Nekoga srečajo…

… spregovorijo z njim besedo, dve, pa ga že »poznajo«. Z nekom živijo, leta, desetletja, pa pojma o njem nimajo. Ma, celo v zrcalu sebe pravih ne najdejo!

Uboga beda…

… kako hitro do zadovoljstva seže. In še hitreje brez njega ostane.

Razbremenjujoče…

… ko se nehaš prizadevati za blato.

Ko jih spoznaš…

… ti je žal, da si jih spoznaval.

Zgodnje jutranje razmišljanje…

Včeraj sem, po povratku domov, sredi dneva, ponastavil uro v avtomobilu in obe zidni. Da me čas ne bi prehitel. In čeprav naj bi bilo danes moč uro dlje spati, sem že nekaj po pol tretji zakuril, ob petih pa še v drugo zagnal stroj z belim perilom. Njeno je bilo že včeraj oprano. Glede daljšega spanja pa – celo večnost bom imel na voljo spati, ko me pobere…

 

Danes si bom dovolil nedeljo. Bom sicer znosil nekaj drv na verando, v preostalem času pa bom proslavljal svojo svobodo, do katere sem včasih dospeval na odprtem prostoru, danes pa, ko se na svoj breg zaprem in vse bebce, vse pokvarjence odmislim. Zastave sem že obesil in prav simpatične so, v podobah njenega perila, barvitega, tu in tam z raznimi podobicami okrašenega.

 

V teh dneh sem zasledil, da je potrebno »spoštovati zastavo«. Dokaz več, da ne vedo kaj je spoštovanje. Zastava je namreč zgolj simbol, kos platna, tako ali drugače označenega, ki v brezvetrju miruje, z vetrom pa jo nosi sem ter tja. Tako kot občestvo. In – če ne morem spoštovati tistega, kar naj bi nek simbol predstavljal, in ne morem, glede na to, da predvsem o primitivizmu, skrajno nemoralnem, priča, kako naj bi šele spoštoval kos platna, ugrabljenega s strani primitivizma, mislečega, da je država njegova njiva, pa lahko vsevprek s seboj gnoji?!

 

Ne maram hinavcev, ne maram pokvarjencev, nasploh ne maram nemoralnih. Tistih, ki menijo, da smejo početi kar drugim očitajo. Tistih, ki se na nobeno besedo ne ozirajo, ki s svojim početjem pljuvajo po pravnem redu, ali vsaj po poskusih njegovega vzpostavljanja, ne maram barab, ki z odtujevanjem in potvarjanjem dejstev sebi gradijo! In potem prav takšni o golazni govorijo!

 

Da, danes bom proslavljal. V domnevi, da je bila knjiga včeraj izdelana. Tako vsaj so tiskarji napovedali, obljubili. V pričakovanju, da bo v tem tednu že dosegljiva morebitnim bralcem, četudi redkim. In bom proslavljal dejstvo, da sem ostal vseskozi sebi zvest, pa nikomur nikoli v rit lezel, da bi se kasneje sam kot rit izkazal! Kakor so počeli ti, ki imajo danes veliko o poštenosti pripovedovati. Pardon, o »poštenosti«!

 

Srbi še vedno poznajo besedo skot, nekoč je bila tudi na tukajšnjih tleh domača. Prevedel bi jo lahko kot izrodek, iz nje pa izhaja beseda skotitev, skotiti. Iz spoznanj pa ugotovitev, da nekateri niti skoteni ne bi smeli biti.

Luna poje

Luna poje,

ko po svoje

meri staro-novi čas,

stroj premleva,

peč ogreva,

kava, dim, besede glas…

 

Luna poje,

ji lepo je,

noč osvaja in svetli,

meni sanje

žanjec žanje,

misel pa v dalj leti…

Z nebom

Kar jaz imam, ne zmore vsak imeti,

ta vsak tega sploh ne pozna,

njemu denar zaman v prazno sveti,

moja so polja modrega neba…