Skoraj kot da bi se dogovoril…

Ta teden ni bil najbolj naklonjen košnji, zlasti tisti na bregu. Pogosto je deževalo, padavin je bilo veliko, pa so tla razmočena in sem se nekajkrat znašel na hrbtu…

 

Sinoči sem komaj hodil. Kosil sem zjutraj in popoldne. Že dopoldne sem dobro čutil meča, mišice v njih so obremenjene zaradi nenehnega lovljenja ravnotežja, pri delu na strmem, in sem jim premalo počitka namenil, pa sem zvečer komaj hodil. A mi je, na delu, na katerem stoji hiša (skoraj polovica celotne površine), ostala nepokošena samo strmina pod objektom, pa sem bil zadovoljen…

 

Zadovoljen sem bil tudi zjutraj, ko sem ugotovil, da napoved vremenoslovcev drži, da ne dežuje. Nekaj pred osmo sem imel pokošeno strmino, pa sem se nagovoril, da sem tudi z drugim delom zastavil, češ – če sto kvadratov pokosim, pred dežjem, jih bom pa sto…

 

Dobro sem zagrabil za delo, mišice so se ogrele in bolečine ni bilo čutiti. Le utrujenost, ki pa je podlegla volji. In tistih vsaj sto kvadratov se je povečalo, krepko, postalo jih je približno tisoč. In bi še kakšnega dodal, ko…

 

Ravno sem drugo teraso dokončal, ko sem ugotovil, da je posoda za gorivo prazna in ker sem tudi steklenico izpraznil, sem se, kar s koso, namenil proti hiši, da natočim gorivo. Nisem bil pet metrov od vrat kleti, ko je začelo deževati…

 

Priznam, dež mi je bil dobrodošel. Argument, katerega kaže upoštevati, zlasti takrat, kadar si popolnoma fuč, od utrujenosti, obenem pa si naredil več, kot si upal, da ti bo uspelo. Zdaj lahko mirno čakam na prihod Male, čeprav je stanje na nepokošenem delu, po skoraj mesecu dni od košnje, ponekod takšno, da je malodane džungli podobno…

 

Prihodnjih sedem dni bom počival od košnje, upajoč, da me Malo preveč ne izmozga. Kolikor koli me že bo – od njenih prizadevanj bom počival takrat, ko bom preostanek kosil. Zato pa sem upokojen, da sem pozabil kaj je to dejanski oddih.

Politika hlapcev, vlačug, živali…

Marsikdaj se v krepkem preklinjanju zalotim, ko pomislim na obče, ki so, mimogrede, povsem nemoralna bitja, in na njihov »kam je zginila vsa morala«…

 

Te dni sem nekajkrat slišal, da bo Slovenija pri svoji (tudi) zunanji politiki sledila lastnim interesom. S tem, načeloma, ni nič narobe, kajti sleherno ravnanje temelji na interesih, zaplete pa se zadeva pri tistem kaj oziroma KAKŠNI so ti interesi ter tudi pri tistem KAKO, na kak način jih skušaš dosegati. Ali so, ti interesi, povsem neetični, ali je pot do njih po načelu cilj-opravičuje-sredstvo, ali pa, kdo bi vedel, popolnoma drugačno, nasprotno ravnaš…

 

V teh dneh sem poslušal tudi o normalizaciji odnosov z ZDA in z Izraelom, kajti obe državi sta močni, od obeh ima lahko Dežela koristi in bog ne daj, da se greš velikim in močnim zameriti, jih lahko tudi po riti dobiš!

 

Z vso odgovornostjo trdim, da so temeljni interesi absolutne večine, potemtakem tudi vseh hlapcev, vlačug in živali – želodec, čim bolj poln ugodja, in rit na varnem! Te stvari so, ne nazadnje, tiste, ki o njihovem »smislu« obstajanja govorijo, pa ne samo o njem, pač pa predvsem – o zasnovanosti, konkretno nagonski, o sebičnosti, o NEetičnosti ter tudi o NEumnosti, ki se ne zaveda dolgoročnih posledic lastnega delovanja!

 

Slediti interesom ( = ugodje in varnost) + biti prijazen z močnimi (ne glede na to KAJ in KAKO počnejo, počnejo pa predvsem NEmoralno!) pomeni to, da si zaradi lastnih želodca in riti pripravljen biti »prijatelj« z vsakomur, ki je dovolj močan, da te lahko namlati (če ne boš priden = ubogljiv), pa čeprav je ta, s katerim sodeluješ, sam hudič oziroma, z etičnega vidika, navadno – GOVNO! In – ker gliha vkup štriha, pomeni, da tudi sam prav nič drugega nisi, in ne moreš biti!

 

Res je, vsakdo se boji, da bi izgubil tisto, kar premore, in je res tudi to, da nagonski premorejo želodce in riti in da so jim le-ti najpomembnejša zadeva. O »hrbtenici« ali »obrazu«, o nekih načelnih držah, o etičnosti pri njih ni govoriti, pa, posledično, tudi časti ni pričakovati, in je še bolj absurdno to, kako nenehno govorijo o, denimo, korupciji, pa o tem kako bodo oni red naredili ter poštenost vrnili na slovenska tla! Hinavščina brez primere, pokvarjena do obisti, kajti…

 

Samo za razum, potemtakem za človeka, je značilno to, da se zaveda samega sebe kot celote, pa zmore dospeti do dejanskosti ustrezne lastne podobe in zmore, v okviru te podobe in v okviru etičnih vrednot, katerim skuša slediti, tudi ravnati v skladu z etiko, dočim je pri nagonskih zadeva popolnoma drugačna…

 

Nagonski se niti samih sebe, svojih celostnih podob, NE zavedajo… zato ni nič čudnega to, da HKRATI govorijo o svoji poštenosti (katero samo oni in pri sebi, kakopak, vidijo!), obenem pa vedo, da »priložnost dela tatu«! Uboga priložnost, nek splet okoliščin, ki v trenutku »poštenjaka« izkaže kot – povsem nemoralno bitje!

Imajo se tudi za pridne, kako da ne, obenem pa so »pridni« samo takrat, kadar bodisi delajo ZASE, oziroma takrat, kadar je od njihovega dela odvisna količina prejetega plačila (spet delajo ZASE), oziroma takrat, kadar se bojijo, da bi si z neustreznim delom prislužili kazen (in, spet, se bojijo ZASE), samo… je hudič, kajti pridnost je ZNAČAJSKA LASTNOST in značaj NI odvisen od okoliščin ter predvsem NE od nekega, praviloma materialnega, interesa!

Imajo se za spoštljive, do vsega in vsakogar, kakopak, obenem pa sploh ne vedo kako se spoštljivost, spoštovanje izkazuje, pa so jim »avtoritete« samo tisti, katerih se bodisi bojijo, ali tisti, katerim zavidajo njih uspehe (ne prizadevanj in vloženega dela!), pa še te »avtoritete« za hrbti »spoštovanih« hipoma izginejo. Ne nazadnje – »spoštujejo svoj« jezik, celo radi ga imajo, in ga prav radi tega svojega »spoštovanja« in »ljubezni« zametujejo, uničujejo, ko zlahka po raznih okej-ih in ripih ali podobnih (njim) modernih okrajšavah segajo (da pokažejo kako so v »korak s časom«, dejansko pa pokažejo samo to, da je ni opice, ki ne bi drugih opic posnemala!), pa pri nekih ruksakih, štumfih, štrudlih… vztrajajo!

Imajo se tudi za dobre, a je ta njihova »dobrota« sila čudne narave, kajti stežka bi se izkazala takrat, kadar bi s pomočjo drugemu SEBE (kakorkoli) OGROŽALI, predvsem pa se praviloma ne izkazuje tistim nekim, ki med »naše« ne sodijo, pač pa si, drzneži nemarni, dovolijo biti drugačni (zgolj na videz, kakopak, po obstranskih zadevah, po izkazovanjih, kajti vsebinsko gledano VSA NAGONSKA BITJA ISTE ZNAČILNOSTI »KRASIJO«!).

 

Nagonski ( = NErazumski) so tudi oportuni ( = večno se prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam), zato ni prav nič čudnega njihovo »priložnost zamujena ne vrne se nobena« ali »vsako priložnost je potrebno izkoristiti«, obenem ni prav nič čudnega, da funkcionirajo, kot sleherno nagonsko bitje, po načelu pogojnega refleksa, zaradi česar tudi so (ob ustreznem obljubljenem »golažu«) VODLJIVI in jih zmore VSAKDO, ki jih s svojimi obljubami prepriča, pa naj bo še takšna baraba, povesti za seboj.

 

Taisti, ki hlapčevsko, vlačugarsko, živalsko »urejajo« Svet, češ da bo radi njihovih prizadevanj nek »jutri« boljši, se ne zavedajo niti tega, da – s svojimi početji nenehno vrtijo zadeve v krogu, pa vse tisto, kar človek zgradi v prid skupnosti, Sveta kot celote, oni porušijo v prid samih sebe, lastnih sebičnih interesov! Da, ko nagonskih ne bi bilo v človeštvu, ko ne bi sestavljali absolutne večine tega pojma, bi se razvoj kazal popolnoma drugače, kot konstantno napredovanje, kot NEvračanje k enim in istim vprašanjem, težavam, katere vsakokrat »rešujejo« zgolj zato, in tako, da jih samo še povečujejo!

 

Sleherna NElogičnost pomeni NEresnico, pa povsem enako velja tudi za njih mnenja, s katerimi sebe označujejo, kot pridne, poštene, dobre, ljubeče, spoštljive! In sleherno (u)klanjanje moči, materialnemu interesu, pomeni, da je imel Cankar še kako prav, ko je o (večnih!) hlapcih pisal! Meni pa ni najbolj všeč to, da bi obstajal po pravilih svinjaka, po katerih je popolnoma normalno biti rilčast, in mi je še manj všeč, da mi rilčasti gobezdajo o pravici, do katere bodo popeljali!

 

V »opravičilo« Deželnemu »ljudstvu«: brez skrbi, vsa »ljudstva«, vse TOZADEVNE skupnosti, sestavljene iz nagonskih bitij, so – popolnoma enake!

Politiranje…

Glede na to, da se lahko vsakdo z njo ukvarja, ni nič čudnega, da v politiki prevladuje onaniranje nesposobnih prostitutov in prostitutk.

Ne maram…

Ne maram lažnivih, varljivih, kradljivih,

smradu brez ponosa, brez kančka časti,

v sluzi neskončni nenehno zmuzljivih,

zapisanih temi, in hladu, in zlu…

Ne maram neumnih betic domišljavih,

brezdušnih, pogoltnih, sebičnih nravi,

nezmožnih ustvarjanja, a zaletavih,

želečih v nebo, a zapisanih dnu…

 

Ne maram lepote, ki zlahka mineva,

ker tisto kar lepo je večno žari,

ne maram dobrote, ki se razodeva

v tistem kar se v zameno dobi…

Ne maram vse pridnosti zlahka iščoče,

ki splača se vodi jo v njen kupleraj,

ne maram vseh, ki po pravicah vpijoče,

ukinjajo jutri na poti v nazaj…

 

Ma, če zaokrožim: ne maram nagonov,

dvonogih, kakopak, z ostalimi gre,

vseh gnid upogljivih, podrepnih poltronov,

pa redko ostaja, kar ljubo mi je.

Občost in poezija…

Ena temeljnih značilnosti občih je ta, da so njihove besede v popolnem nasprotju z njihovimi izkazovanji, zlasti takrat, kadar govorijo o sebi, in to bom skušal prikazati tudi v sledečem primeru. Najprej navedem nekaj trditev…

 

Obči so prepričani, da so kultivirani, civilizirani.

Obči so prepričani, da so človečno čustvujoči.

Obči so prepričani, da so inteligentni, razumski.

 

Zdaj pa še neke druge, ne zgolj moje, trditve.

Poezija sodi na sam vrh besednega izražanja, je, potemtakem, vrhunec besede, bodisi govorjene, bodisi pisane. Govorim, kakopak, o poeziji v njeni (zame vsaj) edini pravi, klasični podobi, o zapisovanju v okvirih določenih opredelitev, zakonitosti, o melodičnosti verzov, o sozvočju oziroma rimanju.

Poezija je zahtevna zadeva, kajti na relativno majhnem prostoru je potrebno povedati neko zaokroženost, za kar je potrebna jedrnatost (potemtakem ne samo nek besedni zaklad, pač pa tudi znanje izražanja), potemtakem je potrebna mišljenjska učinkovitost, obenem pa je od nje pričakovano, da se izkazuje tako z razmišljanji, kakor tudi s čustvovanji, kajti, ne nazadnje, gre za neko izpovedno početje in v takšnem primeru je potrebno tudi zavzemati nek odnos do obravnavanega.

 

O obojem, tako o prepričanjih občih, kakor tudi o poeziji, bi lahko še zapisoval, a menim, da ni potrebno, da lahko že na temelju zapisanega zastavim vprašanje:

 

Kako, za vraga, je poezija, kot vrhunski izkaz civiliziranosti, kultiviranosti, razmišljanja in čustvovanja, popolnoma nebrana zadeva pri kultiviranih, civiliziranih, čustvujočih in inteligentnih subjektih?!

Sem napak zapisal obča prepričanja? Sem, morda, napačno poezijo opredelil? Morda, kdo bi vedel, ne vem, kaj pomenijo pojmi kultiviranost, civiliziranost, čustvovanje, inteligenca?

Uboga žvad…

Uboga žvad, nedojemljiva,

ki ni nikdár do konca sita

in ji edina zanimiva

je pot, ki vodi do korita,

korita, ki ugodja nudi

in zbuja v potokih sline,

da dókler smrt željá ne zgrudi

njih moč za hipec ne premine…

 

Uboga žvad, v telo človeka

pred časom se je namenila,

da golta, bije, ruši, seka,

da bi v blato spremenila

prav vse, kar človek v prid postavi,

da popeljal bi do sijaja,

a žvadi v njeni ni naravi,

pa uničuje, le razkraja…

 

Uboga žvad, trdobetična,

in brez srca, brez tople duše,

pogoltna, plehka in sebična,

ves čas, od rojstva do spod' ruše:

rad' tebe slednji up umira,

rad' tebe svet se v grozo vrača,

pa šele čas, ko te zradira,

ustrezno ves tvoj trud poplača!

Ne morejo me razumeti…

Kako bi me, ko pa povsem drugače pojmujemo, posledično tudi živimo?!

 

Živali je pomembno, da ima poln želodec, da je na varnem, toplem, z zadovoljnim mednožjem, kakopak, pa že s tem, ko doseže svoj »smisel« obstajanja, seže v zadovoljstvo. »Smisel«, ki bi moral sicer, po človekovem pojmovanju, biti zgolj zadovoljevanje temeljnih, fizičnih potreb, potemtakem neka vsakdanjost, običajnost, samoumevnost in bi, tudi brez njegovega doseganja človek drugje, z drugimi nekimi izkazovanji lasten obstoj utemeljeval, in ga opravičeval…

In me ne morejo razumeti, ker smo popolnoma drugače »sestavljeni«, pa mene ne vodijo njihova vodila, oni pa do mojih seči ne zmorejo. Ma, še poznajo jih ne, kaj šele, da bi jim zapovedujoča postala! Pa lahko kolikor želim govorim, o svetu in vsem, ne pomaga, kajti živali je njen svet pravilen, in v kolikor se v tem svojem svetu vsaj kolikor toliko ustrezno izkazuje, je pravilna tudi sama, medtem ko je meni živalskost tuja, nesprejemljiva, v človeka sem porojen.

 

Ne morejo me razumeti, kajti tudi takrat, kadar jim moje besede prodrejo skozi ušesa in oči, ne govorimo istega jezika! Že res, da iste besede uporabljamo, a vsebine, o katerih te besede govorijo, drugače razumemo, oziroma »razumemo«, obenem pa – kako boš dopovedal takšnim, ki celostnega zavedanja niso zmožni, pa niti o sebi neke dejstvom ustrezne podobe niso zmožni oblikovati, kaj šele, da bi vedeli o tistem, za kar trdijo da »razumejo«?!

 

Ne, ničesar jim ni moč dopovedati, radi česar sem tovrstna prizadevanja opustil. Ko bi jih opusti tudi izobraževalni proces… mejduš, kako hitro bi poniknili številni – strokovnjaki bebavosti?!