Kaznovana zgrešenost…

V svetu pokvarjenih pravnikov in policajev, ter vseh ostalih, v svetu butastih učiteljev in politikov, ter vseh ostalih, v svetu živalskih vzgibov, namer in ravnanj, v svetu nagonske občosti je sanjati o človeškem zgrešeno, boleče, kaznovano!

Odpisal sem se še en del…

V sredo sem bil na Vrhniki, obiskal sem prireditev Rima raja…

 

Pravzaprav nisem bil običajen obiskovalec, tja sem šel zaradi tega, da zaključim neko zgodbo, da se poslovim od festivala, katerega sem, pred šestnajstimi leti, zasnoval, ga poimenoval, mu dahnil živetje…

 

Prepričal sem neko okolje, da mu je zamisel postala zanimiva. Spisal sem himno festivala, ji dahnil melodijo, nato pa sem, petnajst let, skrbel za to, da je vzbujeno živelo. Pošiljal besedila natečaja, komuniciral s številnimi šolami in posamezniki, zbiral zapise in med njimi izbiral najboljše, pošiljal obvestila o izbranih finalistih, pisal scenarije za prireditve, uvodnike za zbornike, skratka – ne samo čas, samega sebe sem vlagal v zadevo…

 

Bila je, tako so vsaj pravili, med boljšimi primerljivimi v Deželi in pomnim, kako so se, leta nazaj, takrat, ko sem prekinil sodelovanje s podobnim banjaluškim festivalom, za katerega potrebe sem »pokrival« tukajšnja tla ter celo prevajal zapise, pesmice, ki so od tukaj romale prek meja, oglasile neke mentorice, češ – pa ja ne boste prekinili tudi z Rima rajo, kajti po vas nikoli več ne bo takšna, kakršna je…

 

Leta so se nabirala ter se mi tudi nabrala, pa sem vse težje izvajal obveznosti, katere sem si naložil, obenem pa – ko sem snoval to dogajanje, takrat sem pričakoval »izplen« podoben tistemu, katerega sem spoznaval izven Dežele, ko je bilo na vsaki prireditvi moč ugotavljati tudi do deset dejansko nadobudnih otrok, tu pa…

Ne vem, če sem v vseh petnajstih letih spoznal več kot pet otrok, ki dejansko otroškost, spontano, iskreno, igrivo, toplo… nosijo v sebi, takšnih, ki imajo o čem pisati, in imajo tudi čut za pisanje, medtem ko je bilo vse ostalo, med pet, šest tisoč in več sodelujočih zgolj nič-posebnega, siva, prazna, hladna povprečnost…

Bržčas ni samo trajanje ledene dobe krivo za mentalno uboštvo, za nemoč misli, za ubornost čustvovanj, za to, da so samo-podobe neke kultiviranosti, civiliziranosti, človečnosti… brez vseh realnih osnov.

 

Kakorkoli že, v sredo sem se poslovil, javno, z odra dvorane, in tistega dne sem slišal kar nekaj velikih besed, o mojem prispevku okolju, o tem kaj vse bo iz tega izšlo, in je bila edina napaka teh velikih besed v tem, da so jih majhni govorili, premajhni, da bi karkoli vedeli o tistem, o čemer so govorili…

 

Da, poslovil sem se, s tem tudi ta del svojega življenja za vselej odpisal. Odpis mi ni tako težko padel, kot mi je padlo spoznanje, že dolgo časa prisotno, da sem se tudi pri tem povsem zaman trudil, kajti – iz niča zagotovo ni moč nekaj narediti, vsaj nekaj dobrega, upe zbujajočega ne…

 

Letos je Narava pohitela s prebujanjem. Trte, sadno drevje, vse je začelo kipeti, dobesedno razbohotilo se je s cvetovi, z nastavki plodov ter s samimi plodovi in…

Nedolgo nazaj so oblaki darovali točo. Nekaj minut je besnela, zrna niti niso bila pretirano velika, a dovoljšnja za to, da mi je pogled tožno drsel prek posledic. Tako pač je, v Naravi, v živetju nasploh. Tudi sam sem kar nekaj toč doživel, in zlasti poslednja je bila ubijalska – potolkla je vse sanje in snovanja, vse upe in želje, vsa prizadevanja in ravnanja, ma, potolkla me je za nazaj in za naprej, do konca, dobesedno vse, kar me je še ostalo, pa še kanček upanj več…

Ne gre človeku, vsaj do sreče ne, kadar se s točo daje, s hladom, z ledom, s preračunljivostjo, sebičnostjo, z nemoralnostjo.

 

Razmišljam, če se nisem z Rima rajo do konca, v celoti odpisal. Ni bila edino, s čemer sem skušal ponujati okolju, ga, vsaj za pikico, boljšega narediti, in ni edina, ki je razočaranje, globoko in boleče, porodila, tako da – samo dejstvo, da se tudi po tem vprašanju samo-odpisujem, niti ni tako boleče, kot je dejstvo, da je bilo vse, kar sem počel, in je bilo v dobro ter v pošteno naravnano, ne samo zaman, pač pa predvsem vir neredkih bolečin in kopica nekega skalovja, ki se mi je prek poti, v spotike, valilo. Še dobro, da smo-dobri…

 

Ni pol ure nazaj, kar sem v založbo poslal rokopis. Zanimiv, krepko nadpovprečna zadeva, po marsičem ter po vsem. Pesmi, razmišljanja, epigrami, aforizmi. S tem rokopisom sem hotel, pravzaprav še vedno želim, zaokrožiti sedemdeset let svojega živetja, ki je celo do življenja, občasnega vsaj, uspelo dospeti. Močno sicer dvomim v to, da ga bodo v založbi sprejeli. Pa ne radi same vsebine, kakovosti razmišljanj, čustvovanj, zapisovanja, pač pa – Dežela je tako hudo »kultivirana« in »civilizirana«, da je v njej bolje primitivizmu primitivizem ponujati, tudi takrat, kadar se ukvarjaš s trženjem takšnih stvari, kakršna je knjiga…

 

Ne delam si utvar, predolgo sem v preteklosti verjel, upal in zaupal. Ne bi smel, bi bilo bolje zame. A tudi pišem ne zaradi drugih, vsaj za te obče »bralce« ne, zanje tudi nikoli nisem. So preveč »zahtevni« zame. Pišem, ker moram, ker me žene, mi ne da miru in verjetno je prav to, moje pisanje, še tisti zadnji, skromna zadoščenja rojevajoč način ohranjanja tistega, kar me je še ostalo. Zavlečenega pod oklep, da spod njega redkim izbranim podelim, ali jim vsaj ponudim v jemanje…

Da, takrat, ko s pisanjem preneham, takrat pa bom zares s samo-odpisovanjem zaključil, takrat resnično ničesar več od mene, in mene, ne bo ostalo. Itak pa je vse jalovo, znotraj svinjaka, kateremu niti bleščave ne pomagajo do tega, da bi se smradu znebil.

 

Po zaključku prireditve sem zvedel, da soorganizatorke razmišljajo o popolni ukinitvi Rima raje. Kje bi našle »norca«, ki bi tako, kakor sem jaz…

V stilu…

Krožniki za enkratno uporabo, kozarci za enkratno uporabo, pribor za enkratno uporabo, robci za enkratno uporabo, rokavice za enkratno uporabo, luči za enkratno uporabo… živetje za enkratno uporabo.

Prizadel sem jo…

Popoldne sem jo odpeljal k mami. S tem sem ji »odščipnil« današnje popoldne in večer, cel jutrišnji dan in četrtkovo dopoldne tukaj. Jutri imam namreč opraviti določene zadeve, katerih ob njej ali z njo ne bi mogel, pa sem skrajšal ta najin teden tako, da sem mu sredino odvzel…

 

Že v nedeljo sem ji povedal o tem in danes se me je oklepala tako, da ga ni klopa, ki bi to zmogel bolje početi. Dobesedno grabila me je za roko, me vlekla k sebi, polagala mojo dlan na svojo glavo, ma, težava je bila odlepiti se od nje že za sekundo, dve, kaj šele za dlje…

 

Ko sva se poslavljala mi ni želela niti pomahati. Boli jo, čeprav tega neposredno ni hotela pokazati. V meni bolečina tuli, in k vragu pošiljam svojo odločitev vendar… moram, imam določeno obveznost in jo moram izpolniti. In bom komaj čakal na trenutek, ko spet do nje dospem, pa da z dnevom in pol malo drugače zaključiva ta najin, za obilico časa okrnjen, teden.

 

Po eni strani se zavedam, da se mora počasi seznanjati z življenjem, po drugi pa… ma, naj gre vse skupaj k vragu, z menoj na čelu!

Do resnice…

… zmore dospeti samo človek, a kaj ko pa njegova spoznanja med živalmi ne veljajo.

Nemoč denarja…

Ni denarja, ki iz riti

zmore čudež narediti,

da postane vzor brez fleka,

ne zgolj – proizvodnja dreka!

Priložnosten…

V besedah vse pošteno,

v dejanjih pa resnica…

Kjer nagonsko je sproščeno,

tam priložnost je sodnica…