Nezmožni resnice…

… ponujajo svoja pojmovanja nje.

V čaščenje mi je…

… tisto, česar ni moč kupiti, še iskati je težko.

Danes dodatno preklinjam…

… po nekem zapletu s PDF-ji, najprej. Včeraj, sredi dneva, sem namreč poslal PDF-ja v založbo, zjutraj, ko sem pošto odprl, pa sem videl oblikovalčevo sporočilo, da nista prava za tisk, da bo prava poslal tekom dneva…

 

Bentiš, ko bi imel ustrezen program, predvsem pa, ko bi znal takšne stvari početi, bi jih sam, ne bi prosil, če pa prosim, potem upoštevaj moje neznanje in mi povej, takrat, ko mi nekaj pošlješ, za kakšno uporabo je, in za kakšno ni! Ma, zadeva je razrešena in gradivo že čaka v tiskarni, da začnejo z njim…

 

Potem pa… v založbi, v kateri Večerne izdajajo, so v ponedeljek izvedeli, da bodo knjige v torek narejene in v drugi polovici tedna dostavljene. In res, bile so narejene, le dostavljenih ni na vidiku. Pa ne bi morale dospevati iz neke Kenije, ali s severnega pola, daleč od tega, iz Maribora v – Maribor! Kaže, da je toto mesto v bistvu velemesto, z gromozanskimi razdaljami, pa zmore že nek orkanski val, na poti, zamajati, pravzaprav prekucniti dostavo…

 

Prvih kletvic sem se že znebil, druge postopoma umirjam. Pač, če sem preživel čakanje na knjigo od lanskega junija, bom pa še teh nekaj dni. Bi se doslej že moral navaditi na raznorazne smešnice, na grenko začinjene. Ampak…

 

Zdaj me daje vprašanje: je štirinajsti zaključek trinajstega ali, morda, le njegovo nadaljevanje?!

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Znanje je moč, a je neznanje nepremagljivo.

Dobrota zmore…

… brezpogojno delovati samo tam, kjer se, zaradi nepoznavanja, z neumnostjo naivnosti izkazuje.

Spet korak bližje…

V tem tednu naj bi počival, tako sem se odločil, in fizično dejansko ničesar posebnega ne počnem, a kljub temu do občutka spočitosti ne dospevam. Nasprotno, prav nič manj utrujen nisem…

 

Začel sem s prvim krogom izbiranja najboljših zapisov za Rima rajo, obenem pa sem v tem tednu urejal vse potrebno za izid Vesolja, in takšna opravila mi niso prav nič ljuba. Vsa dela, ki so, bolj kot ne, rutinske narave in, bolj kot ne, namenjena sama sebi, mi predstavljajo napor. Pa ne gre za nič težkega, nasprotno, vsak butelj bi jih zmogel, a terjajo čas, v katerem bi bilo moč nekaj vsebinskega postoriti, in zahtevajo čakanje na odgovore, skratka – nisi od samega sebe odvisen, pa smeš le upati, da se bo vse izteklo tako, kakor si, tudi časovno, načrtoval…

 

Danes sem šel v dolino, plačat položnice in v nabavo. Ko sem se vrnil, sta me v e-nabiralniku že čakala CIP in ISBN, pol ure kasneje mi je tudi oblikovalec poslal dopolnjeno vsebino in s črtno kodo »ozaljšane« platnice, pravzaprav njihovo sliko. In deset minut za tem je gradivo že odromalo v nabiralnik založbe oziroma tiskarja…

 

Naredil sem, potemtakem, vse, kar mi je treba bilo, da sme knjiga iti v izdelavo, svojemu rojstvu, knjižnemu, naproti. Nekako čez tri tedne naj bi se zadeva zgodila. Ne čutim nekega navdušenja, pač pa »samo« olajšanje, kajti eno zadevo, ki je kar nekaj časa in aktivnosti vzela, sem črtal s seznama opravil. Ni se bati, jo bo, kakor vedno, kaj drugega nadomestilo v dnevnem »opisu del in nalog«…

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Jemalcem je greh dajati.