Obči
vedo, da je denar sveta vladar, in ga imajo radi, celo ljubijo ga! Zanj se
prostituirajo, ne samo na delovnih mestih, spreminjajo svoja stališča in
ravnanja, ki so, itak, večne spremenljivke v svetu nagonske nenačelnosti ter
večnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, v bistvu jim denar pomeni
največ od vsega, jim je edini bog, ki vse vernike tega planeta združuje v
istost, čeprav…
Kakor
pri ostalem, tako tudi po vprašanju denarja obči zgolj »vedo«, imajo, pač, neka
po-svoje spoznanja, po-svoje resnice, ki pa so daleč od dejanskih. Narava
namreč nagonskosti ( = NErazumskosti = pameti) ni ustvarila zato, da bi pretirano
ugotavljala in vedela, pač pa izključno za to, da njene potrebe servisira, pa
kosi, obrezuje, raznaša semena (rastlinojedi) in skrbi za obvladljivo
številčnost (mesojedi). Pamet je namreč najpreprostejša oblika mišljenja, tista
elementarna, ki zmore ugotavljati izključno na temelju čutnih zaznav,
potemtakem neposredno, na osnovi videnega, slišanega ter ostalega s čutili
zaznanega, pa ugotavlja na osnovi izkazovanj (ki so POSLEDICE vzrokov!!!),
dočim do dejanskih vzrokov, skritih pod površjem, tam, kamor čutne zaznave ne
sežejo, ne dospeva, da bi tudi na posreden način spoznavala ter dospela do
kompleksne, celovite slike oziroma ugotovitve, do resnice…
Ne,
ne, ni res, ne prodajajo se zaradi denarja, ne »ljubijo« ga. Pravzaprav ga »ljubijo«
izključno tako, kakor »ljubijo« tudi vse ostalo, z izjemo sebe, kakopak, kajti…
Denar
je samo papir ali kovina, oziroma neko potrdilo, tam, kjer kot virtualen
obstaja, je, potemtakem, le predmet. Predmet iz katerega ne moreš sezidati
brloga, iz njega ne moreš narediti kosila, oblečen vanj se ne moreš zavarovati
pred vremenskimi vplivi. Lahko pa z njim sebi enake kupuješ, tiste, pač,
katerim je denar vladar, bog, in so, od prvega do zadnjega, dokaj nevredni. Z
njim lahko plačuješ račune, z njim celo do neke, vsaj tozadevne, sreče
dospevaš, a vse to je premalo, da bi bil dejanski tisti rad-imam, potemtakem je
nekaj drugega v ozadju, kar si dejansko lasti vso ljubezen (zapisano brez
navednic!) nagonskih…
Temeljno,
odločujoče vodilo, pravzaprav zakon nagonskega sveta je – (boj za) preživetje!
In v tem boju je osnova vsega tisti jaz, meni, zame, da bo meni dobro ter
boljše, potemtakem – lastno ugodje, ki ima »rado« vse tisto, kar ga omogoča, in
ima »rado« natanko toliko časa, dokler do ugodja dospeva, kasneje pa…
Ne, ni
denar sveta vladar (nagonskih, ne-umnih), daleč od tega, njih zaresni vladar je
njihovo ugodje, in nič drugega. Pa naj bo to ugodje v podobi sitega želodca ali
mednožja, ali v podobi (vsaj relativne) varnosti, vseeno, pomembno je, da sem »jaz«
zadovoljen! In s tem niti ne bi bilo dosti narobe, ko bi nagonski obstajali
izključno v svetu, kateremu pripadajo, v svetu živali, medtem ko takrat, kadar »skupnost
gradijo«, bojda celo človeško - bentiš, kajti butasta sebičnost je česa takega
nezmožna, kajti dejanska skupnost ni njihov 1 + 1 = 2, pač pa je 1 + 1 ( + 1 +
1…) = ENA, CELOTA!
