nedelja, 13. september 2026

Malo po malo…

Danes uradno počivam, dejansko pa je dvojna mera perila obešenega, vsa preostala orehovina se je znašla v sušilnici (na žalost je le-ta na neravnih tleh, kajti še vsaj pol metra lesa bi lahko vanjo spravil, ko bi…), nato pa sem tudi streho popravil…
 
Pred leti, ko sem to sušilnico delal kot stajo za ovce, sem jo prekril s tiskarsko pločevino in ta je vse dosedanje vetrove lepo zdržala, ta poslednji, ki je v tem tednu divjal, pa je del kritine odnesel, in to neznano kam, v radiu stotih metrov je namreč nikjer ni bilo najti. Zdaj upam, glede na to, da je les, iz katerega je objekt narejen, še vedno zdrav, da bo streha še nekaj vetrov zdržala, zlasti zato, ker ni najbolj prijetno skakati po lestvi, ki na neravnem neke pretirane opore nima.
 
Sem sicer nameraval tudi z motorko odkloniti posledice vetroloma, a sem se odločil, da bom sosedom dopustil miren, tih nedeljski preostanek. Itak imam še nekaj opravkov v mislih, danes, in itak bo vse, česar danes ne bom naredil, počakalo, mi dela nihče ne bo ukradel.

sobota, 12. september 2026

Mislijo z očmi…

Zakaj je »bila« Zemlja ploščata?! Zakaj Galileu niso verjeli, da se vrti okrog Sonca?! Zakaj so zavračali Kohovo trditev o obstoju bakterij?! Zakaj so se posmehovali Tesli, ko je o elektriki dopovedoval?! Zakaj jih, še vedno in nenehno, »žejne prek vode peljejo«?! Zato, in samo zato, ker – mislijo z očmi!
 
Kakopak, to trditev moram nekoliko popraviti, jo dopolniti, kajti zapisana je v podobi prispodobe, oni so pa zgolj neposrednega ugotavljanja zmožni, pa ne bi rad, da bi bilo dobesedno razumljeno. Pravilno in jasno bo, če zapišem, da njihova ugotavljanja temeljijo na neposrednih, čutnih zaznavah, pa tistega, česar ne vidiš, ne vonjaš, slišiš, okusiš ali otipaš, preprosto – ni! Razen »bogov« in ostalega praznoverja, ki obstaja izključno zato, ker je neumnost nezmožna dospeti do razkritja resnice, obenem pa »mora vedeti«…
 
Da so takšna ugotavljanja stvar preteklosti, pa jih ni več, ker »smo se naučili vedeti«?! Ja, pa ja, res je, tisto, kar so se »naučili vedeti«, tisto zmorejo bodisi ponavljati, kot papige, ne da bi zares razumeli, bodisi celo uporabljati, kadar vsebine niso preveč zapletene, denimo tako, kot so družbeni odnosi, temelječi na povsem naravnih zakonitostih, potemtakem na tistem, kar bi moralo vsakomur biti poznano, glede na to da »poznajo življenje, saj ga, ne nazadnje, živijo«, a jih »poznajo« natanko tako, kot katerokoli drugo čutilom nedostopno vsebino »poznajo«, pa prav zaradi tega svojega »poznavanja« tudi ponavljajo-zgodovino, nezmožni prepoznavati okoliščine, znotraj katerih se to ponavljanje zastavlja in še več, pri tem zastavljanju celo sodelujejo, aktivno, potemtakem sami vračajo preteklost v tozadevno bodočnost!
 
Ma, da ne bom o tistem, kar le v podobah nekih pojmovanj, nekih razumevanj obstaja, torej ne v svojih neposrednih materialnih podobah,  o tistem, kar vsakdo, še bolj kot to sicer počne, po-svoje ugotavlja, po-svoje »razume« in po-svoje »ve«, raje tri primere povsem drugačne narave navedem, da bo iz njih moč vedeti, vsaj približno, o občem, in kakopak tudi o »strokovnem«, ki vsebinsko ni nič drugačno, »védenju«…
 
Atom. Več kot sedemdeset let je potreboval, nepridiprav, da se je iz zapermej najmanjšega nedeljivega delca spremenil v deljivega! Sedemdeset let po tem, ko so ga v prvih jedrskih obratih že delili, ga razbijali na (še) manjše delce! Na tiste, pač, kateri v okviru »poznavanja« sploh obstajali niso…
 
Ogljikov monoksid, (pa ne edini) plin, za katerega še vedno velja, da je brez okusa, brez barve, brez vonja, potemtakem nima nobene svoje posebnosti, na osnovi katere bi ga bilo moč ugotavljati, ampak – glej ga zlomka, z ustreznimi napravami ga je moč ugotoviti, in ga tudi ugotavljajo, na osnovi česar bi se dalo sklepati, da ta plin vseeno ima nek vonj, in okus, verjetno tudi barvo, le da je našteto našim čutilom nedostopno…
 
Voda. V šoli jo opisujejo kot tekočino, ki je po svojih lastnostih podobna ogljikovemu monoksidu – je brez vonja, okusa in barve, čeprav – le kako jo, v divjini, tam, kjer prostoživeče (uradno prepoznane) živali zaradi svojega (njihovim značilnostim ustreznega) živetja niso izgubile na moči čutnih zaznav, že z daljave zavohajo, če pa nima vonja?! In kako ne bi imela okusa, ko pa je sestavljena iz konkretnih elementov, ki imajo, kakor ima dobesedno vse obstoječe, neke svoje značilnosti, brez katerih bi bilo vse kar obstaja popolnoma enako?! Je, morda, »brez vonja, okusa in barve« le zato, ker mi naštetega nismo zmožni ugotavljati?!
 
Že velikokrat sem zapisoval, da svet neumnosti poteka zvečine na lažeh, no, vsaj na neresnicah, če v milejši podobi zapišem, in je temu tako izključno zaradi tega, ker – niso čutila zadostna za to, da bi kompleksnejše, celoviteje, do dejstev ugotavljali resnice, zanje je potreben tudi razum, ki pa ima vedno, v vseh časih in pri vseh vsaj malo »zapletenejših« vsebinah, sila težavno pot, če ne celo s STOP znakom zaprto… in to, domnevam, zaradi tega, ker »vsi smo ljudje, razumska bitja«?!
 
Ubogi Ajnštajn, kakšnega kozla je ustrelil, ko je izjavil, da je človeška neumnost neomejena! Pač, kot fiziku mu tega ne zamerim, čeprav mu logika ne bi smela dati miru, kajti – kako, hudiča, je neumnost neomejena pri razumskih bitjih, obenem pa - kako, za vraga, se znajo celo uradno prepoznane živali pametneje izkazovati, kot se izkazujejo »ljudje«?!

Budilci bodočnosti…

Dajte, no, dajte,
manj gobezdajte,
vaša pravica je smrad na kvadrat,
níkdar ni v štali
prostora morali,
a brez morale živi le svojat!
 
Vaša pravica
ima čudna lica,
nestrpna se kaže, brez glave, srca,
brez hrbtenice,
amebe, stenice
in pa zveri, ko vam moč podivja!

»Sodobni človek« je žival…

… Homo Sapiens, kot edino razumsko bitje, kot edini človek, pa še vedno obstaja! Na robu izumrtja.

Dve stvari sta potrebni za boljši svet…

… zavedanje pestrosti obstoječega in njeno upoštevanje ter odločanje človeka in ne pokvarjenih, bebavih nagonskih bitij!

Dobrota ni samo sirota…

… pač pa je najbolj butasto stanje kar jih obstaja, kajti preden ugotoviš, da imaš generalno gledano opraviti s pokvarjenim, sebičnim smradom, jih že pošteno fašeš!

Oni živijo…

… zase in od drugih pričakujejo, da bodo živeli zanje. Grozljivo, glede na to, da živetja niso vredni.