Spoznal sem…

… več kot dovolj »strokovnosti« nagonskih »izobražencev«, pa si upam trditi, da so običajne opice krepko pametnejše od »ljudi«.

O »ne vedočih« duševnih bolnikih…

Možgani so sila zapleten organ in skrivnosti njihovega delovanja bo krepko težje razkriti, kot skrivnosti vesolja…

 

Duševni bolniki obstajajo v več svojih podzavestnih podobah. Po mnenju stroje je teh podob BAJE največ štiri. S temi svojimi podobami se duševni bolniki izjemno spretno prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam, pa…

 

Ko, na primer, ena od teh podob izkaže neprimerno, celo nedopustno ravnanje se, če ji to ravnanje očitaš, v trenutku »skrije«, ubeži »nekam v ozadje« in dopusti drugi podobi dospeti na plano. Ta druga podoba BAJE o storjenem »ničesar ne ve«, pa tebe, ki ji DEJANSKO izvršeno ravnanje očitaš, postavi v položaj bodisi lažnivca, bodisi neprištevne osebe. Prav, v praksi se zadeve dejansko tako izkazujejo, čeprav…

 

Duševni bolniki živijo nenehno svoje trpljenje, ki izvira iz dejstva, da je tista podoba živetja, ki bi obstajala v primeru, da duševne bolezni NE bi bilo, potlačena, NE sme samostojno obstajati, kaj šele o sebi odločati, pa se ob tem porodi sledeče vprašanje: če se duševni bolniki zares ne zavedajo sebe, če zares o sebi ne vedo, kako, za vraga, potem lahko trpijo zavoljo tega, ker NAČELOMA po ne-svoje ravnajo?! In – od kod potem tisti »črv« v možganih ( = notranji glas), ki zmore še kako očitati storjena ravnanja oziroma jim oporekati?!

 

Nekoč sem ozdravil tozadevno in malodane popolno »izgubo spomina«, zadevo, ki »stroke« ni pripeljala do suma psihične/duševne NE-zdravosti, zadevo, za katero se je izkazalo, da so bili vsi podatki shranjeni in je bilo »samo« to narobe, da so bili »razbiti«, razdeljeni med posameznimi podzavestnimi podobami. Z drugimi besedami: »kroven« spomin je še vedno hranil vse, kar je spravil v pomnjenje, tako da, očitno, obstaja neka oblika zavedanja samega sebe kot celote, pa čeprav skušajo njihova ravnanja dopovedati, da o svojih izkazovanjih »ne vedo«…

 

Tudi obča nagonskost se sebe kot celote ne zaveda, zato pa se imajo za pridne, dobre, poštene… a jim je moč takšna prepričanja, in to z lahkoto, zavreči, z ustrezno argumentacijo ter vsaj za nekaj časa. Toliko, pač, dokler je njih pomnjenje zmožno pomniti informacije, ki so povsem nasprotujoče njih ne-zmožnosti razumevanja.

Vključevanje duševno obolelih v družbo…

… lahko zagovarjajo samo (četudi »izobraženi«) bebci, ki se ne zavedajo tega, da s svojo TOZADEVNO humanostjo še večje zlo porajajo.

Med običajno neumnostjo…

… in duševno boleznijo je razlika samo v tem, da sta pri duševni bolezni nagonskost oziroma živalskost in ne-zavedanje dejstev, tudi o samem sebi, bolj potencirani, pa…

 

Glede na to, da je že ob običajni neumnosti hudo, bi bilo pri duševno oboleli osebi najbolje, ko bi bilo moč živce kar odstraniti, kajti tudi ko bi bili jekleni, ne bi zmogli dolgo zdržati.

 

Je, ob tem, čudno, da se »demokratičen svet« z bebavostjo izkazuje?!

Čudež…

Včerajšnje jutro je bilo povsem neobičajno, kajti ni zaznala, da sem se zbudil ob šestih in vstal, zaradi česar sem uspel do sedmih nahraniti kosmateže, zaliti jagode in melone, zastaviti z izpolnjevanjem njene želje ter narediti maso za palačinke, pomiti posodo in – celo kavo sem, edino v minulem tednu, v miru popil. Dejanski čudež, kajti…

 

Vso noč preverja, če sem ob njej, nenehno se stiska k meni, se me dotika, z glavo ali z roko, nogo, ma, s čemerkoli, in ko vstanem, takrat praviloma ne mine deset minut, ko to že ugotovi in leze s kavča. Včeraj pa je spala vse do pol desetih…

 

Edini čas, ki ga smem v prostega šteti, je, praviloma, a ne vselej, ura po tem, ko zares trdno zaspi. A tudi takrat ne smem biti daleč, bi bilo preveč tvegano, glede na to, da se je ta ura prevečkrat za negotovo izkazala. Tako sem v njeni službi od jutra do sutra, potemtakem štiriindvajset ur dnevno, in se moram za vsako ne-posvečanje njej boriti in izboriti. Denimo da pomijem posodo, ali ji obrok pripravim. Pa tudi takrat, ko se, tozadevno vsaj, izborim, moram ničkolikokrat prekinjati delo, da njenim željam, pričakovanjem ustrežem. Včeraj pa…

 

Prija, pa še kako prija, ko lahko, za spremembo, v miru naredim tisto, kar se napotim delat.

Čar »demokracije«…

Glas bebca je enakovreden glasu razumnika. Na »demokratično« srečo bebci krepko prevladujejo.

»Svet« ni ponorel…

… »svet« je bebav že od svoje skotitve naprej, le da so v preteklosti obstajali zidovi, ki bebcem niso dovoljevali dospevati do njihovih radosti.