»Sodoben človek«

V pozlati robati

nevredno obstaja,

nevredno oplaja,

nevredno poraja,

 

v temò zvezde klati,

preveč so moteče

za biti smrdeče

brez upa, brez sreče.

Kaj bodo (drugi) rekli…

… stavek, pogosto slišan med občimi, med njimi, ki ne premorejo osebnosti, potemtakem tudi osebne suverenosti ne, med njimi, ki ne premorejo etičnih meril, da bi jim le-ta bila živetvena vodila, med njimi, ki ne premorejo lastne vrednosti, pa tako svojo »pravilnost«, kakor tudi »vrednost«, iščejo v očeh drugih, sebi enako – nevrednih.

Kakopak, tako iščejo takrat, kadar jih, ob neki njim pomembni priložnosti, nagoni ne poženejo v izkazovanja…

 

Osebno mi za njihova mnenja ni mar, kajti – če njih ne morem spoštovati, kako bi mi lahko bila njih mnenja merodajna?!

 

Vse življenje sem prisluhnil mnenjem boljših-od-sebe, in tistih, katere imam, ali pa sem jih imel, rad. Z leti, z osebno rastjo, se je število takšnih krčilo, in tudi moj prisluh določenim mnenjem je postajal vse bolj pogojen, sedaj pa…

Sedaj pa se mi ta njihov kaj-bodo-rekli, še bolj kot poprej, zdi sila ubog.

Ne popuščaj bebcem…

… če ne želiš v bebavosti končati.

Ni zvezd…

… ki bi temò spremenile v svetlobo.

Kjer nemoralna bitja…

… odločajo, tam etika, posledično pravo, ne more učinkovati, in kjer pravo ne učinkuje, tam smradu ni težko prosperirati.

Resnica…

… razkrije kar laž prikriva in njeno spoznanje je predpogoj zadovoljstva.

Skupnost ni…

… seštevek sebičnosti, ki vsaka k sebi vleče, pač pa je vsota različnosti, ki se v enosti seštevajo.

Prvemu se uradno pravi simbioza.