Ubogi potrošniki…

Povsod mrgoli nekih reklam, na eni strani tistih, ki k žretju vabijo, na drugi strani onih, ki različna sredstva proti zgagi svetujejo, vmes pa se prepletajo napotki o hujšanju… samo resnice nikjer ni zaznati, kot bi se bala, da ji ne bi verjeli, če bi jim o njih pripovedovala…

 

Za vse njihove nezmožnosti so jim krivi neki drugi, tudi, denimo, »kapital«. Baje jih zavaja, jih sili v razna ravnanja, jih izkorišča. Dobro, to zadnje je dejstvo, čeprav – če imaš opraviti z oslom, potem ga boš, domnevam, njemu ustrezno uporabil…

 

So ne-umni, nezmožni razumevanja kompleksnejših zadev, obenem brez kakršnekoli omembe vredne vsebine. Hkrati pa se razvrščajo na nevidni hierarhični lestvici, želeč sebi in predvsem drugim dokazati, da so nekaj-posebnega. In – ker tega, prazni ter netvorni, niso zmožni narediti, jim ne preostane drugega, kot da se postavljajo s svojim imetjem. Bebavosti tudi nadomestki prav pridejo, kadar »lastno vrednost« ugotavlja.

 

Je hudič, kadar niti osebnosti ne premoreš, v svoji nemoralni nenačelnosti, obenem pa te dušijo kompleksi manjvrednosti, in te goni nenehen glad po še-več.

 

Ja, ogromno reklam za žretje je v obtoku. Očitno oglaševalci dobro vedo o eni najosnovnejših »vrednot« živalskega sveta.

Ena najprijetnejših vonjav…

Danes je kosa obupala pred menoj. Štiri ure sem jo gnal, ji samo toliko počitka odmeril, kolikor sem potreboval za dolivanje goriva, pa se je, čeprav je dobro orodje, Huskvarnine izdelave, začela z neobičajnim, občutno povišanim glasom izkazovati, da sem tisti dovolj-bo porekel…

 

Polegel sem jo na tla, sedel ob njej, v krepko senco fige, nato pa nekaj časa vdihoval, polnih pljuč, eno najlepših vonjav kar jih je, vonj sušeče se trave…

 

Ko sva dospela k hiši, sem jo najprej pripravil za naslednjič, in jo pospravil v klet, obesil premočeni majico in kapo, umil očala (kosim brez zaščitne maske, kajti v njej se mi prehitro orosi vezir, pa ne vidim najbolje… in raje tvegam, da mi v obraz letijo razni projektili, katere kosa poganja naokoli, nogi, zlasti levo, pa imam tako in tako dobro prešpikani od raznih kamenčkov, ki, očitno, ne najdejo boljšega cilja… prevroče mi je, da bi v dolgih hlačah kosil), nato pa, s pločevinko ohlajenega piva, sedel pod brajdo. Zadovoljen, kajti krepko več kot tretjina zemljišča pod hiško je pokošenega. In tudi mišice, sedaj, ko so se ohladile, zgovorno pričajo o tem…

Še malo, pa bo hura…

Včeraj in danes sem se kar dobro gnal, tako dobro, da sem krepko presegel izpolnitev želenih oziroma pričakovanih delovnih načrtov, pa mi je ostalo še za uro in pol, morda dve, dela, pa da bo celotna površina s hišo pokošena. Morda mi, vsaj malo, pri takšnem tempu pomaga tudi dejstvo, da sem nedolgo tega porabil pet dni, da sem vse divje razraščeno akacijevo vejevje odstranil in je sedaj celoten košni teren zlahka dosegljiv. Kakorkoli že…

 

Med delom sem ugotavljal, da bi bilo dobro, ko bi vsaj za dan, dva spremenil svoj taborniški jedilnik in si nekaj konkretnega pripravil, da telo do potrebne energije dospe. In sem se celo prepričal, da se bom v kuhanje podal, čeprav se mi zdijo tovrstna opravila povsem banalna, bolj kot ne sama sebi namenjena. V bistvu škoda časa…

 

Pred meseci mi je brat prinesel večjo količino piščančjih stegen, pa sem jih spravil v skrinjo. Delček sem že dolgo nazaj spekel, na svoj način, kakopak, kajti ne maram do ure stati ob posodi, pa obračati, zalivati, čarati, obenem pa ne maram, če je meso bodisi preveč (za)pečeno in, po vsej verjetnosti, suho, nitkasto, in prav tako ne maram, kadar je znotraj še sledi krvavega najti, danes pa sem se odločil, da bom skuhal, za dvakrat, paprikaš…

 

Tudi kuhanega kokošjega ne maram, vsaj načeloma ne, tako da kokošje juhe pri meni odpadejo, dočim je moč pri paprikašu pričarati ne samo užitnost, pač pa tudi okusnost. In sem se spomnil…

 

Jeseni mi je Oliver podaril steklenico izjemno dobrega vina, belega. Nisem nek pivec, popijem, resda, ko mi (za)prija, in tisto steklenico sem toliko odprl, da sem za kozarec popil, ostalo pa spravil v hladilnik. In danes, ko sem segel po steklenici, sem dopuščal tudi možnost skisane vsebine, a je vino, na moje veselje, ohranilo svoj okus…

 

Ne bom o tem, kako skuham, s čem in koliko časa, povem pa to, da je moja prva kritičarka, Tisa, nemudoma zapustila drvarnico, v katero je ubežala pred vročino, in prišla v kuhinjo, čim so prve vonjave začele plavati iz posode. In sem, glede na to, da vragu ne zanikam njegovih mladih, še lonec dodatno umazal, ko sem sklenil, da bo pire krompir dobra kombinacija s paprikašem…

 

Sedaj imam tudi za jutrišnje kosilo poskrbljeno, in mi bo prav prišlo, glede na to, da se bom, kaže vsaj tako, že jutri lotil tudi preostalega dela košnje. In – če mi bo uspelo, ob drveh, vsaj polovico dokončati, v takšnem primeru pa bom, v mislih predvsem, nek svoj hura doživel, in se za nekaj ur celo na dopust podal, preden se bom namenil po Malo.

»Reševalci« Sveta…

Človeku je prirojena uvidevnost in z njo tudi etičnost, medtem ko je Narava za svet rastlin in svet živali, kot temeljni zakon, predpisala boj za obstanek, potemtakem tisti jaz, meni, zame, po moje = sebičnost, ki se, zaradi nenačelnosti in dvojnih meril, še dodatno izkazuje z nemoralnostjo, pa ni samo butasto, pač pa tudi škodljivo in žalostno takrat, kadar se nagonska bitja podajo boljšati Svet in zagotavljati poštenost oziroma pravičnost. In takšno imamo, tu in v Svetu nasploh.

»Dobrota«

Prenažrtemu levu »dobrota« iz riti curlja.

Ko sem se podajal...

 ... ugotavljati »človeštvo« nisem vedel, da se bom izpopolnil v poznavanju živalskega sveta.

Pravica nagonskih…

Edina pravica nagonskih je pravica močnejšega in pretkanejšega. Etično jim je v breme, etičnost pa nedosegljivo stanje.

 

Nagonski so bitja nenehnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, zaradi česar so nenačelni ( = nemoralni) in kot takšni tudi z dvojnimi merili, pa – kadar menijo, da se krivica godi njim, takrat so izjemni zagovorniki »pravičnosti«, po drugi strani pa zlahka porajajo krivico drugim, kadar je tako v njihovem interesu.