Uporaba tujk…

V preteklih dneh sem bil strežen z besedo »evalvacija« in strežba ni ponehala, čeprav sem sam uporabljal ustrezni (nadomestni) besedi »ocenjevanje« oziroma »vrednotenje«…

 

Obči imajo silno »radi« slovenski jezik, ga izjemno »cenijo«, ga »spoštujejo«, skratka – jim je najlepši jezik od vseh, kar jih poznajo…

To svoje »spoštovanje« jezika izkazujejo na sila čuden način, kajti v bistvu taisti jezik – uničujejo, ga razkrajajo, ker s tem, ko uporabljajo narečne izraze, izraze ulice, razne okrajšave (večinoma z angleško govorečega področja) in tujke, izrivajo slovenske besede iz uporabe, jih nadomeščajo s svojo spakedranščino, pomeni, da neposredno učinkujejo na sila »ljubljeno« slovenščino tako, da je vse manj ostaja v njeni (pravilni) uporabi!

 

Vem, zavedam se tega, da če gora ne želi k Mohamedu, mora možakar h gori, ne želim pa razumeti tega, da gora (beri: jezik) hodi k nezmožnosti učenja, pomnjenja in razumevanja, kajti na tak način ta »gora« samo vrača v neke, že davno, vsaj na pogled, preživete čase – neandertalskih značilnosti…

 

Niti pri povprečnežu ne morem odmisliti takšne njegove »ljubezni« do jezika, kako bi jo odmislil pri tistih, ki so zaposleni v (vzgojno) varstvenih ustanovah in v šolah?! Oni NAJ bi namreč tudi vzgajali mladež in s tem, ko jim služijo za primer, to njihovo »vzgajanje«, ne zgolj na področju jezika, pač pa tudi, ničesar boljšega, kaj šele dobrega ne obeta, čeprav…

 

Da, toliko pa vem o psihi, o raznih kompleksih, porojenih spričo vsebinske nezmožnosti, da mi je znano to, da premnogi z uporabo tujk sebe vidijo kot načitane, izobražene, pametne, in so celo tako »pametni«… mejduš, vsaka opica hiti posnemat, da ne bi slabša od ostalih izpadla, a se, obenem, nobena, opica, ne zaveda tega, da se, vsaj v mojih očeh, s tem posnemanjem izključno z lastno neumnostjo kaže!

 

Tako, da se, za spremembo, ne lotim zgolj jezičnih »strokovnjakov«, posiljevalcev pravopisa, pač pa tudi ostalim prizadevnežem minuto posvetim, tistim ostalim, v čigar šapah crkava vse (dobro), kar jim v doseg zaide.

Nerodno…

Vprašanje »kdo ali kaj« je dokaj nerodna zadeva, kajti večinoma ni moč o (ne)kom govoriti.

Kot pri bazenu…

Včeraj sem si delovno dan razporedil. Stroj je trikrat pral, jaz trikrat obešal, od petka se je lep kup posode nabral, in je bilo treba pomiti, poleg tega pa…

 

V pritličju so težave z vlago, v kuhinji, shrambi in stranišču tik njiju. Zaradi kuhanja, zaradi tega, ker ni nekega stalnega pretoka zraka, ker manj ogrevam, kot ogrevam zgoraj… kakorkoli že, vsake toliko želi zidna plesen po svoje zgodbo pripovedovati, pa sem včeraj kar nekaj ur prebil ob odstranjevanju nadlege. In danes – kot da bi se znašel v zaprtem bazenu, občutno je zaznati vonj klorove raztopine, sicer krepko manj kot včeraj, a še vedno dovolj.

Kjer obleka…

… naredi človeka, tam opice modne znamke častijo.

V tihi senci…

Vsak začetek h koncu sili,

konec se razblini v nič,

da bi s časom pozabili

tihe sence nemih prič…

Rado gre na bruhanje…

Peščica jih je, katere zmorem spoštovati, in večina med njimi je pokojnih.

Ne poznam nikogar, pred katerim bi klobuk z glave snel, češ – si nekaj izjemnega, izkazujem ti priznanje.

Verjetno ni čudno, ob tem, da mi gre na bruhanje, kadar obče poslušam govoriti o dobrih, poštenih, pravičnih, sposobnih… ljudeh.

Živel sem…

… takrat, ko sem ustvarjal, ko sem pomagal, ko sem skušal boljšati, ne sebi, drugim. In dolgo sem potreboval, preden sem ugotovil, da sem večino življenja, če ne kar celega, vrgel v nevredno, v prazno, v nič, na cesto in pocestnim.