Idiot…

Včasih bi kričal, a željo v kletev prelijem, ob čemer ne pozabim sebe z idiotom okrcati…

Kdo mi je kriv, da nikoli nisem znal »najprej imeti rad sebe«, med vsem »dobrim« in »poštenim« sebičnim smradom!

Vedno v formi…

Neumnost ne potrebuje dozorevanja, že mlada je vedoča.

Dobrota sebičnosti…

Ko najprej zase poskrbi, in se do ušes nažre, se lev izkaže kot izjemno dober – ostanke prepusti drugim…

Žal to ni dobrota, čeprav se v občem pojmovanju, in izkazovanju, prav takšna predstavlja.

Potreba po pomoči…

Človek ima potrebo po tem, da pomaga drugim.

Idiot ima potrebo po tem, da pomaga vsakomur.

Po-svoje »resnica«…

Vsaka žival pozna »resnico«, kako je ne bi, po-svoje jo pozna, a žal ničesar ne ve o pasteh, prežah, strupih, o namerah plenilcev…

 

Če ne poznaš celote, tudi o delu ne moreš vedeti, oni pa niti delov ne poznajo, kaj delov, še sebe ne… a »vedo« o celoti!

Človeštva je prekleto malo!

Hudič je, kadar te rodijo kot človeka v nagonsko okolje, v svet, ki naj bi bil tvoj, človeški, ker ga je človek zgradil, dejansko pa ga vsi krog tebe živijo kot sebi ustrezno živalskost.

»Zdravost duha«…

Manj kot premoreš v sebi, lažje boš sebi ustrezno/ega našel.

Takšna je namreč »zdravost duha« okolja.

V tri krasne me daj…

Ko zvezda mi ugasne

na vrh vseh ran srca,

pokoplji me v tri krasne,

morda tam ni gnoja…

gnoja, ki v laž ovija

ves svoj sebičen smrad,

da lažje kri izpija,

češ da imet zna rad…

 

Ko pride do izpetja,

predolgo že brli,

preklel bom neka smetja,

zatisnil bom oči…

ne bodo gnusa zrle,

ko bodo v mir umrle.

Plašč, ki greje…

Vselej sem rad pogledal kakšno poljudno-znanstveno oddajo, vendar v zadnjih časih, odkar bebci množično dospevajo do statusa »izobraženih strokovnjakov«, ob gledanju tovrstnih vsebin praviloma preklinjam kajti – je hudič, kadar neumnost ni zmožna niti med vzroki in posledicami razlikovati…

 

Nedolgo nazaj sem tako zvedel, da perje in kožuhi, s katerimi so opremljene živali, grejejo, natanko tako, kakor nas grejejo oblačila…

 

Vzemi v roko pero in ga drži, pa ugotovi, če ti bo kakorkoli ogrelo dlan. Vzemi v roki plašč, ki si ga pozimi zunaj pustil, in ugotovi, če je vsaj malo toplejši od temperature, na kateri se nahaja…

 

Ni res, da grejejo oblačila, živalska ali človeška, vseeno, dejstvo je, da se sleherno živetje ogreva z lastno – presnovo! S tem namreč, ko presnavlja vneseno hrano, s tem proizvaja energijo, tudi toplotno, in s to energijo se ogreva, dočim je vse perje, so kožuhi in naša oblačila zgolj, in nič več, izolacijski materiali, ki skrbi za to, da se s presnovo ustvarjena toplota prehitro ne izgubi v (hladnejšem) okolju. Samo izolacija, in pod nobenim pogojem grelniki!

 

Pa to še zdaleč ni edina neumnost, s katero se ti »poznavalski strokovnjaki« izkazujejo, ko svojo »znanost« izvajajo, daleč od tega, niti med kapitalne ne sodi, a je dovoljšnja za to, da bi se tisti, ki takšne oddaje naročajo, morali o njihovih izvajalcih povprašati. Ko bi tudi sami vsaj o osnovnem vedeli, seveda. In na tak način, tudi s takšnimi poljudno »znanstvenimi« oddajami, obča bebavost še bolje »ve« o tistem, o čemer – nima pojma!

Stroka…

Stroka ni odraz občega »znanja«, pač pa je neposreden rezultat spoznanj posameznikov, in to tistih posameznikov, ki vedo popolnoma drugače od občega po-svoje-vem…

 

Znanje je odvisno od NE/zmožnosti razumevanja.

Obstajata teoretično in praktično znanje, a zgolj v svoji usklajenosti zmoreta biti – dejansko znanje! Vse ostalo je običajen obči lari-fari…

 

Znanje delimo tudi na temelju njegove vsebine, pa obstajajo znanja o zadevah, do katerih je moč dospe(va)ti na temelju čutnih zaznav (EDINI način ugotavljanja obče nagonskosti!), in znanja o zadevah, do katerih s pomočjo čutnih zaznav neposredno NI mogoče dospeti…

 

Tako se obči zmorejo »izobraziti« pri nekih »vidnih«, »otipljivih« stvareh – zmorejo se naučiti graditi hiše, izdelovati računalnike, izbirati med (sebi in vsaj domnevno) ugodnejšim, nalagati denar na bančni račun… NE zmorejo pa, in nikoli ne bodo zmogli, vedeti o vsem ostalem, kar je celo krepko pomembnejše od tega »otipljivega«, saj med to ostalo sodijo naravne/družbene zakonitosti, potemtakem tudi takšne »malenkosti«, kot so psiha, značaj, številni pojmi (poštenost, pridnost, dobrota…), »malenkosti« torej, ki zlasti v časih prevladovanja obče bebavosti Svet po sila čudnih tirnicah poganjajo…

 

Kakopak, lahko dokončajo fakultete, dospejo tudi do doktoratov, lahko se naučijo ponavljati številne definicije in postopke/ravnanja, vendar – poznajo definicije o stvareh, katerih NE poznajo, sploh NE vedo, v kakšnih podobah obstajajo, pa je njihovo teoretično »znanje« podlaga izključno za škodljiva, nepravilna ravnanja! Žal, a izobrazba še zdaleč ni izkaz dejanskega znanja, ne nazadnje se vsi tisti, ki so nekaj novega ugotovili, o tem novem (ki je, običajno, popolnoma drugačno od tistega, kar »ve« občost) niso imeli nikjer učiti.

 

Da, v času nagonske NErazumskosti vse bolj mrgoli izučenih »znalcev«, ki pa so »strokovni« zgolj toliko, kolikor je vreden trenutek, v katerem jim natisnejo ustrezno šolsko spričevalo! Planet opic, pač, le da na, zahvaljujoč človeku in ne občosti ter njenemu »znanju«, nekoliko višji tehnološki ravni.

»Minljiva lepota«…

Običajen paket znajo odpreti, da dospejo do vsebine, nekoga drugega pa ne znajo »pre/brati« (kako bi, ko niti sebe ne poznajo?!), da bi ugotovili, če karkoli vrednega v njem/j obstaja.

Resnici na ljubo jim gre v opravičilo dejstvo, da sami vrednosti, lastnih, ne premorejo, pa radi tega ne morejo vedeti o čem govorim, kaj šele, da bi stremeli, sami nevredni, k ugotavljanju boljše/ga od sebe.

To preprosto dejstvo je razlog njihovega prepričanja o »minljivi lepoti«, saj jim šteje samo tisto, kar zmorejo ugotavljati s čutnimi zaznavami, potemtakem zunanjost in izkazovanja (predvsem do njih usmerjena) in jih pri tem niti malo ne moti dejstvo, da s tem, ko so jim, banalen primer, hribi vedno všeč, da jim je sončen dan vedno všeč, nasprotujejo lastni ugotovitvi o minljivosti lepote. Nenačelna bitja namreč ne sežejo do principov, pa ne morejo seči tudi do tega, da bi ugotovila, kako ti principi pri njih sploh ne veljajo.

»Ljubezen« sebičnosti…

Sebičnost ima rada izključno sebe in pri tem so ji drugi samo sredstva za doseganje njenega imeti-rad/a-sebe, sredstva in ne predmeti ljubezni. Tako je njen imeti-rad-drugega odvisen od ugodij, ki jih od tega drugega prejema, pa če obstajajo, »ima rada«, če ne, pa ne. In ta ugodja so sila pestra ter segajo od materialnih dobrobiti vse do občutka vsaj relativne varnosti znotraj pripadnosti neki »skupnosti«.

Sonce

Prazno praznemu pritiče,

puhlo puhlemu sledi,

smrad po smradu vztrajno kliče,

sonca v hladni ni temi…

 

Sploh ne kaže ga iskati,

ni v gnilem mu živetja,

cvetu le želi sijati,

ne nevrednemu spočetja!

Če je duša tisto, kar ni smrad…

S kurbanjem lahko dospeš do denarja, položaja, hrane, oblačil, avtomobila, stanovanja, garaže, tudi do tega, da te imajo za gospo/da, čeprav ti primitivizem skozi ušesa kriči, le do nečesa ne moreš dospeti, do duše!

Ubežala normala…

Bebavost je normala,

normala pa zbežala,

ker nima volje, ne moči,

da z bebci se v krog vrti.

Obilje poštenosti…

Tudi barabe vedo kaj je pošteno, denimo – pošteno pre/varati, pošteno u/krasti, pošteno se okoristiti…

  

Kako bo družba moralna, ko pa je iz nagonske nemoralnosti sestavljena?!

Ko jagode pojejo…

Jagode so že pojoče,

cvet ob cvetu se gosti,

tu in tam nek sadež hoče

v tople sončeve dlani…

Sladke jagodne so sanje,

zlasti, če si majhen škrat,

pa lepo skrbiva zanje

čakajoč na vsak zrel sad…

 

V prihodnjem tednu bova, tako sva se dogovorila, družno zavihala rokave, da semena melon pospremiva na pot rasti, kajti - ni zadovoljnejših oranžastih lic, kot so takrat, ko se v reženj dozorelega sadeža zagrize, do ušes, pa pod brado, vsevprek, tudi…

 

V ta namen sem včeraj zastavil letošnjo košnjo. Trava je visoka, pa nisem veliko pokosil, a dovolj, da bova imela prostor za igro in za »gredico«.

Še sebi zaman…

Za to kar zdaj živim

nikogar ne pogrešam,

iz dneva v dan kot dim,

vse bolj v nebo in pešam.

Še sebi sem zaman,

zaman mi vse početje.

Spomine zgolj imam,

in v njih lažnivo smetje.

A ni mi sile, ni,

prav vse je moč zdržati.

Če ni k ljudem poti,

je bolje samovati.

Napaka…

Poštenost, zaupanje, dobrota in uvidevnost niso dobra popotnica, kadar se podaš med nagonsko pokvarjenost.

Kdaj bo umrlo vesolje?!

»Znanstveniki so ugotovili, da se vesolje nahaja na polovici svojega obstajanja. Posledično so izračunali kdaj bo umrlo…«

 

Trditev, ki še kako obstaja in katero nekateri izjemno resno obravnavajo, čeprav… čeprav bolj spominja na »znanost« planeta opic, kot pa na podobo nekega resnega in predvsem verodostojnega ugotavljanja. Kakopak, pojasnim čemu tako menim…

 

Zamislimo si neko pot, katerokoli, kakršnokoli. Da bi ugotovil njeno dolžino, moram vsaj do dveh zadev dospeti: vedeti moram kje se začne in kje konča, od začetka do konca jo moram izmeriti. V kolikor s tema dejstvoma ne razpolagam, lahko samo ugibam o poti, pomeni, da je moje »védenje« o poti sestavljeno izključno iz – domnev!

 

Si upam trditi, da ga ni, ki bi bil priča nastanku vesolja, pravzaprav ga ni, ki bi zmogel pojasniti katera podoba prostora, kateremu pravimo vesolje, je tisto, kar naj bi bil njegov začetek. In si upam trditi, da ga ni, ki bo dočakal njegov konec. Pomeni, da sta njegova začetek in konec popolni neznanki in že preprosta matematika pove, da pri računih s samimi neznankami ni moč dospeti do verodostojnega rezultata…

 

Naslednja težava pri takšnem »védenju« o vesolju se pojavi ob upoštevanju preprostega dejstva (v praksi že ničkolikokrat izkazanega, tudi po vprašanju nastajanja določenih podob živetja in, kasneje, njihovega izumrtja), da dinamika oziroma hitrost nekega nastajanja ni enaka dinamiki oziroma hitrosti razkrajanja, umiranja. In da zmore samo neumnost enakost pri tem ugotavljati…

 

Potem je tu še neka malenkost – znanost je empirična zadeva, izkustvena potemtakem, in to dejstvo priča o tem, da zmore biti neka teorija merodajna izključno v primeru, da jo je moč izkustveno, v praksi izkazati, ugotoviti, s prakso dokazati. Močno dvomim, da je trditev o času umrtja vesolja tovrstne narave…

 

Ah, pa še ena drobtinica – ti »znanstveniki« očitno upoštevajo vesolje kot en sam prostor, v katerem naj bi se sočasno odvijalo rojevanje (novega vesolja) in umiranje (starega vesolja), potemtakem to vesolje obravnavajo kot neko telo, kakršnemu nikjer drugje ni primerljive podobe, kajti nikjer drugje rojstvo in smrt ne potekata hkrati znotraj istega, enega samega. In bi bilo zategadelj sklepati, vsaj logično je tako, da je to vesolje, o katerem govorijo in za katero so izračunali njegov konec, le del(ček) neke celote, sestavljene iz več (oziroma vsaj dveh) posamičnosti, pri čemer o tisti drugi – pojma nimajo! Še o tem delu, v katerem obstajamo, večinoma zgolj ugibamo…

 

Kakorkoli že – glede na to, da sta materija in energija neuničljivi, glede na to, da čas nima ne svojega začetka, ne konca, si upam trditi, da vesolje nikoli ne bo umrlo, kot se tudi nikoli ni rodilo, pač pa bo, v svoji neskončnosti, večnosti, zgolj kazalo različne podobe (razvojne faze) posamičnih svojih delov.

Oklep…

Z oklepom sem odel srce.

Je trši od granita.

Pod njim neskončnost skrita

na plano več ne sme…

 

Življenje dobro izuči.

Prav vse laži razkrije

in voljo ti izpije,

ko kreneš med zveri…

 

Zdaj pod oklepom čas grenak.

V prazno se odšteva,

zgolj teče, da mineva,

in brez poti korak…

Večna omejenost…

Kaj na tem neumnem svetu

nam je zdaj storiti,

če brez glav smo, a fotelji

so prepolni riti…

 

 

Že dolgo je, neka mala večnost, kar sem ga zapisal, a realnost vse bolj potrjuje njegovo sporočilo.

Teorija riti…

… ne uvršča med organe, čeprav je v praksi med organi največ riti.

Vsi se sklicujejo…

… na razum, le-ta pa jih je v velikem loku obšel.

Morala je…

… v nagonskem svetu neznanka, kateri se zmore samo strah pred »palico« približati, vendar zgolj navidezno.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Kretenizem je med nemoralnimi bitji upati v pravičnost!

Bo bolje…

Bo bolje, kakopak, seveda bo bolje,

ko v mir se uležem in dan izpuhti,

s spominom letel bom v širno vesolje,

ničesar ne bo, da v dno zaboli.

Danosti so…

… omejene, pa ni dobro kadar omejenci o njih odločajo.

Naj gredo v desno…

… ali v levo, krog vedno do izhodišča pelje.

Vse so obrnili…

… na glavo, in to na trdo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

S »strokovnjaki« ni šale, brez  njih bi neumnost svoje znanje izgubila.

V izpetju…

Vse se v kipeče cvetove podaja,

moje drevo pa brez listov ostaja,

brez listov ostaja, počasi se kruši,

sokov ni v žilah in sonca ne v duši.

Preteklost je…

… dobra učiteljica, ki pa se ob bebcih izkaže za povsem nemočno.

V izmišljenih pravljicah…

… se iz mizerije prikaže princeska, v življenjskih je obratno.

Človečnost ugotavljaj…

… v pomanjkanju zadovoljstva, ne v njegovem obilju. Ob polnem koritu tudi svinjo mine popadljivost.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

»O mrtvih samo lepo«. Za to pa zadošča minuta tišine.

Maloprej sem poslušal…

… da »je resnic toliko, kolikor je ljudi na svetu«…

Ne bo držalo, le bedakov je skorajda toliko, kolikor je »ljudi na svetu«, in vsak od njih ima svojo »resnico«, ki je zmazek v odnosu do dejanske.

Kdo ima prav…

… surikate, denimo, ki za različne zadeve poznajo različne glasove, ali jezikovni »strokovnjaki«, ki za različne zadeve uvajajo iste besede?!

 

Mislim, da do odgovora ni težke poti, in prepričan sem, da zapisano dejstvo sodi med številna ostala, ki pričajo o tem, da »izobraževanje« bebcev samo izpostavlja njihovo bebavost.

Zanašam se nase…

Tako me je naučilo življenje, tako mi je doživeto razkrilo kot edino možnost mojega obstajanja…

 

V bistvu sploh ni težko, je krepko lažje kot biti, sredi nemoralnega govna, odvisen od drugih. Obenem sem vajen, kar vem zase, sem sam, in sem sam bil, tudi takrat, kadar sem bil obkrožen z nekimi drugimi. Vselej na svojem bregu, ostalim nezanimivem, neljubem, nedosegljivem, in nikoli s tokom. S tokovi je namreč težava, v različne smeri jih obrača, pa samo nenačelnosti zmorejo ustrezati.

 

Bil je čas, ko sem celo menil, da sem do opore dospel, a kakor vse ostalo, tako se mi je tudi ta opora razkrila v popolnoma drugačni luči, ko je spod površja gniloba udarila na svetlo. Na gnilem pa ne kaže sloneti.

 

Tudi sem bil v oporo, nemajhen del svojega življenja, pravzaprav večinoma. Bedak! A sem vsaj spoznanje iz tega odnesel, spoznanje, da se ne kaže odrekati lastnim željam, interesom, potrebam, lastnemu življenju v prid nevrednega smradu sebičnosti. In danes s tem več nimam težav…

 

Bojda sem »prekleto« načelen, je nekoč izustil prijatelj. Sem, vsaj skušam biti, če radi drugega ne, da svoj obraz ohranim. Četudi večini ni všeč, je moj in z njim ne trgujem. Nasprotno, v gmoti sluzavosti mi predstavlja določeno vrednost, dovolj veliko, da – raje crknem, kot da bi se znašel odvisen od milosti dvonoge ničevosti. Niso me rodili zato, da bi se prodajal!

 

Tudi Malo skušam učiti. Bržčas gre za jalovo početje, moje, s tem poskušanjem učenja, kajti moj del vplivanja nanjo je majhen, v odnosu do vsega ostalega, obenem pa je primitivizem bolj trdoživ, in nemoralno je na tem »lepem« svetu krepko lažje, kot moralno.

 

To bi, in to, in to… vse, kar vidi, se pretvarja v njene želje. Dete, ne sračkam denarja, obenem nikoli nisem ne goljufal, ne kradel, niti se prostituiral, pa bi bilo zate bolje, ko bi se s svojimi pričakovanji obrnila na kak drug naslov, tja, pač, kjer nemoralno ne predstavlja niti najmanjšega zadržka. Morda se ti tam izpolnijo želje, čeprav, veš…

 

Ni dobro, kadar ti je v dosegu vse, kar želiš, plehko je, prazno, predvsem pa takšnega nikoli ni dovolj, in tudi ko bi imel ves denar tega sveta, ti zdaleč ne bi želja po tekočem traku izpolnjeval. Raje bi videl, ko bi v sebi porajala in razvijala vrednosti, kot pa da bi jih iskala, in našla, na cesti. Tam le umazanija uspeva.

 

Zanašam se nase. Kar bom zmogel, bom, česar ne, o tem bom razmislil. Nimam težav z omejevanjem samega sebe, predvsem pa se nikoli nisem v imetju iskal. Veliko udarcev sem doživel, tudi spotikov, kar nekajkrat sem se znašel na tleh, a se mi je vedno uspelo pobrati, izključno z lastnimi močmi. Saj so bili neki »bo bolje«, bile so neke besede, ki naj bi bile v oporo izrečene, a kaj, ko so tako hitro bile izgovorjene, da so se, v odsotnosti ustreznih dejanj, zlahka kot prazne izkazale. To ni opora, niti spodbuda, prej neokusna farsa, sama sebi namenjena.

 

Ne potrebujem opore. Z dolžino svojega živetja se ne obremenjujem, zgolj z vsebino, z načinom. In tudi v oporo več ne mislim biti, razen nekim sila, sila redkim, če radi drugega ne, ker mi čustven odnos do njih neko uvidevnost narekuje, vse manjšo, resda, a kljub temu. In se ob tem ne bojim, da bi dospel do samo-očitanja sebičnosti, ker mi je sebičnost tuja, mrzka, ne, nikakor, le za bedaka se govnom več ne bom pustil. Je, pač, tako, da je z dragocenostmi potrebno v rokavicah, in dobrote je na tem planetu tako malo, da je ne kaže razmetavati. Med svinje zagotovo ne.

Jezus naj bi bil…

… moralna podoba, vendar v njihovem »verovanju« takšen ne more obstajati, kajti – če naj bi jih imel rad, večno prilagodljive, nenačelne, preračunljive, zahrbtne, nizkotne, pokvarjene, sebične… potem zagotovo ne sme na etičnem temeljiti!

Padec Berlinskega zidu…

… je padec pašne ograde, ki je ves svet spremenil v govejo veselico.

Razkrajanje človečnega…

… je razvijanje živalskega.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Ni svinje, ki ne bi izrabljala danosti svinjaka.

V norišnici…

So v norišnici zagnani,

vsak do svoje sili sreče.

Prek neba se tema vleče,

up pa kakor zrak na dlani…

Ne skrbi me…

… bodočnost vnukov, skrbi me sedanjost otrok.

V Liliputu…

… mrgoli velikih voditeljev, ki prek sence lastne ničevosti ne segajo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

So fenomen, že zarana vse vedo, kasneje pa vedo še več od vsega.

Slovenska pomlad…

… ni drugega kot zelo hladna jesen, ki zlahka popelje v ledeno temo.

 

P.S.

V tolažbo ji gre zapisati, da tudi z ostalimi nacionalnimi pomladmi ni nič boljše.

Za požreti…

… zadošča želodec, za ustvariti je potrebna glava.

Ni norih časov…

… so samo časi, katere usmerja norost.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Tudi pri ovnih je glasnost demokratov odvisna od trdosti betic.