Jaz
jih zapisujem, one pa mene brišejo, pa se včasih papirja oklenem, da bi tisti,
ki ne mislijo, čezenj udrihali.
Včasih
jim, v bran, svoj, porečem pokaži-kaj-si-zmogel, pa mi bodisi naštevajo neke
opeke, pločevino, bančna stanja, skratka vse tisto, česar nikoli nisem lovil, bodisi
v meni iščejo napake, in jih najdejo v tistem, kar je njihovi nepravilnosti
videt neprimerno. A jaz vztrajam, pokaži-kaj-si-zmogel, in česa vsakdo ni
zmožen…
Tolstoj,
če se ne motim, je dejal, da umen človek ne govori neumnosti, in jih tudi
posluša ne. Hm, blagor njemu, on se je zaprl v svoji Jasni poljani, informacije
so potovale s konjsko vprego, meni moj breg takšne hermetičnosti ne zagotavlja,
vesti pa kar silijo v oči in v ušesa, ne da bi vprašale, če jih želim. Obenem
pa, mejduš, ko sem pisal za Pavliho, pa Toti list in neka druga glasila, prav
radi neumnosti sem dospeval do zamisli, prav neumnosti se moram zahvaliti, da
sem za preživetje zaslužil…
Včasih
se zdi, kot da bi mi nezadovoljstvo vzbujale, te misli, a bržčas ni tako, ob
vsem doživetem zbujanja ne potrebuje. Pravzaprav mi misleči nikoli z
nezadovoljstvom niso stregli, zgolj tisti, ki mislijo, da mislijo, a bi bilo
bolje, ko tega niti mislili ne bi. Kakorkoli že…
Vselej
so mi dobrodošle! Marsikdaj kot domislice, marsikdaj kot osnova za domišljanje.
Včasih pa zgolj v podobah zapisovanja dejanskih stanj. Zbujajo vprašanja, in
odgovore. Brez teh bi itak bile nesmiselne, čeprav že tako so, glede na to, da
se marsikakšen odgovor kot v praksi neizvedljiv, vsaj zaenkrat, kaže. A
pravijo, da čas marsikaj nosi, pa, vrag vedi, morda bodo nekoč brali s
starejših papirjev…
