Moja domovina ni…

… ne kurbišče, ne svinjak, ne zverinjak, zato jo, da jo pred »dobrimi« in »poštenimi« ohranim, nosim v sebi!

O ugotavljanju dobrega človeka…

Na spletu sem zasledil besede neke psihologinje, ki je govorila o petih značilnostih, po katerih je moč prepoznati dobrega človeka…

 

Prva. Rad ima samoto. Je pomirjen s samim seboj, pa v svoji samosti najde zadovoljstvo.

Pripomba, moja, da ne bi ti obravnavani izpadli v podobah nekih samotarjev. Da, res je, radi so v samoti, in pretežen del svojega časa tudi preživijo v njej, a so radi tudi v družbi, vendar v družbi – sebi enakih. Takšnih pa je, tudi po mnenju te psihologinje, bore malo, pa večinoma ni neke druge možnosti preživljanja časa, kot prav – samota, čeprav je, ta samota, pogojena tudi z drugim razlogom in sicer: le kako se boš pogovarjal, dejansko pogovarjal, z nekom, ki niti tega ne ve o čem govori?!

 

Druga. Rad analizira. Loteva se obravnav različnih vsebin, išče značilnosti, vzroke in pojasnila.

Res je, vendar je takšno početje značilno za sleherno razumsko bitje (mentalno še dovolj ohranjeno/zdravo), ki ne pristaja na obče »resnice«, na neka že v zibeli vsajena prepričanja, ki so, vsa po vrsti, ne samo napačna, pač pa tudi ena od osnov nenehnih nasprotovanj med mi in oni, po-moje in ne-po-moje.

 

Tretja. Dokaj hitro zmore, že iz nekaj stavkov in/ali ravnanj, presoditi značaj oziroma lastnosti neke osebe.

Res je, čeprav takšna zmožnost ni pogojena z dobroto (dobrota je zgolj posledica razumskosti), pač pa s samo razumskostjo in, kakopak, tudi z določenimi izkušnjami oziroma spoznanji.

 

Četrta. Redko zaupa, ker je preveč laži in prevar spoznal v okolju.

Nimam pripomb.

 

Peta. Kljub vsemu (slabemu) doživetemu ni zagrenjen, pač pa najde moč za živetje življenja.

Pripomba. Vsekakor, da te slabo tolče, pa nek pretiran optimist še zdaleč ne zmoreš biti, ali nebrzdan veseljak, pač pa je neizogibno razpolagati vsaj z nekaj zagrenjenosti, ki pa ne obstaja v tolikšni meri, da bi v malodušje, v apatijo ukazovala. Kakopak, tudi takšno stanje se lahko pripeti, po slehernem hujšem padcu (o kakršnih obči ničesar ne vedo), a sam iz njega zlezeš, se pobereš, pa čeprav za to lahko porabiš tudi nekaj mesecev vztrajnosti.

 

Kakorkoli že – psihologinja ni govorila (samo) o dobrem-človeku, pač pa o človeku kot takem, o razumskem bitju, ki znotraj sebi popolnoma drugačnih nikakor ne zmore najti zadovoljstva (razen v primeru, da je psihično že dodobra poškodovano, zaradi učinkovanja »pametnega« okolja, kakopak).

Kakorkoli že – ena redkih vsebin, na katero bistvenejših pripomb ne premorem.

Kakorkoli že – vsaj njej sem (poleg nekih redkih) dober, izpolnjujem vseh pet pogojev.

 

In, po moji navadi, še en »mimogrede«: VSAK ČLOVEK, vsako razumsko porojeno bitje JE DOBRO, v kolikor mu uspe vsaj kolikor toliko svojo psihično-duševno zdravost ohraniti, sredi bistveno drugačne nagonskosti!

Merila razvitosti neke skupnosti…

… se silovito razlikujejo, v odvisnosti od tega ali skupnost sestavljajo živali, ali ljudje: živalim je daleč na prvem mestu korito, ljudem pa odnosi.

Človek pozna…

… moč argumenta, žival pozna argument moči. Človeku cilj ne opravičuje sredstev, živali so vsa sredstva dovoljena za doseganje cilja. Človek je etično bitje, žival pa je – žival!

Boš živel v…

… srečnem, mirnem družinskem okolju, če boš imel ženo in otroke za sužnje, če jih ne boš hranil, če jih boš »nagrajeval« z nasiljem?! Mislim, da ne, kajti slej ko prej se bodo uprli in čakali na sleherno možnost, da to okolje ostane bodisi brez njih, bodisi brez tebe, če ne bodo kar obračunali s teboj.

 

Lahko živiš v srečnem, mirnem Svetu, na planetu, ki je vsem različnostim dan v souporabo, na način, kakršen je opisan v prejšnjem odstavku?! Mislim, da je odgovor enak, obenem pa sem prepričan, da sleherna (nad)moč presahne, enkrat že, pa takrat »bog vse za nazaj poplača«. Ne nazadnje o tem priča preteklost, ki govori tudi o klavrnih koncih najmočnejših združb, ki so nekoč terorizirale povprek in počez, obenem pa – verjemi, ni civilizacije, ni skupnosti, ki bi bila vsaj malo vredna, v kolikor se neetično izkazuje! In že neenotna pojmovanja…

 

… po katerih zatirane in izkoriščane razglašajo za teroriste, kadar se uprejo, medtem ko sebe, kadar s silo SVOJ »red« vpeljujejo, obravnavajo kot pravičneže, čeprav oboji počnejo popolnoma isto, o marsičem priča, med ostalim o neetičnosti, neumnosti in nezmožnosti človečnega sobivanja!

 

V čem, za vraga, je tvoj kristus pomembnejši od ahmetovega alaha, v čem je tvoj potok vrednejši od njegovega?! V neumnosti obeh?!

MCPH1…

… gen šimpanza, gen Neandertalca, gen »sodobnega človeka«, gen NE-umnosti!

Eskimska »modrost«…

… pravi, da »se živali žrtvujejo zanje« (op. p. za lovce oziroma jedce), zaradi česar »jih je treba spoštovati« in »se zahvaliti njihovim duhovom za podarjena živalska živetja«…

 

Priznam, morda sem povsem neveden, še huje, butast, a za en sam primer ne vem, da bi neka žival sama, prostovoljno prišla k lovcu češ ubij-me! Nasprotno, prepričan sem, da lovci živali zalezujejo, preganjajo in pobijajo proti njihovi volji, jim, potemtakem, proti njihovi volji jemljejo živetja, pa si radi tega upam trditi, da se žival prav nič ne žrtvuje!

 

Tudi ne razumem najbolje kako je moč s spoštovanjem ubijati, nekomu/nečemu na silo vzeti tisto, kar mu največ pomeni?! Pa tudi tega pobotanja z živalskimi duhovi, ko bi vanje sploh verjel, seveda, ne bi zmogel gladko prebaviti…

 

Kakopak, ne bom šel k tem Eskimom, da bi jih prepričeval v neumnost njihove »modrosti«, je že tu preveč nekih eskimskih modrocov, ki prav tako v lastni sebičnosti, nemoralnosti in neumnosti vidijo os Sveta, in jim tudi ni moč prezračiti betic.