Ni odločujoč družbeni sistem…

… odločujoče je ali odločajo ljudje, ali živali!

So…

… pošteno nepošteni, pridno nepridni, ljubeče neljubeči!

So, kar mislijo, da niso, in niso, kar mislijo, da so.

Nizko bi padel…

… ko bi se živalskih razmišljanj, čustvovanj in ravnanj navzel! Nižje baje sploh ni moč.

Spal sem že…

… v času »vojaštva«, na rebrastih, kovinskih, ledeno mrzlih tleh tovornjaka. Spal sem, sredi zime in v snegu ter v objemu burje, v šotoru. Spal sem, nemalokrat, in tudi takrat, ko sem Malo dal v dnevno spat, da mi je bila dosegljivejša, ko sem jo hladil, da bi ji visoko temperaturo zbijal, na tleh. Spal sem sede ob ognju, da sem se vsake toliko obračal in mi mraz ni zdravja odnesel. Zmorem z malo, marsikdaj tudi s skoraj nič, in čeprav nisem iz včeraj izrasel, mi skromnost nikdar ni bila moteča, obenem pa…

 

Znal sem si dobesedno od ust odtrgati, da bi pomagal. Znal sem, brez vsakega vprašanja, dajati, četudi sem sebe s tem ogrožal. In vselej mi je bilo všeč, ko sem dajal, in po vsej verjetnosti bi tako ponavljal, ko bi znova, čeprav…

 

Čeprav marsikdaj obžalujem, pa ne svojih ravnanj, pač pa dejstvo, da sem se odrekal za tiste, ki niti lastnih živetij niso (bili) vredni, kaj šele mojega! Vendar…

 

Spal sem tudi na tleh, in bi znova zmogel, ko bi, ali bo, tako naneslo. In vselej sem imel več, krepko več, kot oni vedo, da je moč imeti. Le to upam, da nikdar več ene same sekunde sebe ne bom vrgel pijavkam.

V svoj dom…

… zmorem vsakega človeka sprejeti, ga z njim deliti, a vse ostale zmorem, in to zlahka, pustiti pred vrati. Pravzaprav še nekoliko dlje stran.

Samo praznim…

… je praznina všeč.

Ne tečem za srečo…

… sploh je ne skušam loviti, daleč od tega, le tu in tam, da ne bi v običajno zadovoljstvo zvodenela, si jo prikličem, da jo imam z nekom podeliti. In sem postal krepko previden, pri tej delitvi, izbirčen, kajti pri prejšnjih se je rada ničevost izkazala kot prejemnik.