga gomazi,
da lépo
vse rad' nje usiha…
Da,
žal mi je človeka!
Kamnita
duša, brez srca,
le jemlje,
jemlje, da izpije,
še
sonce stolkla bi z neba,
da z
lastnim govnom ga prekrije…
Da,
žal mi je človeka!
V
poplavi širi se svojat,
kot čas
priložnosti poraja,
še za
podplat nevreden smrad,
ki kar
doseže vse razkraja…
Da,
žal mi je človeka!
