Občost in poezija…

Ena temeljnih značilnosti občih je ta, da so njihove besede v popolnem nasprotju z njihovimi izkazovanji, zlasti takrat, kadar govorijo o sebi, in to bom skušal prikazati tudi v sledečem primeru. Najprej navedem nekaj trditev…

 

Obči so prepričani, da so kultivirani, civilizirani.

Obči so prepričani, da so človečno čustvujoči.

Obči so prepričani, da so inteligentni, razumski.

 

Zdaj pa še neke druge, ne zgolj moje, trditve.

Poezija sodi na sam vrh besednega izražanja, je, potemtakem, vrhunec besede, bodisi govorjene, bodisi pisane. Govorim, kakopak, o poeziji v njeni (zame vsaj) edini pravi, klasični podobi, o zapisovanju v okvirih določenih opredelitev, zakonitosti, o melodičnosti verzov, o sozvočju oziroma rimanju.

Poezija je zahtevna zadeva, kajti na relativno majhnem prostoru je potrebno povedati neko zaokroženost, za kar je potrebna jedrnatost (potemtakem ne samo nek besedni zaklad, pač pa tudi znanje izražanja), potemtakem je potrebna mišljenjska učinkovitost, obenem pa je od nje pričakovano, da se izkazuje tako z razmišljanji, kakor tudi s čustvovanji, kajti, ne nazadnje, gre za neko izpovedno početje in v takšnem primeru je potrebno tudi zavzemati nek odnos do obravnavanega.

 

O obojem, tako o prepričanjih občih, kakor tudi o poeziji, bi lahko še zapisoval, a menim, da ni potrebno, da lahko že na temelju zapisanega zastavim vprašanje:

 

Kako, za vraga, je poezija, kot vrhunski izkaz civiliziranosti, kultiviranosti, razmišljanja in čustvovanja, popolnoma nebrana zadeva pri kultiviranih, civiliziranih, čustvujočih in inteligentnih subjektih?!

Sem napak zapisal obča prepričanja? Sem, morda, napačno poezijo opredelil? Morda, kdo bi vedel, ne vem, kaj pomenijo pojmi kultiviranost, civiliziranost, čustvovanje, inteligenca?

Uboga žvad…

Uboga žvad, nedojemljiva,

ki ni nikdár do konca sita

in ji edina zanimiva

je pot, ki vodi do korita,

korita, ki ugodja nudi

in zbuja v potokih sline,

da dókler smrt željá ne zgrudi

njih moč za hipec ne premine…

 

Uboga žvad, v telo človeka

pred časom se je namenila,

da golta, bije, ruši, seka,

da bi v blato spremenila

prav vse, kar človek v prid postavi,

da popeljal bi do sijaja,

a žvadi v njeni ni naravi,

pa uničuje, le razkraja…

 

Uboga žvad, trdobetična,

in brez srca, brez tople duše,

pogoltna, plehka in sebična,

ves čas, od rojstva do spod' ruše:

rad' tebe slednji up umira,

rad' tebe svet se v grozo vrača,

pa šele čas, ko te zradira,

ustrezno ves tvoj trud poplača!

Ne morejo me razumeti…

Kako bi me, ko pa povsem drugače pojmujemo, posledično tudi živimo?!

 

Živali je pomembno, da ima poln želodec, da je na varnem, toplem, z zadovoljnim mednožjem, kakopak, pa že s tem, ko doseže svoj »smisel« obstajanja, seže v zadovoljstvo. »Smisel«, ki bi moral sicer, po človekovem pojmovanju, biti zgolj zadovoljevanje temeljnih, fizičnih potreb, potemtakem neka vsakdanjost, običajnost, samoumevnost in bi, tudi brez njegovega doseganja človek drugje, z drugimi nekimi izkazovanji lasten obstoj utemeljeval, in ga opravičeval…

In me ne morejo razumeti, ker smo popolnoma drugače »sestavljeni«, pa mene ne vodijo njihova vodila, oni pa do mojih seči ne zmorejo. Ma, še poznajo jih ne, kaj šele, da bi jim zapovedujoča postala! Pa lahko kolikor želim govorim, o svetu in vsem, ne pomaga, kajti živali je njen svet pravilen, in v kolikor se v tem svojem svetu vsaj kolikor toliko ustrezno izkazuje, je pravilna tudi sama, medtem ko je meni živalskost tuja, nesprejemljiva, v človeka sem porojen.

 

Ne morejo me razumeti, kajti tudi takrat, kadar jim moje besede prodrejo skozi ušesa in oči, ne govorimo istega jezika! Že res, da iste besede uporabljamo, a vsebine, o katerih te besede govorijo, drugače razumemo, oziroma »razumemo«, obenem pa – kako boš dopovedal takšnim, ki celostnega zavedanja niso zmožni, pa niti o sebi neke dejstvom ustrezne podobe niso zmožni oblikovati, kaj šele, da bi vedeli o tistem, za kar trdijo da »razumejo«?!

 

Ne, ničesar jim ni moč dopovedati, radi česar sem tovrstna prizadevanja opustil. Ko bi jih opusti tudi izobraževalni proces… mejduš, kako hitro bi poniknili številni – strokovnjaki bebavosti?!

Lepota življenja…

Vsa lepota življenja je v trenutkih, katere preživiš s človekom. Če imaš to srečo, da ga najdeš.

Imaš me rad/a?!

Res, rad/a me imaš?! Potem želiš, prepričan sem v to, da sem čim bolj zadovoljen, celo srečen, pa mi skušaš na vse možne načine u/streči, me razbremeniti skrbi, težav, opravil, mi o/lajšati življenje?! Potem skušaš podpreti vsa MOJA sanjarjenja, MOJE želje, MOJA prizadevanja (v kolikor našteto NI usmerjeno v NEetično, seveda), čeprav zaradi tega svoje vse našteto zanemarjaš, ne samo zanemarjaš, se dobesedno odpoveš svojim sanjam, željam, prizadevanjem, ker želiš, da je PO MOJE, in ti PO TVOJE ni pomembno?!

 

Kaj pa… kaj pa, če me imaš samo »rad/a«?! Pa ti je všeč tisto, kar od mene prejemaš, in ti je všeč moje prilagajanje, podrejanje TEBI, pa sem ti »jaz všeč«, in me »imaš rad/a« samo toliko, kolikor ti zagotavljam ugodje, kolikor si zaradi mene TI zadovoljen/na, ne glede na to, če mi to podrejanje povzroča nejevoljo?!

 

Prvi in EDINI DEJANSKI rad/a imeti nekoga je možen IZKLJUČNO med razumskimi bitji, med ljudmi, in je možen samo nekoliko časa več od časa trajanja RECIPROČNOSTI oziroma, če z drugimi besedami zapišem, toliko časa, dokler OBA na opisan način živita, se OBA sebi ODPOVEDUJETA, da drugemu in SKUPNOSTI kakovost ohranjata!

V svoji DELNI podobi je rad-te-imam možen tudi v skupnosti človeka in človejaka, ob čemer človek s časom obupa in, posledično, odneha, ko sprevidi, da je v bistvu objekt v rokah sebičnosti, da je dobesedno izkoriščan s strani povsem neetičnega bitja.

 

Trdim, da sem zavoljo svojega delovanja srečal bistveno večje število osebkov, kot jih sreča povprečnež, in trdim, da imam »malček« drugačne zmožnosti spoznavanja oziroma ugotavljanja, kot jih ima povprečnež, pa – v svojih sedmih desetletjih sem spoznal samo en par, ki je zmogel obstajati na temeljih dejanskega rad/a-te-imam, medtem ko vse ostalo…

 

Da, obstajajo, tudi med nagonskimi, sebičnimi, podrejanja, celo celovita, a ne obstajajo zaradi ljubezni do druge/ga, pač pa – zaradi tistega njihovega rad/a-imeti-SEBE, svoj mir (brez krega v hiši), svojo socialno varnost, svoje ugodje ob dejstvu, da mi ni treba samemu/mi skrbeti za stroške, za razne težave… a vsa ta podrejanja ne izkazujejo želje po podrejanju (prilagajanju), nasprotno, bolj bi jim bilo všeč, ko bi smeli/zmogli po-svoje, posledično ne izkazujejo zadovoljstva, pa radi tega ni prav nič čudnega to, da v »ljubeči skupnosti« vsakdo potrebuje ČAS ZASE, da vsaj del dneva po-svoje preživi, da si oddahne, da nekaj zraka in moči ter volje zajame zato, da kasneje spet – vzdrži v svoji (skupni) siloviti »ljubezni«!

Ko pa ob tem slišim še tisti, da gre-ljubezen-skozi-lonec-posteljo… mejduš, na kaj pa naj bi pomislil takrat, kot na – živali?!

 

P.S.

 

Če nekomu zapis ni razumljiv, ponazorim s ptico v kletki…

Če imaš rad žival, potem je ne boš zapiral izključno radi tega, da jo boš imel, pač pa samo takrat, kadar drugače (in predvsem radi varnosti živali) drugače ne gre.

In kadar živiš v »skupnosti«, v kateri moraš ravnati tako, kakor od tebe neka sebičnost pričakuje, takrat si zaprt/a v kletki. Na srečo je sebičnost pri nagonskih obča značilnost, pa gre samo za vprašanje, čigava bo, v neki »skupnosti«, prevladala nad drugo, obeh pa ni škoda.

Veš, dete…

Odraščaš, vse bolj, in te nosi v svet,

v svet, ki človeku zna biti preklet,

dobrote ni prave, poštenost je farsa,

kdor vztraja človečno, ta padel je z marsa…

Premajhno si še, pa da bi razumelo,

boš z leti do lastnih izkušenj dospelo,

spoznalo, da v mnogem, kar lepo se zdi,

nesnaga z lahkoto svinja in smradi…

Ne manjka čekanov, na videz prijaznih,

pogoltnih in v nedogled pustih in praznih,

ne manjka ljubezni, ki zase zgolj sveti,

za drugega – kolikor zmore vzeti…

In prascev ne manjka, ne manjka prasic,

obilje laži je, obilje krivic,

pod maskami grde podobe so prave,

sebične in bolj trdoglave narave…

 

Ne bom ti pomagal, me kmalu čas vzame,

a – če ti vsaj malo je zase, in zame,

ne bo te prevzela smrdljiva njih reka,

pač pa boš hodila po poti človeka!

Iskreno, pošteno, le z enim obrazom,

kljub mnogim preprekam, udarcem, porazom,

predvsem pa – srce nosi vselej v ogradi,

ker ga paraziti izpijejo radi!

Obetavni »strokovnjaki«…

V Deželi bosta tekla med in mleko… in to takoj, ko bodo iz švice napeljali medovod in mlekovod.