Mrak
je že trkal na vrata, ko je, sinoči, pripeljal drva. Upoštevaje vremensko
napoved, sem jih takoj začel pospravljati, tokrat povsem drugače, kot to sicer
počnem. Običajno namreč sproti vozim in zlagam, sinoči pa sem se odločil, da bi
čim več lesa spravil pred dežjem, da bom šel v podvajanje dela – dvakrat dvigaj
s tal, dvakrat bližaj skladovnici – pa sem lep kup stresel v drvarnici, nekaj
dodatnega pa tudi zunaj, pod nadstreškom…
Delal
sem približno uro, in bi dlje, a me je mišično vnetje vse bolj opozarjalo na
mojo tozadevno nepremišljenost. Lahko je njemu, temu vnetju, ne potrebuje
skrbeti za to, da zmore Astrid dospeti do ceste, obenem pa niti slučajno ne ve,
kako je takšna opravila opravljati z Malo oziroma ob njej. Kakorkoli že…
Zjutraj
sem v trojni meri preklinjal. Najprej radi tega, ker je imelo vnetje prav in
sem še težje kot včeraj vstal iz postelje, pravzaprav se mi tudi vstajanje s
stola izkazuje kot »zanimiv« podvig, vendar…
Druga
mera kletvic je letela na vremenarje, kajti čez noč, vsaj tu, ena sama dežinka
ni pohitela k tlom. Zato pa je začelo deževati, pravzaprav kar liti, ob pol
enajstih dopoldan, potemtakem po tem, ko naj bi se »do jutra vreme umirilo«. In
je lilo uro, pa sem nekoliko počakal, da je »sonce« vsaj malo osušilo, preden
sem se podal nadaljevat. Tretji sklop kletvic pa je, itak, tisti vsakdanji,
povsem običajen…
Danes
mi je cel šel na pospravljanje drv. S premorom zaradi dežja in s premorom
zaradi potrebe po počitku in zlasti ohladitvi. Drva so na odprtem, sredi dneva
nikjer sence, v le-tej pa je kazalo trideset stopinj…
Zadovoljen.
Ena skrb manj. Drvarnica resda ni tako kipeča, kot je bila lani, a imam, če bo
tako naneslo, zlato rezervo drv v hiški, pa tudi v akacijevih količih in v
sušečih se čokih se bo dalo kar dosti nabrati. Pri čemer ne smem pozabiti, da
mi Oliver še brezo in češnjo ter oreh obeta letos.
Zdaj
samo še na to čakam, da vidim kako bo z vnetjem prek noči in zlasti jutri
zjutraj. Upam, da ne bo huje, kot je bilo danes.
