Zjutraj
sem prebral neko mnenje o pesmih, katere sem združil v zbirki Lovljenje časa,
mnenje, ki pravi, da »so pesmi za pamet pulit«…
Takšne
prispodobe doslej še nisem doživel, v povezavi s svojim pisanjem, a mi je
simpatična, všečna. Puliš namreč tisto, kar je zabito…
Za
hip sem pomislil, da bi bilo knjigo, potemtakem, moč uporabiti v podobi
nekakšnega cepiva, obveznega, ki bi kurativno delovalo na splošno stanje, vendar
mi je nek pomislek vnemo sesul – kam pa, k hudiču, z vso to izpuljeno pametjo,
da ne bi usodnega onesnaženja povzročila?!
Kakorkoli
že – hvala izpovedovalcu navedenega mnenja, za njegovo občutenje mojih verzov
in za izkazan odziv!