Včeraj
in danes sem se kar dobro gnal, tako dobro, da sem krepko presegel izpolnitev
želenih oziroma pričakovanih delovnih načrtov, pa mi je ostalo še za uro in
pol, morda dve, dela, pa da bo celotna površina s hišo pokošena. Morda mi, vsaj
malo, pri takšnem tempu pomaga tudi dejstvo, da sem nedolgo tega porabil pet
dni, da sem vse divje razraščeno akacijevo vejevje odstranil in je sedaj celoten
košni teren zlahka dosegljiv. Kakorkoli že…
Med
delom sem ugotavljal, da bi bilo dobro, ko bi vsaj za dan, dva spremenil svoj
taborniški jedilnik in si nekaj konkretnega pripravil, da telo do potrebne
energije dospe. In sem se celo prepričal, da se bom v kuhanje podal, čeprav se
mi zdijo tovrstna opravila povsem banalna, bolj kot ne sama sebi namenjena. V bistvu
škoda časa…
Pred
meseci mi je brat prinesel večjo količino piščančjih stegen, pa sem jih spravil
v skrinjo. Delček sem že dolgo nazaj spekel, na svoj način, kakopak, kajti ne
maram do ure stati ob posodi, pa obračati, zalivati, čarati, obenem pa ne
maram, če je meso bodisi preveč (za)pečeno in, po vsej verjetnosti, suho,
nitkasto, in prav tako ne maram, kadar je znotraj še sledi krvavega najti,
danes pa sem se odločil, da bom skuhal, za dvakrat, paprikaš…
Tudi
kuhanega kokošjega ne maram, vsaj načeloma ne, tako da kokošje juhe pri meni
odpadejo, dočim je moč pri paprikašu pričarati ne samo užitnost, pač pa tudi
okusnost. In sem se spomnil…
Jeseni
mi je Oliver podaril steklenico izjemno dobrega vina, belega. Nisem nek pivec,
popijem, resda, ko mi (za)prija, in tisto steklenico sem toliko odprl, da sem
za kozarec popil, ostalo pa spravil v hladilnik. In danes, ko sem segel po
steklenici, sem dopuščal tudi možnost skisane vsebine, a je vino, na moje
veselje, ohranilo svoj okus…
Ne
bom o tem, kako skuham, s čem in koliko časa, povem pa to, da je moja prva
kritičarka, Tisa, nemudoma zapustila drvarnico, v katero je ubežala pred
vročino, in prišla v kuhinjo, čim so prve vonjave začele plavati iz posode. In
sem, glede na to, da vragu ne zanikam njegovih mladih, še lonec dodatno umazal,
ko sem sklenil, da bo pire krompir dobra kombinacija s paprikašem…
Sedaj
imam tudi za jutrišnje kosilo poskrbljeno, in mi bo prav prišlo, glede na to, da
se bom, kaže vsaj tako, že jutri lotil tudi preostalega dela košnje. In – če mi
bo uspelo, ob drveh, vsaj polovico dokončati, v takšnem primeru pa bom, v
mislih predvsem, nek svoj hura doživel, in se za nekaj ur celo na dopust podal,
preden se bom namenil po Malo.
