sobota, 31. oktober 2026

Ko tema zaživi…

Prikázala se je z neba,
kot glas z neznanega planeta,
kot iskra, ki v plamen zna,
kot up, ki zaživet obeta…
A vsaka noč zmrači nebo
in v grdem se gasi lepò!
 
Nešteto zvezd je šlo v ples,
nešteto žarkov je sijalo,
v nešteti vrsti kup čudes,
cvetov nešteto je pognalo…
A vsaka noč zmrači nebo
in v grdem se gasi lepò!
 
Hudiču volja ne premine,
brez pekla ni mu dlje zdržat,
pa rado šine iz globine,
da pije kri in stisne vrat…
Brez maske kar imel sem rad
se izkazalo je kot smrad!

Živetje

Samo eno imaš,
zato lahko svinjaš.
Se Dobremu udinja
kdor noče biti – svinja?!

Ne prižigam sveč…

… ne verujem v samoobstoječe duše, ne verjamem v posmrtno živetje. Ko bi zares obstajalo, bi Svet že zdavnaj krepnil, ob tako povečani onesnaženosti!

Človekova merila…

… so krepko preveč zahtevna, da bi se »ljudje« zmogli po njih ravnati!

Pravijo, da prijatelja…

… spoznaš v stiski. Premalo! Spoznaš ga namreč takrat, kadar se utapljaš in tudi prijatelju pretiš, da ga s seboj povlečeš na dno!

Moja vrata

Moja vrata so spoznala,
da odpiranje ni šala,
ker – kadar jih odpiraš rad,
skoznje gre zvečine smrad!
Sem jih moral naučiti
kdaj odreči, kdaj spustiti,
pa – so odprta vsem ljudem,
in zapahnjena smetem!