Nerodno…

Vprašanje »kdo ali kaj« je dokaj nerodna zadeva, kajti večinoma ni moč o (ne)kom govoriti.

Kot pri bazenu…

Včeraj sem si delovno dan razporedil. Stroj je trikrat pral, jaz trikrat obešal, od petka se je lep kup posode nabral, in je bilo treba pomiti, poleg tega pa…

 

V pritličju so težave z vlago, v kuhinji, shrambi in stranišču tik njiju. Zaradi kuhanja, zaradi tega, ker ni nekega stalnega pretoka zraka, ker manj ogrevam, kot ogrevam zgoraj… kakorkoli že, vsake toliko želi zidna plesen po svoje zgodbo pripovedovati, pa sem včeraj kar nekaj ur prebil ob odstranjevanju nadlege. In danes – kot da bi se znašel v zaprtem bazenu, občutno je zaznati vonj klorove raztopine, sicer krepko manj kot včeraj, a še vedno dovolj.

Kjer obleka…

… naredi človeka, tam opice modne znamke častijo.

V tihi senci…

Vsak začetek h koncu sili,

konec se razblini v nič,

da bi s časom pozabili

tihe sence nemih prič…

Rado gre na bruhanje…

Peščica jih je, katere zmorem spoštovati, in večina med njimi je pokojnih.

Ne poznam nikogar, pred katerim bi klobuk z glave snel, češ – si nekaj izjemnega, izkazujem ti priznanje.

Verjetno ni čudno, ob tem, da mi gre na bruhanje, kadar obče poslušam govoriti o dobrih, poštenih, pravičnih, sposobnih… ljudeh.

Živel sem…

… takrat, ko sem ustvarjal, ko sem pomagal, ko sem skušal boljšati, ne sebi, drugim. In dolgo sem potreboval, preden sem ugotovil, da sem večino življenja, če ne kar celega, vrgel v nevredno, v prazno, v nič, na cesto in pocestnim.

Kaj se splača?!

Vselej gledajo na tisti kaj se splača…

Sam, priznam, ne vem, kaj se, vem pa kaj se ne splača, med njimi zagotovo ne – biti dober in pošten!