Danes
sem več kot tri ure čakal, klical in iskal Herma, preden se je priklatil in sem
ga spokal v prenosnik pa – greva na čipiranje!
Je
svoboden maček, ni vajen ne prenosnika, ne vožnje – je že pozabil, da se je
pred sedmimi leti pogosto soočal z obojim, in to na krepko daljši razdalji od
današnje – in ga je bilo strah, in ni kaj dosti pomagalo, da sem ga dal na
sovoznikov sedež, da me je ves čas lahko videl, in da sem ga vso pot božal,
tako predirno in zavijajoče je mijavkal, in je zvenelo kot »auuu«, da je bilo
naporno poslušati. In to vso pot, v obe smeri…
Sedaj
moram takisto opraviti še s Furijem. Kdaj, tega še ne vem, bom tik pred zdajci
zvedel, kajti – če se Hermo zgolj za nekaj ur odpravi na potep, se zna Furij
tudi dva, tri dni klatiti naokoli…
