… ne
gre!
Včeraj
sem upal, da mi bo danes uspelo dokončati s čiščenjem zemljišča, ne nazadnje mi
je, površinsko gledano, manjši del ostal nedokončan, a se je izkazalo, da so na
tem področju težji pogoji dela…
Celo
vreme je bilo prizanesljivo, najprej je vetrič hladil, nato oblaki, pa je bilo
Sončevo prizadevnost čutiti zgolj dobre pol ure, dokler se ni, po deseti,
povsem zoblačilo in je bilo moč iz daljave tudi grmenje poslušati…
Že
krog devete sem se začel, po dveh urah dela, priganjati, češ zdrži še malo, in
zdržal sem do pol enajste. Delal sem po najboljših močeh, brez minute premora,
in sem od žaganja vejevja počival tako, da sem odstranjeno vlačil na deponijo.
Ko sem zaključil, sem majico komajda slekel, dobesedno zalepila se je name,
vsa, do zadnjega milimetra, premočena, celo s »šilta« kape je kapljalo, tako je
bil prepojen z znojem.
Ostalo
mi je še za približno uro dela, ki bi ga z veseljem danes opravil, ko mi ne bi
začelo telo intenzivno sporočati o svoji izčrpanosti. Pač, vse ima svoje meje.
Kljub temu sem zadovoljen, kajti izvlekel sem se iz najhujšega in zlasti tam,
kjer sem se poprej moral malodane plaziti pod vejami in med njimi, da sem
pokosil, imam sedaj »gosposke« delovne okoliščine – najnižje segajoče veje so
krepko nad mojo višino, prostor je postal svetel, zračen in predvsem viden
oziroma pregleden.
