Po živalsko…

… ni isto kot po človeško, čeprav živali drugače menijo.

Za lepimi pročelji…

Za lepimi pročelji se skriva velik nič,

le hlad in pusto, temno vse, brezvreden zgolj nek kič,

kjer duše ni, kjer ni srca, da kakor sonce greje,

tam maska je edina stvar, ki vsej praznini šteje…

 

Za lepimi pročelji le beda pradavnine,

obstaja zgolj zato, da je, da prazna v prazno mine,

ne išči v njej zlatic neba, spoznanje zna boleti,

prej v pušči samosti boš znal za ptico poleteti…

Počasi se nabira…

V drvarnici že na dotik vrat in tudi čokov je vse večja količina. Sedaj se je Oliver, med ostalim, tudi oreha lotil. Pospravila ga bova v »sušilnico«, v nekdanjo ovčjo stajo, da bo tam leto, dve, medil…

In polno glist…

Kjer se kuharji uvrščajo med ustvarjalce, klovni pa med umetnike, tam obrtne dejavnosti močvirja spreminjajo v nebesa…

Le čakaš…

V minevanju drobtinice v nemar,

neljube so mi slike vseh utvar,

že itak vse v lažeh

po níčevih poteh,

kjer bog hudič je, tema pa vladar…

 

Kje bil, kaj sploh v življenju sem počel,

zvečine sanjal česar ne bi smel,

nevredni so vsega,

in upa in solza,

ob njih nikdar planet ne bo cvetel…

 

V minevanju v posmeh se vse godi,

kjer pravljice spreminjajo v ljudi,

zaman je vse, zaman,

že z jutrom tone dan,

le čakaš, da do konca izpuhti…

Snemi okraske…

… in smrečica bo zgolj smrečica ostala. A smrečica je vsaj sama po sebi lepa…

Za skodelico besed…

Dovolil sem si spati vse do četrt čez sedmo, in je prijalo. Itak danes ničesar težjega ne bom delal, ne smem…

 

V sredo sem prekršil lastno odločitev, češ da bom popoldne počival, pa sem raje pograbil koso in šel kositi na Oliverjevo stran, dokler se ni začel hrbet glasneje oglašati, tako da sem bil včeraj samo še za dolino in za to, da sem nekaj samokolnic drv, katera mi je sosed pripeljal, zložil v drvarnico, ki sedaj še lepši razgled ponuja…

 

Bi imel kaj delati, tu dela nikoli ne umanjka, in me muči, že kar nekaj časa, misel na to, da bi nekaj debel podrl, pa les v kurjavo spremenil, a ne bom. Se moram vsaj malo opomoči, preden se jutri po Malo podam, tako da – če bo Oliver še kaj polen pripeljal, jih bom pospravil, ostalo pa odmislim…

 

Banalna opravila. Hranjenje, pospravljanje, košnja. In še mnogo drugega. Opravila, ki so, bolj kot ne, sama sebi namenjena, da čas odteka v prazno in za seboj ničesar ne pušča, z izjemo nekega hipnega zadovoljstva češ kaj-mi-je-uspelo-narediti. Na koncu pa, ko podležeš minljivosti – kje si bil, kaj si počel in naredil… nikjer in ničesar…

 

Sinoči sva, Oliver in jaz, tu, na mojem dvorišču, sedela, ob pogovoru, uro in pol, vse do enajste, in mi je pripovedoval, med ostalim, tudi o študentih, katere poučuje, pa nikakršne razlike v pojmovanju občestva ni bilo ugotoviti, z izjemo tega, da si z drugačnimi vzroki pojasnjuje obstoječa stanja. Pravzaprav z »vzroki«, kajti značilnosti izvirajo iz naravne zasnove, nikakor iz neke vzgoje, socialnega stanu, pripravljenosti do dela, iz zadev, s katerimi si vsi, ki se niso v samo »drobovje človeštva« podali, razlagajo neljuba, celo za človeško družbo nesprejemljiva, obsojanja vredna izkazovanja. Ni hudega, pomembno je to, da ve kakšni so. Vsi po vrsti, ne glede na košček Sveta, na katerem kazijo, uničujejo…

 

Vesel sem kadar je tu. V njem sem našel osebo, s katero se zmorem pogovarjati, osebo, ki zaradi konstantnosti svojih izkazovanj ne more razočarati. To pa je prava redkost, v tem »lepem« nagonskem svetu.