Dva vzroka nagonskega izkazovanja…

Obstajata dva vzroka nagonskega izkazovanja znotraj »človeštva«. Prvi je večinski, povsem naravno in neposredno pogojen v podobi nagonske (živalske) zasnovanosti, drug je, kadar gre sicer za bitje, porojeno v človeka, duševna bolezen. Le-ta namreč izniči delovanje razuma (s tem tudi človeškega izkazovanja), pa takšnemu bitju drugega kot nagonskost ne ostaja.

Oportunizem…

Oportunizem je značilnost nagonskosti, zaradi česar so vse živali oportune = nenehno prilagajajoče se = nenačelne = nemoralne = nepoštene, vse, tudi dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se.

Sicer nenehno govorijo o poštenosti, se celo imajo za poštene, a tako lahko menijo samo zaradi tega, ker niti tega ne vedo, kaj to poštenost je, kako se izkazuje!

Ko skusiš lik hudiča…

Ko skusiš smrad smradovja,

pod maskami prevare,

postaviš si zidovja,

da skoznje smrad ne gré,

podobe so boleče,

utvare neke stare,

le lažni koščki sreče

hudiču skoz zobé…

 

Ko skusiš lik golazni,

ki kri brezsramno pije,

in v krempljih ti prikazni

se svet povsem konča,

te mine slednja želja,

več sonce ne posije,

v spominu sled veselja

in prek glavé vsega…

 

Takrat… naj kar pogine,

sred istega si smetja,

nevredno je živetja

brez duše in srca,

v nazaj več čas ne šine,

le misel, da porazno

propadlo je v prazno

vse upanje neba…

 

Ko skusiš lik hudiča,

ki dobro mu je tuje,

ki ledu poveljuje,

je konec vseh snovanj,

ostane bol kot priča,

da v prazno teče reka,

da v prazno vse odteka,

noseč vse manj in manj…

Ko me več ne bo…

… boš, Mala, izgubila edino osebo, ki je dan za dnem in vsak trenutek na voljo tvojim stiskam.

Edino osebo, kateri si, s tremi ostalimi otroci, najpomembnejša, pomembnejša od mene.

Edino osebo, pri kateri zmoreš najti podporo resnici, iskrenosti, dobroti, edino osebo, pri kateri ne boš našla hinavščine, laži, prevare, sveta sebičnosti, primitivizma in neumnosti.

Morda ti bo celo žal… takrat, ko me več ne bo.

 

Danes so se, ob odhodu, solzice pojavile.

Jaz pa… v zadnjih štirih letih se je kletev v meni povsem udomačila, brez nje bi bilo čudno… prekleta…

A kaj ko ne pomaga, kletev, ne karkoli drugega, ne seže do praznine, skrite pod trdo lupino.

Vsaka šola nekaj stane…

Zaupanje je drag šport, z bolečimi penali, a vsaj »poštenost« spoznaš.

Idiot…

Včasih bi kričal, a željo v kletev prelijem, ob čemer ne pozabim sebe z idiotom okrcati…

Kdo mi je kriv, da nikoli nisem znal »najprej imeti rad sebe«, med vsem »dobrim« in »poštenim« sebičnim smradom!

Vedno v formi…

Neumnost ne potrebuje dozorevanja, že mlada je vedoča.