Jezičnoslovcem…

Nikar se ne zaustavite pri oljki, lepo prosim, poskrbite tudi za to, da bo lešnik postal leska, žir bukev, jabolko pa jablana…

Si prepričan, Frojd?!

Kadar ugotavljaš značilnosti človeka, ne da bi vedel o človeku in prevladujočem človejaku, takrat ugotovitve ne morejo biti pravilne.

V njihovih ustih…

… besede človek, poštenost, pridnost, sposobnost, vrednost, lepota, sreča, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… dobijo zadah.

Planet opic…

… dokumentarni film o bodočnosti »človeštva«.

So butasti…

… obenem sebični in pokvarjeni, pa so butasta, sebična in pokvarjena tudi njih ravnanja, pa – nič čudnega, da je butast, sebičen in pokvarjen tudi Svet, kadar ga »demokratično« razkrajajo!

Heroj, zvest sebi…

Prek TV programa občasno predvajajo reklamo »Pogi je naš heroj. Ne samo zaradi tega, ker je najboljši kolesar na svetu, pač pa predvsem zaradi tega, ker je ostal zvest samemu sebi«. Bentiš, kakšna bebavost!

 

Kot prvo – v času Križaja so množično kupovali smuči, v času Tadeja kupujejo kolesa. Izjemni športni dosežki (znanstveni in umetniški tako in tako nimajo nikakršnega vpliva in ga ne morejo imeti) za seboj povlečejo ljudsko »športno naravnanost«, ki traja samo toliko časa, dokler ne ugotovijo, da je potrebno garati, obenem pa, da njih domišljavost še zdaleč ni zadostna za uresničitev želja…

 

Kot drugo – vsakdo je zvest samemu sebi, vsi so takšni, pa se ne spreminjajo, vselej ostajajo nenačelni, prilagodljivi, preračunljivi, sebični, potemtakem ni herojstvo v tem, da ostaneš-zvest-sebi (to je samoumevnost), pač pa bi bilo moč pogum iskati v tem, da v skrajno nemoralnem, pokvarjenem okolju, kakršnega tvorijo, ostajaš zvest nečemu višjemu od lastnega ugodja, denimo etičnim vrednotam! Le-te pa se raje izkazujejo v času nekega pomanjkanja, takrat, kadar zmoreš s svojim ravnanjem sebe ogroziti, in to »zgolj« zato, da drugemu koristiš… v takšnih okoliščinah pa se Pogi še ni predstavil.

O ne/majhnosti…

Zasledil sem razmišljanje, ki pravi, da so »Tadej, Janja in Luka dokaz neutemeljenosti mita o majhnosti slovenskega naroda«. Hm…

 

Že res, da se Tadej in Luka opredeljujeta kot Slovenca, Janja kot Slovenka, tako so jih starši ob rojstvu opredelili, tako so od majhnega (na)učeni, a je res tudi to, da Slovenke in Slovenci niso Tadej, Janja in Luka. Ko bi bili, omenjena trojica ne bi bila nič posebnega, obenem pa…

 

Prav sklicevanje na neke posameznike, pri opredeljevanju lastnih »kakovosti«, govori o tem, da gre za tujeperne, ki, nezmožni za biti-nekaj-omembe-vrednega, potrebujejo dosežke drugih, tako da…

 

Ne, ne gre za nikakršen mit, gre za dejstvo! Narod, katerikoli, ne samo slovenski, je dejansko majhen, ne glede na njegovo številčnost, kajti enega samega narodnega dosežka, naravnanega v izboljševanje, ne v rušenje, nikjer ni videti!