Programska shema, izkaz neumnosti…

Pri mnogih vsebinah, katere predvajajo prek televizijskih programov, je moč opaziti opozorilo, da oddaja ni primerna za otroke do, na primer, dvanajstega leta starosti, pa naj jo zaradi tega gledajo v prisotnosti staršev oziroma skrbnikov…

Takšno pojmovanje »ureditve težave« je izkaz – največjega možnega kretenizma! Čemu tako menim? Pojasnim…

 

Kot prvo – kateri »strokovnjak« tako dobro pozna otrokovo »dušo«, da ve do katere starosti utegne le-ta biti prizadeta, zlasti radi tega, ker občutljivost taiste »duše« oziroma njena (ne)zmožnost branjenja pred škodljivostmi ni odvisna neposredno od starosti otroka, pač pa predvsem od njegove zasnovanosti (razumska ali nagonska), od okolja, v katerem živi (potemtakem od doživetega, izkušenega, spoznanega) in od »vzgojenosti«, od tega katere vsebine so mu kot svete priučene, katere pa ne!

 

Kot drugo – VSE, kar zaznavamo (v okolju) SE VPIŠE v podzavest, dobesedno vse, pa če se tega zavedamo ali pa, večinoma, ne! To, bojda, »strokovnjaki vedo«, pa radi tega ni prav nič čudnega, mar ne, da opozarjajo na preveč-neprimernega-v-okolju, obenem doživljanje tega neprimernega dovoljujejo, kakopak ob spremstvu staršev oziroma skrbnikov…

 

Kot tretje – povprečen starš oziroma skrbnik je, dobesedno, in zlasti po teh ter takšnih vprašanjih, popoln runkel! Takšni runkli prevladujejo tudi v zdravstvu (tudi na področju psihičnega/duševnega zdravja), v centrih za socialno delo, v raznih svetovalnih službah, runkli, ki so se (za razliko od povprečnega starša oziroma skrbnika) o takšnih stvareh celo učili, a so se naučili zgolj – ponavljati definicije, opredelitve, OBRTNO ravnati v primeru določenih (po možnosti celo NEpravilnih) ugotovitev, medtem ko obravnavanega sploh ne razumejo, pa tudi vedeti o njem ne morejo! Z drugimi besedami: jalova je prisotnost starša oziroma skrbnika, zlasti v primeru, da taisti dovolijo otrokom gledati tisto, česar pravzaprav sploh smeli ne bi!

 

Kot četrto – vse, kar se vpiše v podzavest, v njej tudi ostaja, vseživetveno, in večina tega zmore škodno delovati. Da pa deluje, o tem ni dvoma, ne nazadnje – že bežen pogled v okolje priča o mnoštvu fotokopiranih, ki, vsi po vrsti, isto in enako vrednotijo ter »spoštujejo«, in se, vsi po vrsti, na iste in enake načine tudi izkazujejo. V okviru tistega »zdravega duha v zdravem telesu«, seveda…

Uspelo bo…

… premostiti mi mesec, kljub izrednim izdatkom!

 

Zavarovalnina je poravnana, vse položnice, z izjemo ene, ki je še nisem prejel, so plačane, kupil sem vinjeto, nabavil vse potrebno za Malino bivanje tukaj, v prihodnjem tednu… tako da moram samo še na plačilo elektrike misliti, na Sonkovo obletnico rojstva in na hrano za prvi teden v septembru, za kar pa mi moja evidenca stanja na računu dopoveduje, da bo šlo. Razen, če se kaj silovitega in nepredvidevanega ne pripeti, a tudi v tem primeru bom znal barko popeljati v pristan. Bentiš, če sem dvanajst let znal, brez kraj in utaj, voditi podjetje z neprofitnimi dejavnostmi in s preko sto zaposlenimi, in to v časih razpada tržišča, ni vrag, da ne bi znal tudi lastnega živetja!

Ni mi večje vrednosti…

… kot je – imeti obraz, imeti dostojanstvo. Do tega vodi, v prevladujočem nagonskem svetu, sila težka, mukotrpna pot, katere pa obči sploh ne poznajo, jim ni zanimiva, jim je, resnici na ljubo, tudi neprehodna.

 

Sledeč etičnim zapovedim sem samemu sebi najstrožji sodnik, obenem takrat, kadar tožnika ni, v meni, seveda, zmorem do spokoja in, kar mi še največ pomeni – vsakomur zmorem povedati vse tisto, kar menim, da je potrebno izustiti.

 

Nikoli se nisem prodajal, domnevam, da se nikoli tudi ne bom. Mi obraz pomeni več od riti. Moje, in siceršnjih.

 

Povprečno sem materialno preskrbljen, a razpolagam z vrednostmi, do katerih obči nikoli ne bodo dospeli. Pravzaprav je njih vrednost izključno v tistem, kar lastijo, pa naj bo to zidovje, denar ali položaj, vseeno.

Na lepih nogah…

… večinoma smrad stoji, med njimi pa se rojeva.

 

Lepota je relativna zadeva, večinsko pojmovanje jo vidi tudi tam, kjer nobene dejanske vrednosti nima.

Lepota je stvar okusa, povprečen okus pa ni resnejše omembe vreden.

Lepota je neminljiva vrednota, ki pa ne more obstajati med njimi, katerim je minljiva.

Ne nazadnje, lepoto najdeta mišljenje in čustvovanje, pa ni nič čudnega, da je tam, kjer omenjenih zmožnosti v hvalevrednih podobah ni, malodane vsepovsod posejana. Tisti njihov v-vsakem-je-nekaj-dobrega…

Ne znam več…

… gledati televizijskega programa. Tudi njega so povsem amerikanizirali, ga prilagodili »okusu« občestva, njegovim »zmožnostim«, ga, potemtakem, do skrajnosti butastega naredili, pa – sedem pred zaslon, se z daljincem sprehajam skozi ponudbo, morda, tu in tam, zastavim z gledanjem, a po nekaj minutah zadevo, preprosto, izklopim…

 

Poročila so spremenili v cirkuško oddajo, tako po shemi kakor tudi, in predvsem, po vsebinah, ki o sodobnem, »demokratičnem« cirkusu pričajo.

 

Športa nikoli nisem pretirano spremljal, pa pogledam le, kadar se časovno izide, Lukovo košarko.

 

Poljudnoznanstvene oddaje so postale predvsem poljudne, njihova znanstvenost pa je sila dvomljiva.

 

Resničnostnih sranj, raznih bratov, kmetov, ljubečih otokov… niti pod razno ne bi vzdržal, v njih je namreč moč videti izključno tisto, kar mi že v vsakdanjem hodi na živce.

 

Pri filmih… bentiš, predvsem zombiji, vampirji, super pobijalski junaki, roboti, melodramatične scene, osladna »ljubezen«, redki so, ki si zaslužijo pozornost, mojo, pa še te tako pogosto ponavljajo, da se jih ne bi na pamet učil.

 

»Humor«, zlasti slovenski, me ne mika. Čemu bi se tako raztogotil, da bi me zamikalo vreči pepelnik v zaslon?!

 

Pravzaprav je edina zadeva, za katero v naprej vem, da jo zmorem pogledati, satirična nadaljevanka Teorija velikega poka alias Veliki pokovci, kakor so naslov umetelno prevedli, in, morda, tudi Dva moža in pol, tako da…

 

Vsekakor, zavedam se tega, da je z menoj nekaj narobe, da nisem »normalen«. Z razvojem namreč ne bi smelo biti, on vodi izključno naprej, po strmini, ki se med opice spušča. Nekoč pa je bilo drugače, nekoč je razvoj skušal opice vrh brega spraviti. V tistih gnilih časih, v katerih je bilo vse grdo in narobe, obenem pa krepko lepše in prav, kot je danes.

Ne, to pa ne…

Nekoč so me prepričevali, da bi moral iti v profesuro, češ da znam pojasnjevati…

 

Ne, sem dosledno zavračal takšne zamisli, me ne mika. Raziskovati, ugotavljati, to že, a poučevati – hvala lepa! Dovolj »učečih se« sem spoznal tekom šolanja, da bi me mikalo na tak način trošiti živce. In tudi učiteljev ter profesorjev sem zadosti skusil, da sem med njimi izjemno redke pedagoge odkril, vse ostalo pa neki obrtniki, katerim so »znanje« zabetonirali v glave, da ga betonirajo naprej. Kot papagaji…

 

Z nekaterimi od teh pedagogov sem bil tudi, kar nekaj časa, v stikih, od vseh mi je sedaj le še Oliver ostal in – ko poslušam njegove pripovedi o študentih, ki bi najraje že ob vpisu dobili potrdila o »znanju«, o njihovih dejanskih interesih, o pristopu k delu in o samem njihovem študiranju, ma, bentiš, še s tistimi, ki se za podiplomski študij odločijo, ne bi hotel imeti opravkov…

 

Da, nekoč so me v marsikaj prepričevali, še dandanes bi se našel, ki bi me, a sem uspel zdržati pri svojih odločitvah in s tem zredčiti število (danes bi temu rekli) »vplivnežev« in »lobistov«. Katerih sicer ne manjka, na vsakem koraku so, nimajo drugega početi kot širiti-pamet…

Ljubiti je…

… odrekati se lastnim potrebam, prevzemati tuja bremena, podrejati sebe interesom skupnega. Je nuja dajanja in hvaležnost prejemanja, je moje, ki postane skupno, in je drugega, s katerim ta drug po lastni volji ravna. Je zaupanje, spodbujanje, podpiranje, je uživanje svetlobe v senci drugega, je nositi drugega bolečino in drugega solze jokati. Je, na koncu koncev, popoln nebodigatreba, takrat, kadar le enosmerno potuje, in je popolna neznanka, na najnižja ugodja zreducirana, kadar »ljubijo« tisti, ki niti najosnovnejših vrednosti v sebi ne premorejo.