sreda, 1. julij 2026

Če ne gre…

… ne gre!
 
Včeraj sem upal, da mi bo danes uspelo dokončati s čiščenjem zemljišča, ne nazadnje mi je, površinsko gledano, manjši del ostal nedokončan, a se je izkazalo, da so na tem področju težji pogoji dela…
 
Celo vreme je bilo prizanesljivo, najprej je vetrič hladil, nato oblaki, pa je bilo Sončevo prizadevnost čutiti zgolj dobre pol ure, dokler se ni, po deseti, povsem zoblačilo in je bilo moč iz daljave tudi grmenje poslušati…
 
Že krog devete sem se začel, po dveh urah dela, priganjati, češ zdrži še malo, in zdržal sem do pol enajste. Delal sem po najboljših močeh, brez minute premora, in sem od žaganja vejevja počival tako, da sem odstranjeno vlačil na deponijo. Ko sem zaključil, sem majico komajda slekel, dobesedno zalepila se je name, vsa, do zadnjega milimetra, premočena, celo s »šilta« kape je kapljalo, tako je bil prepojen z znojem.
 
Ostalo mi je še za približno uro dela, ki bi ga z veseljem danes opravil, ko mi ne bi začelo telo intenzivno sporočati o svoji izčrpanosti. Pač, vse ima svoje meje. Kljub temu sem zadovoljen, kajti izvlekel sem se iz najhujšega in zlasti tam, kjer sem se poprej moral malodane plaziti pod vejami in med njimi, da sem pokosil, imam sedaj »gosposke« delovne okoliščine – najnižje segajoče veje so krepko nad mojo višino, prostor je postal svetel, zračen in predvsem viden oziroma pregleden.



torek, 30. junij 2026

Žalost

So kot sadje, katero nezrelo kupiš v trgovini – navzven sijoči, navznoter neokusni.

»Zamrznjeno« priznanje…

»Smo« del Evropske unije, je marsikdaj slišati in predvsem takrat, kadar tako nanese, da se zavoljo nekih sebičnih interesov kaže sklicevati na Unijo, dejansko pa…
 
Dejansko pa »mi« niso del ničesar, so zgolj celota neumne, nemoralne sebičnosti, ali pa, če je lepše prebrati, sebične neumne nemoralnosti, ki se niti tega ne zaveda, da je potrebno zadeve obravnavati po enotnih merilih, pa – če »tebi« godi, da si kot »ljudstvo« priznan in imaš pravico do neke države, potem bi tako moralo veljati za vse in vsakogar. In tudi velja, tam, kjer ne odloča nemoralen, preračunljiv smrad…
 
Sicer ne vem kako zgleda »zamrznitev« priznanja neke države, tako pametnega se še noben pastirc doslej ni izkazal, vem pa, da zmorejo pastirji ogromno škode narediti, zlasti takrat, kadar nad njimi in govedom ničesar odločujočega ni.
 
In je simpatično, ob vseh ostalih izkazovanjih, poslušati tudi o želji po ne biti aroganten, s tem, ko bi si domišljal, da vplivaš na podnebje, kajti – Sončevi izbruhi so stalnica, podnebje se nenehno spreminja, pa ni prav, kadar se imamo »mi«, zanemarljiv delček »stvarstva«, za odločujoče v tem pogledu. Ne, resnično ni prav, kadar se neumnost poda pametovati, zlasti, ker samo eno plat zgodbe, katerekoli, tisto, ki ji ustreza, vidi, dočim se druge niti pod razno ne zaveda. In je, domnevam, koncentracija strupenih izpustov v okolici, na primer, ljubljanskega podgradnega tunela višja, od povprečne, zaradi Sončevih izbruhov, kakopak, in ne zaradi odsotnosti potrebne prevetritve objekta… pri čemer je abotno (tudi) to, da so ti »mi« še kako arogantni, kadar se dokopljejo nekih položajev, prepričani, da se vse krog njihovih riti vrti.
 
Ja, blaženi časi, ni kaj. »Sposobna« neumnost, pokvarjena »poštenost«, »dobrohotna« sebičnost… bo dejansko Svet za še »lepšega« naredila!

Čas beži…

Slavni Hoking, teoretični fizik, se je premislil skozi svoje živetje ter zatrdil, da ima čas svoj začetek. Ne vem sicer, čemu se je učil o neuničljivosti materije in energije, a naj mu bo, poleg lahke zemljice, tovrstno, četudi zmotno, prepričanje. Če že o vsem »vedo«, naj tudi o začetku časa, itak zadeve ni moč, v nobeni smeri, dokazati…
 
Včeraj je minilo štirideset let od rojstva mojega najstarejšega deteta. Štiri desetletja! Čas beži, otroci tudi, kaj ne bi bežalo tudi samo živetje?!
 
Vse se spreminja. Rudnine, minerali, kvarki… vse kroži, do humusa, do nerodnega peska in zvezdnega prahu, pa krožijo tudi spoznanja. In se še vedno ne morem odločiti o tem, kaj je bolje, v konkretnih okoliščinah, imeti otroke ali ne. Če sebe odmislim, njim nisem najbolje naredil, ko sem jih v svinjak dvonoštva porodil.

Ni sile…

Z načrtom, da bo konec tedna polna drvarnica, ne bo nič…
 
Sinoči, Oliver in jaz sva sedela, po opravljenem delu, ob pivu, je poklical možakar za drva. Da ima, zaradi napovedanega dežja, opraviti z nekim pridelkom, pa radi tega ta teden ne bi mogel dostaviti drv. »Bi šlo v prihodnjem tednu?«
 
Niti pod razno. Prihodnji teden bo Malo doma in ob njej bi bilo, zlasti, če bo vroče, razmerje med porabljenimi živci, mojimi, in pospravljenimi drvmi, krepko v korist prvega. Saj »pomaga«, a kaj, ko jo želja po pomoči večinoma mine po nekaj minutah, potem pa imam več z njo opraviti, kot z načrtovanim delom. Se slišiva enajstega, pa se bova dogovorila…
 
Ni sile, če živiš sredi zelenja, je dela vedno na razpolago. Tako sem danes zastavil s čiščenjem preostalega dela zemljišča in delal dokler sta roki dopustili. Zadovoljen, čeprav preboden in popraskan od akacijevega trnovja, kajti več kot polovico mi je uspelo narediti, pa se nadejam, da bom jutri s tem zaključil. Potem pa, v preostalih dveh dneh, do sobote… bom videl čemu se bom namenil, košnji ali počitku.

nedelja, 28. junij 2026

Čudna »stroka«…

Biologija pozna bitja imenovana človečnjaki in ta bitja pojasnjuje kot človeku-podobne-opice. Dobro, prav, vendar…
 
Ko se v obravnavo požene tudi »stroka«, ugotoviš, da med te človečnjake, v katere sodijo, na primer, giboni, orangutani, šimpanzi… in Neandertalec, pra-ata »sodobnega človeka«, uvrščajo tudi Homo Sapiensa, potemtakem (edinega!) človeka, pa se zadeva kot dokaj nerodna izkaže, kajti…
 
Je Homo Sapiens človek (tako kakor je, uradno, kot edino razumsko bitje na planetu, ugotovljen) ali pa je, morda, samemu-sebi-podobna-opica?!
 
Zaplet niti ni pretirano težaven, če razlikuješ med opico (pa naj bo kakorkoli človeku podobna) in človekom, če pa te razlike nisi zmožen zavestno in razumsko obravnavati, pač pa zgolj »strokovno«… potem ne vem, čemu je Homo Sapiens med vsemi opicami edini opredeljen kot človek oziroma drugače: je človek človek ali pa človečnjak?!

Vse lepši pogled…

Noč, itak, nespana. Dvajset do petih sem skuhal kavo, ob pol sedmih zastavil z delom…
 
Oliver je sinoči do pol enajste cepil drva, danes zjutraj je nadaljeval ter mi sproti vozil nacepljeno, jaz pa sem polena zlagal in v vmesnem času pripravljal material za podkuriti. Delala sva dokler je bilo moč, krog enajste pa je vročina postala preveč prepričljiva in bova nadaljevala zvečer…
 
Že sedaj je pogled v drvarnico lep, krepko lepši kot pred tednom, konec tedna pa bo, upam, sploh čudovit. Dogovarjam se namreč s kmetom, da mi, nekje od torka naprej, pripelje pet metrov drv, pa bo iz drvarnice kipelo, bom še drugje pod streho moral nekaj prostora poiskati, domnevam. In to bo to, dokler se Oliver ne loti še neke, vsaj petnajst metrov visoke, breze, ki mi bo, poleg oreha, katerega bo v kratkem razkosal, lepa osnova za naslednjo zimo.