Skupnost
je nenehna delitev prostora in časa in v tej delitvi je vse, kar obstaja, v
omejenih količinah, od priložnosti, do (materialnih) dobrin.
Obstajata
dve temeljni podobi delitve oziroma »delitve«.
Najpogostejša,
pravzaprav običajna je tista najprej-sebi, redka, pravzaprav izjemna, je delitev
najprej-drugemu, s tem, posledično, tudi skupnosti in, še bolj posledično, tudi
sebi.
Pri
prvi »delitvi« dejanska skupnost NE obstaja, pač pa obstaja seštevek posamičnosti,
ki prostor in čas delijo v podobah simbioze.
Druga
delitev je predpogoj, pravzaprav temeljna značilnost človeške družbe, pa ni
prav nič čudnega, da le-ta, razen v redkih primerih, številčno dokaj omejenih,
sploh – NE obstaja!
