Priznani…

Na tem bebavem svetu si lahko priznan, celo nekakšna avtoriteta, na kateremkoli področju, le v primeru, da si všečen bebcem. Le-ti imajo namreč, v vsakem in v vseh časih, vselej svoj neomajen prav.

Trimanje med invazijo ali kje, za vraga, je zares ceneje?!

Prvotno sem imel v načrtu, da se bom včeraj podal v nabavo, običajno kupujem, dvakrat mesečno, ob četrtkih, a sem, zaradi pospravljanja drv, zadevo preložil na danes…

 

Vstal sem ob pol šestih in se malodane do desetih psihično pripravljal na odhod, kajti zjutraj je bilo še težje kot včeraj. Rado se zgodi, da se bolečina, z mesta njenega nastajanja, razširi tudi na sosednja področja, in meni se je to zgodilo danes, pa me je, poleg bolečega hrbta, skoraj toliko kot po operaciji, rezalo na področju razrešene hernije, da sem celo preveril, če se je bula obnovila. S postelje na tla, na kolena, potem vstati, s pomočjo opore, na koncu pa se še vzravnati, sami »simpatični« postopki…

 

Da, štiri ure in pol sem okleval z odhodom, misleč na čar trimanja,  petkrat zlesti v avto, petkrat iz njega, in res, ko sem to počel – kot da bi bil invalidna oseba, s hujšo telesno okvaro…

 

Parkirišče pri trgovini je bilo krepko bolj zasedeno kot sicer in ko sem stopil v objekt, mi je malodane zmanjkalo sape, prava invazija kupcev iz »lipe njihove«. Takoj sem pomislil na brata, ki me prepričuje v to, da je na Hrvaškem ceneje in to ve zaradi prijatelja, ki ima neko hiško ob meji, pa kadarkoli je tam, vselej z ženo hodita nakupovat prek meje. Ne vem, morda bi bilo potrebno ustrezno informirati vse te državne sosede, ki ob vikendih hodijo v Brežice, Krško…

 

Običajno deluje ena blagajna, včasih tudi dve, sila redko tri, danes pa so obratovale štiri, in pred vsako je bila ohoho vrsta, vozički pa – nekateri so imeli tudi po dva in iz slehernega je dobesedno kipelo, s kupčki so bili naloženi, v njih pa vse, od kruha in testenin, prek mesa, do sladkarij. Celo paštete, čeprav se z njihovim Gavrilovićem, vsaj za moj okus, še zdaleč ne morejo primerjati. Kakorkoli že…

 

Ko sem se vrnil domov in vse pospravil, mi je odleglo, krepko. Za danes imam v načrtu samo pospraviti trske, ležeče na prostoru, na katerega je drva stresel, malo pomesti in pomiti posodo. Preostanek dneva bom namenil počitku, upajoč, da se vnetje, vsaj za malo, umiri.

Dejstvo…

Ni telička, ki ne bi v govedo zrasel.

Sezidal bom sanje

Sezidal bom sanje, na tihi obali,

da bodo dehtele v objemih neba,

da bodo jim peli zasanjani vali,

da sonce s poljubi jim dneve razda…

 

Sezidal bom sanje, da hip se razvleče,

v daljavi pustil bom vse kar boli,

ostal sem v življenju brez upa in sreče,

pa naj mi vsaj v sanjah oboje svetli…

 

Sezidal bom sanje, že dolgo jih snujem,

dišave borovcev, galebov ves šir,

predolgo vsem môram življenja kljubujem,

naj v sanjah za hipec užijem svoj mir…

Ena skrb manj…

Mrak je že trkal na vrata, ko je, sinoči, pripeljal drva. Upoštevaje vremensko napoved, sem jih takoj začel pospravljati, tokrat povsem drugače, kot to sicer počnem. Običajno namreč sproti vozim in zlagam, sinoči pa sem se odločil, da bi čim več lesa spravil pred dežjem, da bom šel v podvajanje dela – dvakrat dvigaj s tal, dvakrat bližaj skladovnici – pa sem lep kup stresel v drvarnici, nekaj dodatnega pa tudi zunaj, pod nadstreškom…

 

Delal sem približno uro, in bi dlje, a me je mišično vnetje vse bolj opozarjalo na mojo tozadevno nepremišljenost. Lahko je njemu, temu vnetju, ne potrebuje skrbeti za to, da zmore Astrid dospeti do ceste, obenem pa niti slučajno ne ve, kako je takšna opravila opravljati z Malo oziroma ob njej. Kakorkoli že…

 

Zjutraj sem v trojni meri preklinjal. Najprej radi tega, ker je imelo vnetje prav in sem še težje kot včeraj vstal iz postelje, pravzaprav se mi tudi vstajanje s stola izkazuje kot »zanimiv« podvig, vendar…

Druga mera kletvic je letela na vremenarje, kajti čez noč, vsaj tu, ena sama dežinka ni pohitela k tlom. Zato pa je začelo deževati, pravzaprav kar liti, ob pol enajstih dopoldan, potemtakem po tem, ko naj bi se »do jutra vreme umirilo«. In je lilo uro, pa sem nekoliko počakal, da je »sonce« vsaj malo osušilo, preden sem se podal nadaljevat. Tretji sklop kletvic pa je, itak, tisti vsakdanji, povsem običajen…

  

Danes mi je cel šel na pospravljanje drv. S premorom zaradi dežja in s premorom zaradi potrebe po počitku in zlasti ohladitvi. Drva so na odprtem, sredi dneva nikjer sence, v le-tej pa je kazalo trideset stopinj…

 

Zadovoljen. Ena skrb manj. Drvarnica resda ni tako kipeča, kot je bila lani, a imam, če bo tako naneslo, zlato rezervo drv v hiški, pa tudi v akacijevih količih in v sušečih se čokih se bo dalo kar dosti nabrati. Pri čemer ne smem pozabiti, da mi Oliver še brezo in češnjo ter oreh obeta letos.

 

Zdaj samo še na to čakam, da vidim kako bo z vnetjem prek noči in zlasti jutri zjutraj. Upam, da ne bo huje, kot je bilo danes.

Muuubezen

Za fejsbuk bejba vrela

bo krake razodela,

še joške pokazala

in rit na plano dala,

pa – kot na čredni trati

hite biki bezljati,

ko se jim silna zdrami

ljubezen med nogami…

 

Kot slike iz mesnice,

kare, pleča, ledvice,

z napisom znotraj stekla:

domačega porekla…

 

A kaj, ko je puhteča

mesnice borna sreča,

ni kosa, da ne šine

iz zadnjične votline…

 

Lepota je minljiva,

rogatih uk razkriva,

prav dolgo ne vzdrži,

vsaj tam, kjer je sploh – ni.

»Lubica moja«

Z mikavnostmi telesa

ponuja pot v nebesa,

a s svojo prazno dušo

pospravi te pod rušo…

 

Sicer pa – spev praznine

odmeva v širine,

pa tudi lubček beden

docela je nevreden.