Velikokrat
sem, ob odraščanju svojih otrok, doživel nasilje nad njimi, ko njihovi vrstniki
niso znali drugače dospevati do svoje »veljave« kot tako, da so terorizirali.
In velikokrat sem doživel, s strani staršev tistih divjakov, besede »ga (jo) bo
že minilo«…
Takšne
besede pričajo o skrb vzbujajočih stvareh.
Najprej
o tem, da staršem nasilnost njihovih otrok NI moteča! Še več, obravnavajo jo
kot nekaj samoumevnega, običajnega, normalnega. Ko bi bilo drugače, bi se tudi
ustrezno odzvali, kakor so se odzivali takrat, kadar so njihovi otroci njim
neljube zadeve počeli, pa čeprav samo to, da je pobalin z blatnimi čevlji
stopil v stanovanje, njihovo, kakopak.
Posledično
pričajo o nesocializiranosti, o nevzgojenosti, če želiš, tako otrok, kakor tudi
njihovih staršev, kajti – kadar ne veš kaj je prav in kaj ni, takrat drugačen
kot nesocializiran, nevzgojen ne moreš biti.
Posledično
pričajo tudi o sebičnosti, kajti če se odzoveš na zadeve, ki tebe motijo, ki tebi
neko neugodje povzročajo, na ostale pa ne, potem si neuvideven, neuvidevnost pa
ni izkaz ničesar drugega, kot sebičnosti.
Kakopak,
posledično pričajo tudi o neumnosti, kajti takrat, kadar živiš znotraj nekega okolja,
obenem do sebe pričakuješ drugačna ravnanja, kot jih sam izkazuješ do drugih,
takrat moraš biti skrajno neumen, v kolikor meniš, da jih tudi sam ne boš,
nekoč, pač, dobil po glavi.
