Občost in poezija…

Ena temeljnih značilnosti občih je ta, da so njihove besede v popolnem nasprotju z njihovimi izkazovanji, zlasti takrat, kadar govorijo o sebi, in to bom skušal prikazati tudi v sledečem primeru. Najprej navedem nekaj trditev…

 

Obči so prepričani, da so kultivirani, civilizirani.

Obči so prepričani, da so človečno čustvujoči.

Obči so prepričani, da so inteligentni, razumski.

 

Zdaj pa še neke druge, ne zgolj moje, trditve.

Poezija sodi na sam vrh besednega izražanja, je, potemtakem, vrhunec besede, bodisi govorjene, bodisi pisane. Govorim, kakopak, o poeziji v njeni (zame vsaj) edini pravi, klasični podobi, o zapisovanju v okvirih določenih opredelitev, zakonitosti, o melodičnosti verzov, o sozvočju oziroma rimanju.

Poezija je zahtevna zadeva, kajti na relativno majhnem prostoru je potrebno povedati neko zaokroženost, za kar je potrebna jedrnatost (potemtakem ne samo nek besedni zaklad, pač pa tudi znanje izražanja), potemtakem je potrebna mišljenjska učinkovitost, obenem pa je od nje pričakovano, da se izkazuje tako z razmišljanji, kakor tudi s čustvovanji, kajti, ne nazadnje, gre za neko izpovedno početje in v takšnem primeru je potrebno tudi zavzemati nek odnos do obravnavanega.

 

O obojem, tako o prepričanjih občih, kakor tudi o poeziji, bi lahko še zapisoval, a menim, da ni potrebno, da lahko že na temelju zapisanega zastavim vprašanje:

 

Kako, za vraga, je poezija, kot vrhunski izkaz civiliziranosti, kultiviranosti, razmišljanja in čustvovanja, popolnoma nebrana zadeva pri kultiviranih, civiliziranih, čustvujočih in inteligentnih subjektih?!

Sem napak zapisal obča prepričanja? Sem, morda, napačno poezijo opredelil? Morda, kdo bi vedel, ne vem, kaj pomenijo pojmi kultiviranost, civiliziranost, čustvovanje, inteligenca?