Zaradi živali…

Zaradi izkazovanj občestva človek neha verjeti v lastna pojmovanja in ravnanja, pa neha verjeti tudi v obstoj takšnih stvari, kakršne so poštenost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… čeprav te zadeve dejansko obstajajo, vendar ne med živalmi, pač pa zgolj v interakcijah med ljudmi, potemtakem kot izjemna redkost, katero je malodane nemogoče doživeti.

Boleče in mučno…

Danes sva imela, ob odhajanju, pravzaprav zaradi odhajanja, težave, in to ne majhnih težav, pač pa silovite. Več kot pol ure je trajalo krčevito kljubovanje, ki je, po glasnosti, krepko presegalo zvoke nekih zunanjih sosedskih del, obenem pa je s solzno oblitostjo pričalo o resnosti nekih čustvovanj…

Ničesar ni bilo moč pojasniti, kaj šele dopovedati, in vsa prepričevanja so se izkazovala zgolj kot nekakšno sredstvo preizkušanja mojih živcev, ki so, čez čas, popustili ter me do preklinjanja pripeljali…

 

Ne, nisem preklinjal nje, Male, daleč od tega, in tudi sicer so mi kletvice vsakdanje družice. V bistvu sem z današnjimi že sinoči zastavil, ob nekem izkazu silovite »ljubeče skrbnosti«, takšne, ki zmore zgolj znotraj prazne, hladne, neumne sebičnosti, znotraj običajnosti, potemtakem, delovati kot ljubeča in skrbna, pa so današnje kletvice legle na vsaj metrsko podlago, a radi tega nič lažje ni bilo, ne Mali, ne meni…

 

Včasih se čudim zrcalom, česa vsega ne prenesejo! Že res, da imajo zmožnost lepšanja zrcaljenih podob, in je res tudi to, da se tista največja satanskost v njih ne zmore zreti, kajti satan ne prenese pogleda na lasten smrad, a kljub temu…

Ne, ne govorim o tistih pravljičnih hudičih, ki naj bi pod Zemljinim površjem čakali na uboge ovčice, medtem ko le-te zasedajo prostor »nebeške« čakalnice, da bi tudi tam gor svinjale, in do konca vse tudi zasvinjale, govorim o dvonogem govnu, ki obstaja izključno zato, da maže in umaže, da smradi in zasmradi vse do česar se dokoplje…

 

Trajalo je, kar nekaj časa je trajalo, preden sva se uspela preobleči in pomiriti. Ter kreniti na pot. In – da je dete razumelo moja odzivanja, da je čutilo moja čustva, o tem mi govori dejstvo, da sva se, ob slovesu, ustrezno pozdravila, da je v tem pozdravljanju sodelovala, aktivno in pristno. Sicer sva pa že med vožnjo snovala bodoč najin teden in vzdušje znotraj pločevinaste kletke pripeljala do optimalnega. Da je bil razhod kasneje, tudi radi tega, še za mrvico težji…

 

Da, resnično se čudim zrcalom, vsaj ona bi morala prave podobe zrcaliti, če so že znotraj bebave nagonske praznine lažne normala. Prekleta…

Žal mi je človeka!

Ne maram govna brez časti,

sebičnosti nevredne diha,

vsevprek nesnaga gomazi,

da lépo vse rad' nje usiha…

Da, žal mi je človeka!

 

Kamnita duša, brez srca,

le jemlje, jemlje, da izpije,

še sonce stolkla bi z neba,

da z lastnim govnom ga prekrije…

Da, žal mi je človeka!

 

V poplavi širi se svojat,

kot čas priložnosti poraja,

še za podplat nevreden smrad,

ki kar doseže vse razkraja…

Da, žal mi je človeka!

Danes…

… naj bi proslavljal, a pri najboljši volji ne vem ne kaj, ne čemu. Nasprotno, preveč sem doživel »poštenosti«, »dobrote« in »ljubezni«, preveč »ljudi« sem spoznal, pa mi gre, ob nekih lepih željah, samo preklinjanje od rok. In celo prija, vsaj zdi se mi tako, če ne za dlje, potem vsaj za nekaj trenutkov.

Civiliziran(c)i…

Žalostno, a resnično.

Kjer smrad…

… zagotavlja poštenost, tam je priporočljivo zatisniti nos.

Razvitost…

Še v najbolj razvitem hlevu govedo muka.