Res,
rad/a me imaš?! Potem želiš, prepričan sem v to, da sem čim bolj zadovoljen,
celo srečen, pa mi skušaš na vse možne načine u/streči, me razbremeniti skrbi,
težav, opravil, mi o/lajšati življenje?! Potem skušaš podpreti vsa MOJA
sanjarjenja, MOJE želje, MOJA prizadevanja (v kolikor našteto NI usmerjeno v NEetično,
seveda), čeprav zaradi tega svoje vse našteto zanemarjaš, ne samo zanemarjaš,
se dobesedno odpoveš svojim sanjam, željam, prizadevanjem, ker želiš, da je PO
MOJE, in ti PO TVOJE ni pomembno?!
Kaj
pa… kaj pa, če me imaš samo »rad/a«?! Pa ti je všeč tisto, kar od mene
prejemaš, in ti je všeč moje prilagajanje, podrejanje TEBI, pa sem ti »jaz všeč«,
in me »imaš rad/a« samo toliko, kolikor ti zagotavljam ugodje, kolikor si
zaradi mene TI zadovoljen/na, ne glede na to, če mi to podrejanje povzroča
nejevoljo?!
Prvi
in EDINI DEJANSKI rad/a imeti nekoga je možen IZKLJUČNO med razumskimi bitji,
med ljudmi, in je možen samo nekoliko časa več od časa trajanja RECIPROČNOSTI
oziroma, če z drugimi besedami zapišem, toliko časa, dokler OBA na opisan način
živita, se OBA sebi ODPOVEDUJETA, da drugemu in SKUPNOSTI kakovost ohranjata!
V
svoji DELNI podobi je rad-te-imam možen tudi v skupnosti človeka in človejaka,
ob čemer človek s časom obupa in, posledično, odneha, ko sprevidi, da je v
bistvu objekt v rokah sebičnosti, da je dobesedno izkoriščan s strani povsem
neetičnega bitja.
Trdim,
da sem zavoljo svojega delovanja srečal bistveno večje število osebkov, kot jih
sreča povprečnež, in trdim, da imam »malček« drugačne zmožnosti spoznavanja
oziroma ugotavljanja, kot jih ima povprečnež, pa – v svojih sedmih desetletjih
sem spoznal samo en par, ki je zmogel obstajati na temeljih dejanskega
rad/a-te-imam, medtem ko vse ostalo…
Da,
obstajajo, tudi med nagonskimi, sebičnimi, podrejanja, celo celovita, a ne
obstajajo zaradi ljubezni do druge/ga, pač pa – zaradi tistega njihovega rad/a-imeti-SEBE,
svoj mir (brez krega v hiši), svojo socialno varnost, svoje ugodje ob dejstvu,
da mi ni treba samemu/mi skrbeti za stroške, za razne težave… a vsa ta
podrejanja ne izkazujejo želje po podrejanju (prilagajanju), nasprotno, bolj bi
jim bilo všeč, ko bi smeli/zmogli po-svoje, posledično ne izkazujejo
zadovoljstva, pa radi tega ni prav nič čudnega to, da v »ljubeči skupnosti«
vsakdo potrebuje ČAS ZASE, da vsaj del dneva po-svoje preživi, da si oddahne,
da nekaj zraka in moči ter volje zajame zato, da kasneje spet – vzdrži v svoji
(skupni) siloviti »ljubezni«!
Ko pa
ob tem slišim še tisti, da gre-ljubezen-skozi-lonec-posteljo… mejduš, na kaj pa
naj bi pomislil takrat, kot na – živali?!
P.S.
Če
nekomu zapis ni razumljiv, ponazorim s ptico v kletki…
Če
imaš rad žival, potem je ne boš zapiral izključno radi tega, da jo boš imel,
pač pa samo takrat, kadar drugače (in predvsem radi varnosti živali) drugače ne
gre.
In
kadar živiš v »skupnosti«, v kateri moraš ravnati tako, kakor od tebe neka
sebičnost pričakuje, takrat si zaprt/a v kletki. Na srečo je sebičnost pri
nagonskih obča značilnost, pa gre samo za vprašanje, čigava bo, v neki »skupnosti«,
prevladala nad drugo, obeh pa ni škoda.
