Pa se
mi je skala odvalila, pospravil sem domovanje! Resda za silo, »na grobo«, a ko
bi hotel »na fino«, bi se moral lotiti »generalke«, za to pa bi potreboval vsaj
teden dni…
Že za
to, da sem se prepričal »kreniti v akcijo«, sem potreboval nekaj časa, nekaj
psihične priprave, kajti – ko Mala odide, za seboj pusti pravi »teksas«, pa
moram tudi na vse štiri, da pod kavči, stoli, mizami in ostalimi kosi pohištva
iščem delčke nekih kompletov igrač, pa jih ponovno v celoto sestavim. Vem,
»zdaj bi pa že morala znati pospravljati za seboj«, bi bilo moč slišati, pri
čemer pa rade volje dve stvari priznam. Prvič, Mala ima srečo, da (jo) imam jaz
rad »malček« drugače, kot imajo radi obči. Drugo, Malo ima srečo, da v najinem
domovanju dogovarjava tisto, kar mora, in česar ne, in se ob tem niti malo ne
ozirava na mnenja, celo prepričanja nekih drugih…
Glavnina
tega pospravljanja, današnjega, je bilo sesanje. Presesal sem dobesedno vse,
tla, zidove, stropove, celo pohištvo, vse tisto, pač, kjer so se pajki s
svojimi umetelnostmi izkazali, da sva bila malodane vsa v pajčevinah. Pajke
sem, kakopak, pustil pri njih živetjih, pa bodo takoj zastavili z gradnjo novih
mrež, a kar naj, bodo vsaj za nekaj komarjev, smradcev, muh, os… poskrbeli!
Med
delom sem razmišljal o nekem vprašanju, pravzaprav očitku, katerega sem že bil
deležen, češ – zakaj ji pustim, da riše po zidovih, da nanje lepi nalepke?!
Tega se ja ne sme delati, to ni prav…
Obstajata
dva možna odgovora. Prvi je tak za šalo: zato, ker, če ji ne bi pustil, potem
ne bi risala po stenah in nanje lepila nalepk! Pa, da ne bo nesporazumov: ne
lepi jih samo po zidovih, tudi po mizah, omarah… in vsake toliko se lotim njih
odstranjevanja, kadar se jih preveč nabere, obenem pa, poškodovane, podrgnjene,
deloma tudi odpadle, bolj kazijo kot krasijo. In mi to odstranjevanje niti
slučajno ni všeč, terja čas in določen napor, a ji kljub temu – pustim lepiti
nalepke!
Drug
odgovor je resen, in predvsem kompleksen, pa ga je moč iz več delov sestaviti…
Prvič:
to, da imam »malček« drugače rad, kot imajo radi obči, sem že zapisoval. Da sem
trčen, tudi, pa krepko drugače razumevam, kot »razumevajo« oni. In – če imaš
zares nekoga rad, potem mu PUSTIŠ, da v čim večji možni meri ŽIVI SEBE, svoje
želje, pričakovanja, upanja, namere! Kakopak v primeru, da se s svojim početjem
NE izkazuje NEetično, da nikogar z njim ne ogroža, da z njim nikomur ničesar
slabega ne počne!
In,
vidiš, ti pa »imaš rad« svojega otroka tako, da MORA BITI PO TVOJE, in če je,
potem je priden, dober, nasploh ah-in-oh, kot si tudi ti, kakopak, če pa ni…
Drugič:
najino domovanje je NAJINO domovanje, najina skupnost je najina SKUPNOST! Kadar
je nekaj zares med ne-enega podeljeno, kadar skupnost zares obstaja, takrat je
POTREBNO UPOŠTEVATI VOLJO slehernega posameznika, kakopak v primeru, da ta
volja ne sega prek okvirjev etičnosti!
Ti pa
govoriš o neki svoji »skupnosti«, v kateri, spet, mora BITI PO TVOJE, da sploh
zmoreš v njej zadovoljen obstajati!
Tretjič:
hvala bogu, da otrok čuti vsaj trohico neke ustvarjalnosti, pa da svoje »umetnine« postavlja meni na ogled! Kako, za
vraga, bi jo spodbujal, ji bil v oporo, v kolikor v njeni ustvarjalnosti,
kakopak njenim letom primerni, ne bi videl tudi svojega zadovoljstva, pa neke
lepote samega izdelka, kako bi jo sploh lahko podpiral, ji bil v spodbudo, v
primeru, da bi ji – »rezal krila«?!
In
ti, kakopak, veš, da zmore ustvarjati tudi v zvezku… le tega ne veš kaj je
ustvarjanje, in tudi tega ne veš, da zvezek in zid nista enaki zadevi, da enako
ne mikata, enako ne kličeta oziroma vzpodbujata!
»Ampak
zdaj bi pa že lahko vedela, da (se) ne sme risati po zidovih! Kdo bo pa to
gledal, kdo bo čistil za njo?!«
Uboga
bebavost, sebična, hinavska! Poglej – recimo, da ti nek priznan slikar ponudi,
da ti na steno tvoje dnevne sobe naslika fresko! Prepričan sem, da boš ponudbo
sprejel, da ti bo narejeno všeč, pa ne samo na pogled, pač pa boš menil, da je
s to fresko tvoje stanovanje pridobilo na vrednosti. Še več, vsakogar boš vabil
na ogled te freske, in vsakdo te bo moral poslušati, ko v samohvali ne boš znal
zaključiti, čeprav – kaj pa bo naredil ta slikar?! Ničesar drugega, kot tisto,
česar »se ne sme delati«, ker TEBI ne prija – risal bo na zid! A njegova risba
bo TEBI všečna, zaradi česar v hipu risanje-po-zidu dobi svoj smisel, in
opravičilo!
Ja,
dvojna merila, izkaz hinavščine, izkaz nemoralnosti, pa…
Zakaj
ji pustim?! Zato, ker jo imam zares rad, zato, ker želim, da vsak dan, vsako
sekundo, v čim lepšem svojem razpoloženju preživi! Itak nikjer drugje, kot pri
nama, do tega ne zmore dospeti, in nikoli tudi dospela ne bo!
In,
za zaključek: priznam, tudi sam sem nekoč drugače, in nisem puščal takšnih
stvari, a jaz imam smolo, kajti – njim so že v zibeli položene dosmrtne njih »resnice«,
medtem ko sem jaz neumen, pa se moram vse življenje učiti, odstirati tančice,
da bi spoznaval in ugotavljal resnico.
