Tako je…

Bolj kot boš uveljavljal skupnost in red, bolj bo butastemu po-moje primitivizmu moteče.

»Tvorci skupnosti«…

V pretiranem stremljenju za tistim po-moje, te rado po-tuje lopne po glavi.

Do jutri v lenarjenje…

Uspelo mi je dokončati julijsko košnjo, celo pri Oliverju sem nekaj malega pokosil, kolikor mi je hrbet še dovolil, da mu vsaj kanček pozornosti izkažem…

 

V običajnih okoliščinah bi z zadevo že krepko prej zaključil, a sem v teh dneh uspešno odganjal tisti svoj »daj, naredi še to, pa še to, in to…« vedoč, da se ne bi rad ponovno podal v hrbtno avanturo, v malodane invalidno stanje…

 

Preden sem zjutraj zastavil, sem načrtoval tudi to, da se bom danes še z motorko razgibaval, pa vsaj posušeno slivo podrl, razkosal, pospravil, a sem kasneje ugotovil, da bo vseeno bolje, če vsaj do jutri počakam. Itak bom imel tekom dneva še nekaj malega z drvmi opraviti, kajti…

 

V ponedeljek me je, s svojim in sinovim prihodom, razveselil Oliver, ki se je ponovno lotil drvarjenja, pa mi, tako sproti, dovaža material, da ga spravljam v drvarnico. Danes mi je razkazal koliko dreves še namerava odstraniti, pa – glede te zime se sploh ne bojim, celo za prihodnjo se bo vsaj večina nabrala. In se bo poznalo, v »proračunu«, tako kot se pozna tudi letos ter zlasti ob tem, da me v avgustu čaka zavarovanje nepremičnin, pa vinjeto moram kupiti in tudi Malo bo dočakalo obletnico svojega rojstva in – komaj bom vse to razrešil, že bosta, v oktobru, na vrsti servis in registracija Astrid…

 

Danes se, z izjemo polen, katera mi bo Oliver pripeljal, ničesar več ne pritaknem, razen tega, da bom po kosilu pomil posodo. Kosilo imam že preskrbljeno, se je izkazalo, da sem toliko paprikaša skuhal, da ga lahko na tri dele razporedim, pa bom skušal čim bolj hrbtu prisluhniti in mu čim več počitka nameniti. Jutri pa veselo naprej…

Lepota in »lepota«…

Zunanja lepota, ki je itak vprašljiva, ker je stvar okusa, potemtakem je subjektivne narave, je minljiva, notranje pa sploh ne premorejo, da bi lahko o njeni trajnosti vedeli.

Ubogi hrčki…

… vrtijo in vrtijo svoja kolesca, medtem ko sanjarijo o življenju in vmes žrejo, serjejo in se parijo, in je edini doseg, do katerega dospejo, to, da se kolesce slej ko prej ustavi…

»Ljubezen« do denarja…

Obči vedo, da je denar sveta vladar, in ga imajo radi, celo ljubijo ga! Zanj se prostituirajo, ne samo na delovnih mestih, spreminjajo svoja stališča in ravnanja, ki so, itak, večne spremenljivke v svetu nagonske nenačelnosti ter večnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, v bistvu jim denar pomeni največ od vsega, jim je edini bog, ki vse vernike tega planeta združuje v istost, čeprav…

 

Kakor pri ostalem, tako tudi po vprašanju denarja obči zgolj »vedo«, imajo, pač, neka po-svoje spoznanja, po-svoje resnice, ki pa so daleč od dejanskih. Narava namreč nagonskosti ( = NErazumskosti = pameti) ni ustvarila zato, da bi pretirano ugotavljala in vedela, pač pa izključno za to, da njene potrebe servisira, pa kosi, obrezuje, raznaša semena (rastlinojedi) in skrbi za obvladljivo številčnost (mesojedi). Pamet je namreč najpreprostejša oblika mišljenja, tista elementarna, ki zmore ugotavljati izključno na temelju čutnih zaznav, potemtakem neposredno, na osnovi videnega, slišanega ter ostalega s čutili zaznanega, pa ugotavlja na osnovi izkazovanj (ki so POSLEDICE vzrokov!!!), dočim do dejanskih vzrokov, skritih pod površjem, tam, kamor čutne zaznave ne sežejo, ne dospeva, da bi tudi na posreden način spoznavala ter dospela do kompleksne, celovite slike oziroma ugotovitve, do resnice…

 

Ne, ne, ni res, ne prodajajo se zaradi denarja, ne »ljubijo« ga. Pravzaprav ga »ljubijo« izključno tako, kakor »ljubijo« tudi vse ostalo, z izjemo sebe, kakopak, kajti…

 

Denar je samo papir ali kovina, oziroma neko potrdilo, tam, kjer kot virtualen obstaja, je, potemtakem, le predmet. Predmet iz katerega ne moreš sezidati brloga, iz njega ne moreš narediti kosila, oblečen vanj se ne moreš zavarovati pred vremenskimi vplivi. Lahko pa z njim sebi enake kupuješ, tiste, pač, katerim je denar vladar, bog, in so, od prvega do zadnjega, dokaj nevredni. Z njim lahko plačuješ račune, z njim celo do neke, vsaj tozadevne, sreče dospevaš, a vse to je premalo, da bi bil dejanski tisti rad-imam, potemtakem je nekaj drugega v ozadju, kar si dejansko lasti vso ljubezen (zapisano brez navednic!) nagonskih…

 

Temeljno, odločujoče vodilo, pravzaprav zakon nagonskega sveta je – (boj za) preživetje! In v tem boju je osnova vsega tisti jaz, meni, zame, da bo meni dobro ter boljše, potemtakem – lastno ugodje, ki ima »rado« vse tisto, kar ga omogoča, in ima »rado« natanko toliko časa, dokler do ugodja dospeva, kasneje pa…

 

Ne, ni denar sveta vladar (nagonskih, ne-umnih), daleč od tega, njih zaresni vladar je njihovo ugodje, in nič drugega. Pa naj bo to ugodje v podobi sitega želodca ali mednožja, ali v podobi (vsaj relativne) varnosti, vseeno, pomembno je, da sem »jaz« zadovoljen! In s tem niti ne bi bilo dosti narobe, ko bi nagonski obstajali izključno v svetu, kateremu pripadajo, v svetu živali, medtem ko takrat, kadar »skupnost gradijo«, bojda celo človeško - bentiš, kajti butasta sebičnost je česa takega nezmožna, kajti dejanska skupnost ni njihov 1 + 1 = 2, pač pa je 1 + 1 ( + 1 + 1…) = ENA, CELOTA!

Kurvetina

Kurvetina je kurva svih kurava,

nju svak koj stigne može da jebava,

badava njene draži,

za nju moral ne važi,

baš govno koje smrad obeležava…

 

Kurvetina je dno silnoga smeća,

tek crvima mož bit ko neka sreća,

jer samo hrpa jada

s lakoćom mož da pada,

a jadu nema sunca, niti cveća…

 

Kurvetina je slika lažnog sjaja,

ko kanta da isprazniš puna jaja,

i teši se u laži,

dok sebi iste traži,

da život će joj stić pre bednog kraja…