Dobrota zmore…

… brezpogojno delovati samo tam, kjer se, zaradi nepoznavanja, z neumnostjo naivnosti izkazuje.

Spet korak bližje…

V tem tednu naj bi počival, tako sem se odločil, in fizično dejansko ničesar posebnega ne počnem, a kljub temu do občutka spočitosti ne dospevam. Nasprotno, prav nič manj utrujen nisem…

 

Začel sem s prvim krogom izbiranja najboljših zapisov za Rima rajo, obenem pa sem v tem tednu urejal vse potrebno za izid Vesolja, in takšna opravila mi niso prav nič ljuba. Vsa dela, ki so, bolj kot ne, rutinske narave in, bolj kot ne, namenjena sama sebi, mi predstavljajo napor. Pa ne gre za nič težkega, nasprotno, vsak butelj bi jih zmogel, a terjajo čas, v katerem bi bilo moč nekaj vsebinskega postoriti, in zahtevajo čakanje na odgovore, skratka – nisi od samega sebe odvisen, pa smeš le upati, da se bo vse izteklo tako, kakor si, tudi časovno, načrtoval…

 

Danes sem šel v dolino, plačat položnice in v nabavo. Ko sem se vrnil, sta me v e-nabiralniku že čakala CIP in ISBN, pol ure kasneje mi je tudi oblikovalec poslal dopolnjeno vsebino in s črtno kodo »ozaljšane« platnice, pravzaprav njihovo sliko. In deset minut za tem je gradivo že odromalo v nabiralnik založbe oziroma tiskarja…

 

Naredil sem, potemtakem, vse, kar mi je treba bilo, da sme knjiga iti v izdelavo, svojemu rojstvu, knjižnemu, naproti. Nekako čez tri tedne naj bi se zadeva zgodila. Ne čutim nekega navdušenja, pač pa »samo« olajšanje, kajti eno zadevo, ki je kar nekaj časa in aktivnosti vzela, sem črtal s seznama opravil. Ni se bati, jo bo, kakor vedno, kaj drugega nadomestilo v dnevnem »opisu del in nalog«…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Jemalcem je greh dajati.

Pa sem dobil…

… maloprej, tako najnovejšo različico ovitka, samo še črtna koda manjka, in vsebine, s kolofonom, samo še CIP in ISBN bo potrebno vnesti, ko ju prejmem… in »moram« pohvaliti prijatelja, njegove veščine oblikovanja – kolofon je tak, da se tista moja amaterska rešitev skrije pred njim, ne vem, če je tri metre pod zemeljskim površjem dovolj…

Bo, tudi na pogled, zanimiva knjiga.

Dosežek leta, pač, zame…

V tem času ne lovim dni, pač pa kar ure, v želji, da bo »Vesolje« izdelano do opredeljenega datuma…

 

Računalniško sem, kar zadeva mnogih programov, popolnoma nepismen! Meni je naprava izpopolnjen pisalni stroj, obenem pa sredstvo informiranja in komuniciranja, in to je to, hkrati pa se sila nerad podajam na neznana mi področja, kadar me le-ta, v bistvu, ne zanimajo…

 

Ker za knjigo potrebujem CIP in ISBN, ker NUK oboje izdela v času do treh delovnih dni, ker bi rad že prek vikenda gradivo poslal tiskarju… včeraj sem, takoj po tem, ko sem se vrnil s sestanka, v založbi, prijatelju oblikovalcu poslal podatke, potrebne za izdelavo kolofona, ki mora biti spisan, takrat, ko pošlješ v NUK. Čakal sem odziv, čakal, tako na e-sporočilo, kakor tudi na telefonski klic, v prazno izveden, čakal do desete, nato pa sklenil, da se sam lotim zadeve…

 

Trajalo je, dolgo časa je trajalo, preden mi je uspelo ugotoviti s katerim programom, brezplačnim, kakopak, trajalo, preden sem ugotovil kako je moč besedilo po lastnih željah, in ne programsko-računalniških, zapisati, a mi je, ob silnem preklinjanju, uspelo, pa sem nekaj minut pred polnočjo gradivo tudi poslal v NUK…

 

Ostale so sicer malenkosti, ki so močnejše od mojega tovrstnega »znanja«, pa mi šumniki presledke med črkami povzročajo, a to bodo, v najslabšem primeru in z lahkoto, odpravili v založbi, če se prej moj oblikovalec ne (po)javi. In upam, da bodo dovolj razumevajoči, da bodo tudi črtno kodo naredili, kajti gre za zadevo s katero se nikoli nisem ukvarjal in o njej samo na pogled vem, pa najmanjšega pojma o njeni izdelavi nimam…

 

Ko sem nekaj pred eno legel, sem to storil z zadovoljstvom, kajti – uspelo mi je uloviti ure, in prvi od treh dni je današnji, pa domnevam, da bom najkasneje v petek prejel, kar potrebujem prejeti, da gre potem knjiga lahko v izdelavo. In da izide v predvidenem času.

Pojdi, krtek, pojdi…

… naj ti bo srečno!

 

Vsakokrat, ko kosim, preklinjam krte, pravzaprav njihove krtine, ki se iz leta v leto bolj množijo, vendar mi ni niti na misel prišlo, da bi nastavljal črepinje, ali zastrupljal, tako kot to radi počno. Bentiš, od nekdaj so tu, in so bili krepko prej, preden sem prišel, pa imajo tudi oni domovinsko pravico, obenem pa – ne bi se želel uvrstiti med tiste z dvojnimi merili, ki »imajo radi živali«, a le takrat, kadar jim niso moteče…

 

Zjutraj, ko sem se odpravil zakurit v kuhinji, in skuhati kavo – tik ploščadi, ki je vrh stopnišča, zunanjega, sem zagledal črno debelušno kepico. Pravzaprav ne cele, kajti žverca je glavo tiščala na tla, verjetno v želji, da bi do svojega podzemlja dospela. Poklical sem Tiso, da vidi krta, in dobrodušna, kakršna je, ga je samo dodobra ovohala…

 

Po dveh urah sem se znova podal v pritličje, da polena doložim in si drugo skuham, pa – taisto zverino sem zagledal, kako se dobesedno tišči h kuhinjskim vratom! Bela vrata, črna pošast, ni bilo težko zagledati. Kako je ubožec, ali pa ubožica, premagal stopnišče, in poploščeno ter betonsko pot, dolgo nekih šest metrov, mi ni znano, kaj ga je prijelo, da se je znašel prav pred kuhinjskimi vrati, tudi ne, kakorkoli že, zasmilil se mi je. Tu pa že ne moreš ostati, te bo še pobralo, od nenaklonjenega ti okolja! Skrbno sem ga prijel, in ga nisem nosil prek ceste, na tuje, ne, pač pa – tu si, očitno, doma, pa je prav, da tako tudi ostane! In sem ga odnesel nekaj metrov vstran, na travo ter tik kupa, na katerem odrezane veje in podoben material trohnijo, kajti – če, morda, nimaš moči, da bi se pod površje spravil, se boš vsaj v kup lahko zavlekel, na varno…

 

Ob tem sem se nad samim seboj zabaval, češ, bedak, moteče elemente ti v travo seje, tebe pa njegovo zdravje skrbi!

Nikar ne…

… išči Lepote in Dobrote, če ne želiš spoznavati laži.