Pa takšna »decentralizacija«!

Baje bo vlada s tem, da bo ministrstva razselila prek Dežele, izpeljala decentralizacijo države. In to bodo naredili prav tisti, ki silovito radi vajeti držijo…

 

BE-DA-RI-JA, in to kapitalna bedarija, kajti – države ne decentraliziraš tako, da ministrstva in razne urade poseješ po celotnem ozemlju, pač pa tako, da ob siceršnjem odločanju od-zgoraj-navzdol (center-regije) obstaja tudi odločanje v obratni smeri (regije-center), a tega niso zmožni narediti, preveč so plitki, neodpravljivo plitki!

 

Edino, kar bodo s tem naredili je to, da bodo razni dopisi (ne mislim na elektronsko pošto in/ali »fakse«, pač pa na pisanje v njegovi fizični, materialni podobi) potovali dlje in dražje. Pa to, da se bodo ministri in razni sekretarji dlje in dražje vozili na skupne sestanke, kot bi se vozili razmeščeni znotraj Ljubljane. Tudi nekaj živetvenih težav bodo povzročili, zaposlenim v teh institucijah, kajti dvomim, da se bodo vsi pripravljeni voziti sto kilometrov in več v službo. Da, res je, tudi nekaj lokalnega kadra bodo zaposlili, s tem, ko bo del obstoječega prenehal z delovnim razmerjem. Kadra, za katerega je, s pozicije države, povsem vseeno od kod je. Ja, tudi tega ne kaže pozabiti: nekaj stroškov bo nastalo na račun prenavljanja objektov, pa opremljanja, ne nazadnje tudi na račun sila obetajočih selitev…

 

Ne čudijo me tovrstne odločitve, niti malo. Od plitkih umnih ravnanj ne pričakujem. Zgolj škodo, ki pa so jo itak že vajeni spočenjat.

V kultiviranju Narave…

Po dvanajstih dneh sem spet kosil. Počasi, previdno, zlagoma, celo pol tretjo uro, in me je mikalo, da bi vsaj še enkrat spraznil posodo za gorivo, a sem raje zategnil zavore. Bolje, da še jutri podobno količino naredim, pa v sredo zaključim s košnjo, kot pa, da se znova ubadam s hrbtom, delo pa ostane nedokončano…

 

Med delom sem razmišljal o občosti, tudi o tistih pametnih, ki »vedo«, da »smo mi nad Naravo«, kajti…

 

Nekoč je bil (tudi moj) breg gozd, v katerem so prevladovale akacije. Desetletja nazaj je kmet gozd skrčil, nato ustvaril vinograd. Ko je umrl, so svojci razparcelirali zadevo in jo po delih prodali novim lastnikom, delčka tudi mojima predhodnikoma…

 

Tudi zemljišče s hiško, del katerega sem najprej kupil, je bilo nekoč vinograd, a so ga, po smrti lastnika, opustili, pa sem ob nakupu zatekel dobesedno – džunglo! Takšno je bilo, da skozi rastje niti pet metrov v daljavo ni bilo videti, vse prepleteno, akacije, leske, robidovje, hmelj (vrag vedi od kod je dospel, a še vedno pridno poganja), podivjana trta (ki se je vzpenjala visoko, v krošnje, pa je tudi na višini petih metrov, in več, poganjala sadove). Takšno je bilo, da – na nekem mestu se mi je pripetilo, da sem že dve, tri akacije porezal, a so še vedno bingljaje v zraku! Šele ko sem tudi četrto in peto prežagal, se je celotna gmota zrušila na tla…

 

Narava je trdoživa, ne da se zlahka, in tudi akacije so njen del. Po desetih dneh od košnje poganjki zrastejo vsaj za tretjino metra visoko, po mesecu že segajo prek metra. In kljubujejo, vztrajno, neusmiljeno, kot da bi vedele, da bodo, slej ko prej, zmagale, vsaj v borbi z menoj. Ki ne ravnam po obči pameti, pa da bi neke »bum efekte« uporabljal, češ da se zadeva itak razkroji, kajti – ne razkrojijo se sestavni deli strupa in le-ti učinkovito spreminjajo strukturo prsti!

 

Kultivirati, civilizirati, in to celo učinkovito, uspešno, dejansko in dokončno?! Hm, lepa šala! Narava se ne da, prerašča vse, in ji tudi kamen ali beton ne predstavljata neke pomembnejše prepreke. Cela mesta, nekdanja, je »pogoltnila«, jih bodisi v samo rastje posrkala, bodisi, v naslednji fazi, zagrnila s prstjo. Ni, kar je kot divje zasnovano, to divje tudi ostaja, v nedogled, in se zmore kot ne-divje izkazovati samo v primeru, da mu nenehno preprečuješ porojena izkazovanja. In to velja tudi za silna »ljudstva«, za nagonska bitja, ki zmorejo biti »pridna« in »moralna« samo toliko, kolikor jim kazen nad glavami visi, pa se bojijo biti natanko to, kar so. Sicer pa o tem nekoliko tudi »demokracija« priča…

Nemogoč sem, vem…

Težko poslušam hvalnice na račun »ljudstva«, ne maram laži.

Lepota etra

Na svetu je osem milijard minljive lepote, ki traja natanko toliko, kolikor potrebuje, da se začne izkazovati v pravih podobah.

Kaj se splača?!

Ne vem, njim se marsikaj splača, jaz pa sem bolj izbirčen, in skromen, pa sem zadovoljen s tem, da:

-          sem dospel do obraza in ga tudi na starost ohranil;

-          zmorem vsakomur pogledati v oči in le redkim ne bi zmogel marš poreči;

-          ga ni, kateremu bi uspelo sesuti mi temeljna spoznanja.

»Naša kultura«…

… je tista vrsta izkazovanj, ki primitivizem postavlja nad vse ostalo.

Nerad se pregovarjam…

… s tistimi, pri katerih je papir, na katerem je potrdilo o izobraženosti, vrednejši od izobraženosti.