… me
je vprašalo Malo…
Nekoč,
morda, s težavo resda, bi uspel do njej ustreznega odgovora, a je ta nekoč
minil, za vselej, pa sem ji z »ne vem« odgovoril, kajti…
Je še
premajhna, da bi razumela, da bi zmogla vedeti o življenju, o tem, da obstaja
smrad, ki zmore Lepoto (za)dušiti, jo malodane v iluzijo spremeniti, zagotovo
pa kot izjemno redkost izkazati, pa…
Ko bi
bila večja, bi slišala »Dete, ko umrem, in mi iz zavedanja še poslednji kanček
nesnage izpuhti, takrat bom, bržčas, do najlepšega dospel«.
