sreda, 6. maj 2026

Zvezda rudeča…

Te, prve letošnje, jo bodo pričakale v hladilniku, kajti – če jih mravlje v lončkih odkrijejo, ji jih niti za poskusiti ne bodo pustile…
 
Baj-de-vej…
Program mi je podčrtal besedo »rudeča«. Približno enako je nepismen, kot občost, in novodobni jezični-strokovnjaki.
Nekoč stara beseda, slovanska, kakopak, kasneje spremenjena, pravzaprav zavržena.



V poplavi znalcev…

Na spičevala se poserjem! Naučiti se snov še zdaleč ni isto kot (po)znati vsebino!

Spoznal sem…

… česar nisem želel spoznati, doživel, česar nisem hotel doživeti, pa mi je ostalo samo to, da zmorem za hrbtom puščati vse tisto, kar roke ni vredno.

Do jutri na dopustu…

Vreme je bilo prizanesljivo, pa je zdaj tudi ob gozdu pokošeno, in ko sem končal – v posodi za gorivo je bilo še kar nekaj, in se mi tega ni dalo nositi v hišo, pač pa sem se raje na Oliverjevo stran »sprehodil«, sosed zanesljivo ne bo jezen, ker sem mu mrvico dela odvzel…
 
Pripravil sem mešanico za naslednjo košnjo, o(d)pravil nabavo, obesil kup opranih »košenjskih« oblačil, pomil posodo, celo nekaj pojedel, da sem kosilo odpikal… tako da se sedaj podajam na aktivno počivanje, vse do jutri, ko se lotim pospravljanja, zadeve, katero bistveno neraje opravljam kot večino ostalih opravil…

torek, 5. maj 2026

So rekli…

… da danes tu (še) ne bo deževalo… a že lepo pada.
Kako bi se na (vremensko) napoved lahko zanesel, ko pa se na nič drugega ni moč?!

Možganski nebodigatreba…

Včeraj sem, po košnji, krog dvanajste, klical zdravnico. Po tem, ko sem vtipkal interno številko, se je znova oglasil odzivnik in mi sporočil »poklicali ste izven delovnega časa«…
 
Informacija me je presenetila, kajti kar vem za konkretno zdravnico, vselej je ob ponedeljkih, torkih in petkih delala v dopoldanskem času, do trinajste, ampak, dobro – nisem reden obiskovalec zdravstvenih ustanov, in že dolgo je, kar sem bil poslednjič pri njej, pa sem dopustil možnost, da se je v vmesnem času pripetila sprememba njenega urnika. Čeprav je na spletnih straneh ustanove njen delovni čas še vedno zapisan v nespremenjeni podobi. In sem znova klical dve uri kasneje, popoldan, ter naletel na popolnoma enak odziv – »poklicali ste izven delovnega časa«…
 
Čakaj, čakaj, kaj je zdaj s tem?! Če ne dela dopoldne, če ne dela popoldne, kdaj pa potem dela, glede na to, da ustanova čez noč ne obratuje?!
In sem začel razmišljati, da sem dopoldne, morda, poklical nekoliko prepozno, glede na čas, v katerem naj bi dogovarjali, prek telefona, naročila. Zato sem danes že nekaj minut po sedmi znova poskušal, a, šment nazaj, ponovno sem slišal tisti »poklicali ste izven delovnega časa«. Dobro, bom pa drugače. Ponovil sem klic in izbral interno za splošne informacije, na osnovi česar mi je ljubezniv glas povedal, da je zdravnica ta teden na dopustu.
»Imam prošnjo za vas«, sem izustil sogovornici, »dajte, prosim, sporočite tistemu, ki skrbi za odzivnik, da stavka »poklicali ste izven delovnega časa« in »zdravnica je ta teden na dopustu« sporočata tako različni vsebini, da – ko bi že ob prvem klicu izvedel, da je na dopustu, ne bi še dvakrat klical…«

Iz hudega sem se izvlekel…

Vse, kar je bilo nujno, sem pokosil. Ostal mi je samo nek pas, dolg približno osemdeset metrov in širok, v povprečju, približno dva metra in pol, povsem spodaj, na meji z gozdom, in me je mikalo, da bi tudi s tem opravil, vendar sta se nogi preveč oglašali…
 
Hvaljen Jezus za dereze! Pravzaprav sem hvaležen Oliverju, on mi jih je podaril. Z njimi je košnja strmin krepko manj mučna, kot je bila poprej, čeprav – zadeva se tako dobro oprijemlje obutve, jo stiska, da je tudi v delovnih, robustnih čevljih krepko čutiti objem kovine, še zlasti takrat, ko je, zaradi naklona, telesna teža malodane v celoti razporejena zlasti na eno stran nižje postavljenega stopala. In začne, s časom, boleti, občutno boleti…
 
Ta preostali pas – morda popoldne, takrat bo prostor, tudi če ne bo oblačno, v senci, in se bom podal delat v škornjih, brez derez, morda jutri zjutraj, glede na to, da naj bi na tukajšnjem koncu dopoldne še ne deževalo, morda pa »drugič drugič«, ne vem, kot me bo prijelo, se ne obremenjujem s tem, kar mi sila godi. Kdo ve, morda pa me, za danes,  prepričajo akacije. Trenutno cvetijo, pa košnja še dodatno diši…