Žalost

So kot sadje, katero nezrelo kupiš v trgovini – navzven sijoči, navznoter neokusni.

»Zamrznjeno« priznanje…

»Smo« del Evropske unije, je marsikdaj slišati in predvsem takrat, kadar tako nanese, da se zavoljo nekih sebičnih interesov kaže sklicevati na Unijo, dejansko pa…

 

Dejansko pa »mi« niso del ničesar, so zgolj celota neumne, nemoralne sebičnosti, ali pa, če je lepše prebrati, sebične neumne nemoralnosti, ki se niti tega ne zaveda, da je potrebno zadeve obravnavati po enotnih merilih, pa – če »tebi« godi, da si kot »ljudstvo« priznan in imaš pravico do neke države, potem bi tako moralo veljati za vse in vsakogar. In tudi velja, tam, kjer ne odloča nemoralen, preračunljiv smrad…

 

Sicer ne vem kako zgleda »zamrznitev« priznanja neke države, tako pametnega se še noben pastirc doslej ni izkazal, vem pa, da zmorejo pastirji ogromno škode narediti, zlasti takrat, kadar nad njimi in govedom ničesar odločujočega ni.

 

In je simpatično, ob vseh ostalih izkazovanjih, poslušati tudi o želji po ne biti aroganten, s tem, ko bi si domišljal, da vplivaš na podnebje, kajti – Sončevi izbruhi so stalnica, podnebje se nenehno spreminja, pa ni prav, kadar se imamo »mi«, zanemarljiv delček »stvarstva«, za odločujoče v tem pogledu. Ne, resnično ni prav, kadar se neumnost poda pametovati, zlasti, ker samo eno plat zgodbe, katerekoli, tisto, ki ji ustreza, vidi, dočim se druge niti pod razno ne zaveda. In je, domnevam, koncentracija strupenih izpustov v okolici, na primer, ljubljanskega podgradnega tunela višja, od povprečne, zaradi Sončevih izbruhov, kakopak, in ne zaradi odsotnosti potrebne prevetritve objekta… pri čemer je abotno (tudi) to, da so ti »mi« še kako arogantni, kadar se dokopljejo nekih položajev, prepričani, da se vse krog njihovih riti vrti.

 

Ja, blaženi časi, ni kaj. »Sposobna« neumnost, pokvarjena »poštenost«, »dobrohotna« sebičnost… bo dejansko Svet za še »lepšega« naredila!

Čas beži…

Slavni Hoking, teoretični fizik, se je premislil skozi svoje živetje ter zatrdil, da ima čas svoj začetek. Ne vem sicer, čemu se je učil o neuničljivosti materije in energije, a naj mu bo, poleg lahke zemljice, tovrstno, četudi zmotno, prepričanje. Če že o vsem »vedo«, naj tudi o začetku časa, itak zadeve ni moč, v nobeni smeri, dokazati…

 

Včeraj je minilo štirideset let od rojstva mojega najstarejšega deteta. Štiri desetletja! Čas beži, otroci tudi, kaj ne bi bežalo tudi samo živetje?!

 

Vse se spreminja. Rudnine, minerali, kvarki… vse kroži, do humusa, do nerodnega peska in zvezdnega prahu, pa krožijo tudi spoznanja. In se še vedno ne morem odločiti o tem, kaj je bolje, v konkretnih okoliščinah, imeti otroke ali ne. Če sebe odmislim, njim nisem najbolje naredil, ko sem jih v svinjak dvonoštva porodil.

Ni sile…

Z načrtom, da bo konec tedna polna drvarnica, ne bo nič…

 

Sinoči, Oliver in jaz sva sedela, po opravljenem delu, ob pivu, je poklical možakar za drva. Da ima, zaradi napovedanega dežja, opraviti z nekim pridelkom, pa radi tega ta teden ne bi mogel dostaviti drv. »Bi šlo v prihodnjem tednu?«

 

Niti pod razno. Prihodnji teden bo Malo doma in ob njej bi bilo, zlasti, če bo vroče, razmerje med porabljenimi živci, mojimi, in pospravljenimi drvmi, krepko v korist prvega. Saj »pomaga«, a kaj, ko jo želja po pomoči večinoma mine po nekaj minutah, potem pa imam več z njo opraviti, kot z načrtovanim delom. Se slišiva enajstega, pa se bova dogovorila…

 

Ni sile, če živiš sredi zelenja, je dela vedno na razpolago. Tako sem danes zastavil s čiščenjem preostalega dela zemljišča in delal dokler sta roki dopustili. Zadovoljen, čeprav preboden in popraskan od akacijevega trnovja, kajti več kot polovico mi je uspelo narediti, pa se nadejam, da bom jutri s tem zaključil. Potem pa, v preostalih dveh dneh, do sobote… bom videl čemu se bom namenil, košnji ali počitku.

Čudna »stroka«…

Biologija pozna bitja imenovana človečnjaki in ta bitja pojasnjuje kot človeku-podobne-opice. Dobro, prav, vendar…

 

Ko se v obravnavo požene tudi »stroka«, ugotoviš, da med te človečnjake, v katere sodijo, na primer, giboni, orangutani, šimpanzi… in Neandertalec, pra-ata »sodobnega človeka«, uvrščajo tudi Homo Sapiensa, potemtakem (edinega!) človeka, pa se zadeva kot dokaj nerodna izkaže, kajti…

 

Je Homo Sapiens človek (tako kakor je, uradno, kot edino razumsko bitje na planetu, ugotovljen) ali pa je, morda, samemu-sebi-podobna-opica?!

 

Zaplet niti ni pretirano težaven, če razlikuješ med opico (pa naj bo kakorkoli človeku podobna) in človekom, če pa te razlike nisi zmožen zavestno in razumsko obravnavati, pač pa zgolj »strokovno«… potem ne vem, čemu je Homo Sapiens med vsemi opicami edini opredeljen kot človek oziroma drugače: je človek človek ali pa človečnjak?!

Vse lepši pogled…

Noč, itak, nespana. Dvajset do petih sem skuhal kavo, ob pol sedmih zastavil z delom…

 

Oliver je sinoči do pol enajste cepil drva, danes zjutraj je nadaljeval ter mi sproti vozil nacepljeno, jaz pa sem polena zlagal in v vmesnem času pripravljal material za podkuriti. Delala sva dokler je bilo moč, krog enajste pa je vročina postala preveč prepričljiva in bova nadaljevala zvečer…

 

Že sedaj je pogled v drvarnico lep, krepko lepši kot pred tednom, konec tedna pa bo, upam, sploh čudovit. Dogovarjam se namreč s kmetom, da mi, nekje od torka naprej, pripelje pet metrov drv, pa bo iz drvarnice kipelo, bom še drugje pod streho moral nekaj prostora poiskati, domnevam. In to bo to, dokler se Oliver ne loti še neke, vsaj petnajst metrov visoke, breze, ki mi bo, poleg oreha, katerega bo v kratkem razkosal, lepa osnova za naslednjo zimo.

Razmišljanja s havajev…

Ta teden je bil naporen, zelo naporen, nekakšen napovednik vsega, kar bo čas še »prinesel«, nekakšen preizkus moje vzdržljivosti…

 

Ko sem se vrnil in parkiral v garaži, sem najprej znosil odpadni papir in steklovino v avto, da bom v ponedeljek odpeljal na zbirališče, nato prvič pristavil pralni stroj, se preoblekel in se odpravil proti havajem,  v gosto senco, kjer sem, nekaj časa, v družbi Tise in obeh mačkonarjev, vdihoval – mir. Najboljši način za obnavljanje živcev…

 

Zanimivo, ko sem sam, se vsi trije kosmateži lepijo krog mene, kot bi hoteli pripomoči, s svojo prisotnostjo…

 

Misli so, kakopak, letele naokoli, v vse smeri, obnavljale tako doživeto, kakor tudi tisto, kar še ima priti, in kar se kot nič kaj obetavno ne izkazuje…

 

V boga ne verujem, za hudiče in hudičevke pa vem, da obstajajo, v otipljivih svojih podobah in kar na površju, kot del vsakdanjega svinjaka. Sem skusil premnoga njih ravnanja, pa vem tudi to, da znajo kaznovati, hudo kaznovati, marsikaj in vse, denimo…

 

Grešno je kadar pomagaš pomoči nevrednim, jih je bolje pustiti crkniti! Grešno se je z uvidevnostjo izkazovati sebičnosti kajti le-ta nima meja in je v svoji ljubezni do sebe pripravljena teptati in poteptati. In grešno je biti dober do pijavk ter vseh ostalih parazitov, ki niso srečni, če ne izpijejo krvi, vsaj toliko, da voljo do življenja v celoti zatrejo. In grešno je upati v svetlo bodočnost, živeč sredi gnilobe, ki samo sebe za »razvito človeško skupnost« razglaša. Kakorkoli že…

 

Priznam, sem grešil, in to ogromno! In takšnemu početju sledi kazen, nekakšna šolnina, krepko višja od sprejemljive, da jo do konca življenja plačuješ, in to samo za spoznanja, do katerih dospeš živeč med temi, ki mislijo, da so ljudje! Spoznanja, od katerih imam samo to, da sem se s previdnostjo opremil, pa zdaj krepko skrbneje ravnam z zaupanjem, z uvidevnostjo in z dobroto in jih ne razmetavam več vsevprek. Spoznanja, ki so mi kopico slabe volje povzročila, ko sem ugotavljal, da obstajajo »strokovnjaki«, katerih nezmožnost razumevanja osnovnih zadev je vse »znanje« s katerim razpolagajo…

 

S prvo naštetimi grehi sem torej opravil, ne bom jih več ponavljal in le še plačati moram zanje, vstran od »dobrih, ljubečih in poštenih ljudi«, glede bodočnosti pa se mi neodpravljiva težava izkazuje kajti – čeprav teoretično obstaja možnost, da spokam v neko »divjino«, krepko bolj civilizirano od tukajšnje »civiliziranosti«, mi praksa tega ne dovoljuje, preveč jih je še, četudi le peščica, ki mojega dejanja ne bi razumeli, obenem pa mi pomenijo in jih ne bi želel prizadeti…

 

Stroj je končal s prvim pranjem, ko je prišel Oliver. Posedela sva dobro uro, ob prijetno ohlajenem pivu in še prijetnejšem pogovoru, nato sem oprano obesil in stroj v drugo zagnal. V tretje bo pral jutri, ne smem preveč založiti dostopa do drvarnice, glede na to, da domnevam, da mi bo Oliver, zvečer ali jutri zjutraj, še nekaj drv navozil. Polovico drvarnice mi je napolnil in me z bolečo hvaležnostjo navdal kajti – ne samo, da mi je daroval lesa za nekih štiri, morda tudi pet stotakov, pač pa je podrti drevesi tudi razžagal in razcepil ter polena dostavil pod streho, na mesto zlaganja! Brez prošnje, samoiniciativno. Kdo ve kaj sem mu naredil, da se s takšno obzirnostjo in skrbjo do mene izkazuje…