Pomembnež…

Sem pomemben za ta svet

in se grem lepo imet,

vedno hoče moja rit

čim več sebi pridobit.

Resničen…

V svetu krempljev, in zveri,

v svetu neresnice,

upati brez metle ni

na porod pravice!

Dobrota, ki ni dobrota!

Marsikdaj se hvalijo, »razvita« okolja, kako »nerazvitim« pomagajo, zaradi česar se vsaj v lastnih očeh kot dobra zrejo, čeprav – gre pri takšnih pomočeh resnično za dobroto ali pa, morda, zgolj za pokvarjeno preračunljivost sebičnosti?! Osebno menim, da gre za to drugo, kar tudi pojasnim…

 

Kadar nekemu revežu »pomagaš« tako, da mu namenjaš neka sredstva, zavoljo katerih bo do boljših pogojev živetja dospel in predvsem OSTAL NA SVOJIH TLEH, takrat v bistvu počneš to, da ga odvračaš od tega, da bi se, v želji po sebi boljše, podal k tebi, se pri tebi naselil, kajti – ko bi se to zgodilo, takrat bi ta revež postal sestavni del tvoje družbe, prinesel bi svoje običaje, ravnanja, pričakovanja, posledično tudi zahteve, zaradi česar bi ti njemu moral sebe prilagajati, v končni fazi z njim tudi enakopravno deliti svoje danosti, svoj dobrobit, pomeni, da bi moral v celoti spremeniti svoje živetje. Tako pa, ko mu »pomagaš« na daljavo, mu daješ neko miloščino, ga z njo ohranjaš na daljavi in ga prepuščaš, da v celoti še naprej sam svoje težave rešuje. Ti pa živiš, resda z malenkostjo manj, kot bi sicer, še naprej po svoje. Še več, zato, ker mu »pomagaš«, v povrat pričakuješ, zahtevaš in tudi prejemaš določene ugodnosti…

 

Sveta resnica je, da so bogate države (posamezniki) bogate prav zavoljo izkoriščanja revnih!

 

Ne, ne, premalo vedo, nagonski, o takšnih zadevah, kakršna je (tudi) dobrota, da bi smeli o njej govoriti, še zlasti, ker – dejansko dobroto žene INTERES nekoga DRUGEGA, in NE lasten!

Jalovo dopoldne…

Danes sem imel namen pospravljati in začeti s »sesanjem« tal, in pajčevin, seveda, vendar – izvajali so neka dela, pa so ob osmih izklopili električni tok, vrnili pa ga krog trinajste…

 

Nerad popoldne zastavljam z delom, še zlasti takrat, kadar kaj pojem, poln želodec pa raje počiva. In sem izrabil čas, da sem demontiral staro luč in namestil novo, pri čemer – vse je bilo opravljeno, svetilo nameščeno, le dokončati nisem mogel zadeve, kajti… ne vem kaj je imel v mislih tisti, ki je prvotno montažo opravil, vem pa, da v konkretnem primeru iz stropa štrli deset žic, jaz pa za luč samo dve potrebujem in, ker ne vem kaj in kako je počel, ko je izvajal svoj razvod kablovja, tudi tega ne morem vedeti, če toka ni, katere žice so aktivne, katere pa, morda, ne. In sem preklinjal, resda malo, vse dokler niso zagnali elektrike, ob odprtem delu, ki ni terjalo več kot minute, dveh, kasneje, da je bilo dokončano. Kakorkoli že, zdaj je zaključeno in obljuba o osvetljeni sobici, ki sem jo Mali dal, je izpolnjena.

Zvezda rudeča…

Te, prve letošnje, jo bodo pričakale v hladilniku, kajti – če jih mravlje v lončkih odkrijejo, ji jih niti za poskusiti ne bodo pustile…

 

Baj-de-vej…

Program mi je podčrtal besedo »rudeča«. Približno enako je nepismen, kot občost, in novodobni jezični-strokovnjaki.

Nekoč stara beseda, slovanska, kakopak, kasneje spremenjena, pravzaprav zavržena.

V poplavi znalcev…

Na spičevala se poserjem! Naučiti se snov še zdaleč ni isto kot (po)znati vsebino!

Spoznal sem…

… česar nisem želel spoznati, doživel, česar nisem hotel doživeti, pa mi je ostalo samo to, da zmorem za hrbtom puščati vse tisto, kar roke ni vredno.