Perilo
je bilo že včeraj oprano ter, zahvaljujoč vetrovnemu dnevu, pospravljeno v
omare, za danes pa sem načrtoval, da bom nadaljeval s košnjo, tam, kjer sem
prejšnjič, zaradi vnetja mišice, prekinil z delom, vendar…
Malo
zaradi hrbta, s katerim je sicer že bistveno bolje, pa spet na običajen način
vstajam s postelje in s stola, a vseeno še nekaj bolečine ostaja, malo zaradi
trebuha, na katerem, na predelu, na katerem so mi kilo odstranili, zmorem, v
odvisnosti od giba oziroma položaja telesa, dokaj prepričljivo razbolelost
občutiti in si zadeve, dvajset mesecev po operaciji in po tem, ko je bilo nekaj
časa vse v redu, ne znam drugače razlagati kot tako, da sem, ob delu, poskrbel
za to, da se je del tkiva, ki se je razrasel prek vstavljene mrežice, natrgal,
še najbolj pa zaradi izčrpanosti, pridelane z enotedenskim služenjem njenemu
maličanstvu, sem sklenil, da si bom dopustil počitek oziroma dan za nedel(j)o!
Zjutraj
sem, med kuhanjem kave, zalil jagode in melone, po kavi pa skuhal dvojno
količino paprikaša, da sem za jutri in torek razrešil vprašanje prehranjevanja,
pomil lep kup posode in jo pospravil ter pripravil krompir, ki sedaj, narezan
ter v osoljeni vodi, čaka, da ga bom skuhal. Danes bom imel pire dan, dovolj
dobrega naredim, da poleg ničesar ne pogrešam.
Prija,
za spremembo, nekaj miru, ki zmore določene aktivnosti do te mere olajšati, da
jih ne zmorem kot neko posebno delo opredeljevati. Pa se mi celo zdi, da sem,
kljub tem opravilom, na dopustu, v katerem bom še za nekaj zapisovanja
poskrbel, da bo nastajajoč rokopis vsaj malo pridobil na obsegu. Itak je
vprašanje kdaj, če sploh, bo zadeva izšla, pa se mi ne mudi, glede na to, da,
tako mi je bilo povedano, pišem enkratne knjige ter predvsem takšne, od katerih
»prebranosti« drugega učinka ni kot potrata časa, najprej »bralcev«, nato,
kakopak, tudi mojega, vendar – če v daljavi, pa čeprav vprašljivo dosegljivi, nimaš
nekega namena, nekega cilja, s pomočjo katerega vsaj upaš, da boš na bolje
spreminjal ta hudičev svet, potem se, kot neizogibno in dokaj kruto, zastavlja
vprašanje o smiselnosti lastnega obstajanja. Nisem žival, da bi me brlog, poln
želodec in sito mednožje »izpopolnjevalo«.
