Čas kult-ur/e ali ta žalostna kultura…

Baje častimo in slavimo kulturo, nasploh in v teh dneh še toliko bolj, kot običajno. Pa je skorajda težko zdržati ves blišč, slikovni in besedni, ki se ob tem poraja…

 

Tisti, ki se z njo neposredno ukvarjamo, kot njeni snovalci in proizvajalci, smo lahko hudičevo veseli, že zaradi tega, ker – sploh smemo obstajati! Ko pomislim, koliko penezov gre v subvencioniranje hribovske paše, in koliko za kulturne dejavnosti… ne nazadnje, ko pomislim na to, da je slehernik, ki se s kulturo ukvarja, kot tvorec, kakopak, malodane nekakšen dvorni norček – vsi ostali, tako tisti, ki o kulturi pleteničijo, jo z jeziki podpirajo, pa tisti, ki ji z lastno nezmožnostjo usodo odrejajo, ne nazadnje tisti, ki jo v predmetne podobe pretvarjajo, tisti, ki jo tržijo, ali z njo zgolj gospodarijo, tisti, ki jo »poustvarjajo«, mejduš, praktično vsi imajo redne mesečne prihodke, domnevam, da ne najslabših, avtorji pa…

 

Kakor družba, kakor »čas« postaja vse bolj »visok«, takista usoda se tudi kulturi dogaja. Tako hudičevo »visoka« je že postala, da jo na vsakem vogalu ponujajo, in v večjem obsegu posega v prostor, kot pa branjevke z radičem… obenem pa, ni da ne bi bilo, jo je moč zaznavati na slednjem koraku, tudi v hramih presvetle »demokracije«, tudi na cesti, pa ni prav nič čudnega, da ji je (z)družba celo praznik odredila. Žal letos pade na dela prost dan…

 

Dan kulture kulturnega ljudstva, o čigar kulturnosti ne duha, ne sluha. K sreči ne praznujem, bi se mi še bolj obračalo, kot se mi že itak.

V kljubovanju resnici…

Nisem od tu, padel sem z marsa…

Sprva bila mi na Zemlji je farsa,

vendar sem s časom spoznal vse »odlike«,

pa so postale mi tragične slike

tega brezumja, ki hipca ne čaka

ko izkazuje podobe svinjaka!

 

Nisem od tu, a mi je biti,

ker se, preprosto, ni kam preseliti,

pa mi vsakdanjost postala je tuga,

zvesta kot senca, kot najboljša druga,

noče oditi, me zapustiti,

z njo pa življenja lepot ni odkriti!

 

Nisem od tu, iz te nore zmešnjave,

vse so podobe mi tuje, neprave,

ni jih prevzeti, za svoje jemati,

pa mi ostane samo – kljubovati!

V laži iskati nek up si nepravi

in dočakati, da čas me pospravi.

Ko vse grdo odštejem…

… zna biti svet lep, le – bore malo ga je videti.

Z obložene mize…

… zmore prijateljstvo cveteti, takrat pa, ko je treba sebe ogrožati, da drugemu pomagaš, takrat zmore hitreje kot eter izhlapeti.

Ko bi bil…

… svet na glavi, bi bil po njihovi meri, vendar ni, čvrsto stoji na nogah in se na glavo ne bo dal obrniti. Bo raje njih izpljunil.

Dejansko kaže…

… inteligenco iskati v »vesolju«, na Zemlji se namreč v krepko premajhnem obsegu izkazuje.

Pirsing…

… tetoviranja in ostale »krasitve« zunanjosti izvirajo iz časov, ko primitivnost še ni bila »civilizirana«, in ko prav tako drugega kot krasitev ni imela za pokazati.