Razkošje…

Nocoj sem si omislil nemajhno razkošje…

 

Običajno ležem, kadar ni Male doma, med polnočjo in eno, in te dneve sem večinoma vstajal s svitom, da sem nekaj ur dela ujel, preden se je vročina razbohotila, sinoči pa…

 

Nabralo se mi je neprespanosti, pa sem sinoči že krog pol enajste šel spat, in me je hipoma »zmanjkalo«, zbudil pa sem se ko mi je telefon z budnico postregel, ob pol sedmih. Sedem ur in pol spanja, še nekaj več, pa je bilo treba preživeti…

 

Zjutraj sem v miru pil kavo, ob šahu, ter šele ob osmih zastavil z delom, in – kakor sem predvideval, tako je tudi bilo, ob devetih je bilo vse odstranjeno podivjalo rastje že na deponiji. Nato pa sem se lotil nekega kupa vej, ki me je tudi motil, občutno, kajti…

 

Pred tremi leti se je pripetilo, jeseni, ko sem drevje in trte obrezoval, da je bilo kar nekaj dežja in je bil breg radi tega dobro razmočen ter drseč, pa sem obrezan material kar na zgornjem delu parcele zlagal, češ – boš že kasneje spravil dol, vendar se je ta »kasneje« razvlekel in na pomlad je bil kup, nemajhen, že dobro zaraščen s travo. In me je motilo, vsakič, ko sem kosil, ker je nekakšna zaraščena »oaza« ostajala sredi pokošenega, pa sem se odločil, danes, da pospravim tudi to. Za uro dela je bilo…

 

Krog desete me je sicer mikalo, da bi se tudi košnje, vsaj malo, lotil, a sem se raje stuširal, dve v miru pokadil, nato pa se odpravil v dolino. Na šest koncev sem moral iti, pa sem se šele nekaj po trinajsti vrnil domov. In so se tačas mišice že dovolj ohladile, da so zgovorno zagovarjale svoj danes-ničesar-več…

 

Tudi v zadrugo sem »skočil« in zadovoljen ugotovil, da imajo kar iščem…

 

Oliverjev sosed ima panje s čebelami in te panje je postavil zelo blizu meje, ki deli njuni zemljišči, pa čebele redno napadajo Oliverja, kadar se loti košnje ali pa z motorko v bližini tresljaje povzroča. In se možakar obleče kot medved, da si vsaj telo in okončine zavaruje, dočim prek obraza samo neko ruto ovije, pa je bil že nekajkrat dobro popikan…

 

Nenehno mi pomaga, na različne načine, nenehno se izkazuje, do mene, z izjemno uvidevnostjo, pa sem se že ob zamisli, da mu bom kupil čebelarski klobuk oziroma masko, začel radostiti. Vem, da ničesar ne pričakuje v zameno za svoj odnos, vem, da vse, kar mi dobrega naredi, naredi zavoljo svoje notranje potrebe po biti-takšen-do-mene in tudi jaz se vsakokrat, kadar nekaj potrebuje, tudi takrat, kadar o tem ne spregovori, na enak način odzovem, vendar – toliko drv mi je že podaril, zvečine celo pripravljenih za v peč, da mi ni dalo miru, vsaj kanček dodatne, neobičajne pozornosti mu »moram« izkazati…

 

Kar nekaj časa sem razmišljal o tem kako bi to naredil, gledal v različnih trgovinah in tudi v neki prodajni galeriji, na koncu pa so mi čebele pomagale do odločitve. Zdaj upam, da mu bo čebelarski zaščitni pripomoček dobro služil.

Če ne gre…

… ne gre!

 

Včeraj sem upal, da mi bo danes uspelo dokončati s čiščenjem zemljišča, ne nazadnje mi je, površinsko gledano, manjši del ostal nedokončan, a se je izkazalo, da so na tem področju težji pogoji dela…

 

Celo vreme je bilo prizanesljivo, najprej je vetrič hladil, nato oblaki, pa je bilo Sončevo prizadevnost čutiti zgolj dobre pol ure, dokler se ni, po deseti, povsem zoblačilo in je bilo moč iz daljave tudi grmenje poslušati…

 

Že krog devete sem se začel, po dveh urah dela, priganjati, češ zdrži še malo, in zdržal sem do pol enajste. Delal sem po najboljših močeh, brez minute premora, in sem od žaganja vejevja počival tako, da sem odstranjeno vlačil na deponijo. Ko sem zaključil, sem majico komajda slekel, dobesedno zalepila se je name, vsa, do zadnjega milimetra, premočena, celo s »šilta« kape je kapljalo, tako je bil prepojen z znojem.

 

Ostalo mi je še za približno uro dela, ki bi ga z veseljem danes opravil, ko mi ne bi začelo telo intenzivno sporočati o svoji izčrpanosti. Pač, vse ima svoje meje. Kljub temu sem zadovoljen, kajti izvlekel sem se iz najhujšega in zlasti tam, kjer sem se poprej moral malodane plaziti pod vejami in med njimi, da sem pokosil, imam sedaj »gosposke« delovne okoliščine – najnižje segajoče veje so krepko nad mojo višino, prostor je postal svetel, zračen in predvsem viden oziroma pregleden.

Žalost

So kot sadje, katero nezrelo kupiš v trgovini – navzven sijoči, navznoter neokusni.

»Zamrznjeno« priznanje…

»Smo« del Evropske unije, je marsikdaj slišati in predvsem takrat, kadar tako nanese, da se zavoljo nekih sebičnih interesov kaže sklicevati na Unijo, dejansko pa…

 

Dejansko pa »mi« niso del ničesar, so zgolj celota neumne, nemoralne sebičnosti, ali pa, če je lepše prebrati, sebične neumne nemoralnosti, ki se niti tega ne zaveda, da je potrebno zadeve obravnavati po enotnih merilih, pa – če »tebi« godi, da si kot »ljudstvo« priznan in imaš pravico do neke države, potem bi tako moralo veljati za vse in vsakogar. In tudi velja, tam, kjer ne odloča nemoralen, preračunljiv smrad…

 

Sicer ne vem kako zgleda »zamrznitev« priznanja neke države, tako pametnega se še noben pastirc doslej ni izkazal, vem pa, da zmorejo pastirji ogromno škode narediti, zlasti takrat, kadar nad njimi in govedom ničesar odločujočega ni.

 

In je simpatično, ob vseh ostalih izkazovanjih, poslušati tudi o želji po ne biti aroganten, s tem, ko bi si domišljal, da vplivaš na podnebje, kajti – Sončevi izbruhi so stalnica, podnebje se nenehno spreminja, pa ni prav, kadar se imamo »mi«, zanemarljiv delček »stvarstva«, za odločujoče v tem pogledu. Ne, resnično ni prav, kadar se neumnost poda pametovati, zlasti, ker samo eno plat zgodbe, katerekoli, tisto, ki ji ustreza, vidi, dočim se druge niti pod razno ne zaveda. In je, domnevam, koncentracija strupenih izpustov v okolici, na primer, ljubljanskega podgradnega tunela višja, od povprečne, zaradi Sončevih izbruhov, kakopak, in ne zaradi odsotnosti potrebne prevetritve objekta… pri čemer je abotno (tudi) to, da so ti »mi« še kako arogantni, kadar se dokopljejo nekih položajev, prepričani, da se vse krog njihovih riti vrti.

 

Ja, blaženi časi, ni kaj. »Sposobna« neumnost, pokvarjena »poštenost«, »dobrohotna« sebičnost… bo dejansko Svet za še »lepšega« naredila!

Čas beži…

Slavni Hoking, teoretični fizik, se je premislil skozi svoje živetje ter zatrdil, da ima čas svoj začetek. Ne vem sicer, čemu se je učil o neuničljivosti materije in energije, a naj mu bo, poleg lahke zemljice, tovrstno, četudi zmotno, prepričanje. Če že o vsem »vedo«, naj tudi o začetku časa, itak zadeve ni moč, v nobeni smeri, dokazati…

 

Včeraj je minilo štirideset let od rojstva mojega najstarejšega deteta. Štiri desetletja! Čas beži, otroci tudi, kaj ne bi bežalo tudi samo živetje?!

 

Vse se spreminja. Rudnine, minerali, kvarki… vse kroži, do humusa, do nerodnega peska in zvezdnega prahu, pa krožijo tudi spoznanja. In se še vedno ne morem odločiti o tem, kaj je bolje, v konkretnih okoliščinah, imeti otroke ali ne. Če sebe odmislim, njim nisem najbolje naredil, ko sem jih v svinjak dvonoštva porodil.

Ni sile…

Z načrtom, da bo konec tedna polna drvarnica, ne bo nič…

 

Sinoči, Oliver in jaz sva sedela, po opravljenem delu, ob pivu, je poklical možakar za drva. Da ima, zaradi napovedanega dežja, opraviti z nekim pridelkom, pa radi tega ta teden ne bi mogel dostaviti drv. »Bi šlo v prihodnjem tednu?«

 

Niti pod razno. Prihodnji teden bo Malo doma in ob njej bi bilo, zlasti, če bo vroče, razmerje med porabljenimi živci, mojimi, in pospravljenimi drvmi, krepko v korist prvega. Saj »pomaga«, a kaj, ko jo želja po pomoči večinoma mine po nekaj minutah, potem pa imam več z njo opraviti, kot z načrtovanim delom. Se slišiva enajstega, pa se bova dogovorila…

 

Ni sile, če živiš sredi zelenja, je dela vedno na razpolago. Tako sem danes zastavil s čiščenjem preostalega dela zemljišča in delal dokler sta roki dopustili. Zadovoljen, čeprav preboden in popraskan od akacijevega trnovja, kajti več kot polovico mi je uspelo narediti, pa se nadejam, da bom jutri s tem zaključil. Potem pa, v preostalih dveh dneh, do sobote… bom videl čemu se bom namenil, košnji ali počitku.

Čudna »stroka«…

Biologija pozna bitja imenovana človečnjaki in ta bitja pojasnjuje kot človeku-podobne-opice. Dobro, prav, vendar…

 

Ko se v obravnavo požene tudi »stroka«, ugotoviš, da med te človečnjake, v katere sodijo, na primer, giboni, orangutani, šimpanzi… in Neandertalec, pra-ata »sodobnega človeka«, uvrščajo tudi Homo Sapiensa, potemtakem (edinega!) človeka, pa se zadeva kot dokaj nerodna izkaže, kajti…

 

Je Homo Sapiens človek (tako kakor je, uradno, kot edino razumsko bitje na planetu, ugotovljen) ali pa je, morda, samemu-sebi-podobna-opica?!

 

Zaplet niti ni pretirano težaven, če razlikuješ med opico (pa naj bo kakorkoli človeku podobna) in človekom, če pa te razlike nisi zmožen zavestno in razumsko obravnavati, pač pa zgolj »strokovno«… potem ne vem, čemu je Homo Sapiens med vsemi opicami edini opredeljen kot človek oziroma drugače: je človek človek ali pa človečnjak?!