Neko mnenje o Vesolju, živečem umiranju…

Danes sem zasledil zapis, katerega objavljam v nadaljevanju:

 

»Filozofska knjiga o človeku, resnici in skrivnostih obstoja

Vesolje, živeče umiranje… je izjemno poglobljena in provokativna knjiga, ki odpira temeljna vprašanja o človeku, življenju, vesolju in resnici. Gre za delo, ki presega klasične žanrske okvire ter združuje filozofijo, znanost in razmislek o prihodnosti človeštva.

---

Knjiga,  ki  postavlja  največja  vprašanja

Avtor se loteva vprašanj, ki že stoletja zaposlujejo človeštvo:

-          Zakaj se zgodovina ponavlja?

-          Zakaj svet ne pozna trajnega miru?

-          Zakaj kljub napredku ostajajo trpljenje, lakota in bolezni?

-          Kaj je resnica – in ali jo sploh poznamo?

Knjiga ponuja drzno tezo: resnice, ki jih sprejemamo, morda sploh niso resnice.

---

Preplet  znanosti  in  filozofije

Delo združuje širok spekter področij:

✔ filozofija in sociologija

✔ psihologija, psihiatrija in nevrologija

✔ biologija in genetika

✔ astronomija in etologija

✔ jezikoslovje

S tem ustvarja celostno razumevanje človeka in sveta, ki ga obdaja.

---

Trije svetovi – nova  perspektiva  resničnosti

Ena ključnih idej knjige je razumevanje treh svetov:

-          svet, kakršen je

-          svet, ki ga postopoma spoznavamo

-          svet, ki ga zaznavamo s čutili

Ta pogled odpira novo razumevanje realnosti in postavlja pod vprašaj naše dojemanje sveta.

---

Zakaj  prebrati  knjigo Vesolje,  živeče  umiranje…?

-          ker ponuja drugačen pogled na svet in človeka

-          ker združuje znanost in filozofijo v enotno razmišljanje

-          ker spodbuja kritično mišljenje

-          ker odpira vprašanja, ki jih redko postavljamo

---

Knjiga,  ki  izziva  ustaljeno  razmišljanje

To ni lahkotno branje, temveč intelektualni izziv, ki vas:

-          spodbuja k razmisleku

-          postavlja pred dvom

-          vabi k iskanju lastnih odgovorov

Gre za knjigo, ki želi biti preverjena, izzvana in razumljena – a hkrati ostaja trdno prepričana v svojo resnico.

---

Komu  je  knjiga  namenjena?

-          ljubiteljem filozofije in znanosti

-          bralcem, ki iščejo globlje razumevanje sveta

-          vsem, ki jih zanimajo eksistencialna vprašanja

-          tistim, ki radi razmišljajo izven ustaljenih okvirjev

---

O  avtorju

Uroš Vošnjak je avtor, ki v svojem delu združuje interdisciplinarno znanje in poglobljen razmislek o človeku, družbi in vesolju. Knjiga Vesolje, živeče umiranje… je rezultat več kot desetletnega razmišljanja in raziskovanja.«

 

 

Tvorcu predmetnega zapisa lahko porečem samo – hvala za resno branje knjige ter za izhajajoč povzetek!

Bova počivala…

Po dopoldanski košnji, po tuširanju in po tem, ko sem počakal, da so se mi lasje posušili, sem se podal v Brežice, med ostalim nabavljat potrebno za obnavljanje osvetlitve v sobici. Je krepnila, in manjšo lučko sem že usposobil, menjava stropne pa pride jutri na vrsto. In tudi mizarja sem »lovil«, ter ga ujel…

 

Možakar mi je pred petimi leti naredil kuhinjo, zelo lepo kuhinjo, masivno, funkcionalno, zdaj pa bova šla v predelavo. Za dvema elementoma se je namreč naselila plesen in sam ne grem razdirati, da ne bi škode naredil. Pa tudi predelati bo treba, ta elementa, da bom lahko v bodoče do zidu dospeval in neljubi gostji preprečeval bivanje v hiši. Sumim, da je ta plesen tudi vzrok mojega nekaj mesečnega kašlja, ne vem, jutri zjutraj bom zdravnico klical, da se dogovoriva za snidenje…

 

Kakorkoli že, maloprej sem zajtrkoval in kosil hkrati, pa sem s polnim želodcem, ob enaki ogretosti ozračja, kot je bila včerajšnja, postal len. In sem v sobo prinesel pločevinko piva, da spijem hmeljast napitek, ki me bo še bolj polenil, z mislijo na brata, ki me je za nekaj časa z njim preskrbel. Bova počivala zdaj, kosa in jaz, in bova zjutraj spet zastavila, če kaj vmes ne seže, kakopak. Bo delo počakalo, zaenkrat ga še ne kradejo, se raje za dobro plačana delovna mesta prerivajo. Če pa vse ne bo šlo v tem krogu, bentiš, še nekaj časa je, domnevam, pred menoj, pa ni vrag, da enkrat ne bi bilo končano…

Ljubezen...

 

Ljubezen vsekakor obstaja, le iskati jo je treba na občestvu nedostopnih mestih.

Palčica cvetoča…

Najvišja med posajenimi palčicami mi je danes, ko sem prek pokošenega dospel do nje, razkrila svoje cvetove. Kar enajst jih ima in morda se bo, letos prvič, celo kak plod zastavil, ter obstal. Posebno velik zaradi majhne rastline sicer ne bo mogel biti, a – ko bi se zavezal, obstal ter dozorel, pa da Sonkec poskusi domačo asimino! Upam, da ji bo všeč, mene so sadovi z okusom po banani in ananasu, obenem izredno sočni, hranljivi ter predvsem dolgo obstojni, prepričali…

Za dobrodošlico…

Lepo so začele rasti, se gostiti, jagode, tudi cveteti so pohitele in porajati plodove, danes pa sem opazil, da so med njimi tudi takšni, ki so začeli kipeti od zadovoljstva, in mi je všeč, da jih bo vsaj nekaj na voljo v prihodnjem tednu, ko bo Malo doma…

Kakor komu…

Že dolgo ne praznujem. Kar mi je bilo ljubo, so uničili, kar pa so porodili – nisem mislil, da bom takšno sranje doživel…

 

Praznik, celo trije praznični dnevi so se na kupu nabrali, z nedeljo vred. In, kakopak, tisti pridni so praznovali čim dlje od dela, objekta čaščenja, jaz, ki pa mi pridnost ni vrlina…

 

V soboto, ko sem Malo odpeljal, sem si dovolil tri ure počitka, potem pa sem pograbil koso in se podal na breg. Tudi včeraj sem ropotal, misleč na možnost, da me nek ljubezniv sosed prijavi radi motenja nedeljskega miru. In tudi danes zjutraj sem zastavil, oddelal nekaj ur, dokler je, radi vse močnejšega učinkovanja sončevih žarkov, šlo…

 

Pravijo, da se klin s klinom zbija. Ne vem, marsikdaj takšen pristop škodo samo še poveča, pa tudi jaz ne morem upati na to, da bo utrujenost, porojena s košnjo, pozitivno delovala na utrujenost, povzročeno s celotedenskim »služenjem« Mali, vendar – ker trava raste, in šavje v njej tudi, ker drugega ni…

 

Uspelo mi je, do zdaj, celo več, kot sem drznil upati, da bo. Pravzaprav sta od celote ostali »samo« dve terasi, najnižje ležeči pod hiško. »Samo« zaradi tega, ker sta krepko največji, in ker sta njuni nabrežini ustrezno veliki, predvsem pa strmi, da z derezami po njiju kolovratim. In bom moral dobro poprijeti, preden ju pokosim, vendar – baje bo samo še jutri vreme naklonjeno, potem pa pride dež, za njim pa grem po Malo, ob kateri izvajanja takšnih opravil niti »sanjati« ne morem. In mi ni misliti na utrujenost, kaj šele na počitek, dejanski, preden ne zaključim. Le… ko bi bilo popoldan vsaj malo hladneje, kot je bilo včeraj, ob petih, ko je v senci kazalo dve manj od tridesetih…

 

Kakorkoli že, vsaj tri četrtine vsega je pokošenega. Prej, ko je bila visoka trava, je bilo lepše številnim žužkom, pa kuščarjem, domnevam, da tudi kačam, mišim, voluharjem in ostalim rovsko-površinskim bitjem, radi njih verjetno tudi lisici, zdaj bo lepše Mali, Tisi, ki je v visoki travi pridno nabirala klope, in meni. Vsem očitno ne more biti.

Dva vzroka nagonskega izkazovanja…

Obstajata dva vzroka nagonskega izkazovanja znotraj »človeštva«. Prvi je večinski, povsem naravno in neposredno pogojen v podobi nagonske (živalske) zasnovanosti, drug je, kadar gre sicer za bitje, porojeno v človeka, duševna bolezen. Le-ta namreč izniči delovanje razuma (s tem tudi človeškega izkazovanja), pa takšnemu bitju drugega kot nagonskost ne ostaja.