… je
sila čudna zadeva. Iz takšnih materialov je sezidan, da zna biti tako
stacionaren, kakor tudi mobilen, predvsem pa iz ničesar lažnega, potvorjenega
ni narejen, pa mi zmore biti znosen kjerkoli že se nahaja…
V
njem imam, že na vhodu, postavljeno zrcalo, ki mi meri in odmerja, me, po
potrebi, tudi ošteje in mi bridke v obraz naloži, hkrati pa je zadovoljno,
takrat, kadar ugotovi, da prek njegovih okvirov nisem šel. Da, ko dobro
pomislim, mi je dokaj znosen, ničesar preveč ni v njem, je dovolj ostalega, na
čemer se leta, kot prah, nabirajo…
V
njem včasih tudi zakurim, da plameni veselo poskakujejo in se toplota razliva
povprek in počez, takrat, pač, kadar ga s človekom delim. Ni mi lepšega od
človekove družbe, pa naj bo v dobrem ali celo takrat, kadar skušajo težave oba
na kolena spraviti, ne vedoč, da se zmorem pobrati. Vsaj doslej sem se vselej
uspel, pa še koga s seboj na noge spravil…
Večino
življenja sem imel vrata svojega doma na stežaj odprta, a me je to krepko
izučilo, ko so vstopali tisti, ki niti zraka niso vredni. In so jemali, brez
zadržka, se razkomotili v mojem domovanju, in sem jim celo pustil, se jim tudi
umikal, da sem jim več prostora naredil, misleč, neveden, da delim s človekom…
V
zadnjem času sem režim vstopanja korenito spremenil! Vrata zaprta, deset
ključavnic, sedem verig in trije zapahi, pa kukalo, medtem ko s stražnega
stolpa že z daljave ugotavljam kdo se približuje. Pa ne, da ga ne želim deliti,
celo poklanjam ga, kadar ga imam komu, a se to redko, žal, pripeti, kajti samo
ljudje pridejo v poštev!
Da,
čuden dom. Kjerkoli sem, tam zmore biti. V sebi ga nosim. In ga ne moreš
kupiti, jaz pa ga tudi prodajam ne.
