Bedogram

Nekoč gospod je bil gospod,

gospa pa vrh sveta.

Jih danes mrgoli povsod,

izraslih iz gnoja.

U hladu smokava…

U hladu smokava se priča budi,

a u njoj nestaje sav svet,

široke nebeske su grudi,

pa srce kreće u svoj let…

 

U hladu smokava samoća peva,

daleko spodobe su zle,

dok misao o suncu sneva,

na spokoj zvezda miriše…

 

U hladu smokava od pamtiveka

i cvrkut ptica gubi moć,

i nestaje nek lik čoveka,

i sve se više spušta noć…

Na prisilnem dopustu oziroma »ta vražja kemija«…

Danes sem se poslal na prisilni dopust, pa ne zaradi razboljenih mišic, zaradi katerih sta roki malodane fuč, le-te bi se, ob delu, segrele in, vsaj za nekaj časa, nehale boleti, pač pa zaradi kljuvajočega glavobola. Kaže, da sem se malček preveč gnal v delo in se s tem povedel do izčrpanosti, za katero so, zagotovo, nekaj zaslužne tudi moje prehranjevalne navade, ki se, tako po količinah zaužitega, kakor tudi po kaloričnih vrednostih, krepko razlikujejo od običajnih…

 

Redko sežem po analgetikih, pa takrat, kadar popijem običajno dozo, pomaga, danes pa zaleže zgolj toliko, da ni še slabše. Kakorkoli že, ko sem popil tableti, sem se spomnil na neke, poznam jih, pa tudi sicer ni redko tovrstno prepričanje, ki bentijo nad »kemijo«, v katero vključujejo, kakopak, tudi zdravila, češ da »ta vražja kemija« povzroča številne bolezni, s tem pa tudi prezgodnje in pogostejše umiranje, čeprav… čeprav je resnica popolnoma nasprotna, kajti…

 

Ko pomislim na to, da je prvotna, potemtakem naravno dana živetvena doba znašala nekje med petindvajset in trideset let, medtem ko je danes za dvakrat daljša, ko pomislim na občo pogoltnost, ki dobesedno mora žreti, ker to počne zaradi zadovoljstva, ko pomislim na osem milijardno obstajanje, s tem v zvezi na malodane zanemarljivo porodno smrtnost… mejduš, če ni prav »ta vražja kemija«, med ostalimi nekimi zadevami, zaslužna za vse našteto! Seveda, pojasnim…

 

Če primerjaš dolžino živetja v nekih »nerazvitih« okoljih, z obstoječo v »razvitih«, zlahka ugotoviš, da je tam bistveno krajša. Tam namreč, še vedno, ne izvajajo določenih cepljenj (kemija!), zaradi katerih so v »razvitosti« pozabili na številne bolezni, ki po svetu še vedno razsajajo. Celo tako so pozabili nanje, da jih je vse več, ki nasprotujejo tovrstni preventivi, in se niti tega ne zavedajo, da je, zlasti zaradi »globalizacije«, posledično zaradi povečane migracije prek planeta, verjetnost širitve teh bolezni danes krepko večja, kot je bila v času, ko so poznali le svoje vasi in njih neposredno okolico…

 

Ko pomislim na razne pljučnice, ali podobne zadevščine, ki zmorejo brez ustreznega odgovora nanje (zdravila oz. kemija) prerasti v neobvladljivost in povzročiti smrt, ugotovim, da zdravstveni sistem v »razvitosti« bistveno bolje učinkuje, kot tisti v neki »zabačenosti«, umrljivost je namreč krepko manjša, živetvena doba daljša, število starostnikov večje…

 

Ko pomislim na to, da je organizem, telo, potrošna roba, ki za lasten obstoj ter predvsem za ohranjanje določenih celic in njihovo obnavljanje (dokler le-to poteka, seveda) potrebuje določeno energijo, katero proizvaja na osnovi prehranjevanja… ko pomislim na to, da je pridelava živil, zlasti v času prevladujoče pogoltnosti, v bistvu nekakšna hiperprodukcija, skregana z naravnimi zakonitostmi (krajšanje časa pridelave, večanje rodnosti ali zgolj »rodnosti« tako rastlin, kakor tudi rejnih živali), hiperprodukcija, kakršna ne bi zmogla obstajati brez kemije… ko pomislim na to, da danes malodane ni možno uspešno pridelovati brez ustreznih zaščitnih sredstev (kemija), saj so tako rastline, kakor tudi živali, zaradi nekih križanj (povzročenih s pogoltnostjo, posledično s potrebo po več-in-hitreje-pridelati-obenem-pa-tudi-ceneje) izgubile dobršen del svojih nekdanjih zmožnosti upiranja raznim boleznim in »škodljivcem« (oboje obstaja v vseh časih in bo tudi v bodočnosti)… ugotovim, da tam, kjer je živetvena doba daljša, krepko več »kemije« uporabljajo kot tam, kjer je krajša, pa bi si upal prav tej »kemiji« pripisati zasluge za to!

 

In še neka »malenkost« obstaja, namreč ta, da – z vsakim letom podaljšane živetvene dobe se podaljšuje tudi čas obstajanja celic, iz katerih smo sestavljeni, celic, ki se v določenem starostnem obdobju nehajo obnavljati oziroma so, če drugače povem, prepuščene na milost in nemilost lastnemu odmiranju! In prav zaradi tega dejstva so te celice, z njimi pa sleherna živetvena posamičnost, toliko bolj prepuščene določenim anomalijam, ki se izkazujejo v podobah »novoodkritih« bolezni, zoper katere se same, preprosto, niso zmožne bojevati. Brez »kemije« zagotovo ne. Tako da…

 

Jaz bi vsem tem radikalnim nasprotnikom »kemije« odvzel pravico do zdravstvenega varstva, do zdravnika, pa naj se »zdravijo« z raznimi čaji, z nekimi zelišči, pri nekih padarjih. Če drugega ne, bi s tem znova dospeli v čase, ki naj bi bili že zdavnaj preživeti, a so, še vedno, njih del, pravzaprav njih nosilci, porojevalci. Pa kaj potem, če bi se umrljivost povečala, če bi se skrajšala živetvena doba, od »pametnega ljudstva« tako in tako ničesar dobrega ne gre pričakovati!

Bodo ali ne?!

Uživam, ko posadim sadiko, bodisi kupljeno, bodisi tisto, denimo pri smokvah, ki jo sam »pridelam« oziroma »vzgojim« in, bolj kot v neki letini, uživam v rasti dreves(c)a, v njegovem cvetenju, v tem, da mu oblikujem krošnjo. In nisem med tistimi, ki v žretju vidijo koristi, pa drevesu pustim ves potreben čas za to, da začne roditi, in da rojeva skladno z lastnimi zmožnostmi…

 

Moje malčice asimine so dejansko in še vedno, po več kot sedmih letih, kar sem jih posadil, malčice. Dal sem jih na laporno podlago, češ da bo na njej več mineralov, obenem jo bodo, postopoma, s svojimi gomolji rahljale, spreminjale, vedoč, kakopak, da je taista podlaga rastlinam dokaj nehvaležna, zlasti takrat, kadar v poletnem času ni dovolj padavin. Boste že, ko boste, samo obstanite, pa bo…

 

Tri rastlinice so mi nekje do prsnega koša, četrta se še vedno trudi preživeti, vsako leto na stebelcu, morda petnajst centimetrov dolgem, požene list, morda celo kakšnega več. Boš že, ko boš, samo potrudi se in obstani…

 

Ena od »večjih« me je letos razveselila s kopico cvetov. Prvič, kar sem jo v zemljo djal, je imela več kot enega. In od vse te kopice so se zastavili trije plodovi. Simpatične stvarce, za katere sicer močno dvomim, da bodo obstale do časa svojega zorenja, in zrelosti, a kljub temu – bodo že, ko bodo…

Dovolj!

Vsaj za danes je, tako trenutno razmišljam, dovolj!

 

Bogovi so mi zjutraj naklonili kanček uvidevnosti, pa so stemnili nebo, da sem samo poslednje pol ure, in to v najhujši strmini, da sem še bolj »užival«, kosil »pod soncem«…

 

Zjutraj sprva nisem bil prepričan, da se bom podal delat. Po včerajšnji košnji so se mi namreč »vnele« mečne mišice, in zvečer so me hoteli grabiti krči. In tudi zjutraj sem čutil razboljena mesta, vendar – gremo, stari, boš jutri raje kaj drugega počel!

 

Dopoldne mi je v celoti uspelo zaključiti z junijsko košnjo in po tem, ko sem zamenjal nože na kosi ter pripravil novo zalogo mešanice ter se stuširal, sem si dopustil počitek, celo ob pločevinki piva. In nič kaj ni kazalo na to, da bi se danes spet podal na delo…

 

Krog enih sem ugotovil, da me bogovi znova dražijo. Nebo je bilo pogrnjeno s kumulusi, ki sicer niso takšna zaščita pred sončnimi žarki, kot so oblaki temačnosti, a še vedno dovolj ponujajo, da jih ne kaže zanemariti. Zlasti takrat ne, kadar imaš, tako kot jaz, kar nekaj opravil načrtovanih, obenem pa te čas vedno prehiteva, pa z delom nikdar na tekoče ne dospeš. In sem se aktiviral, spet…

 

Kar nekaj dreves in grmičevja imam, ki se je v zadnjem času dovolj razraslo v širino, da je moteče pri krošnji. Akacije in bezeg. Obenem moram podreti neko slivo, starejše drevo, ki se je posušilo, pa dobesedno kliče po tem, da ga med drva pospremim…

 

Pripravil sem motorko, nalil olje za verigo, natočil gorivo, verigo, ki je bila nevarno ohlapna, napel, pograbil še lisičji rep in škarje za obrezovanje, pa – hajd, na delo, vendar…

 

Na bregu sem ugotovil, da v rokah nimam moči, potrebne za zagon motorne žage. Večkrat sem poskušal, a ni in ni šlo. Preklel sem spoznanje, stroj odnesel v klet, potem pa kar ročno zastavil. Vuci vole, kad nemaš škole…

 

Polovico, verjetno celo nekaj več, šavja na delu pod hišo, mi je uspelo razčistiti ter odstranjeno spraviti v bližino kupa za trohnenje, pa upam, da bom jutri vsaj s tem delom zemljišča zaključil, da se v petek, če bo vse po sreči, še ostalega lotim. Več kot naredim, manj za prihodnjič ostane, a danes – ničesar več, vsaj takšnega ne. Zdaj namreč, poleg nog, korenito čutim tudi roki in hrbet…

Človeška družba, utopija ali možnost?!

Prija vreme, kakršno je. Včeraj sem bil popolnoma matast, kakor da bi vso noč pil, nocoj pa mi je uspelo nabrati šest ur spanja, tako da je vsaj za silo, za minuli dve noči in za tretji dan, ki teče…

 

Včeraj sem počival, le s perilom in s posodo sem opravil, kakor počivam tudi danes, čeprav sem zložil kupček drv, katere mi je Oliver pripravil ter celo v drvarnico pripeljal. Če bo počel tako naprej, če bo uresničil neke načrte o sečnji, mi bo polovico drvarnice napolnil, če ne celo več…

 

Nekaj časa je bilo tudi za druženje, tudi s sosedom. V bistvu sva prvič v vseh teh letih dvakrat po dve uri presedela, ob pogovoru in hladnem pivu, tako da me je prijetno presenetil, ko sem ugotovil, da je prešel v nižjo prestavo, kar se tukajšnjih njegovih opravil tiče. Poprej sem mu namreč vselej prigovarjal češ – daj, človek, tudi sedi, tu in tam, pa se spočij…

 

Tudi za računalnik sem našel čas, zlasti v noči iz sobote na nedeljo, seveda. In za to, da sem začel porajati še en razlog, radi katerega si smem še bolj, ali vsaj toliko, kot do sedaj, prigovarjati, da sem bedak. Namreč – zastavil sem z rokopisom Človeška družba, utopija ali možnost. Z besedilom, ki naj bi v podobi knjige izšlo in naj bi bilo  nekakšno nadaljevanje »Vesolja«…

 

Čemu bedak?! Tudi zaradi tega! Pišem namreč tako, in o tistem, kakor in kar občih ne zanima, oni so dovolj načitani brez mene in mojih prizadevanj. Pa ustvarjam besedila, ki so redko »brana« ter še redkeje tudi brana, s tem pa lastnemu početju vrata zapiram, glede na to, da v družbi ni nekega altruizma, pa ga tudi pri založnikih ne kaže pričakovati. Itak gre voz natanko tja, kamor gre, v božjo mater…

 

Prek glave mi je neumnosti, njene nezmožnosti razumevanja, posledično tudi védenja. Prek glave mi je neresnic, in tistih, ki brez njih ne zmorejo. Prek glave mi je »strokovnjakov« in tudi, če ne predvsem, »znanstvenikov«. Takšnih, kakršni so bili lepo upodobljeni v filmu Planet opic. In – kadar mi je nečesa prek glave, takrat se skušam temu zoperstavljati, po najboljših svojih močeh, kljub temu, da vem, da je moj trud zaman…

 

Zaenkrat teče, rokopis, natanko tako kakor »mora«. Rad bi namreč podrobneje razčistil z določenimi zadevami, da bi lahko bile jasne tudi povprečnemu »bralcu«, ki drugače kot neposredno oziroma dobesedno ne zna »brati«. In teh povprečnih »bralcev« je o-la-la…

 

Ni človeške družbe, vsaj sam za noben njen primer ne vem. Ne more je biti, v »človeštvu«, ki pretežno ni sestavljeno iz ljudi. V »človeštvu«, za katero je značilno vse drugo, z izjemo človečnosti, temeljne značilnosti človeka. Tako, pač, je, pa – kakor je za levjo združbo značilna levjost, za govejo govejost… tako bi morala biti, v kolikor bi zares obstajala, kakopak, za človeško značilna človečnost. Ki pa preveč presega nagonsko sebičnost, da bi žero-sralci karkoli o njej vedeli.

 

Človeška družba, utopija ali možnost. Še ena zadeva, ki, poleg dveh trenutno čakajočih, upa, da bom našel način njene objave. Jaz, bedak!

Zaradi živali…

Zaradi izkazovanj občestva človek neha verjeti v lastna pojmovanja in ravnanja, pa neha verjeti tudi v obstoj takšnih stvari, kakršne so poštenost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… čeprav te zadeve dejansko obstajajo, vendar ne med živalmi, pač pa zgolj v interakcijah med ljudmi, potemtakem kot izjemna redkost, katero je malodane nemogoče doživeti.