Ubežala normala…

Bebavost je normala,

normala pa zbežala,

ker nima volje, ne moči,

da z bebci se v krog vrti.

Obilje poštenosti…

Tudi barabe vedo kaj je pošteno, denimo – pošteno pre/varati, pošteno u/krasti, pošteno se okoristiti…

  

Kako bo družba moralna, ko pa je iz nagonske nemoralnosti sestavljena?!

Ko jagode pojejo…

Jagode so že pojoče,

cvet ob cvetu se gosti,

tu in tam nek sadež hoče

v tople sončeve dlani…

Sladke jagodne so sanje,

zlasti, če si majhen škrat,

pa lepo skrbiva zanje

čakajoč na vsak zrel sad…

 

V prihodnjem tednu bova, tako sva se dogovorila, družno zavihala rokave, da semena melon pospremiva na pot rasti, kajti - ni zadovoljnejših oranžastih lic, kot so takrat, ko se v reženj dozorelega sadeža zagrize, do ušes, pa pod brado, vsevprek, tudi…

 

V ta namen sem včeraj zastavil letošnjo košnjo. Trava je visoka, pa nisem veliko pokosil, a dovolj, da bova imela prostor za igro in za »gredico«.

Še sebi zaman…

Za to kar zdaj živim

nikogar ne pogrešam,

iz dneva v dan kot dim,

vse bolj v nebo in pešam.

Še sebi sem zaman,

zaman mi vse početje.

Spomine zgolj imam,

in v njih lažnivo smetje.

A ni mi sile, ni,

prav vse je moč zdržati.

Če ni k ljudem poti,

je bolje samovati.

Napaka…

Poštenost, zaupanje, dobrota in uvidevnost niso dobra popotnica, kadar se podaš med nagonsko pokvarjenost.

Kdaj bo umrlo vesolje?!

»Znanstveniki so ugotovili, da se vesolje nahaja na polovici svojega obstajanja. Posledično so izračunali kdaj bo umrlo…«

 

Trditev, ki še kako obstaja in katero nekateri izjemno resno obravnavajo, čeprav… čeprav bolj spominja na »znanost« planeta opic, kot pa na podobo nekega resnega in predvsem verodostojnega ugotavljanja. Kakopak, pojasnim čemu tako menim…

 

Zamislimo si neko pot, katerokoli, kakršnokoli. Da bi ugotovil njeno dolžino, moram vsaj do dveh zadev dospeti: vedeti moram kje se začne in kje konča, od začetka do konca jo moram izmeriti. V kolikor s tema dejstvoma ne razpolagam, lahko samo ugibam o poti, pomeni, da je moje »védenje« o poti sestavljeno izključno iz – domnev!

 

Si upam trditi, da ga ni, ki bi bil priča nastanku vesolja, pravzaprav ga ni, ki bi zmogel pojasniti katera podoba prostora, kateremu pravimo vesolje, je tisto, kar naj bi bil njegov začetek. In si upam trditi, da ga ni, ki bo dočakal njegov konec. Pomeni, da sta njegova začetek in konec popolni neznanki in že preprosta matematika pove, da pri računih s samimi neznankami ni moč dospeti do verodostojnega rezultata…

 

Naslednja težava pri takšnem »védenju« o vesolju se pojavi ob upoštevanju preprostega dejstva (v praksi že ničkolikokrat izkazanega, tudi po vprašanju nastajanja določenih podob živetja in, kasneje, njihovega izumrtja), da dinamika oziroma hitrost nekega nastajanja ni enaka dinamiki oziroma hitrosti razkrajanja, umiranja. In da zmore samo neumnost enakost pri tem ugotavljati…

 

Potem je tu še neka malenkost – znanost je empirična zadeva, izkustvena potemtakem, in to dejstvo priča o tem, da zmore biti neka teorija merodajna izključno v primeru, da jo je moč izkustveno, v praksi izkazati, ugotoviti, s prakso dokazati. Močno dvomim, da je trditev o času umrtja vesolja tovrstne narave…

 

Ah, pa še ena drobtinica – ti »znanstveniki« očitno upoštevajo vesolje kot en sam prostor, v katerem naj bi se sočasno odvijalo rojevanje (novega vesolja) in umiranje (starega vesolja), potemtakem to vesolje obravnavajo kot neko telo, kakršnemu nikjer drugje ni primerljive podobe, kajti nikjer drugje rojstvo in smrt ne potekata hkrati znotraj istega, enega samega. In bi bilo zategadelj sklepati, vsaj logično je tako, da je to vesolje, o katerem govorijo in za katero so izračunali njegov konec, le del(ček) neke celote, sestavljene iz več (oziroma vsaj dveh) posamičnosti, pri čemer o tisti drugi – pojma nimajo! Še o tem delu, v katerem obstajamo, večinoma zgolj ugibamo…

 

Kakorkoli že – glede na to, da sta materija in energija neuničljivi, glede na to, da čas nima ne svojega začetka, ne konca, si upam trditi, da vesolje nikoli ne bo umrlo, kot se tudi nikoli ni rodilo, pač pa bo, v svoji neskončnosti, večnosti, zgolj kazalo različne podobe (razvojne faze) posamičnih svojih delov.

Oklep…

Z oklepom sem odel srce.

Je trši od granita.

Pod njim neskončnost skrita

na plano več ne sme…

 

Življenje dobro izuči.

Prav vse laži razkrije

in voljo ti izpije,

ko kreneš med zveri…

 

Zdaj pod oklepom čas grenak.

V prazno se odšteva,

zgolj teče, da mineva,

in brez poti korak…