Tudi kače se »ljubijo«…

V obilju lepih teles je siromaštvo lepih src in duš, a to »ljubezni« in tistih, ki »imajo radi«, prav nič ne moti.

Po načrtu in še več…

Noč je bila standardna noč po Malinem odhodu, pa sem bil ob sedmih tako matast, da sem si celo tri ure, vse do desete, dovolil piti kavo. In sem, ob tem, razmišljal, da bi opustil delovni načrt, vendar je prevladal tisti ne seri, pojdi delat, karkoli boš naredil, bo bolje kot nič, itak imaš še nekaj načrtov v tem tednu…

 

Ob desetih sem najprej krenil po bregu, do tretje terase, na kateri je nekaj muškata posajenega, ob tem sem še mnoštvo divjakov akacij, ki nenehno poganjajo iz ostalin nekdanjega gozda, porezal. Žalosten je pogled na trte in plodove, suša je naredila krepko škodo, upoštevaje, da je nekih dvajset, morda trideset centimetrov pod površjem laporna podlaga. Nabral sem skledo grozdja, da bo za osvežitev ob delu, potem pa hajd, zavihaj rokave na zgoraj-brez-majici…

 

Tisti bolje-nekaj-kot-nič se je izkazal kot račun brez krčmarja, kajti ko me pograbi delo, takrat raje več naredim, kakor manj, in sem lepo količino čokov uspel razcepiti, med njimi veliko tistih grčavih, ki dodatno zadovoljstvo porodijo, ko jih uspeš razkosati, skratka – razkosal sem jih krepko več, kot sem optimistično pričakoval, da mi jih bo uspelo in čeprav jih je še lepa količina ostala, sem zadovoljen z dnem, kajti med preostalimi so tisti, ki so bodisi preveč sveži, da bi jih bilo moč uspešno obdelati (nimam traktorske cepilke), bodisi tisti, katerih osnovna naloga, vsaj še dve leti, je v tem, da preprečujejo kupu podkurnega materiala razsutje…

 

Dokončal sem dodatno vrsto izvendrvarnične drvarnice, in še poslednjo zastavil (v njo samo še sliva, ko jo podrem, pride in, morda, neka akacija), obenem pa pripravil nekaj prostora pod nadstreškom, da bom imel kam vsaj večino Oliverjeve breze pospraviti, ko čas do tega pripelje. In to je to, za danes.

Sila zanimivo…

… predvsem pa – neumno!

 

Zaznal sem »strokovno« razlago o nastanku ptic, razlago, ki trdi, da se določene živali niso operile prvenstveno zaradi tega, da bi lahko letele, pač pa zaradi tega, da bi jih perje grelo. Kar zadeva samo gretje, katero naj bi zagotavljalo perje (ali pa, v drugih primerih, kožuh), o tem sem že pisal, pa zgolj ponovim – perje (kožuh) ni grelni element, pač pa zgolj izolacijski, z drugimi besedami: perje samo zmanjšuje izgubo temperature, proizvedene v samem telesu (ali, nasprotno, zmanjšuje pregrevanje telesa, povzročeno s previsokimi zunanjimi temperaturami); kar pa zadeva samo letenje, ki naj ne bi bilo prvenstven namen, pa sledeče…

 

Različna okolja živetja, njihove specifičnosti, so, v evolucijskem spreminjanju, pogojevala značilnosti vseh in vsake posamičnosti, pa…

Živali, živeče v vodi, označujejo bodisi luske, bodisi čvrsta koža, podkrepljena z ustreznim slojem maščobe. Živali, ki dobršen del svojega časa preživijo v osenčeni vlagi in/ali pod zemeljskim površjem, tudi označujejo luske, ali pa, v primeru sesalcev, kožuhi. Živali, živeče na površju, označujejo kožuhi. Živali, ki del svojega živetja preživijo v zraku, označuje perje. In prav vsem, ne glede na to ali same proizvajajo toploto, ali pa so odvisne od zunanje (plazilci), je njihovo površje prilagojeno izključno – okoliščinam, v katerih živijo!

 

Ptice so dinozavri, če sem natančnejši in v duhu sodobne »znanosti« zapišem, so potomke dinozavrov. Operjenost se je namreč pojavila že v času, v katerem so dinozavri tacali prek sveta. In za ptice ni značilno samo perje, pač pa tudi, če ne predvsem, to, da – imajo votle kosti! In le-teh nimajo zaradi gretja (ali hlajenja) – zrak je izjemno slab izolator, pravzaprav nikakršen, pač pa zaradi tega, ker so votle kosti lažje od siceršnjih, pa kot takšne omogočajo letenje in – ko bi ti »strokovni« razlagalci »dejstev« malo bolje pogledali kosti pra-prednikov današnjih ptic, bi ugotovili, da so bile votle…

 

Že res, da so pred nastankom v celoti letečih živali tiste operjene (vz)letele samo z neke osnove, podlage, natančneje z nekega drevesa ali vzpetine (najprej so morale splezati/dospeti na mesto vzleta, šele nato so lahko poletele… tako kot, še vedno, velja za, denimo, leteče veverice), a je res tudi to, da – ko ne bi imele votlih kosti, daleč ne bi dospele v svojih letih, tako da je pri njih evolucijski razvoj (tudi s perjem) sledil enemu samemu namenu, letenju!

 

Ne vem, morda te »znanstvenike« moti dejstvo, da obstajajo tudi ne-leteče (čeprav operjene in z votlimi kostmi) ptice (noj, kazuar, emu, pingvin, kivi, velika njorka…), a razloge za njih obstajanje kaže iskati v popolnoma drugačnih vzrokih, kot je »ogrevanje telesa«, v vzrokih, katere je, ponovno, moč pojasniti z značilnostmi okolja in z načini živetja, prilagojenimi konkretnim okoljskim razmeram…

 

Ni dobro presojati na način, na katerega presojajo takšni »strokovnjaki« (ter občost nasploh), na temelju zunanjosti oziroma izgleda, je krepko bolje, če je glava uporabna, pa dospe tudi pod površje, tam, kjer ni moč (neposredno) videti. V nasprotnem slepcu grozi, da postane kača, delfinu, da postane riba… tako kot je človejak postal – »človek«.

Ne zameri, Galileo!

Ne zameri, Galileo,

so te jeli razjeziti,

a so le ničeve biti,

ki do sranja zgolj dospejo,

živce so cefrat ti znali,

pamet večna je nadloga,

zunaj krožna, kakor žoga,

znotraj pa prepiha vali…

 

Ne zameri, Galileo,

danes ti tvoj prav priznajo,

pa čeprav še vedno znajo

vedeti česar ne vejo,

Sonce jim še vedno vzhaja,

pamet vselej je ploščata,

znanje vre ji iz podplata,

pa pri tleh nizko ostaja…

 

Ne zameri, so le beda,

ki, neumna, vedno blodi,

kadar pot »napredka« vodi,

da se Svet na njej seseda.

Imajo se za poštene…

… obenem pa skušajo sebi pridobivati po liniji najmanjšega odpora ( = neetično!), loveč vse možne priložnosti, tudi, če ne predvsem prek vrst ter zvez in poznanstev, v okvirih njih običajnega daj-dam načina.

Ne vedo kaj je poštenost ali, morda, niti sebe ne poznajo?! Pravilen odgovor je en sam: oboje!

Ni lepo…

… živeti v Svetu, v katerem umnost popušča bebcem, dobrota in uvidevnost pa nemoralni sebičnosti! Ni lepo, človeku, živeti v okolju živali!

Še vedno nisem čolna kupil…

Pripravljam se, da bom v prihodnjih dneh podaljšal veljavnost zavarovanja nepremičnin…

 

Lani je zavarovalnica občutno povišala zavarovalnino, bojda zaradi »povečane poplavne ogroženosti«.

Očitno vedo več od mene, ti zavarovalničarji, o možnosti vesoljnega potopa, pa ne bi bilo slabo, ko bi nabavil čoln, da ga, za vsak primer, nekje tu, na svojem bregu, parkiram. Kdo ve, morda mi še prav pride.