…
včeraj, kajti – že ko sem zaključil s košnjo na delu s hišo, na strmini, ki
terja specifičen položaj telesa, potemtakem tudi popolnoma drugačno obremenitev
hrbta, bi moral odložiti koso in drugo polovico zemljišča pustiti za
naslednjič, jaz pa sem se, kljub bolečemu hrbtu, odpravil naprej in še kar
dolgo kosil, ne da bi si vsaj pet minut oddiha namenil…
Sinoči
sem bratu izkazoval zadovoljstvo glede tega, koliko mi je uspelo pokositi, in
ob domnevi, da mi bo, kljub drvom na katera čakam, v tem tednu uspelo pokositi
celoto, do zadnjega metra, malo za tem pa sem s težavo celo sedel, nikakor
nisem našel položaja, v katerem se hrbet ne bi oglašal, ampak – dobro, boli,
nič čudnega, a bo popustilo prek noči…
Obstaja
fraza račun brez krčmarja, in natanko takšen se je tudi meni »račun« izkazal.
Leganje v posteljo, obračanje v njej, vstajanje, ma, če samo zastavim s
priklonom ali s počepom, samo malo, če zgornji del telesa skušam obrniti v katerokoli
smer, že zareže, tam na skrajni desni strani hrbta, malček nad bokom, in to
občutno zareže. Vse ostalo mišičevje se je umirilo, čutim utrujenost, kakopak,
a bi zlahka lahko delal, vendar ta, ena sama mišica, ki je, očitno, do vnetja
dospela, po svoje zapoveduje…
Prisilen
počitek, vsaj do večera, ko bom slišal prihod traktorja in se bodo, malček za
tem, polena s prikolice selila na tla. Potlačena želja po opraviti-do-konca,
tega sem se resnično veselil. Obrzdano zadovoljstvo ob že opravljenem, ki bi
lahko bilo, v drugačnih okoliščinah, še večje. In upanje, da se bo zadeva
najmanj toliko umirila, ali se vsaj ne poslabšala, da bom zmogel vsaj toliko
drv spraviti pod streho, vsaj toliko prostora pred garažo sprazniti, da bom
lahko z avtomobilom dospel na cesto. Pa še napoved, vremenska, prav nič
obetavno ne deluje.
