Čas odpadlih mask

In znova primitivci so do moči dospeli,

da rušili bi, mleli, vse kar jim ne diši,

po svoje bi počeli, po svoje bi živeli,

v svinjaku ni domače, če blato ne krasi…

 

So zrasli jim grebeni, betice pa kamnite,

in z njimi so elite postale kup gnoja,

potuhnjene prikazni povsem so zdaj razkrite,

le tema se obeta, kjer smrad povprek divja…

 

Ni uka, ni vzgoje, ki bi podobe niča

peljala v nebesa, do znosnosti vsaj,

hudič se rad razleze, kjer palice ni, biča,

potem pa ga težko je pospraviti v kraj…

Najlepše je…

… kadar zmoreš zaupati, a v konkretnem okolju je zaupati najbolj neumno.

Ko govorijo…

… da so v svojih živetjih srečni, takrat izkazujejo vsaj dve stvari…

 

Prva je to, da ne vedo o sreči, da ne razlikujejo med zadovoljstvom in srečo. Zadovoljstvo je namreč občutenje ugodja, ki zmore tudi dlje trajati in je predvsem, čustveno gledano, obrzdano stanje, medtem ko je sreča eksplozija čustev, in zmore, kot takšna, trajati kratek čas ter izključno ob nekih izjemnih, nevsakdanjih dogodkih.

 

Druga pa je to, da, kakor to tudi običajno počno, govorijo – neresnico! Čemu tako pravim?! Preprosto zato, ker ni logične povezave med njihovo trditvijo in njihovim početjem! Kadar si zadovoljen, takrat se umiriš, si dospel do sebi potrebnega ugodja, da živiš, oni pa se nenehno ozirajo naokoli iščoč načine, s katerimi bi svojo večno glad po ugodju potešili, a jim to, očitno, ne uspeva.

Včasih je bilo bolje…

… na vaške veselice si moral iti v vasi.

Ko bi odgovarjali…

… za svoje besede in ravnanja bi, prekrižanih rok, molčali!

Vse najpomembnejše…

… mi še vedno deluje, glava, duša in srce, in raje se z besedami pečam, kot s tistimi, ki besede niso vredni.

Podrepniki brez vodij…

… ne bi bili nič, in vodje brez podrepnikov prav tako. Tako pa so vsaj podrepniki in njih vodje.