Nikar ne obžaluj…

… če te zavrženo okolje ne sprejema. Raje obžaluj to, da si sam nekoč sprejemal njega.

»Demokratičen« svet…

… je svet nagonske norosti in pokvarjenosti!

Tako se bo kazala...

... vsakomur, a ta vsakdo je še zdaleč ne bo zmogel spoznati.

Cena za…

… iskanje resnice je praviloma – razočaranje! Le-temu marsikdaj sledi izguba upanja, čemur oni pravijo »sprijazniti se z obstoječim«, dejansko pa ni tako, kajti – če se sprijazniš, potem to, s čemer si se sprijaznil, sprejemaš kot samoumevno, običajno, normalno, pa je edino, s čemer se lahko sprijazniš, to, da veš, da v svojem času vsebinsko drugačnega ne boš doživel…

 

Njim so takšna razočaranja prihranjena. Živijo v svetu neresnic, živijo v svojih lažeh in predvsem v tistih, s katerimi sebi o samih sebi pripovedujejo. Njim je resnica neljuba, moteča, v bistvu do nje niti dospeti ne zmorejo!

Kdo bere poezijo?!

Uvodoma: govorim o dejanski poeziji ter predvsem o liriki, in ne o bedarijah, katere sodobni domišljavi bebci kracajo, brez forme in vsebine, misleč, da s svojimi globoko-NE-umnimi zapisi obstajajo kot pesniki, kar pa še zdaleč niso, in tudi nikoli ne bodo!

 

Poezija je, to je dejstvo, najmanj prodajana literatura, in tudi najmanj izposojana v knjižnicah, pa mislim, da ni napak sklepati, da je tudi – najmanj brana! Pravzaprav je resnica še bolj žalostna, kajti za branost, gledanost, poslušanost morajo biti vsebine dovolj butaste, da so lahko všečne, in »razumljene«, obči bebavosti!

 

Kdo, potemtakem, bere poezijo?! Zares bere, seveda, in ne tako, kot berejo oni, od črke do črke avtomatsko, z zgolj neposrednim »dojemanjem«. Odgovor sploh ni težak: tisti, ki niso povprečna mentalna beda, tisti, ki premorejo človeška čustvovanja in njih globino ter širino, obenem pa premorejo tudi zmožnost razmisleka, posledično tudi podoživljanja prebranega. In za takšne je vredno pisati!

Kot zrno…

Živeti v vetru, v krošnjah drhteti,

topiti oblake in s ptico leteti,

objeti daljave neskončnih nebes,

kot zrno, ki zbuja se v čudežen ples…

 

Živeti v vetru, od zdaj do nikoli,

v dihu morjà in v vonju po soli,

da nosi, odnese, na glavo obrne

in níkdar, nikoli docela ne vrne…

 

Da se ne poleže za en sam korak,

v pozabo požene okus mi grenak,

prikliče mi rádost izvira…

 

Da z njim poletim prav natanko do tja,

kjer moč mu usahne, kjer voljo konča,

kjer pesem odpeta umira…

Raje vidim…

… da mi resnica ni všeč, a njeno poznavanje omogoča reševanje težav, kot da bi mi bila všeč »resnica«, na temelju katere se težave samo večajo.