…
izrek, ki še kako drži, izrek, katerega velikokrat uporabljajo in zlasti
takrat, kadar zagovarjajo svoje »resnice«, predvsem pa izrek, ki povsem
objektivno govori o neki realnosti, o grozovitem stanju, o MENTALNI NEZMOŽNOSTI
»ljudstva«!
Dejstvo
je, da se vsaka stvar, in vse, v istem času, in vsem, ENAKO KAŽE, bodisi po
svoji velikosti oziroma obsegu, bodisi po vprašanju svojih izkazovanj, ravnanj,
učinkovanj, prek katerih, čeprav na posreden način, o lastnih značilnostih
govori. Vsem se v istem času enako kaže, pomeni, da bi jo vsi morali ENAKO tudi
videti, razumeti in enako o njej vedeti!
Pri
preprostih stvareh, pri tistih, pri katerih zadošča neposredno njih spoznavanje,
da bi o njih vsaj nekaj vedel, pri stvareh, katere je moč ugotavljati na osnovi
čutnih zaznav, tam nekih težav ni, tam, bolj ali manj, vsi o enakem enako vedo.
Dobro, možne so določene nianse, določena odstopanja, minimalna, vsebinsko
gledano povsem nepomembna, odstopanja, ki so odvisna od subjektivnih,
posameznikovih značilnosti, pa je nekomu lahko ista voda, v istem bazenu,
premrzla, drugemu prevroča, tretjemu pa pravšnja za ugodno uporabo. V takšnem
primeru gre namreč za povsem razumljiva dejstva, ki ta različna pojmovanja
pogojujejo, denimo za »prag« zaznavanja neke temperature, za (poprejšnjo)
navajenost oziroma »utrjenost«, ne nazadnje za neka pričakovanja, v okviru
katerih bi se nekdo, denimo, v vodi »osvežil«, drug bi se zgolj »namakal«,
tretji pa bi se morda celo hotel ogreti, ne da bi za to neke telesne aktivnosti
izkazoval, pa v takšnih primerih govorimo o tem, da je pojmovanje neke
konkretnosti »stvar okusa«, čeprav…
Pri
dejstvih, pri njihovem ugotavljanju, razumevanju, pri njihovem poznavanju za »okus«
ne more iti! Če je nekaj črno, potem bi takšno morali videti vsi, z izjemo
tistih, katerim objektivna fizična stanja preprečujejo pravilno ugotavljanje, denimo
»barvna slepota«, in tistih, ki ne znajo imenovati barv, ker se tega (še) niso
naučili. In v takšnem primeru malodane v celoti odpade tisti obče
po-svoje-videti-in-vedeti, popolnoma odpade in resnica jim je ena sama, celo
dejstvom ustrezna in kot takšna pravilna, medtem ko pri večini vsebin, in
zlasti tistih, ki so odločilnega pomena za dojemanje celote, sveta nasploh,
vsakdo »ve« po svoje, pa brez sleherne težave NE-resnice pojmuje kot resnice,
pardon, kot »resnice«!
Čemu
je tako?! Morda zaradi nekih izkušenj, bodisi neposredno pridobljenih, bodisi
tistih posrednih, ki se, na primer, izkazujejo v podobah šolskega »znanja«?! So
razlike v teh »poznavanjih« posledice nekega (pred)znanja?! Hm…
Pri
njih je »znanje« tisto, kar jih naučijo, potemtakem neke trditve, neka teorija,
ki marsikdaj, če ne celo večinoma nima osnove v praksi, te prakse, preprosto,
ne vzdrži! Radi tega skozi »zgodovino« tudi nenehno vrtijo ene in iste
probleme, jih »razrešujejo«, vsakdo po-svoje, kakopak, skladno s svojim »poznavanjem«,
in jih »razrešujejo« tako, da težav ne
odpravijo, nasprotno, z daljšanjem njih obstajanja jih samo večajo v njih moči,
v njihovem obsegu, ob čemer, logično, na osnovi tega še dodatne porajajo,
obenem pa…
Kar
nekaj primerov bi bilo moč našteti, skozi čas, v katerih so posamezniki
razpolagali z naučenim »znanjem«, pridobljenim, na primer, skozi izobraževanje,
šolanje, a je bilo to »znanje« napačno, nepravilno, popolnoma nasprotujoče
resnici! Potemtakem jim je, tem posameznikom, to »znanje« pripomoglo SAMO k
temu, da so v praksi ugotovili njegovo nevzdržnost in, na osnovi tega, sami
iskali, in našli, pravilne odgovore, pravilne razlage, s tem, ko so dospeli do
dejstev, do resnice, obenem pa…
Obenem
pa obstajajo primeri, v katerih se posameznik ni imel kje učiti o nekih
konkretnih vsebinah, in je bil uradno nevednež, z ničelno veljavo lastne besede
oziroma trditve, v odnosu do vseh »vedočih«, ki so se izobraževali, se »izobrazili«
in so celo postajali nekakšne avtoritete na področju znanja, pardon, »znanja«,
a se je kljub temu izkazalo, da je ta posameznik imel prav, da je njegova
resnica (do katere je tudi po-svoje dospel, a na temelju dejstev!) zares –
resnica, potemtakem…
Da,
neko (pred)znanje je zagotovo pomembna zadeva, kajti – če ničesar o nečem ne
veš, potem tega ne moreš ugotavljati (razen, če ne pripadaš občosti, kakopak,
ki o ničemer pomembnem ničesar ne ve, a je, kljub temu, o vsem »vedoča«!),
pomeni, da moraš priti do nekega poznavanja (vsaj) delov neke vsebine, da bi na
osnovi tega poznavanja lahko nadaljeval z ugotavljanjem celote, in pri tem je
še najmanj pomembno to, če si to poznavanje pridobil v šoli, ali pa si do njega
dospel po lastni poti, skozi »življenje« (itak pravijo, da je življenje
največja šola, in z vso odgovornostjo trdim, da so premnoga šolska »znanja« ne
samo vprašljive narave, problematična, pač pa, še huje, povsem napačna!),
vendar je to (pred)znanje manjšega pomena - ko zastaviš ugotavljanje nečesa,
takrat o tem nečem ničesar ne veš, pomeni, da se ne moreš opirati na neko
znanje, pač pa samo na…
Na
tisto, kar je pri vsakem dospevanju do resnice edino zares pomembno, na tisto,
brez česar resnice nikoli ne boš spoznal, na zmožnost razumevanja, na zmožnost celovitega,
kompleksnega vpogleda v posamičnost in v celoto, na zmožnost
podvomiti-v-znanje, tudi v lastno, na zmožnost sintetično analitične obravnave,
skratka – na RAZUM! Le-tega pa nagonsko občestvo NE premore, zaradi česar bo
njihov vedeti-po-svoje večno ostal, ne oziraje se na to, če »malar« sploh
razpolaga s katerokoli barvo!
