…
tisti majhni, pravi angelčki, da v njih ničesar slabega ni, kaj šele zlobe,
nasilja. Obstajajo tudi nekateri, ki tudi kasneje v lastnih kopijah ničesar
slabega ne vidijo, nasprotno, dokler so enaki njim, so dobri, pravilni, ma,
vzor vseh vzorov, dočim so tudi takšni, ki vedo, da otroke kasneje »pokvari
okolje«. Hm, jaz pa pravim, da bi bilo dobro, ko bi poznali, ali vsaj malo
bolje poznali te, tudi svoje, otroke (in tudi sebe!), in razumevali njih
izkazovanja ter jih pravilno tolmačili, kajti…
Pri
absolutni večini teh otrok je namreč tako, da – čim se začnejo zavedati lastnih
želja, čim so jih zmožni opredmetiti v podobe nekih konkretnih stvari, že se
pojavi njihov »meni«, »zame«, »moje«, in se prav rado zgodi, kadar se dve, ali
več, takšni pojmovanji znajdeta skupaj,
da otrok drugemu bodisi ne želi dati, z njim podeliti, bodisi, v kolikor sam
nima, skuša drugemu vzeti, pri čemer uporabi, v kolikor drugače ne gre, tudi
silo oziroma se z nasiljem izkaže, pa naj zgolj brani tisto nekaj njegovega,
ali pa si skuša prilastiti tisti nekaj, ki mu, vsaj načeloma, ne pripada. S tem
imajo dosti opraviti v »vrtcih«, in tudi kasneje, in redki so posamezniki,
otroci, ki se na tak način ne izkazujejo.
Takšna
ravnanja so sicer povsem samoumevna v vseh nagonskih skupinah, torej povsod
tam, kjer ni razuma in ni, posledično, védenja o prav in ne-prav, in niso
značilna samo za otroke, katere je potrebno učiti o teh stvareh (da nikoli ne
bi tudi naučeni bili!), pač pa so značilna tudi za odraslo populacijo, ki ve,
da je potrebno izkoristiti sleherno priložnost, četudi se z neetičnostjo kaže,
da le ne obstaja strah pred posledicami neprimernega ravnanja, in da so
okoliščine naklonjene tovrstnemu živetju njihove »poštenosti«.
Bentiš,
»okolje« večinoma prav oni sestavljajo, in oblikujejo, pa je le-to posledica
njihovih značilnosti, in ne obratno!
