Cilj na vidiku…

Danes ničesar nisem naredil, sem pa kar lepo količino časa namenil dopisovalskim korakom, s katerimi smo, zdaj pa zares, uskladili končno podobo knjige. S temi zadevami je namreč tako kot z mozaikom – delček premakneš, pa se pri vseh ostalih porodijo neka vprašanja…

 

Iz založbe so, prav tako danes, že poslali v NUK prošnjo za CIP (običajno je nanj potrebno čakati dva, največ tri delovne dni), in so tudi poslali v tiskarno povpraševanje za ponudbo, za tisk in vezavo (obljubljena je za jutri), tako da – najdlje do konca tedna, pa bo gradivo lahko romalo v tiskarno…

 

Resda ne poznam načrtov in že dogovorjenih obveznosti tiskarjev, a domnevam, da je realno pričakovati izid knjige nekje do polovice oktobra. In takrat bom Lovljenje časa odložil na polico ter se lotil lova na neke druge cilje. V zrak pač ne znam, ne morem in ne želim gledati.

Obči nevednosti ob rob…

Bolijo ga/jo rokE… zadevo je vzel/a v svoje rokE… vse je ustvaril/a s svojimi rokaMI…

 

Obča praksa, ki me vodi v dvom. Ne vem namreč koliko rok imajo, a očitno več kot dve. Ali pa…

 

Ja, to bo to, kajti tudi sicer se izkazujejo s tem, da so radi »ponosni«, le njihovo izkazovanje tega »ponosa« je rahlo čudno, bodisi se nanaša na tisto, kar še zdaleč ni vredno, bodisi na tisto, o čemer pojma nimajo…

 

Lepo je, da si ponosen na »svoj« jezik. Lepo je, da ti je lep in nekaj posebnega, prav zaradi tega, ker ima DVOJINO. Še lepše bi bilo, ko bi zadevo, katera ti je »všečna«, si nanjo »ponosen«, jo celo »spoštuješ« - (po)znal/a!

Nagonskim možganom…

… in njihovi pameti Narava ni namenila pretiranega razmišljanja!

Do zadovoljstva…

… zmorem zlahka, le mir, čas in odsotnost dvonogega smradu potrebujem.

Obstajata…

… umetnost slikanja in umetnost pleskanja. Obeh se je moč v isti šoli učiti.

Norost je…

… potencirana neumnost, med obema pa se njihova »strokovnost« nahaja.

Občudovanja vredno…

So, ki so izjemno »ponosni« na Melanijo, kajti izkazala se je z izjemnim »dosežkom«, postala je »prva dama«…

 

Ubožci! Častihlepni, obenem ničvredni, hkrati pa tako butasti, da…

 

Poglejmo, kakšen je ta Melanijin »dosežek«, poglejmo, v čem je njena zasluga zanj.

 

Ko bi bila Makedonka, ne bi bili ponosni nanjo, Deželani, kakopak, pomeni, da je ena od obeh osnov njene »uspešnosti« v tem, da je bila rojena pod Triglavom in da so ji, še preden so jo o tem karkoli vprašali, zapisali, da je – Slovenka. Velika stvar, biti micka ali janez.

Kaj je ona sama za to naredila, za to veliko stvar, ki je temelj »ponosa« številnih butcev?! Ničesar. Zgolj naključje je zaslužno za njeno nacionalno opredelitev, pravzaprav dve naključji: geografsko področje rojstva in običajna »pametnost« staršev, ki v čredni pripadnosti vidi »dosežek«, in ki otroku ne dopusti, da bi se (tudi) po tem vprašanju sam odločal (čeprav, resnici na ljubo, razlike ne bi bilo, upoštevaje dejstvo, da čredna pripadnost ne deluje samo tam, kjer deli črede ne obstajajo).

 

Ko bi bila rojena grbava ali kakorkoli drugače nevšečno zaznamovana, ne bi privlekla Donalda. Pomeni, da je bil za njen »dosežek« odločilen njen izgled, njen videz, za katerega pa prav tako ničesar ni naredila, je zanj poskrbela Narava. In je njena »zasluga« zgolj v tem, da se je ustrezno odzvala osvajanjem svojega sedanjega moža, vendar – povej, poznaš neko povprečno deklino, ki ne bi poskočila ob tem, ko bi imela priložnost zgrabiti navzven vsaj pogojno sprejemljivega dedca, obenem takšnega, ki ima denar, moč, ugodje?! In – četudi je ta dec navznoter dokaj beden, ni pomembno, kajti celotno povprečje je enako, pa gliha-vkup-štriha.

 

Je, morda, zaslužna za to, da je njen mož postal predsednik?! Ni, za ta njegov dosežek je zaslužno »ljudstvo«, ki je dovolj neumno in nemoralno, da »kakovosti« posameznika gleda skozi denar, skozi imetje, ker drugače sploh ne zna, in ne zmore.

 

Osebno razmišljam takole: glede na to, da se nasprotja ne privlačijo, bi si upal trditi, da ima Melanija enake »kakovosti«, kakršne ima tudi njen mož. V njem pa ni zaznati ne etičnosti, ne umnosti. In bi si upal trditi, da povsem enako velja tudi za vse tiste, ki so na obravnavan »dosežek« ponosni.

Kjer okus občestva…

… ocenjuje, tam pomije postanejo vrhunska kuhinja.

Baje je žalitev…

… če govnu rečeš govno. Ne vem, meni je žalitev, da sme smraditi!

Dokler se ne bodo…

… znašli v svojem svetu, svetu brez človekovih dosežkov, do takrat ne bodo zadovoljni. Takrat pa tudi ne.

Neumnost živi…

… v blodnjah, le-te pa niso najboljša podlaga uspeha.

Želiš katastrofo?!

Pusti nagonsko bebavost v odločanje!

Njihovi »vizionarji«…

… ne vidijo prsta pred nosom.

Ne-umnosti…

… ni moč pojasniti drugače, kot z zasnovo. Nagonsko.

Obči nevednosti ob rob…

Nerodna zadeva, kadar se matična čreda razdeli na več čred in vsaka od njih želi biti nekaj-posebnega, nekaj več-od-ostalih, pa krene v sila pametna prizadevanja, da bi to svojo »posebnost«, ta svoj »več« ustvarila, in to počne tudi z – jezikom…

 

Pasje življenje, besedna zveza, ki naj bi bila prispodoba za slabo, težko, mučno obstajanje, prispodoba, ki se nekako ne sklada z občim »pes je človekov najboljši prijatelj«, a to pustim ob strani, glede na to, da so itak, nasploh »nedorečeni«, pa se niti s samimi seboj ne zmorejo uskladiti. Se pa zaustavim pri jeziku, pri njegovih osnovah, koreninah, ki so, groza grozljiva, skupne nekim čredam, ki »nam« niso najbolj všeč……

 

Pasje življenje.

Žival, ki nastopa v tej prispodobi, je – pEs. Poimenovanje, beseda, katero z določenimi razlikami izgovarjamo, nekateri s polglasnikom, drugi, denimo na Štajerskem, z e-jem. Prav, ni sile, a pri vseh se ta beseda zapisuje z istim samoglasnikom…

 

VEper, vEprovo življenje. ZEbra, zEbrino življenje. MEdved, mEdvedovo, mEtulj, mEtuljevo, lEgvan, lEgvanovo, jElen, jElenovo… skratka – karkoli podobnega si omislim, in zapišem, povsod izpeljanka obdrži svoj temeljni samoglasnik E, le pri psu je drugače, pa se v besedi znajde A. Čemu?!

Ker je izvorna beseda pAs (tako kot, še vedno, na »Jugu«), ker so se prizadevni tvorci svojega biti-drugačen, biti-več izkazali z nepoznavanjem osnov jezika, z nerazumevanjem nasploh… kakor se izkazujejo tudi dandanes, ko, denimo, različne zadeve z istimi besedami imenujejo. In kakor se izkazujejo tudi z »umetno inteligenco«, ko sploh ne poznajo značilnosti inteligence.

 

To, da si pameten, že to je dovolj hudo breme za okolje, da si neroden, tudi, da pa si ob tem tudi pozabljiv, pa »malenkosti« spregledaš…

Ni let…

… ki bi nosila modrost, so pa leta, ki ohranjajo neumnost.

Pahor pravi…

… da utegnejo iti stvari precej narobe. Hm…

 

Je vrag, ker pamet vidi ta »precej narobe« šele takrat, kadar skozi vrata vstopa, in niti slučajno takrat, kadar se na pot poda, pa…

 

Že dolgo je, od padca Berlinskega zidu in še dlje, kar so stvari krenile precej narobe, in nedolgo tega je temu precej narobe tudi Pahor pomagal, s tem, da ga je sprejemal, se mu ni zoperstavljal, mu je moč in položaj krepil!

 

Hudič je, če v Beboviji bebci modrujejo, ničesar uporabnega ni najti.

Samo tam…

… kjer govno prevladuje, samo tam, kjer je biti govno nekaj samoumevnega, samo tam zmore govno dospevati na položaje odločanja! In takšnega okolja ni moč žaliti, takšno okolje je žalitev samo po sebi!

Za sprehod poskrbljeno…

Zastavil sem z obrezovanjem, včeraj, in začel v Lilinem gaju…

 

Najprej sem mislil obrezati samo trte in drevje, sadno, vendar – prejšnji lastniki so posadili forzicijo, ob cesti, na zunanji strani ograje, in ta vrag je trdovraten, bolj kot bi si želel, pa se mi zdi, da – bolj kot jo krešem, bolj skuša prodreti na notranjo stran ograje, obenem pa se v njej razrašča hmelj (vrag vedi od kod je dospel ta hudič!), ki se izkazuje huje od kakršnegakoli plevela…

 

Prek dneva, ko se je Tisa že zdavnaj umaknila v senco, sem prekinil z delom. Jugo-zahodno leži moj breg, pa je ves dan obsijan, meni pa žgati-se-na-soncu nikoli ni ustrezalo…

 

Ko sem, v padajočem mraku, zaključil z delom, sem doživljal mešane občutke: zadovoljen, ker je prostor očiščen, obenem pa – ko sem gledal kup, ki se je nabral, mi je v mislih rojilo samo mejduš-kolikokrat-bom-moral-telovaditi-prek-brega-preden-bom-to-spravil-na-deponijo…

Hja…

Kjer laž cveti,

tam vervat ni,

pač pa samo spoznat,

spoznat, razkrit,

poslat v rit,

v resnici samovat!

V enaindvajseto!

Včeraj zjutraj sem se napotil v dolino, k mehaniku, da bi se dogovoril za servis pred registracijo…

 

Možakar ima vedno gnečo, pa se je potrebno za nekaj dni v naprej dogovoriti za delo, a sem kljub temu med vožnjo »sanjaril«, da mi bo rekel »bova kar danes opravila« in nekaj časa za tem se je, na moje veselje, tako tudi zgodilo.

 

Ima običaj, da avto najprej zapelje na tehnični pregled, preden se loti servisiranja, in tako je naredil tudi topot. Zadovoljen sem, da je Astrid, kljub svojim letom, tudi tokrat opravila preverbo, brez kakršnegakoli zapleta. Kakorkoli že, zvečer, mrak je že dodobra legel in ravno opravil sem z delom, mi je pripeljal avto, in danes sem še vse administrativne zadeve uredil, da se sme Astrid podati naprej. Za to bi imel sicer še skoraj mesec dni časa, a raje prej opravim s takšnimi zadevami.

 

Kupil sem staro deset let, nadaljnjih deset me je vzorno vozila, brez nekih večjih težav, zdaj pa bova skupaj krenila v njeno enaindvajseto, stara s starim, le da ona bolje deluje, kot jaz.

V zvezah se »spreminjajo«…

… tisti, ki ne zastavljajo v svojih pravih podobah.

Jalova »znanost«…

… ki sestave »človeštva« ne pozna!

Ambiciozna ničevost…

… ne zmore visoko, zato vrhove spravi na tla, k sebi, v blato.

Njih misleci…

… znajo prostor med platnicami popolniti z neumnostjo, njim pa so že platnice neumne.

Ni večje žalitve…

… za človeka, kot je to, da mu živali postavljajo pravila!

Človek ni ustvaril…

… besed zato, da bi jim žival pačila pomen!

Znanstveniki še vedno…

… ugotavljajo, če je moč primate naučiti govoriti. Hm. Ko bi bili zares znanstveniki, bi vedeli, da jih je moč, le tega jih ni moč naučiti, da bi vedeli kaj in o čem govorijo!

Neumno se je…

… pogovarjati s tistimi, ki po-svoje »razumevajo«, kajti edino kar pri tem ugotoviš je to, da – sploh ne vedo o čem se pogovarjajo!

Če bi jim...

... karkoli zavidal, potem bi jim to, da uživajo v lastnem dreku.

Nebo je oblačno…

Nebo je oblačno, so zvezde poskrite,

rjovenje odmeva in širi se smrad.

Vse nade že davno v temò so pobite,

na koncu poti pa zlovešč je prepad…

 

Nebo je oblačno, na tla legajoče,

neumnost v krošnjah, čekani v očeh,

živali človečno nikdar ni mogoče,

preteklost poganja po krožnih poteh…

Prepametni so…

… zame, da bi se v neumnosti z njimi kosal.

Norosti ni moč…

… odpraviti drugače, kot tako, da ji onemogočiš razplod.

Ne vleci…

… iz prepada tistih, ki vanj skačejo!

Siti zmorejo…

… trenutke lažne nesebičnosti.

Njihov…

… »takrat nismo vedeli« je izjemen primer nedovršenega časa.

Obči nevednosti ob rob…

Neumnost ni nasprotje od pametnosti, pač pa je nasprotje od umnosti. In pamet je nasprotje umnosti! Potemtakem…

 

Naj bo še tako »zdrava«, kmečka ali ne-kmečka, pamet ni nič drugega kot neumnost!

 

P.S.

Nasprotje od pametnosti je nespametnost. To je stanje, ki je še bolj skromno kot je skromna običajna, povprečna pamet, stanje, ki je značilno za duševne bolnike, v končni fazi njihove obolelosti.

 

P.P.S.

O teh zadevah »jezikoslovci« ničesar ne vedo in tudi ne morejo vedeti, ko pa ne vedo niti šolniki, ma, ko ne ve vseh osem milijard »človeštva«!

Do ušes v drveh…

Najprej do klopi, nato tudi pod in krog nje. Ob dvanajstih sem končal, vmes tudi perilo obešal. In sedaj je dejansko prihodnja zima pod streho, samo še rokave bom moral zavihati, na pomlad, pa razcepiti in razžagati. Hvala, Oliver!

 

Včeraj sem načrtoval, da bom danes zastavil z obrezovanjem trt in sadnega drevja, a sem se s pospravljanjem lesa dovolj razgibal, včeraj pa premalo spočil, obenem pa – imam težave z ožiljem, krčne žile, pa me zna v nartu desne noge dobro peči, in danes konkretno žge, ne glede na to kaj obujem, radi česar si bom raje počitek odmeril, da v njem do jutri prebrodim.

Všeč mi je…

… iti do resnice, čeprav mi je resnica večinoma nevšečna.

Nerodno je…

… kadar je vpis v register edino, na kar se lahko ponašaš.

Že z zibelko…

… dospejo do svojega največjega ponosa, do tega, da so Slovenci.

Kasneje ta »svoj dosežek« spremenijo v nič-posebnega.

Čemu bi obžaloval…

… neizrabljene priložnosti, ko pa sem pri izkoriščenih večinoma do razočaranja dospel?!

Seksi ljubezen…

Ko se na ogled postavi,

sline točil bi mrlič.

Lep okvir, a v srcu, v glavi

gromozansko hladen – nič!

Oprostite mi, novopravopisni…

… a jaz svoje pismenosti ne gradim na vaši neumnosti!

Kjer rit…

… in želodec opredeljujeta »vrednote«, tam se kanalizacija kot neučinkovita izkaže.

Samo odsotnost…

… razuma lahko žival razglaša za človeka.

Najhujša sovražnika…

… bebavosti in norosti sta – bebavost in norost!

Čemu jih primerjaš…

… z živalmi, mi je nekoč nekdo očital.

Ker ne najdem stičnih točk z ljudmi!

Oni »znajo«…

… še preden poskusijo. Ko poskusijo, znajo krivdo za neuspeh iskati izven sebe.

Izkušnje vodijo…

… do znanja, znanje vodi do samozavesti, samozavest vodi do odgovornosti. Pri njihovi prirojeni domišljavosti izkušnje vodijo samo do – krepitve neumnosti!

Boj se »lepe bodočnosti«…

… kadar o sedanjosti odloča primitivizem!

Ko ti malodane…

… ni več mar zase, ko ugotoviš, da zmoreš brez vsakogar in vseh, ko v samosti najdeš mir, potreben do zadovoljstva… mejduš, če ni to edina svoboda, možna v svinjaku, imenovanem svet!

Živali ni dano…

… najti zadovoljstva v tem, da bi se lastnega ugodja odpovedovala v korist drugih.

Fuj jakna…

Danes sem nameraval pospravljati razžagane veje. Še včeraj sem načrtoval: ko jo odpeljem in, nazaj grede, opravim v dolini, se preoblečem, pa takoj na delo, kosilo bo že počakalo do večera, vendar…

 

Utrudila me je, malodane izčrpala, v minulem tednu, in danes je, za »poslastico«, zaokrožila »umetniški vtis«, čeprav…

 

Zbudila se je dobre volje, razigrana, nasmejana, in vse do trenutka, ko sva se začela pripravljati za odhod, je čas tako mineval, takrat pa, ko se je bilo treba preobleči, takrat se je dan v hipu postavil na glavo. In prav nič ni bilo v redu, in niti nogavic ji »nisem znal« pravilno obleči, vse do petega poskusa…

 

Ko sva končno uspela, in sem jo vsaj malo pomiril, me je zadolžila, da oblečem Anabelo, njeno lutko. Bog pomagaj, ampak tako skromno so ji hlače urezali, da če jo daš v sedeč položaj, hlače drsijo prek bokov. In tega Mali ni bilo moč dopovedati, nasprotno, znova slaba volja, žalost, upor, solze…

 

Objel sem jo. Čez teden dni bova spet skupaj, sem ji dejal. In spet je za nekaj časa zaleglo, a ne do dobre volje, ko pa je bilo potrebno obleči jakno…

 

Taisto jakno je oblačila ves teden, in vsak dan, pa ji ni povzročala nikakršnih težav, danes pa je postala »fuj« jakna. Kako ne bi, ko pa le nekaj sekund po oblečeni jakni zaklepava vhodna vrata…

 

Pravijo, da je v vsem nekaj dobrega. V to sicer močno dvomim, ampak naj bo. V njenem današnjem obnašanju pred odhodom je bilo dobro le sporočilo, ki je govorilo o tem, da se, očitno, lepo počuti, kadar sva skupaj. A to že tako in tako vem, že po njenem odzivu, in tudi sicer, ko me zagleda po sedmih dneh…

 

Prav nič dobro se zaradi tega njenega sporočanja nisva počutila, nasprotno. Kakor je bolelo njo, tako vsaj je tudi mene. A to je samo najina težava, nikogar drugega, in je še najbolj žalostno, pri tem, da ona za te stvari ni kriva. Jih pa plačuje, in to krepko…

 

Nemočen sem, pri najinih slovesih, ničesar ne morem spremeniti. Pravzaprav – tudi ko bi lahko, ne bi želel spreminjati. V preteklosti sem namreč prevečkrat spreminjal, pomagal iz težav, postavljal na noge in to počel predvsem zato, da sem odkrival sebičnost, pokvarjenost, nehvaležnost! Jebat ga, a tisti, ki imajo zares radi zgolj sebe, tisti so nepopravljivi, pa ti samo uničujejo in uničijo lahko, in takšnih »ljubečih« sploh ni malo, tako da…

 

Mala, se bova morala navaditi, oba, čeprav vem, da se nikoli ne bova znala, in bova morala dospeti do določenih odgovorov, pravzaprav to tebi ostane, jaz jih že poznam, morda bo takrat vsaj malček lažje. Meni ne bo, a bom uteho, kakor to sedaj počnem, še vedno iskal v preklinjanju, katerega sedaj neslišno izvajam, da do tebe ne dospe, nekoč pa ga boš, domnevam, tudi slišala. V preklinjanju »ljubeče« sebičnosti.

 

Drva bodo počakala do jutri. Potrebujem vsaj nekaj ur odmora, tišine, premlevanja…

Bedaki in norci…

… niti o sebi ne bi smeli odločati, odločajo pa o vsem.

Ne maram primitivizma…

Ne maram sebičnosti. Ne maram nemoralnosti. Ne maram neumnosti. Ma, če poenostavim – ne maram »ljudstva«!

V bleščicah

V bleščicah drek se lepši zdi,

zato se venomer krasi,

celo zavidanje budi,

kjer drugega od dreka ni.

Maji, Azteki…

… Inki, Sumerci, Babilonci, Egipčani… v rokah uma do vrhov, v rokah »ljudstva« do ruševin.

Ni boljšega jamstva…

… za propad civilizacije, kot je »zdemokratizirano ljudstvo«!

So oportunisti!

Biti oportun pomeni prilagajati se okoliščinam, pomeni spreminjati se skladno s spreminjanjem okoliščin.

Biti oportun pomeni biti nenačelen, biti nemoralen, biti nepošten.

Biti oportun pomeni biti neprepoznaven, biti brez osebnosti, biti brez obraza.

Biti oportun…  ne, ne, ni grešno, gre, pač, za temeljno značilnost celotnega nagonskega sveta, sveta živali, za značilnost slehernega delčka »ljudstva«.

Raje bedak…

… bedakom, kot normalen bedakom!

Blagor Deželi…

… »poštenjaki« vladajo »poštenjakom«!

Čigav pa sem?!

Zapisujejo me kot slovenskega pesnika in pisatelja in to počno zato, ker pišem v slovenskem jeziku. Hm, se zna zgoditi, da postanem tudi srbski pesnik, glede na to, da sem kar nekaj pesmi v srbskem zapisal?!

 

Bilo bi podobno usodi Vendelina, enega mojih prednikov, kandidata za svetnika, katerega si prisvajajo tako Deželani, kakor tudi Hrvati. Prvi zaradi tega, ker je bil na tleh Dežele rojen, drugi radi tega, ker je na tleh lijepe-njihove deloval…

 

Ne vem, kaj in kako bodo zapisovali, vem pa, da to počno mimo mene. Pripadam sebi in ljudem.

Neumnost ni suverena…

… je pa lahko zdresirana v levo, v desno ali v sredo, a ta zdresiranost zlahka mine, kadar se rit ogroženo počuti in v želodcu kruli.

Niti preteklosti…

… nimajo, pa bi bodočnost gradili?!

Če komu…

… potem biku na farmi cveti ljubezen – redno mu praznijo jajca!

Nesnagi je olajšano…

… ne potrebuje se bati, da bi se s svojim živetjem umazala.

Kdor se…

… s smradom ukvarja, ta se ga lahko naleze.

V kupleraju…

… ni vprašanje, če je kurba na prodaj, pač pa, če ni plačano vrednejše od dobljenega.

Steklenica…

… obdrži svojo lepoto tudi takrat, ko je prazna, sebičnost pa sploh polna ne more biti, medtem ko ji je zunanjost minljiva.

Drek ti…

… samo dve možnosti ponuja – ali se mu ogneš, ali pa ga speštaš.

Pri psu je tako…

… da ga lahko pokvariš, pri njih pa tako, da jih ni moč popraviti.

Je zanimivo to…

… da brezdušni govorijo o obstoju duš?! Ma, niti ni, glede na to, da nemoralni govorijo o poštenosti, oportuni o pridnosti, sebični o ljubezni, neumni o inteligenci…

Brezplodno je…

… tekati za srečo tistemu, ki je ni zmožen porajati.

Zaman je…

… bogastvo imetja, če je imetnik ničvreden!

Imam jih nekaj…

… ki mi zmorejo orositi oči in mi v gosto temo sveta posejati obilje zvezd, da se mi korak ne ustavi, četudi poti več ne pozna. In nobenega od njih za vse ostale ne bi menjal!

Sreča ni iluzija…

… je pa redkost, katere v blatu ni najti.

Marks ni vedel…

… o človeku in človejaku, pa je razpredal o »razrednem boju«. Absurd, kajti »razredi« sploh obstajali ne bi, če bi v človekovem svetu živel samo človek!

Za večino svinjarij…

… katere sem doživel, se lahko zahvalim svojima zaupanju in dobroti! Pomeni, da sta zaupanje in dobrota značilnosti neumnosti?! Hm, med nagonskim smradom zagotovo!

Med božjimi…

… služabniki prevladujejo sluge hudiča.

Ponosen sem na to…

… da ne sodim mednje, da ne častim njihovih »vrednot«, da nisem podoba njihove »kulture«!

Ni dobre ideje…

… ki v rokah zabitega govna ne bi postala uničevalna!

V čem je razlika…

… med šolanim in nešolanim bedakom?! V potrati časa!

Imajo se za…

… pravilne, a so merilo popolne zgrešenosti.

Če se bedak…

… sebi zdi normalen, čemu se tudi norec ne bi?!

Nevredno tisto…

… kar oni »spoštujejo«!

Gliste hitro…

… do zadovoljstva dospejo, in ga hitro tudi izločijo.

V svinjaku je…

… korito vrednota, blato pa vrednotenje.

Samo neumnost…

… na temelju verovanja funkcionira.

Naj še tako sanja…

… o zvezdah, govno se nikoli od tal ne odlepi!

Kadar razumeš…

… je vse preprosto, čeprav – tudi bebcem je vse preprosto, le zapleta se rado.

Med živalmi ni…

… demokracije, svobode, dobrote, prijateljstva, ljubezni, je izključno tisti »jaz«, za katerim se sleherna posamičnost žene!

Zadovoljstvo zmore biti…

… trajno samo tam, kjer ga ne iščeš v materialnem.

Kjer sebe ne najdejo…

… tam o vsem »vedo«. Edina težava pri tem je, da se ta vse nenehno spreminja.

Tisti, ki govorijo…

… o polni zaposlenosti »ljudstva«, celo zadovoljnega »ljudstva«, obenem pa dobiček kot temeljno vodilo obravnavajo, so – kapitalni idioti!

Nagonsko »poznavanje«…

… Sveta je neusahljiv vir težav.

Temeljna težava…

… njihovega »razvoja« je v tem, da v preteklosti niso bili nič bolj neumni kot so danes.

Baje se zaradi…

… večanja stanovanjskih površin oddaljujejo drug od drugega…

 

Hm, čudno, sila čudno, dobesedno »na glavo postavljeno«, kajti – sebičnost nikoli ni povezovalna, pa z dospetjem do svojega »vsakdo potrebuje čas in prostor zase« dospe tudi do določene količine sprostitve, posledično tudi moči, zavoljo katere zmore preživeti vsaj nekaj časa z nekom drugim! Za dejansko povezanost so namreč potrebne neke omembe vredne in trajne vsebine, le-teh pa nagonska bitja ne premorejo.

Če misliš…

… da je bil Tito tiran, počakaj, da se »demokrati« razkrijejo!

Poštenost in dobrota…

… sebične nemoralnosti zaudarjata.

Ajnštajn, smotko…

… premalo si vedel o ljudeh, da bi živali ugotavljal!

Niso krivi…

… za to, da so živali, so pa krivi za to, da je živalski Svet!

»Geniji«…

… obstajajo tam, kjer se bebci za razumske ugotavljajo, pa morajo dejansko razumske drugače poimenovati.

Kadar govnu…

… pomagaš na noge, ne pričakuj, da boš odišavil.

Glede na to…

… da je bebavost bebavosti enaka ne vem, na osnovi česa se kot nekaj-posebnega vidijo?!

Uporabljajo sredstva…

… s katerimi lažno lepoto spreminjajo v lepoto laži.

Primitivizem je…

… odpravljiv samo takrat, kadar ga fizično odstraniš.

Sem mu rekel…

… naj se ne obremenjuje še z vejami, da bom zmogel, a Oliver ne bi bil Oliver, ko tudi vej ne bi razžagal, češ da nerad pusti delo nedokončano…

Hm, sem ga popravil, ni ti dovolj, da si me za pol letošnje in za vso prihodnjo zimo oskrbel s kurjavo, pač pa nasploh ne zmoreš tako, da se ne bi z uvidevnostjo do mene izkazoval!

 

Konec tedna, ko odpeljem Malo in bom lahko v miru delal, bom polena spravil pod streho. Vsaj za meter jih je in bodo še kako prav prišla.

Ne vedo…

… o čem govorim, a »vedo«, da nimam prav.

Kjer obstajata…

… »moje« in »tvoje«, tam je skupnost laž!

Skupnost je takrat…

… kadar jo tvorijo samostojni, suvereni, in ne takrat, kadar se združujejo tisti, ki samostojno niso zmožni zadovoljevati lastnih interesov. Njih »skupnost« je zgolj simbioza, seštevek posamičnih sebičnosti.

Mejduš…

… pa takšna »ljubezen«, ki se kaže v varni riti, polnem želodcu in zadovoljenem mednožju!

Od sebe…

… zahtevam več kot so oni zmožni zastaviti.

Naporno je…

… imeti ime med brezimnimi.

Ne prilagajaj se…

… živalim, če ne želiš postati žival!

Ni osebnosti…

… brez značaja, in ni nagonskosti z značajem.

Biti hlapec…

… ni stvar odločitve, pač pa genetike – nesuverena bitja ne zmorejo samostojno.

Vsaka stvar…

… potrebuje svoj čas, le govna so »večna«.

Kraški, nemški…

… škotski… ovčar, nepomembno, v osnovi ni razlike!

Pod streho…

Oliver in njegov sin, Mateo, sta danes »zavihala rokave« in celotno deblo breze se je znašlo pod streho, medtem ko kup z vejami pridno raste na mojem travnem parkirišču, v bližini drvarnice…

Edina delitev…

… katero upoštevam in je nujna: si človek ali nisi!

Ničgram

V čakanju na jutri vsak danes mineva,

postaja včeraj, za hrbtom gre v nič,

čas teče, le teče, in pridno odšteva,

vsak trud je zaman, kjer slavi le hudič…

Žižek ima rad…

… slovensko »ljudstvo«, obenem ga je, zaradi Janševega vladanja, sram, ker je Slovenec. Hm, ne vem, ampak…

 

Od »vele misleca« bi pričakoval nadnacionalno usmerjenost. In bi pričakoval, da ne mara tistega, kar ljubezni ni vredno. In, da ne mara tistega, česar se sramuje.

Ne sodi po zunanjosti…

… rada se laže!

Človeka…

… ne izkazujejo besede, pač pa ravnanja!

Svet je sestavljen iz…

… dveh različnosti: prva bi danes spremenila v jutri, druga jutri spreminja v včeraj.

Nesmiselno je…

… iskati smisel življenja v jutri, katerega bodo v včeraj spremenili.

Tem bolj so napredni…

… tem bolj so razviti, tem bolj Svet uspešno potaplja se v riti!

Raje imam…

… tiste, ki živijo v umazanih domovanjih, a so v sebi čisti, kot tiste, katerih bivališča blestijo, a se sami s čistostjo ne morejo izkazati.

Domnevam, da so…

… slovenske svinje izjemno ponosne na to, da so slovenske, čeprav – resnici na ljubo, ne poznam temeljev takšnega ponosa, glede na to, da so popolnoma enake vsem ostalim, ki tudi uživajo v tem, da živijo in svinjajo v lastnem blatu?!

V strahu…

Suša se boji dežja, tema se boji svetlobe, led pa sonca… bakterija se boji antibiotika, rak se boji obsevanja, duševna bolezen pa terapevta…

Iz roda v rod…

Iz leske nikoli ne bo pognala češnja.

Težave Sveta…

… ne temeljijo na različnih verovanjih, pač pa na enaki neumnosti, sebični, preračunljivi, pokvarjeni!

Le kako…

… bi skrbeli za čistost svojih obrazov, ko pa jih nimajo?!

Črede ne povezuje…

… ljubezen, pač pa koristi sebičnosti.

Niso takšni…

… kakršne se delajo, pač pa takšni, kakršni so narejeni.

Še največja ravnanja…

… majhnih so majhna, medtem ko zmorejo biti majhna ravnanja velikih velika.

Všeč so mi…

… lepi obrazi. Kaj da ne!

Všeč so mi lepe postave. Kaj da ne!

Všeč so mi lepe prsi, riti, noge. Kaj da ne!

Samo, veš, ko nek paket prejmem, mi ni všeč to, da občutek, porojen ob lepem omotu, pokvari vsebina, in lepo v trenutku postane grdo!

Samo skrajna pokvarjenost…

… zmore pljuvati po tistem, kateremu se je poprej udinjala!

So res pridni?!

Ja, so… kadar delajo zato, ker jim drugače ni dovoljeno. Ampak temu se ne reče pridnost, pač pa preračunljivost!

 

Ja, so… kadar delajo zato, ker želijo do plačila dospeti. Ampak temu se ne reče pridnost, pač pa preračunljivost!

 

Ja, so… kadar delajo zato, da sebi ugodje zagotovijo. Ampak temu se ne reče pridnost, pač pa preračunljivost!

 

NE, NISO, kajti pridnost kot ZNAČAJSKA LASTNOST se kaže takrat, kadar ti ni v ospredju lasten interes, pa tudi plačilo in karkoli drugega ne more vplivati na korektno, odgovorno opravljanje prevzetih zadolžitev!

 

Ni vola, ki bi vlekel voz, ko ne bi bil v to primoran!

Ne vem zakaj toliko lajajo o…

… povojnih pobojih, ko pa se jim zdi popolnoma normalno, da smeš za dosego cilja vse početi in tudi, tako kot je Izrael izkazal, pobiti dvajset tisoč otrok?!

Čemu tako lajajo, ko pa so njih predniki enako dejstvovali in bodo tudi oni sami tako, v kolikor primerne okoliščine nastopijo?!

Morda zaradi tega, ker so butasti in nemoralni pa sploh odločati ne bi smeli?!

Ni slabšega…

… kot kadar kaplarček z generalskimi ambicijami do moči dospe.

Itak, da itak ni itak…

Ne morem. Sem sicer sinoči popil magnezijevi tableti, a sta roki, kljub temu, fuč, boleči in nemočni, čoki pa težki. Bo moralo njih pospravljanje počakati…

 

Radi te ugotovitve se mi je porodila slaba volja, a so mi iz založbe popravili razpoloženje, s tem, ko sem prejel oblikovano notranjost knjige, besedilo torej, in tudi platnice. Načeloma so mi všeč, le za drugačno barvno podlago sem prosil, pa – ko prejmem, in ko primerjam s predlagano, takrat se bom odločil o končnem izgledu. In se bo pot do izida knjige krepko skrajšala…

Itak da itak…

Pred odhodom mi je Oliver zabičal, da ne smem sam spravljati čokov pod streho. Največji so težki tudi po petdeset kilogramov, in več, on pa ne želi, da bi se mi kila obnovila…

 

Itak sem si pridelal »odlično« kombinacijo utrujenosti in prehlada.

Itak me pozna.

Itak bom skušal, jutri, če ne bo deževalo, vsaj nekaj pospraviti. V soboto namreč pride Malo, z njo »pod nogami« pa bi znala biti zadeva preveč tvegana.

Čoveče…

… još uvek si živ. U meni sigurno…

 

Kadarkoli sem sam v avtomobilu, vedno njegove pesmi poslušam.

Nikoli ne verjemi…

… govnu! Ko bi mu bilo moč verjeti, ne bi bilo govno.

Samo nemoralnemu smradu…

… je lahko nemoralen smrad prijatelj! Pravzaprav drugačnega tudi imeti ne more.

Soodločanje živali in človeka…

… je jamstvo za to, da sobivanje nikoli ne bo zares obstajalo in v miru potekalo.

Ne pričakuj človečnosti…

… od živali! Živali so nemoralna bitja, pa drugače kot nemoralno ne znajo.

Pred vrati…

Prišli so tik pred pol osmo, trije, ki so se z drevesom ukvarjali, in traktorist…

 

Pol ure je trajalo, da se je breza znašla na odmerjenem ji mestu, nato so deblo razkosali na pet delov ter jih s traktorjem zvlekli pred mojo garažo, v končen razrez…

 

Zdaj so čoki zloženi pred mojimi dvoriščnimi vrati, po dveh urah in pol dela. Ko bi se sama lotila tega, Oliver in jaz, dvomim, da bi naredila v dveh dneh.

Breza…

Bila je, več je ni.

Je v nebo štrlela

in v vetriču dehtela…

Zdaj čaka, da zgori.

Utrujeno zadovoljstvo…

Stuširan. Nedolgo nazaj sem končal z današnjim delom. Sedaj je vse, kar je bilo v Lilinem gaju odstranjenega, in kar je vetrolom po bregu razmetal, razrezano in pospravljeno, bodisi na deponiji za trohnenje, bodisi pod streho, za kurjenje v eni izmed bodočih zim. In…

 

Bi lahko bilo že prej narejeno, ko ne bi v preteklih dveh dneh več kot šest ur malodane stran zabrisal, zgolj zato, da sta mačka čipirana.

Nestandarden jaz…

Moja domovina – Zemlja.

Moja narodnost – Homo Sapiens, človek

Moja pripadnost – etičnost.

Smradogram

Kdo koritu se udinja,

kdo krog sebe blato meče,

ko hiti do svoje sreče?!

Svinja, samo svinja!

Če imaš ustrezno bazo…

… dovolj močno, butasto in predvsem »pošteno«, takšno, ki zna v primitivizmu, tudi lastnem, in v pokvarjenosti, tudi lastni, odlike videti, potem lahko prosperiraš kot popoln niče, celo izvržek, če pa ti ob tem tudi strokovni sprevrženci pomagajo, potem pa sploh veselo smrdi.

Že res, da so takšni neumni, a hkrati dovolj pametni, da jim pokvarjenost uspeva. Do sodnega dne.

Cankar…

… tvoji hlapci bi še vedno gospodarili, in pokvarjenost je še vedno prevladujoče sredstvo uspešnosti.

Pokvarjenost je…

… morala svinj.

Ne meri sposobnosti…

… po praznjenju korita, pač pa po njegovem polnjenju!

Žival se lahko nauči…

… izrabljati danosti, nikoli pa ne bo zmožna danosti v boljše spreminjati.

Edino nasledstvo…

… katero lahko nagonski zapustijo svojemu potomstvu, je – kamena doba!

Družba bodočnosti?!

Ali bo človek sam svoj svet ustvarjal, ali pa ničesar več ustvarjati ne bo!

Če plevela…

… ne zatreš v kali, bo letina vedno ogrožena.

S podrepniki je vrag…

… vsak bi raje svojo rit nastavljal, kot v tujo lezel.

Dosti za danes!

Bentiš, tudi bog ni vsega v enem dnevu naredil…

 

Več kot polovico vej sem zvlekel na dno brega in jih zmetal prek (zaenkrat še vedno stoječe) ograje, tik kupa za trohnenje, da jih bom kasneje, ko zaključim z »gozdarsko«-volovskimi deli na tem koncu, morda, če bo po sreči, že jutri, zmetal na deponijo. Moram pred tem še preostale veje iz Lilinega gaja pospraviti, pa spodaj je veter dva kakija polomil in neko tanjšo akacijo ter natresel kup posušenih akacijevih vej po tleh, tako da imam še kar za nekaj ur dela, preden se bom zaključnega pospravljanja lotil. A za danes je več kot dovolj, le še pralni stroj bom zagnal, po enajsti, ker se je lepa količina preznojene delovne oprave nabrala, sicer pa – počiiiiteeeek!

V istem nečistem…

Govno govnu se dopade,

govno govnu le velja,

v čistem mu vsa moč odpade,

v čistem biti sploh ne zna!

Aleluja, in to na kvadrat!

Danes sem imel srečo, celo dvojno! Pa ne tiste sreče s področja čustvovanja, sreče, katero je moč opisati kot eksplozivno, kipeče veselje, o katerem bebci, ki o svojih »srečnih« živetjih govorijo, očitno bolj malo vedo, pač pa…

 

Prva sreča je bila v podobi okoliščin, naklonjenih mojemu razporejanju časa – malo pred pol deveto se je Furij prikazal, pa sem ga zaprl v kuhinjo, se preoblekel in pograbil dokumente ter ostalo šaro in tik po deveti sva že bila na veterini…

 

Druga sreča pa se je izkazala s tem, da so moja prizadevanja, da je moje tolaženje mačka delovalo, pa se je krepko manj in tišje oglašal, kot se je včeraj Hermo…

 

Zdaj sem opravil s čipiranjem. Do nadaljnjega, do takrat, pač, ko bomo mi na vrsti, za čipiranje. V kolikor bo »demokratični« primitivizem uspešno nadaljeval v začrtani smeri.

Baje so za kritično mišljenje…

… obenem pa bi vse, kar ni po-njihovo, zatrli. Dvoličnost?! Tudi, ampak predvsem – živalska pamet.

Črvi znajo…

… žreti, ne znajo pa pridelati.

Ni črede…

… v kateri »ljudstvo« ne bi živelo zdaj pod enim, drugič pod drugim bikom.

Kratka stanka…

… kakor bi se nekoč, dolgo nazaj, dalo tudi v podalpski senčnosti slišati, medtem ko je zdaj, domnevam, da še vedno, izraz v uporabi bolj na srbskem, hrvaškem, ne vem, morda tudi bošnjaškem govornem področju…

 

Sredi dneva sem se lotil urejanja Lilinega gaja. Veter je itak en kaki pri tleh iz živetja odrezal, jaz sem, že poprej, posušeno slivo odstranil, danes pa še medeno in vinogradniško breskev ter žižulo. Obe breskvi sta, bolj kot ne, životarili, žižula pa… ni me prepričala, s svojimi plodovi, tudi Mali niso všeč, pa je služila samo v dva namena, da sva se krog nje lovila, in da je delala senco figi, katero sem lani posadil vedoč, da bom trnovito zadevo odstranil. In zdaj bo figa imela sončno kopel malodane ves dan…

 

Malo premora sem si omislil, kasneje pa bom zastavil z vlačenjem odžaganih vej, velik kup se jih je nabral, v smeri deponije.

»Zahodna civilizacija«…

… se nikogar ne potrebuje bolj bati kot svojih primitivnih »varuhov«!

Bog-ne-daj…

… o grdem grdo govoriti! Njim je namreč grdo samoumevno, neizogibno, pa boš ti grd, če boš njihovo samoumevnost kritiziral!

Kako bo…

… za dobrobit skupnosti skrbel tisti, ki izključno nase gleda?!

Družba je preveč…

… zapletena zadeva, da bi se žival iz zgodovine naučila, pa jo raje ponavlja.

V svetu…

… sestavljenem iz dveh povsem različnih bitij, pravilno ne obstaja.

Nikar se bati…

… za nemoralnost, za pokvarjenost niso odločujoči tujci, je domačih »poštenjakov« več kot dovolj.

Ne strinjaj se…

… z bebavostjo zaradi tega, da boš imel mir, zaradi tega miru boš namreč moral po pravilih bebcev živeti!

Polovica »misije strah« je o(d)pravljena…

Danes sem več kot tri ure čakal, klical in iskal Herma, preden se je priklatil in sem ga spokal v prenosnik pa – greva na čipiranje!

 

Je svoboden maček, ni vajen ne prenosnika, ne vožnje – je že pozabil, da se je pred sedmimi leti pogosto soočal z obojim, in to na krepko daljši razdalji od današnje – in ga je bilo strah, in ni kaj dosti pomagalo, da sem ga dal na sovoznikov sedež, da me je ves čas lahko videl, in da sem ga vso pot božal, tako predirno in zavijajoče je mijavkal, in je zvenelo kot »auuu«, da je bilo naporno poslušati. In to vso pot, v obe smeri…

 

Sedaj moram takisto opraviti še s Furijem. Kdaj, tega še ne vem, bom tik pred zdajci zvedel, kajti – če se Hermo zgolj za nekaj ur odpravi na potep, se zna Furij tudi dva, tri dni klatiti naokoli…

Pa se ja ne bova kregala…

Še pes je bistveno bolj vdan, kot so oni.

A, ne, tu se pa motiš.

Nič se ne motim, res je tako!

Pa se motiš, in to krepko!

Mislim, da dovolj dobro poznam tako pse, kakor tudi njih…

A se vseeno motiš, kajti ni bolj vdanih od njih!

Čakaj, čakaj, ali o istih govoriva?!

Ja, o teh, katerim praviš človejaki.

In oni so vdani?! Komu pa?!

Ne komu, pač pa čemu. Lastnim ritim.

Kadar primitiva…

… ugotavlja razvoj, takrat veš, da Svet drvi navzdol.

Neumnost ni…

… nič drugega kot pamet, prepričana v svoje neobstoječe zmožnosti.

Edina prednost »demokracije«…

… je v tem, da razkrije dejstva, ki o planetu opic pričajo.

Ni res…

… da dobro vselej zmaga! Ko bi, potem že zdavnaj ne bi bilo živalskega »človeštva«!

Nekajkrat so me vabili…

… v politiko, ne vedoč, da med bebci samo norišnico vidim.

Med zvermi…

… je moč čekanov odločujoča, le-ta pa alfa samcem kruto čas odšteva.

V smetju…

V smetju išče smet živetje,

vse kar zna je biti smet,

v čistem ji samo trpet je,

v čistem ji grenak je svet.

 

Smet v smetju gre v poplave,

je smetarstvo brez moči,

za pokvarjene narave

ni lepo, če ne smrdi!

Neumnost…

… lastno bodočnost v sedanjosti požira.

Elite smradu…

… smrdijo.

Njihov edini bog…

… dejanski, kateremu se klanjajo, katerega dobrobit nenehno in brez izjeme upoštevajo, je – lastna rit!

Malo po malo…

Danes uradno počivam, dejansko pa je dvojna mera perila obešenega, vsa preostala orehovina se je znašla v sušilnici (na žalost je le-ta na neravnih tleh, kajti še vsaj pol metra lesa bi lahko vanjo spravil, ko bi…), nato pa sem tudi streho popravil…

 

Pred leti, ko sem to sušilnico delal kot stajo za ovce, sem jo prekril s tiskarsko pločevino in ta je vse dosedanje vetrove lepo zdržala, ta poslednji, ki je v tem tednu divjal, pa je del kritine odnesel, in to neznano kam, v radiu stotih metrov je namreč nikjer ni bilo najti. Zdaj upam, glede na to, da je les, iz katerega je objekt narejen, še vedno zdrav, da bo streha še nekaj vetrov zdržala, zlasti zato, ker ni najbolj prijetno skakati po lestvi, ki na neravnem neke pretirane opore nima.

 

Sem sicer nameraval tudi z motorko odkloniti posledice vetroloma, a sem se odločil, da bom sosedom dopustil miren, tih nedeljski preostanek. Itak imam še nekaj opravkov v mislih, danes, in itak bo vse, česar danes ne bom naredil, počakalo, mi dela nihče ne bo ukradel.

Mislijo z očmi…

Zakaj je »bila« Zemlja ploščata?! Zakaj Galileu niso verjeli, da se vrti okrog Sonca?! Zakaj so zavračali Kohovo trditev o obstoju bakterij?! Zakaj so se posmehovali Tesli, ko je o elektriki dopovedoval?! Zakaj jih, še vedno in nenehno, »žejne prek vode peljejo«?! Zato, in samo zato, ker – mislijo z očmi!

 

Kakopak, to trditev moram nekoliko popraviti, jo dopolniti, kajti zapisana je v podobi prispodobe, oni so pa zgolj neposrednega ugotavljanja zmožni, pa ne bi rad, da bi bilo dobesedno razumljeno. Pravilno in jasno bo, če zapišem, da njihova ugotavljanja temeljijo na neposrednih, čutnih zaznavah, pa tistega, česar ne vidiš, ne vonjaš, slišiš, okusiš ali otipaš, preprosto – ni! Razen »bogov« in ostalega praznoverja, ki obstaja izključno zato, ker je neumnost nezmožna dospeti do razkritja resnice, obenem pa »mora vedeti«…

 

Da so takšna ugotavljanja stvar preteklosti, pa jih ni več, ker »smo se naučili vedeti«?! Ja, pa ja, res je, tisto, kar so se »naučili vedeti«, tisto zmorejo bodisi ponavljati, kot papige, ne da bi zares razumeli, bodisi celo uporabljati, kadar vsebine niso preveč zapletene, denimo tako, kot so družbeni odnosi, temelječi na povsem naravnih zakonitostih, potemtakem na tistem, kar bi moralo vsakomur biti poznano, glede na to da »poznajo življenje, saj ga, ne nazadnje, živijo«, a jih »poznajo« natanko tako, kot katerokoli drugo čutilom nedostopno vsebino »poznajo«, pa prav zaradi tega svojega »poznavanja« tudi ponavljajo-zgodovino, nezmožni prepoznavati okoliščine, znotraj katerih se to ponavljanje zastavlja in še več, pri tem zastavljanju celo sodelujejo, aktivno, potemtakem sami vračajo preteklost v tozadevno bodočnost!

 

Ma, da ne bom o tistem, kar le v podobah nekih pojmovanj, nekih razumevanj obstaja, torej ne v svojih neposrednih materialnih podobah,  o tistem, kar vsakdo, še bolj kot to sicer počne, po-svoje ugotavlja, po-svoje »razume« in po-svoje »ve«, raje tri primere povsem drugačne narave navedem, da bo iz njih moč vedeti, vsaj približno, o občem, in kakopak tudi o »strokovnem«, ki vsebinsko ni nič drugačno, »védenju«…

 

Atom. Več kot sedemdeset let je potreboval, nepridiprav, da se je iz zapermej najmanjšega nedeljivega delca spremenil v deljivega! Sedemdeset let po tem, ko so ga v prvih jedrskih obratih že delili, ga razbijali na (še) manjše delce! Na tiste, pač, kateri v okviru »poznavanja« sploh obstajali niso…

 

Ogljikov monoksid, (pa ne edini) plin, za katerega še vedno velja, da je brez okusa, brez barve, brez vonja, potemtakem nima nobene svoje posebnosti, na osnovi katere bi ga bilo moč ugotavljati, ampak – glej ga zlomka, z ustreznimi napravami ga je moč ugotoviti, in ga tudi ugotavljajo, na osnovi česar bi se dalo sklepati, da ta plin vseeno ima nek vonj, in okus, verjetno tudi barvo, le da je našteto našim čutilom nedostopno…

 

Voda. V šoli jo opisujejo kot tekočino, ki je po svojih lastnostih podobna ogljikovemu monoksidu – je brez vonja, okusa in barve, čeprav – le kako jo, v divjini, tam, kjer prostoživeče (uradno prepoznane) živali zaradi svojega (njihovim značilnostim ustreznega) živetja niso izgubile na moči čutnih zaznav, že z daljave zavohajo, če pa nima vonja?! In kako ne bi imela okusa, ko pa je sestavljena iz konkretnih elementov, ki imajo, kakor ima dobesedno vse obstoječe, neke svoje značilnosti, brez katerih bi bilo vse kar obstaja popolnoma enako?! Je, morda, »brez vonja, okusa in barve« le zato, ker mi naštetega nismo zmožni ugotavljati?!

 

Že velikokrat sem zapisoval, da svet neumnosti poteka zvečine na lažeh, no, vsaj na neresnicah, če v milejši podobi zapišem, in je temu tako izključno zaradi tega, ker – niso čutila zadostna za to, da bi kompleksnejše, celoviteje, do dejstev ugotavljali resnice, zanje je potreben tudi razum, ki pa ima vedno, v vseh časih in pri vseh vsaj malo »zapletenejših« vsebinah, sila težavno pot, če ne celo s STOP znakom zaprto… in to, domnevam, zaradi tega, ker »vsi smo ljudje, razumska bitja«?!

 

Ubogi Ajnštajn, kakšnega kozla je ustrelil, ko je izjavil, da je človeška neumnost neomejena! Pač, kot fiziku mu tega ne zamerim, čeprav mu logika ne bi smela dati miru, kajti – kako, hudiča, je neumnost neomejena pri razumskih bitjih, obenem pa - kako, za vraga, se znajo celo uradno prepoznane živali pametneje izkazovati, kot se izkazujejo »ljudje«?!

Budilci bodočnosti…

Dajte, no, dajte,

manj gobezdajte,

vaša pravica je smrad na kvadrat,

níkdar ni v štali

prostora morali,

a brez morale živi le svojat!

 

Vaša pravica

ima čudna lica,

nestrpna se kaže, brez glave, srca,

brez hrbtenice,

amebe, stenice

in pa zveri, ko vam moč podivja!