Ne/humanost?!

Generalno gledano je skrajno nehumano biti human do tistih, ki si humanosti ne zaslužijo.

Mamico jim butasto!

Zbudil sem jo ob pol sedmih in štirideset minut kasneje sva bila v zdravstvenem domu…

 

Nekaj časa sva čakala, preden sva uspela oddati zdravstveno kartico in minuto, dve za tem se je prikazala sestra: »Zakaj pa sta vidva tukaj?«

»Zato, ker je naročena,« sem odvrnil.

»Ni, ni naročena za danes,« sem zaslišal v odgovor.

»Poglejte,« se nisem dal, »če imam zapisano na koledarju, potem je.«

Povabi naju v svojo sobo, da preverimo na računalniku, in medtem pridodaja tudi zdravnica: »Tu je bila februarja, zdaj je avgust, jaz ne naročam tako pogosto.«

»Verjeli ali ne,« se oglasim, »a jaz je zagotovo nisem naročil, obenem pa nimam navade, da bi na koledar zapisoval neke svoje blodnje, pač pa imajo vsi zapisi podlago v nekih dogovorih oziroma obvestilih. In tudi vaših meril pogostnosti ne poznam, vem pa, da meni dvakrat letno ne zveni pretirano pogosto.«

Oglasi se, spet, sestra, po tem, ko je dodobra proučila računalnik: »Ja, res je, bili ste naročeni za danes, a smo vam poslali obvestilo, da je naročena dvaindvajsetega januarja.«

Pobrskam po telefonu: »Drži, imam to obvestilo, a v njem z eno samo črko ni omenjen preklic današnjega termina, nikjer ne piše, da je odpovedan.«

»To pa je samoumevno,« je pametna sestra.

»Oprostite,« znova nasprotujem, »ne poznam vašega načina načrtovanja, pa dopuščam možnost, da ob že dogovorjenem snujete razpored za prihodnje leto, da, potemtakem, veljata tako današnji, kot tudi januarski termin. In,« ni mi dalo miru, »tako, mimogrede – samo neumnosti je neumnost samoumevna.«

Pozdravila sva ter odšla. Mala je bila slabe volje, zdravnici ni mogla povedati o svoji ovčki, ki je »zbolela«, in je bila jezna, celo tako, da je kar nekaj časa trajalo, preden mi jo je uspelo, brez vika in krika, spraviti do avtomobila. Jaz pa sem še nekaj časa več potreboval, preden sem, za nekaj časa vsaj, nehal neumnost pošiljati k vragu.

Ne verujem…

… v boljši jutri, bi me realnost današnjega prehitro postavila na laž.

Kipenje…

Če se ne motim, lahko porečem, da drvarnica kipi: do zadnjega kotička polna, je začela siliti navzven.

Tudi čok(c)i se lepo nabirajo in tisti junijski se že s pokami izkazujejo. Konec tedna jih nameravam razcepiti, da bom še za korak bližje mirnemu čakanju zime.

Hvala, Oliver, in hvala – bazenček! Ko ne bi Male zaposlil, mi ne bi uspelo.

V družnem…

… jutranjem nabiranju moči…

Ne maram…

… kadar mi svoj po-živalsko razlagajo kot po-človeško!

Absurd absurdov

Svet bi spreminjali, a za njimi samo nagrobniki ostajajo.