Dovolj!

Vsaj za danes je, tako trenutno razmišljam, dovolj!

 

Bogovi so mi zjutraj naklonili kanček uvidevnosti, pa so stemnili nebo, da sem samo poslednje pol ure, in to v najhujši strmini, da sem še bolj »užival«, kosil »pod soncem«…

 

Zjutraj sprva nisem bil prepričan, da se bom podal delat. Po včerajšnji košnji so se mi namreč »vnele« mečne mišice, in zvečer so me hoteli grabiti krči. In tudi zjutraj sem čutil razboljena mesta, vendar – gremo, stari, boš jutri raje kaj drugega počel!

 

Dopoldne mi je v celoti uspelo zaključiti z junijsko košnjo in po tem, ko sem zamenjal nože na kosi ter pripravil novo zalogo mešanice ter se stuširal, sem si dopustil počitek, celo ob pločevinki piva. In nič kaj ni kazalo na to, da bi se danes spet podal na delo…

 

Krog enih sem ugotovil, da me bogovi znova dražijo. Nebo je bilo pogrnjeno s kumulusi, ki sicer niso takšna zaščita pred sončnimi žarki, kot so oblaki temačnosti, a še vedno dovolj ponujajo, da jih ne kaže zanemariti. Zlasti takrat ne, kadar imaš, tako kot jaz, kar nekaj opravil načrtovanih, obenem pa te čas vedno prehiteva, pa z delom nikdar na tekoče ne dospeš. In sem se aktiviral, spet…

 

Kar nekaj dreves in grmičevja imam, ki se je v zadnjem času dovolj razraslo v širino, da je moteče pri krošnji. Akacije in bezeg. Obenem moram podreti neko slivo, starejše drevo, ki se je posušilo, pa dobesedno kliče po tem, da ga med drva pospremim…

 

Pripravil sem motorko, nalil olje za verigo, natočil gorivo, verigo, ki je bila nevarno ohlapna, napel, pograbil še lisičji rep in škarje za obrezovanje, pa – hajd, na delo, vendar…

 

Na bregu sem ugotovil, da v rokah nimam moči, potrebne za zagon motorne žage. Večkrat sem poskušal, a ni in ni šlo. Preklel sem spoznanje, stroj odnesel v klet, potem pa kar ročno zastavil. Vuci vole, kad nemaš škole…

 

Polovico, verjetno celo nekaj več, šavja na delu pod hišo, mi je uspelo razčistiti ter odstranjeno spraviti v bližino kupa za trohnenje, pa upam, da bom jutri vsaj s tem delom zemljišča zaključil, da se v petek, če bo vse po sreči, še ostalega lotim. Več kot naredim, manj za prihodnjič ostane, a danes – ničesar več, vsaj takšnega ne. Zdaj namreč, poleg nog, korenito čutim tudi roki in hrbet…