VRITNOSMERNA

Malo v levo, malo v desno

in predvsem v nazaj,

bitju z veje vselej stresno

je dospet v raj,

prazna glava, glad pa kruli,

hoče vedno več,

nemoralno nič ne žuli,

red pa je kot meč…

 

Malo v levo, malo v desno

in predvsem v nazaj,

opičje nikdar ni resno,

smrad pa je značaj,

nornhaus je vsa normala

za živalsko bit,

svet ob njej vse večja štala,

ki drvi – v rit!

Vpliv obče bebavosti na »odkritja«…

Nagonski butci so tudi zaslužni za številna spoznanja, resda posredno, a kljub temu, kajti – ko jih ne bi bilo, se Tesla, Da Vinči in mnogi drugi, rojeni kot ljudje, pa, po svoji zasnovanosti, dejansko socialna bitja, ne bi zatekali v svoje samosti, v svoje delavnice, k svojemu delu, pač pa bi dobršen del svojih življenj preživeli v druženju. Po drugi strani pa…

 

Enega samega človeka ne poznam, ki ne bi bil, tako ali drugače, psihično prizadet, zaradi tega, ker je, kot razumsko bitje, odraščal med živalmi, med njihovimi pojmovanji in izkazovanji, pa se je, na primer, tudi Tesla izkazoval z nekimi obsesivno kompulzivnimi motnjami ( = s psihično obolelostjo) in je vprašanje, če ne bi še krepko več izkazal, ko ga ta obolelost ne bi omejevala v zmožnosti dojemanja dejstev. Ja, za takšna (in vsa ostala) onemogočanja pa je obča bebavost neposredno zaslužna!

Eno od vprašanj današnjega časa je…

… kako so lahko nekoč graditelji, s skrajno »primitivnimi« pripomočki, ustvarjali gradnje, kakršnih danes, kljub vsej tehnologiji, ne zmorejo?! Odgovor je sila preprost: nekoč so bili strokovnjaki izključno iz razumskih vrst, danes pa, na vseh področjih, prevladujejo nagonski »strokovnjaki«.

Moja oaza…

Sedem let je tega, kar sem, rojen Ljubljančan, »pobegnil« iz Ljubljane. Hudič je z naselji, kajti – večja kot so, večja je v njih nabranost dvonogega, sebičnega in nemoralnega ter bebavega  smradu…

 

Res je, breg je dokaj zahtevna zadeva za uporabo, in ga je krepko težje vzdrževati, kot neko ravnino, denimo, a je res tudi to, da za ravnino nisem imel denarja, obenem pa…

 

Moj mikro svet, košček, na katerem zmorem dihati, vsaj tu in tam, leži med kozjanskimi griči, in je obdan z gozdovi, do sosedov je dovoljšna razdalja, da jih niti zaznavam ne. Le nekajkrat na leto jih vidim, v mimohodu, nekih stikov z njimi nimam. Izjema je, kakopak, Oliver, ki pa je izjemen tudi sam po sebi in je popolno nasprotje nekega povprečneža, kakršnih vsepovsod mrgoli. In kot tak je pri meni vselej dobrodošel, ter obratno, še več, ko ga ni, pogrešam njegovo prisotnost…

 

Ta moja oaza marsikomu ni nič posebnega. Košček zemlje, bogu za hrbet vržene, še avtobusne povezave ni. Meni pomeni ogromno in predvsem – zatočišče pred vso hinavščino, lažnivostjo, nasploh pokvarjenostjo, pred sebičnostjo, pogoltnostjo, nestrpnostjo, pred bebavostjo dvonogega smradu, pa si ne znam predstavljati sebe, da bi drugače živel, drugje že še, denimo na nekem otoku, ali v neki drugi bogu-za-hrbtom danosti, da pa bi se preselil v mesto, med »dobre« in »poštene ljudi«… ne, ne, hvala, preveč te »dobrote« in »poštenosti« sem spoznal, da bi je hotel še v dodatnih količinah uživati. Itak nosim, te »dobre« in »poštene« v spominu, pa ne mine dan, da ne bi v materino pošiljal!

 

Imam kolikor potrebujem, potrebujem kolikor zmorem in smem potrebovati. Ne bogatim v nakitu, v pločevini in v zidovju ali na računu, a imam kljub temu bistveno več, kot si še najbogatejša revščina, mentalna, lahko zamišlja, obenem pa…

 

Dvorišče, klop in miza, pod brajdo. Umirjeno, na pol speče jutro. Ptice, ki začenjajo dan buditi. Kava in cigarete. Spokoj. Kamorkoli pogledam, nikjer nobenega rilca ne vidim. Česa bi si še lahko več želel?! In tudi spim povsem v redu, z izjemo noči po Malinem odhodu, vedoč, da zmorem vsakomur v oči pogledat, čeprav so takšni, katerim svojega pogleda ne namenim. Ga niso vredni niti znotraj največje možne uvidevnosti.

»Bunkice« cvetijo…

Eden od »dosežkov« nagonske pameti je ustvarjanje semen za enkratno uporabo. Dvorezen meč, ki bo, slej ko prej, dobro udaril…

 

Pred tremi leti sem posadil sadike melon. Mala jih ima rada, in te, ki jih pridelava, so krepko drugačne od kupljenih, kajti v trgovini še zdaleč ni moč dobiti zrelih, zgolj neka celuloza, brez okusa, le po izgledu podobna melonam…

 

Ubiram jih v polni njihovi zrelosti, pa so sočne, opojno dišeče in sladke kot med. In poslednji dve leti sem tudi semena zbiral, jih, kakor je potrebno, na časopisnem papirju ter v senci sušil, da sem sijoča in pokajoča od zdravosti sejal, vendar – vsako leto jih je manj pognalo, in letos so se, iz več kot sto semen, samo štiri rastlinice porodile. Bom moral prihodnje leto znova sadike kupit…

 

Posejala sva v maju in šele pred kratkim so bilke začele vidneje rasti. A so, neučakane, že začele cveteti. Konec avgusta, verjetneje nekje v septembru, ji bodo dišeče »bunkice« risale klovnovski nasmeh prek obraza, od ušesa do ušesa… v kolikor ne bo lisica drugače odločila, kakopak. Pred tremi nočmi je namreč v neposredni bližini melon skopala luknjo. To redno počne, povsod drugod, iščoč voluharje, rovke, krte, tokrat pa se je opogumila in prišla vse do hiše.

Po načrtu…

Rad imam pomlad in poletje. Vsepovsod zeleni, in cveti, ni se potrebno medvedje oblačiti, predvsem pa svetloba ni odmerjena na skopih zimskih osem ur. Ne maram teme in temačnih.

Vročine resda ne prenašam najbolje, razen v borovi senci, nekje na obali, medtem ko sapica prek morske gladine drsi v prijetnost, pa je le-ta edina zadeva, katero bi lahko poletju očital, vendar – vse ka(ko)r Narava počne, vse ima smisel, nek svoj zato…

 

Danes se je že malo pred deseto sonce tako uprlo v breg, da nisem več zdržal ob košnji. Pa tudi nože, ki so od prejšnjič ostali na kosi, sem povsem obrabil. Pa tudi – nikjer drugje ni bilo moč slišati ropotanja, in ne dvomim, da se je vsaj enemu sosedu oddahnilo, ko sem prenehal s hrupom posegati v njegovo sveto nedeljo. Kakorkoli že, uspelo mi je več, kot sem mislil, da mi bo.

 

Nimam kaj dosti izbire, pol meseca, kadar je Malo doma, ne morem ničesar takšnega početi, pa se nabira in nabere, obenem pa mi bo, upam, da res, v sredo zvečer pripeljal drva, in takrat bodo ona postala prioriteta…

 

Ne vem, morda večeru še kakšno uro ukradem, za ropotanje, morda pa šele jutri zjutraj nadaljujem. Zvečer nerad kosim. Malo zaradi tega, ker težje zaspim, ko sem preveč utrujen. Malo zaradi tega, ker mi prija, zvečer, sesti pred zaslon in pogledati kakšno oddajo. V kolikor je karkoli pametnega najti na programu, seveda. Malo oziroma še malček več pa zaradi komarjev, ki v večernem času dobesedno ponorijo. Itak imam še tri jutra na razpolago, do drv, pa ni vrag, da ne bi, v kolikor se pri čem ne zalomi, vsaj tega dela, na katerem hiša leži, dokončal.

 

Perilo sem že včeraj opral in obesil, malo še, pa bo za pobrat in pospravit, tako da je pomivanje posode edina dejanska obveznost, ki mi je za danes ostala. Pa tudi za pojesti si bom nekaj pripravil, tako bolj na hitro, po taborniško…

 

Marsikdaj pomislim na tisti obči »kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden«. Kako se tepejo ne-njihove modrosti z njihovimi izkazovanji! Njih glad se nikdar ne zaustavi, od tod tudi eden najbolj razširjenih narodnih športov, zavist. Jaz je nisem spoznal, vsaj doslej ne, in mi godi, da mi zmorejo drobnarije, mnogim povsem neopazne, docela nepomembne, zadovoljstvo porajati. Že tega, da imam košček svojega sveta, v katerem zmorem, daleč od njih, prisluhniti pticam, poleteti s snežnimi kosmi prek neba, uživati ob predanosti kosmatincev… ne bi zamenjal za vse njihove »dosežke«. Jebeš vse kar imaš, če je to edino, kar je pri tebi omembe vredno!

Spoznal sem…

… več kot dovolj »strokovnosti« nagonskih »izobražencev«, pa si upam trditi, da so običajne opice krepko pametnejše od »ljudi«.