Imajo
se za normalne. Še več, sebe postavljajo kot merilo normalnosti, kot njen vrh.
Vse
tiste, ki izstopamo, obravnavajo kot nenormalne, njim nerazumljive, njim
slabše, kot tiste, ki njihovega vrha ne dosegajo.
Tako
nastane absurd, v katerem je absolutna večina nadpovprečna, medtem ko (pod)povprečje
celote predstavljamo posamezniki. In je vrh krepko obsežnejši od povprečja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar