Bodo ali ne?!

Uživam, ko posadim sadiko, bodisi kupljeno, bodisi tisto, denimo pri smokvah, ki jo sam »pridelam« oziroma »vzgojim« in, bolj kot v neki letini, uživam v rasti dreves(c)a, v njegovem cvetenju, v tem, da mu oblikujem krošnjo. In nisem med tistimi, ki v žretju vidijo koristi, pa drevesu pustim ves potreben čas za to, da začne roditi, in da rojeva skladno z lastnimi zmožnostmi…

 

Moje malčice asimine so dejansko in še vedno, po več kot sedmih letih, kar sem jih posadil, malčice. Dal sem jih na laporno podlago, češ da bo na njej več mineralov, obenem jo bodo, postopoma, s svojimi gomolji rahljale, spreminjale, vedoč, kakopak, da je taista podlaga rastlinam dokaj nehvaležna, zlasti takrat, kadar v poletnem času ni dovolj padavin. Boste že, ko boste, samo obstanite, pa bo…

 

Tri rastlinice so mi nekje do prsnega koša, četrta se še vedno trudi preživeti, vsako leto na stebelcu, morda petnajst centimetrov dolgem, požene list, morda celo kakšnega več. Boš že, ko boš, samo potrudi se in obstani…

 

Ena od »večjih« me je letos razveselila s kopico cvetov. Prvič, kar sem jo v zemljo djal, je imela več kot enega. In od vse te kopice so se zastavili trije plodovi. Simpatične stvarce, za katere sicer močno dvomim, da bodo obstale do časa svojega zorenja, in zrelosti, a kljub temu – bodo že, ko bodo…

Dovolj!

Vsaj za danes je, tako trenutno razmišljam, dovolj!

 

Bogovi so mi zjutraj naklonili kanček uvidevnosti, pa so stemnili nebo, da sem samo poslednje pol ure, in to v najhujši strmini, da sem še bolj »užival«, kosil »pod soncem«…

 

Zjutraj sprva nisem bil prepričan, da se bom podal delat. Po včerajšnji košnji so se mi namreč »vnele« mečne mišice, in zvečer so me hoteli grabiti krči. In tudi zjutraj sem čutil razboljena mesta, vendar – gremo, stari, boš jutri raje kaj drugega počel!

 

Dopoldne mi je v celoti uspelo zaključiti z junijsko košnjo in po tem, ko sem zamenjal nože na kosi ter pripravil novo zalogo mešanice ter se stuširal, sem si dopustil počitek, celo ob pločevinki piva. In nič kaj ni kazalo na to, da bi se danes spet podal na delo…

 

Krog enih sem ugotovil, da me bogovi znova dražijo. Nebo je bilo pogrnjeno s kumulusi, ki sicer niso takšna zaščita pred sončnimi žarki, kot so oblaki temačnosti, a še vedno dovolj ponujajo, da jih ne kaže zanemariti. Zlasti takrat ne, kadar imaš, tako kot jaz, kar nekaj opravil načrtovanih, obenem pa te čas vedno prehiteva, pa z delom nikdar na tekoče ne dospeš. In sem se aktiviral, spet…

 

Kar nekaj dreves in grmičevja imam, ki se je v zadnjem času dovolj razraslo v širino, da je moteče pri krošnji. Akacije in bezeg. Obenem moram podreti neko slivo, starejše drevo, ki se je posušilo, pa dobesedno kliče po tem, da ga med drva pospremim…

 

Pripravil sem motorko, nalil olje za verigo, natočil gorivo, verigo, ki je bila nevarno ohlapna, napel, pograbil še lisičji rep in škarje za obrezovanje, pa – hajd, na delo, vendar…

 

Na bregu sem ugotovil, da v rokah nimam moči, potrebne za zagon motorne žage. Večkrat sem poskušal, a ni in ni šlo. Preklel sem spoznanje, stroj odnesel v klet, potem pa kar ročno zastavil. Vuci vole, kad nemaš škole…

 

Polovico, verjetno celo nekaj več, šavja na delu pod hišo, mi je uspelo razčistiti ter odstranjeno spraviti v bližino kupa za trohnenje, pa upam, da bom jutri vsaj s tem delom zemljišča zaključil, da se v petek, če bo vse po sreči, še ostalega lotim. Več kot naredim, manj za prihodnjič ostane, a danes – ničesar več, vsaj takšnega ne. Zdaj namreč, poleg nog, korenito čutim tudi roki in hrbet…

Človeška družba, utopija ali možnost?!

Prija vreme, kakršno je. Včeraj sem bil popolnoma matast, kakor da bi vso noč pil, nocoj pa mi je uspelo nabrati šest ur spanja, tako da je vsaj za silo, za minuli dve noči in za tretji dan, ki teče…

 

Včeraj sem počival, le s perilom in s posodo sem opravil, kakor počivam tudi danes, čeprav sem zložil kupček drv, katere mi je Oliver pripravil ter celo v drvarnico pripeljal. Če bo počel tako naprej, če bo uresničil neke načrte o sečnji, mi bo polovico drvarnice napolnil, če ne celo več…

 

Nekaj časa je bilo tudi za druženje, tudi s sosedom. V bistvu sva prvič v vseh teh letih dvakrat po dve uri presedela, ob pogovoru in hladnem pivu, tako da me je prijetno presenetil, ko sem ugotovil, da je prešel v nižjo prestavo, kar se tukajšnjih njegovih opravil tiče. Poprej sem mu namreč vselej prigovarjal češ – daj, človek, tudi sedi, tu in tam, pa se spočij…

 

Tudi za računalnik sem našel čas, zlasti v noči iz sobote na nedeljo, seveda. In za to, da sem začel porajati še en razlog, radi katerega si smem še bolj, ali vsaj toliko, kot do sedaj, prigovarjati, da sem bedak. Namreč – zastavil sem z rokopisom Človeška družba, utopija ali možnost. Z besedilom, ki naj bi v podobi knjige izšlo in naj bi bilo  nekakšno nadaljevanje »Vesolja«…

 

Čemu bedak?! Tudi zaradi tega! Pišem namreč tako, in o tistem, kakor in kar občih ne zanima, oni so dovolj načitani brez mene in mojih prizadevanj. Pa ustvarjam besedila, ki so redko »brana« ter še redkeje tudi brana, s tem pa lastnemu početju vrata zapiram, glede na to, da v družbi ni nekega altruizma, pa ga tudi pri založnikih ne kaže pričakovati. Itak gre voz natanko tja, kamor gre, v božjo mater…

 

Prek glave mi je neumnosti, njene nezmožnosti razumevanja, posledično tudi védenja. Prek glave mi je neresnic, in tistih, ki brez njih ne zmorejo. Prek glave mi je »strokovnjakov« in tudi, če ne predvsem, »znanstvenikov«. Takšnih, kakršni so bili lepo upodobljeni v filmu Planet opic. In – kadar mi je nečesa prek glave, takrat se skušam temu zoperstavljati, po najboljših svojih močeh, kljub temu, da vem, da je moj trud zaman…

 

Zaenkrat teče, rokopis, natanko tako kakor »mora«. Rad bi namreč podrobneje razčistil z določenimi zadevami, da bi lahko bile jasne tudi povprečnemu »bralcu«, ki drugače kot neposredno oziroma dobesedno ne zna »brati«. In teh povprečnih »bralcev« je o-la-la…

 

Ni človeške družbe, vsaj sam za noben njen primer ne vem. Ne more je biti, v »človeštvu«, ki pretežno ni sestavljeno iz ljudi. V »človeštvu«, za katero je značilno vse drugo, z izjemo človečnosti, temeljne značilnosti človeka. Tako, pač, je, pa – kakor je za levjo združbo značilna levjost, za govejo govejost… tako bi morala biti, v kolikor bi zares obstajala, kakopak, za človeško značilna človečnost. Ki pa preveč presega nagonsko sebičnost, da bi žero-sralci karkoli o njej vedeli.

 

Človeška družba, utopija ali možnost. Še ena zadeva, ki, poleg dveh trenutno čakajočih, upa, da bom našel način njene objave. Jaz, bedak!

Zaradi živali…

Zaradi izkazovanj občestva človek neha verjeti v lastna pojmovanja in ravnanja, pa neha verjeti tudi v obstoj takšnih stvari, kakršne so poštenost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… čeprav te zadeve dejansko obstajajo, vendar ne med živalmi, pač pa zgolj v interakcijah med ljudmi, potemtakem kot izjemna redkost, katero je malodane nemogoče doživeti.

Boleče in mučno…

Danes sva imela, ob odhajanju, pravzaprav zaradi odhajanja, težave, in to ne majhnih težav, pač pa silovite. Več kot pol ure je trajalo krčevito kljubovanje, ki je, po glasnosti, krepko presegalo zvoke nekih zunanjih sosedskih del, obenem pa je s solzno oblitostjo pričalo o resnosti nekih čustvovanj…

Ničesar ni bilo moč pojasniti, kaj šele dopovedati, in vsa prepričevanja so se izkazovala zgolj kot nekakšno sredstvo preizkušanja mojih živcev, ki so, čez čas, popustili ter me do preklinjanja pripeljali…

 

Ne, nisem preklinjal nje, Male, daleč od tega, in tudi sicer so mi kletvice vsakdanje družice. V bistvu sem z današnjimi že sinoči zastavil, ob nekem izkazu silovite »ljubeče skrbnosti«, takšne, ki zmore zgolj znotraj prazne, hladne, neumne sebičnosti, znotraj običajnosti, potemtakem, delovati kot ljubeča in skrbna, pa so današnje kletvice legle na vsaj metrsko podlago, a radi tega nič lažje ni bilo, ne Mali, ne meni…

 

Včasih se čudim zrcalom, česa vsega ne prenesejo! Že res, da imajo zmožnost lepšanja zrcaljenih podob, in je res tudi to, da se tista največja satanskost v njih ne zmore zreti, kajti satan ne prenese pogleda na lasten smrad, a kljub temu…

Ne, ne govorim o tistih pravljičnih hudičih, ki naj bi pod Zemljinim površjem čakali na uboge ovčice, medtem ko le-te zasedajo prostor »nebeške« čakalnice, da bi tudi tam gor svinjale, in do konca vse tudi zasvinjale, govorim o dvonogem govnu, ki obstaja izključno zato, da maže in umaže, da smradi in zasmradi vse do česar se dokoplje…

 

Trajalo je, kar nekaj časa je trajalo, preden sva se uspela preobleči in pomiriti. Ter kreniti na pot. In – da je dete razumelo moja odzivanja, da je čutilo moja čustva, o tem mi govori dejstvo, da sva se, ob slovesu, ustrezno pozdravila, da je v tem pozdravljanju sodelovala, aktivno in pristno. Sicer sva pa že med vožnjo snovala bodoč najin teden in vzdušje znotraj pločevinaste kletke pripeljala do optimalnega. Da je bil razhod kasneje, tudi radi tega, še za mrvico težji…

 

Da, resnično se čudim zrcalom, vsaj ona bi morala prave podobe zrcaliti, če so že znotraj bebave nagonske praznine lažne normala. Prekleta…

Žal mi je človeka!

Ne maram govna brez časti,

sebičnosti nevredne diha,

vsevprek nesnaga gomazi,

da lépo vse rad' nje usiha…

Da, žal mi je človeka!

 

Kamnita duša, brez srca,

le jemlje, jemlje, da izpije,

še sonce stolkla bi z neba,

da z lastnim govnom ga prekrije…

Da, žal mi je človeka!

 

V poplavi širi se svojat,

kot čas priložnosti poraja,

še za podplat nevreden smrad,

ki kar doseže vse razkraja…

Da, žal mi je človeka!

Danes…

… naj bi proslavljal, a pri najboljši volji ne vem ne kaj, ne čemu. Nasprotno, preveč sem doživel »poštenosti«, »dobrote« in »ljubezni«, preveč »ljudi« sem spoznal, pa mi gre, ob nekih lepih željah, samo preklinjanje od rok. In celo prija, vsaj zdi se mi tako, če ne za dlje, potem vsaj za nekaj trenutkov.