Nikar
se ne zaustavite pri oljki, lepo prosim, poskrbite tudi za to, da bo lešnik
postal leska, žir bukev, jabolko pa jablana…
Tak dan je...
Malček vsega. Morda pa še kaj več. Denimo na...kjerkoli že.
četrtek, 6. avgust 2026
Si prepričan, Frojd?!
Kadar
ugotavljaš značilnosti človeka, ne da bi vedel o človeku in prevladujočem
človejaku, takrat ugotovitve ne morejo biti pravilne.
V njihovih ustih…
…
besede človek, poštenost, pridnost, sposobnost, vrednost, lepota, sreča, dobrota,
prijateljstvo, ljubezen… dobijo zadah.
So butasti…
…
obenem sebični in pokvarjeni, pa so butasta, sebična in pokvarjena tudi njih
ravnanja, pa – nič čudnega, da je butast, sebičen in pokvarjen tudi Svet, kadar
ga »demokratično« razkrajajo!
Heroj, zvest sebi…
Prek
TV programa občasno predvajajo reklamo »Pogi je naš heroj. Ne samo zaradi tega,
ker je najboljši kolesar na svetu, pač pa predvsem zaradi tega, ker je ostal
zvest samemu sebi«. Bentiš, kakšna bebavost!
Kot
prvo – v času Križaja so množično kupovali smuči, v času Tadeja kupujejo
kolesa. Izjemni športni dosežki (znanstveni in umetniški tako in tako nimajo
nikakršnega vpliva in ga ne morejo imeti) za seboj povlečejo ljudsko »športno
naravnanost«, ki traja samo toliko časa, dokler ne ugotovijo, da je potrebno
garati, obenem pa, da njih domišljavost še zdaleč ni zadostna za uresničitev
želja…
Kot
drugo – vsakdo je zvest samemu sebi, vsi so takšni, pa se ne spreminjajo,
vselej ostajajo nenačelni, prilagodljivi, preračunljivi, sebični, potemtakem ni
herojstvo v tem, da ostaneš-zvest-sebi (to je samoumevnost), pač pa bi bilo moč
pogum iskati v tem, da v skrajno nemoralnem, pokvarjenem okolju, kakršnega
tvorijo, ostajaš zvest nečemu višjemu od lastnega ugodja, denimo etičnim
vrednotam! Le-te pa se raje izkazujejo v času nekega pomanjkanja, takrat, kadar
zmoreš s svojim ravnanjem sebe ogroziti, in to »zgolj« zato, da drugemu
koristiš… v takšnih okoliščinah pa se Pogi še ni predstavil.
O ne/majhnosti…
Zasledil
sem razmišljanje, ki pravi, da so »Tadej, Janja in Luka dokaz neutemeljenosti
mita o majhnosti slovenskega naroda«. Hm…
Že
res, da se Tadej in Luka opredeljujeta kot Slovenca, Janja kot Slovenka, tako
so jih starši ob rojstvu opredelili, tako so od majhnega (na)učeni, a je res
tudi to, da Slovenke in Slovenci niso Tadej, Janja in Luka. Ko bi bili,
omenjena trojica ne bi bila nič posebnega, obenem pa…
Prav
sklicevanje na neke posameznike, pri opredeljevanju lastnih »kakovosti«, govori
o tem, da gre za tujeperne, ki, nezmožni za biti-nekaj-omembe-vrednega,
potrebujejo dosežke drugih, tako da…
Ne,
ne gre za nikakršen mit, gre za dejstvo! Narod, katerikoli, ne samo slovenski,
je dejansko majhen, ne glede na njegovo številčnost, kajti enega samega narodnega
dosežka, naravnanega v izboljševanje, ne v rušenje, nikjer ni videti!
Naročite se na:
Objave (Atom)