Glave tupe v kalupe!

Ne bodi kot drugi, obče »modrovanje«, pogosto slišano. »Modrovanje« tistih, ki zase menijo, da so drugačni, »modrovanje« tistih, ki bi želeli svetovati, čeprav niti tega ne vedo, o čem govorijo…

 

Že od malega jih tlačijo v kalupe. Pač, nezmožnosti ni usojeno, da bi suvereno ter po svoje, kaj šele po etičnem, hodila skozi obstajanje, pa ni druge, kot biti čreden v čredi…

 

Za deklice je roza, za fantke modra. Za deklice so pentljice in punčke, za fantke pištole in pesti. Za deklice je samoumevno, da jočejo, za fante se solze ne spodobijo. Deklice, pač, sodijo v »nežnejši spol«, fantki odrastejo v robavsaste runkelne. Mimogrede, prvič: o ne/nežnosti ne odloča spol, pač pa imetje duše, pa tam, kjer je ni, v povprečju, tudi nežnosti, tiste dejanske, vselej veljavne, ne more biti. In mimogrede še drugič: kdor ne ve o grobosti, surovosti »nežnejšega spola«, ta ničesar ne ve o ženskah…

 

Da, deklice tja, denimo za štedilnik in v posteljo, fantje pa na drugo stran. Tudi obveznosti, opravila, odgovornosti znajo podeliti, med vsemi, ki jim do dela zares niti ni, ki se z dejansko odgovornostjo niso zmožni izkazovati. So pa tudi takšni kalupi, ki so vsem tem ne-bodi-kot-drugi popolnoma enaki, denimo to, da so »ponosni« na svoje slovenstvo, pa na triglav, skratka na repe in rogove, ki »našo« čredo v sila pomembnih značilnostih razlikujejo od preostale rogate repatosti…

 

S čem pa se izkažejo, ti ne-bodi-kot-drugi?! Z marsičem, le s tvornim in z dobrim ne.

Zgolj nek oris…

Že dolgo je, kar sem to napisal, in je bilo objavljeno tako v tisku, kot na mojih spletnih straneh. Že dolgo je, a še vedno velja, celo še bolj…

Še malo…

… morda v septembru, upam, da najkasneje v oktobru, pa bo triindvajseta moja porojena. Knjiga. Zbirka, ki bo izšla ob moji sedemdesetletnici…

 

Dogovori so že dovolj daleč, da ni nerešenih vprašanj, samo izvedbene zadeve so še ostale. In ob njih želja, da bi izenačil število naslovov, katere sem napisal za najmlajše, in teh, ki liriko skrivajo pod platnicami. Zaenkrat je razmerje deset proti sedem in tudi ko bo naslednja dokončana (je že v tej fazi, da bi jo lahko kadarkoli zaključil), se bom najprej nekaj časa soočal s samospraševanjem po tistima čemu ter za koga. Ja, bentiš, da so takšna vprašanja  najosnovnejša v »civiliziranem«, »kultiviranem« in »vedoželjnem« okolju!

Uspelo!

Nedolgo nazaj sem bil tako izmučen, da roki niti toliko moči nista zmogli, da bi zagnal motorko. Danes je bilo uspešno, čeprav nisem opravil z vsem načrtovanim, pač pa samo s slivo, kajti…

 

Motorka je rohnela, se dušila in pregrevala, dvakrat je, med delom, povsem umolknila, da sem ji moral dopustiti nekaj časa zajemanja sape – jo bom moral peljati na servis, verjetno je treba filtre prečistiti, a bo morala počakati, v tem mesecu imam preveč nekih drugih stroškov – vendar sva, kljub vsem težavam, zaključila delo! In je bilo izjemno zadovoljstvo, ko sem se prenehal po bregu lomiti in je bil ves drobiž pospravljen na kupu za trohnenje, kupček z drvmi pa za kanček večji…

 

Zatem sem šel tudi v dolino, da sem podaljšal zavarovanje objektov ter se olajšal za dodatno skrb, in, hudič hudičev, za meni nemajhno količino denarja. Pa še vinjeto moram kupiti ter darilo za Malčico, vendar – bo že! Če sem vse ostalo v življenju prenesel, ni vrag, da tudi tega ne bi. In danes…

 

Z izjemo priprave nekega obroka in pomitja posode, me prav nič drugega ne bo več gnalo v neko pretirano razmigavanje. Zgolj počival bom.

»To je zaradi tebe…«

V sredo je odšel domov, Oliver, v Zagreb, in povedal, da se bo čez pet, šest dni, vrnil…

 

Kar ga poznam, je z nedavno prisotnostjo podrl svoj rekord, še nikoli namreč nisem doživel, da bi bil toliko časa tukaj. Omenil sem mu, da me to veseli, da bi bil v bistvu najbolj zadovoljen, ko bi bil stalno tu, in sem povedal, da me veseli tudi to, da sem ga uspel kar nekajkrat privesti do tega, da sva sedla, v miru, in sedela, ob pogovoru in pivu, kajti sicer je zmogel popolnoma drugače, pa je od jutra do večera, iz dneva v dan, z izjemo opoldanskega počitka, garal. In je bilo to garanje, in narejenost določenih opravil, edino zadovoljstvo, do katerega je tu dospeval…

 

»To je zaradi tebe,« mi je povedal, »drugače ne bi.« Prijetna, meni zagotovo, izpoved.

»Vem,« sem mu odvrnil, »in še za nekaj bom poskrbel, da bo (tudi) zaradi mene…«

 

Že pred desetletji je doktoriral in poklicno gledano, kot redni profesor na fakulteti, zaseda vrh svoje karierne poti. Mesto dekana ali rektorja ga ne zanima, o nazivu akademika sploh ne razmišlja. Je normalno bitje, človeško, prav nič domišljavo…

 

Pred časom mi je omenil, da ima v načrtu napisati knjigo, pravzaprav tri, z različnih področij stroke, s katero se ukvarja. In to me veseli, pa je bil tisti moj še-za-nekaj-bom-poskrbel-da-bo-tudi-zaradi-mene prav temu namenjen. »Veš, dobri moj, ne bom ti dal miru, dokler ne boš sedel in začel pisati, kajti samo to ti manjka, za uspeh, to, da se odločiš in začneš! Ko boš zastavil, takrat bo, verjemi, kar samo-od-sebe teklo…«

 

In se je nasmejal, da mu je zadovoljstvo poteklo prek obraza, vedoč, da se mu je zanesti na moje besede.

Ni črva…

… ki ne bi imel rad svoje črvine, polne iztrebkov.

Kdor z malim ni zadovoljen…

… radi govorijo ti, katerim nikoli ni dovolj, in so prelep dokaz tega, da vsi pregovori (povzetki, ugotovitve), ki držijo, niso njihovi, »ljudski«, pač pa človekovi.