torek, 5. maj 2026

So rekli…

… da danes tu (še) ne bo deževalo… a že lepo pada.
Kako bi se na (vremensko) napoved lahko zanesel, ko pa se na nič drugega ni moč?!

Možganski nebodigatreba…

Včeraj sem, po košnji, krog dvanajste, klical zdravnico. Po tem, ko sem vtipkal interno številko, se je znova oglasil odzivnik in mi sporočil »poklicali ste izven delovnega časa«…
 
Informacija me je presenetila, kajti kar vem za konkretno zdravnico, vselej je ob ponedeljkih, torkih in petkih delala v dopoldanskem času, do trinajste, ampak, dobro – nisem reden obiskovalec zdravstvenih ustanov, in že dolgo je, kar sem bil poslednjič pri njej, pa sem dopustil možnost, da se je v vmesnem času pripetila sprememba njenega urnika. Čeprav je na spletnih straneh ustanove njen delovni čas še vedno zapisan v nespremenjeni podobi. In sem znova klical dve uri kasneje, popoldan, ter naletel na popolnoma enak odziv – »poklicali ste izven delovnega časa«…
 
Čakaj, čakaj, kaj je zdaj s tem?! Če ne dela dopoldne, če ne dela popoldne, kdaj pa potem dela, glede na to, da ustanova čez noč ne obratuje?!
In sem začel razmišljati, da sem dopoldne, morda, poklical nekoliko prepozno, glede na čas, v katerem naj bi dogovarjali, prek telefona, naročila. Zato sem danes že nekaj minut po sedmi znova poskušal, a, šment nazaj, ponovno sem slišal tisti »poklicali ste izven delovnega časa«. Dobro, bom pa drugače. Ponovil sem klic in izbral interno za splošne informacije, na osnovi česar mi je ljubezniv glas povedal, da je zdravnica ta teden na dopustu.
»Imam prošnjo za vas«, sem izustil sogovornici, »dajte, prosim, sporočite tistemu, ki skrbi za odzivnik, da stavka »poklicali ste izven delovnega časa« in »zdravnica je ta teden na dopustu« sporočata tako različni vsebini, da – ko bi že ob prvem klicu izvedel, da je na dopustu, ne bi še dvakrat klical…«

Iz hudega sem se izvlekel…

Vse, kar je bilo nujno, sem pokosil. Ostal mi je samo nek pas, dolg približno osemdeset metrov in širok, v povprečju, približno dva metra in pol, povsem spodaj, na meji z gozdom, in me je mikalo, da bi tudi s tem opravil, vendar sta se nogi preveč oglašali…
 
Hvaljen Jezus za dereze! Pravzaprav sem hvaležen Oliverju, on mi jih je podaril. Z njimi je košnja strmin krepko manj mučna, kot je bila poprej, čeprav – zadeva se tako dobro oprijemlje obutve, jo stiska, da je tudi v delovnih, robustnih čevljih krepko čutiti objem kovine, še zlasti takrat, ko je, zaradi naklona, telesna teža malodane v celoti razporejena zlasti na eno stran nižje postavljenega stopala. In začne, s časom, boleti, občutno boleti…
 
Ta preostali pas – morda popoldne, takrat bo prostor, tudi če ne bo oblačno, v senci, in se bom podal delat v škornjih, brez derez, morda jutri zjutraj, glede na to, da naj bi na tukajšnjem koncu dopoldne še ne deževalo, morda pa »drugič drugič«, ne vem, kot me bo prijelo, se ne obremenjujem s tem, kar mi sila godi. Kdo ve, morda pa me, za danes,  prepričajo akacije. Trenutno cvetijo, pa košnja še dodatno diši…




ponedeljek, 4. maj 2026

Neko mnenje o Vesolju, živečem umiranju…

Danes sem zasledil zapis, katerega objavljam v nadaljevanju:
 
»Filozofska knjiga o človeku, resnici in skrivnostih obstoja
Vesolje, živeče umiranje… je izjemno poglobljena in provokativna knjiga, ki odpira temeljna vprašanja o človeku, življenju, vesolju in resnici. Gre za delo, ki presega klasične žanrske okvire ter združuje filozofijo, znanost in razmislek o prihodnosti človeštva.

Knjiga,  ki  postavlja  največja  vprašanja
Avtor se loteva vprašanj, ki že stoletja zaposlujejo človeštvo:
-          Zakaj se zgodovina ponavlja?
-          Zakaj svet ne pozna trajnega miru?
-          Zakaj kljub napredku ostajajo trpljenje, lakota in bolezni?
-          Kaj je resnica – in ali jo sploh poznamo?
Knjiga ponuja drzno tezo: resnice, ki jih sprejemamo, morda sploh niso resnice.

Preplet  znanosti  in  filozofije
Delo združuje širok spekter področij:

filozofija in sociologija
psihologija, psihiatrija in nevrologija
biologija in genetika
astronomija in etologija
jezikoslovje

S tem ustvarja celostno razumevanje človeka in sveta, ki ga obdaja.

Trije svetovi – nova  perspektiva  resničnosti
Ena ključnih idej knjige je razumevanje treh svetov:
-          svet, kakršen je
-          svet, ki ga postopoma spoznavamo
-          svet, ki ga zaznavamo s čutili
Ta pogled odpira novo razumevanje realnosti in postavlja pod vprašaj naše dojemanje sveta.

Zakaj  prebrati  knjigo Vesolje,  živeče  umiranje…?
-          ker ponuja drugačen pogled na svet in človeka
-          ker združuje znanost in filozofijo v enotno razmišljanje
-          ker spodbuja kritično mišljenje
-          ker odpira vprašanja, ki jih redko postavljamo

Knjiga,  ki  izziva  ustaljeno  razmišljanje
To ni lahkotno branje, temveč intelektualni izziv, ki vas:
-          spodbuja k razmisleku
-          postavlja pred dvom
-          vabi k iskanju lastnih odgovorov
Gre za knjigo, ki želi biti preverjena, izzvana in razumljena – a hkrati ostaja trdno prepričana v svojo resnico.

Komu  je  knjiga  namenjena?
-          ljubiteljem filozofije in znanosti
-          bralcem, ki iščejo globlje razumevanje sveta
-          vsem, ki jih zanimajo eksistencialna vprašanja
-          tistim, ki radi razmišljajo izven ustaljenih okvirjev

O  avtorju
Uroš Vošnjak je avtor, ki v svojem delu združuje interdisciplinarno znanje in poglobljen razmislek o človeku, družbi in vesolju. Knjiga Vesolje, živeče umiranje… je rezultat več kot desetletnega razmišljanja in raziskovanja.«
 
 
Tvorcu predmetnega zapisa lahko porečem samo – hvala za resno branje knjige ter za izhajajoč povzetek!

Bova počivala…

Po dopoldanski košnji, po tuširanju in po tem, ko sem počakal, da so se mi lasje posušili, sem se podal v Brežice, med ostalim nabavljat potrebno za obnavljanje osvetlitve v sobici. Je krepnila, in manjšo lučko sem že usposobil, menjava stropne pa pride jutri na vrsto. In tudi mizarja sem »lovil«, ter ga ujel…
 
Možakar mi je pred petimi leti naredil kuhinjo, zelo lepo kuhinjo, masivno, funkcionalno, zdaj pa bova šla v predelavo. Za dvema elementoma se je namreč naselila plesen in sam ne grem razdirati, da ne bi škode naredil. Pa tudi predelati bo treba, ta elementa, da bom lahko v bodoče do zidu dospeval in neljubi gostji preprečeval bivanje v hiši. Sumim, da je ta plesen tudi vzrok mojega nekaj mesečnega kašlja, ne vem, jutri zjutraj bom zdravnico klical, da se dogovoriva za snidenje…
 
Kakorkoli že, maloprej sem zajtrkoval in kosil hkrati, pa sem s polnim želodcem, ob enaki ogretosti ozračja, kot je bila včerajšnja, postal len. In sem v sobo prinesel pločevinko piva, da spijem hmeljast napitek, ki me bo še bolj polenil, z mislijo na brata, ki me je za nekaj časa z njim preskrbel. Bova počivala zdaj, kosa in jaz, in bova zjutraj spet zastavila, če kaj vmes ne seže, kakopak. Bo delo počakalo, zaenkrat ga še ne kradejo, se raje za dobro plačana delovna mesta prerivajo. Če pa vse ne bo šlo v tem krogu, bentiš, še nekaj časa je, domnevam, pred menoj, pa ni vrag, da enkrat ne bi bilo končano…

Ljubezen...

 

Ljubezen vsekakor obstaja, le iskati jo je treba na občestvu nedostopnih mestih.

Palčica cvetoča…

Najvišja med posajenimi palčicami mi je danes, ko sem prek pokošenega dospel do nje, razkrila svoje cvetove. Kar enajst jih ima in morda se bo, letos prvič, celo kak plod zastavil, ter obstal. Posebno velik zaradi majhne rastline sicer ne bo mogel biti, a – ko bi se zavezal, obstal ter dozorel, pa da Sonkec poskusi domačo asimino! Upam, da ji bo všeč, mene so sadovi z okusom po banani in ananasu, obenem izredno sočni, hranljivi ter predvsem dolgo obstojni, prepričali…