V tri krasne me daj…

Ko zvezda mi ugasne

na vrh vseh ran srca,

pokoplji me v tri krasne,

morda tam ni gnoja…

gnoja, ki v laž ovija

ves svoj sebičen smrad,

da lažje kri izpija,

češ da imet zna rad…

 

Ko pride do izpetja,

predolgo že brli,

preklel bom neka smetja,

zatisnil bom oči…

ne bodo gnusa zrle,

ko bodo v mir umrle.

Plašč, ki greje…

Vselej sem rad pogledal kakšno poljudno-znanstveno oddajo, vendar v zadnjih časih, odkar bebci množično dospevajo do statusa »izobraženih strokovnjakov«, ob gledanju tovrstnih vsebin praviloma preklinjam kajti – je hudič, kadar neumnost ni zmožna niti med vzroki in posledicami razlikovati…

 

Nedolgo nazaj sem tako zvedel, da perje in kožuhi, s katerimi so opremljene živali, grejejo, natanko tako, kakor nas grejejo oblačila…

 

Vzemi v roko pero in ga drži, pa ugotovi, če ti bo kakorkoli ogrelo dlan. Vzemi v roki plašč, ki si ga pozimi zunaj pustil, in ugotovi, če je vsaj malo toplejši od temperature, na kateri se nahaja…

 

Ni res, da grejejo oblačila, živalska ali človeška, vseeno, dejstvo je, da se sleherno živetje ogreva z lastno – presnovo! S tem namreč, ko presnavlja vneseno hrano, s tem proizvaja energijo, tudi toplotno, in s to energijo se ogreva, dočim je vse perje, so kožuhi in naša oblačila zgolj, in nič več, izolacijski materiali, ki skrbi za to, da se s presnovo ustvarjena toplota prehitro ne izgubi v (hladnejšem) okolju. Samo izolacija, in pod nobenim pogojem grelniki!

 

Pa to še zdaleč ni edina neumnost, s katero se ti »poznavalski strokovnjaki« izkazujejo, ko svojo »znanost« izvajajo, daleč od tega, niti med kapitalne ne sodi, a je dovoljšnja za to, da bi se tisti, ki takšne oddaje naročajo, morali o njihovih izvajalcih povprašati. Ko bi tudi sami vsaj o osnovnem vedeli, seveda. In na tak način, tudi s takšnimi poljudno »znanstvenimi« oddajami, obča bebavost še bolje »ve« o tistem, o čemer – nima pojma!

Stroka…

Stroka ni odraz občega »znanja«, pač pa je neposreden rezultat spoznanj posameznikov, in to tistih posameznikov, ki vedo popolnoma drugače od občega po-svoje-vem…

 

Znanje je odvisno od NE/zmožnosti razumevanja.

Obstajata teoretično in praktično znanje, a zgolj v svoji usklajenosti zmoreta biti – dejansko znanje! Vse ostalo je običajen obči lari-fari…

 

Znanje delimo tudi na temelju njegove vsebine, pa obstajajo znanja o zadevah, do katerih je moč dospe(va)ti na temelju čutnih zaznav (EDINI način ugotavljanja obče nagonskosti!), in znanja o zadevah, do katerih s pomočjo čutnih zaznav neposredno NI mogoče dospeti…

 

Tako se obči zmorejo »izobraziti« pri nekih »vidnih«, »otipljivih« stvareh – zmorejo se naučiti graditi hiše, izdelovati računalnike, izbirati med (sebi in vsaj domnevno) ugodnejšim, nalagati denar na bančni račun… NE zmorejo pa, in nikoli ne bodo zmogli, vedeti o vsem ostalem, kar je celo krepko pomembnejše od tega »otipljivega«, saj med to ostalo sodijo naravne/družbene zakonitosti, potemtakem tudi takšne »malenkosti«, kot so psiha, značaj, številni pojmi (poštenost, pridnost, dobrota…), »malenkosti« torej, ki zlasti v časih prevladovanja obče bebavosti Svet po sila čudnih tirnicah poganjajo…

 

Kakopak, lahko dokončajo fakultete, dospejo tudi do doktoratov, lahko se naučijo ponavljati številne definicije in postopke/ravnanja, vendar – poznajo definicije o stvareh, katerih NE poznajo, sploh NE vedo, v kakšnih podobah obstajajo, pa je njihovo teoretično »znanje« podlaga izključno za škodljiva, nepravilna ravnanja! Žal, a izobrazba še zdaleč ni izkaz dejanskega znanja, ne nazadnje se vsi tisti, ki so nekaj novega ugotovili, o tem novem (ki je, običajno, popolnoma drugačno od tistega, kar »ve« občost) niso imeli nikjer učiti.

 

Da, v času nagonske NErazumskosti vse bolj mrgoli izučenih »znalcev«, ki pa so »strokovni« zgolj toliko, kolikor je vreden trenutek, v katerem jim natisnejo ustrezno šolsko spričevalo! Planet opic, pač, le da na, zahvaljujoč človeku in ne občosti ter njenemu »znanju«, nekoliko višji tehnološki ravni.

»Minljiva lepota«…

Običajen paket znajo odpreti, da dospejo do vsebine, nekoga drugega pa ne znajo »pre/brati« (kako bi, ko niti sebe ne poznajo?!), da bi ugotovili, če karkoli vrednega v njem/j obstaja.

Resnici na ljubo jim gre v opravičilo dejstvo, da sami vrednosti, lastnih, ne premorejo, pa radi tega ne morejo vedeti o čem govorim, kaj šele, da bi stremeli, sami nevredni, k ugotavljanju boljše/ga od sebe.

To preprosto dejstvo je razlog njihovega prepričanja o »minljivi lepoti«, saj jim šteje samo tisto, kar zmorejo ugotavljati s čutnimi zaznavami, potemtakem zunanjost in izkazovanja (predvsem do njih usmerjena) in jih pri tem niti malo ne moti dejstvo, da s tem, ko so jim, banalen primer, hribi vedno všeč, da jim je sončen dan vedno všeč, nasprotujejo lastni ugotovitvi o minljivosti lepote. Nenačelna bitja namreč ne sežejo do principov, pa ne morejo seči tudi do tega, da bi ugotovila, kako ti principi pri njih sploh ne veljajo.

»Ljubezen« sebičnosti…

Sebičnost ima rada izključno sebe in pri tem so ji drugi samo sredstva za doseganje njenega imeti-rad/a-sebe, sredstva in ne predmeti ljubezni. Tako je njen imeti-rad-drugega odvisen od ugodij, ki jih od tega drugega prejema, pa če obstajajo, »ima rada«, če ne, pa ne. In ta ugodja so sila pestra ter segajo od materialnih dobrobiti vse do občutka vsaj relativne varnosti znotraj pripadnosti neki »skupnosti«.

Sonce

Prazno praznemu pritiče,

puhlo puhlemu sledi,

smrad po smradu vztrajno kliče,

sonca v hladni ni temi…

 

Sploh ne kaže ga iskati,

ni v gnilem mu živetja,

cvetu le želi sijati,

ne nevrednemu spočetja!

Če je duša tisto, kar ni smrad…

S kurbanjem lahko dospeš do denarja, položaja, hrane, oblačil, avtomobila, stanovanja, garaže, tudi do tega, da te imajo za gospo/da, čeprav ti primitivizem skozi ušesa kriči, le do nečesa ne moreš dospeti, do duše!