Samo pri živalih…

… je delitev posledica moči, pretkanosti, sebičnosti!

Lezli so…

… v riti, zdaj pa svoje nastavljajo. Kakorkoli že, so dokaz tega, da zmore biti drek dodatno podrekan.

Ne maram tistih…

… ki jedo za gospodarjevo mizo, obenem pa mu skušajo stol spodnesti kajti – govno vselej govno ostane!

Znanstvena fantastika…

… živeti s človekom med ljudmi!

Baje se v šoli učimo…

… znanja, in spoštovanja tistega, kar imamo skupnega, je v nagovoru učečim se dahnil sam Car Temin, ampak…

 

Znanje, na žalost, ni zmožnost ponavljanja učne snovi, pač pa je krepko več, je razumevanje predmetov učenja, posledično tudi zmožnost ugotavljanja ne/ustreznosti z dejstvi oziroma z resnico, posledično tudi sprovajanje tega znanja v prakso, na način, da okoliščine izboljšuješ, ne pa ponavljaš in tudi kvariš, obenem pa…

 

Ko je že spoštovanje omenil… pravzaprav je govoril o »spoštovanju«, kajti kadar »spoštuješ« tisto kar-nam-je-skupnega, takrat v bistvu ceniš samo SEBE, in tisto, kar je tebi pogodu, in, če okoliščine dovoljšnjo polnost korita zagotavljajo, tiste, ki so TEBI ENAKI, kar, z drugimi besedami, pomeni, da NISI zmožen ugotavljati dejanskih vrlin, dejanskih sposobnosti, dejanskih dosežkov in vrednosti, in tega nisi zmožen samo zaradi tega, ker takšnih vrednosti – v tebi NI!

 

Ne vem, a zdi se mi, da je neka povprečnost, neka samoumevnost »spoštovanja« vredna samo neumnosti!

Radi se zatekajo…

… k tistemu »ko bi prej vedel/a«, češ povsem drugače bi ravnal/a, zame bi bilo bolje, zadovoljnejši/a bi bil/a, vendar – je to res?!

 

Uživaš ob tem, ko gledaš film, katerega si že tolikokrat gledal/a, da točno veš, kaj se bo v prihodnjem kadru pripetilo?! Morda v tem, da iz dneva v dan eno in isto knjigo bereš, pa se ti v njej prav nič presenetljivega ne izkazuje, vse je bolj samoumevno, monotono, prazno?!

 

Pravijo, da je rutina nekaj povsem samoumevnega, praznega, nezanimivega, še več, da je sila neprijetna zadeva, ki s svojo robotizacijo v bistvu ne samo razvrednoti delo, in osebo, ki ga opravlja, pač pa prav radi tega tudi povzroča nezadovoljstvo, ki takrat, kadar je trajne narave, prav nič pozitivno na samo živetje ne deluje. Eno in isto, iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v mesec, pravzaprav bi lahko namesto tebe to nek stroj, robot počel…

 

Morska gladina, umirjena, speča, kot zrcalo, ki zavajajoče pomirja, v bistvu pa v dokaj kratkem času postane izvir dolgočasja, nezainteresiranosti, medtem ko valovi, da, oni pa povsem drugače pripovedujejo in močnejši, udarnejši kot so, bolj neke zgodbe klešejo v obale, pestrijo, spreminjajo…

 

Povprečno živetje?! Jutro, zbujanje, odhod v službo, delati toliko, kolikor moraš ter po enem in istem kopitu, odhod iz službe, obed, opravki, vsaj tisti nujni, televizijski ali računalniški zaslon, večerja, še malo metanja časa v nič, spanje. Eno in isto, z enimi in istimi, s katerimi v bistvu na tak način »sobivaš«, vsaj po nekem času obstajanja »skupnosti«, da je bore malo tistega, čemur bi lahko rekli skupen interes, skupno ustvarjanje, česarkoli in tudi zadovoljstva, v bistvu vsakdo raje po svoje nekaj počne, v svoji sobi spremlja TV program, po svoje gre nekam izven najlepše-je-doma, skratka – »zadovoljstvo«, da mu ni para! Zdaj pa si predstavljaj, da bi zares obstajal tisti v-naprej-vedeti, da nobenega odmika od monotonega vsakdana ne bi bilo, nobenega presenečenja, nobene resnične novosti, celo nobene težave, ki, tako ali drugače, sili v ugotavljanje, preverjanje, izkazovanje lastnih zmožnosti! Ne vem, a kolikor jaz človeka poznam, vem, da bi v takšnem samo nezadovoljstvo nabiral in z njegovim večanjem hiral, najprej psihično, nato, posledično, tudi fizično. Celo med uradno prepoznanimi živalmi je takšno živetje bolj crkavanje na obroke, postopno, a zanesljivo, pa čeprav je za vse poskrbljeno, denimo v nekem živalskem vrtu, tako za streho nad glavo, kakor za sitost želodca, celo parjenje jim omogočajo, in neka drugačna razvedrila, ko jim, denimo, omogočajo plezala, pa razne ostale pripomočke za igranje, a ene same, poglavitne zadeve jim ne morejo dati: možnosti odločanja in izbire med rutino in spreminjanjem, potemtakem možnosti, vsaj kolikor toliko, suverenega obstajanja!

 

Ko bi vse v naprej vedel/a, ja, vraga, kaj pa bi ti sploh še zanimivo bilo, v bodočnosti, in v živetju nasploh… poleg spremljanja prenosov športnih dogodkov in raznih butastih nadaljevank ter še bolj butastih »resničnostnih šovov«?!

 

Ja, ja, ni kaj, dejansko je izjemne veljave tisti obči zdrav-duh-v-zdravem-telesu. In, z druge strani - čemu se mi zdi, da so prepričani kako vedno vse, in še več, vedo?!

»Logika« bebavosti…

Imajo se za normalne. Še več, sebe postavljajo kot merilo normalnosti, kot njen vrh.

Vse tiste, ki izstopamo, obravnavajo kot nenormalne, njim nerazumljive, njim slabše, kot tiste, ki njihovega vrha ne dosegajo.

Tako nastane absurd, v katerem je absolutna večina nadpovprečna, medtem ko (pod)povprečje celote predstavljamo posamezniki. In je vrh krepko obsežnejši od povprečja.