… k tistemu
»ko bi prej vedel/a«, češ povsem drugače bi ravnal/a, zame bi bilo bolje,
zadovoljnejši/a bi bil/a, vendar – je to res?!
Uživaš
ob tem, ko gledaš film, katerega si že tolikokrat gledal/a, da točno veš, kaj
se bo v prihodnjem kadru pripetilo?! Morda v tem, da iz dneva v dan eno in isto
knjigo bereš, pa se ti v njej prav nič presenetljivega ne izkazuje, vse je bolj
samoumevno, monotono, prazno?!
Pravijo,
da je rutina nekaj povsem samoumevnega, praznega, nezanimivega, še več, da je
sila neprijetna zadeva, ki s svojo robotizacijo v bistvu ne samo razvrednoti
delo, in osebo, ki ga opravlja, pač pa prav radi tega tudi povzroča
nezadovoljstvo, ki takrat, kadar je trajne narave, prav nič pozitivno na samo
živetje ne deluje. Eno in isto, iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v
mesec, pravzaprav bi lahko namesto tebe to nek stroj, robot počel…
Morska
gladina, umirjena, speča, kot zrcalo, ki zavajajoče pomirja, v bistvu pa v
dokaj kratkem času postane izvir dolgočasja, nezainteresiranosti, medtem ko
valovi, da, oni pa povsem drugače pripovedujejo in močnejši, udarnejši kot so,
bolj neke zgodbe klešejo v obale, pestrijo, spreminjajo…
Povprečno
živetje?! Jutro, zbujanje, odhod v službo, delati toliko, kolikor moraš ter po
enem in istem kopitu, odhod iz službe, obed, opravki, vsaj tisti nujni,
televizijski ali računalniški zaslon, večerja, še malo metanja časa v nič,
spanje. Eno in isto, z enimi in istimi, s katerimi v bistvu na tak način »sobivaš«,
vsaj po nekem času obstajanja »skupnosti«, da je bore malo tistega, čemur bi
lahko rekli skupen interes, skupno ustvarjanje, česarkoli in tudi zadovoljstva,
v bistvu vsakdo raje po svoje nekaj počne, v svoji sobi spremlja TV program, po
svoje gre nekam izven najlepše-je-doma, skratka – »zadovoljstvo«, da mu ni para!
Zdaj pa si predstavljaj, da bi zares obstajal tisti v-naprej-vedeti, da
nobenega odmika od monotonega vsakdana ne bi bilo, nobenega presenečenja,
nobene resnične novosti, celo nobene težave, ki, tako ali drugače, sili v
ugotavljanje, preverjanje, izkazovanje lastnih zmožnosti! Ne vem, a kolikor jaz
človeka poznam, vem, da bi v takšnem samo nezadovoljstvo nabiral in z njegovim
večanjem hiral, najprej psihično, nato, posledično, tudi fizično. Celo med
uradno prepoznanimi živalmi je takšno živetje bolj crkavanje na obroke,
postopno, a zanesljivo, pa čeprav je za vse poskrbljeno, denimo v nekem
živalskem vrtu, tako za streho nad glavo, kakor za sitost želodca, celo
parjenje jim omogočajo, in neka drugačna razvedrila, ko jim, denimo, omogočajo
plezala, pa razne ostale pripomočke za igranje, a ene same, poglavitne zadeve
jim ne morejo dati: možnosti odločanja in izbire med rutino in spreminjanjem,
potemtakem možnosti, vsaj kolikor toliko, suverenega obstajanja!
Ko bi
vse v naprej vedel/a, ja, vraga, kaj pa bi ti sploh še zanimivo bilo, v
bodočnosti, in v živetju nasploh… poleg spremljanja prenosov športnih dogodkov
in raznih butastih nadaljevank ter še bolj butastih »resničnostnih šovov«?!
Ja,
ja, ni kaj, dejansko je izjemne veljave tisti obči zdrav-duh-v-zdravem-telesu. In, z druge strani - čemu se mi zdi, da so prepričani kako vedno vse, in še več, vedo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar