Zanašam se nase…

Tako me je naučilo življenje, tako mi je doživeto razkrilo kot edino možnost mojega obstajanja…

 

V bistvu sploh ni težko, je krepko lažje kot biti, sredi nemoralnega govna, odvisen od drugih. Obenem sem vajen, kar vem zase, sem sam, in sem sam bil, tudi takrat, kadar sem bil obkrožen z nekimi drugimi. Vselej na svojem bregu, ostalim nezanimivem, neljubem, nedosegljivem, in nikoli s tokom. S tokovi je namreč težava, v različne smeri jih obrača, pa samo nenačelnosti zmorejo ustrezati.

 

Bil je čas, ko sem celo menil, da sem do opore dospel, a kakor vse ostalo, tako se mi je tudi ta opora razkrila v popolnoma drugačni luči, ko je spod površja gniloba udarila na svetlo. Na gnilem pa ne kaže sloneti.

 

Tudi sem bil v oporo, nemajhen del svojega življenja, pravzaprav večinoma. Bedak! A sem vsaj spoznanje iz tega odnesel, spoznanje, da se ne kaže odrekati lastnim željam, interesom, potrebam, lastnemu življenju v prid nevrednega smradu sebičnosti. In danes s tem več nimam težav…

 

Bojda sem »prekleto« načelen, je nekoč izustil prijatelj. Sem, vsaj skušam biti, če radi drugega ne, da svoj obraz ohranim. Četudi večini ni všeč, je moj in z njim ne trgujem. Nasprotno, v gmoti sluzavosti mi predstavlja določeno vrednost, dovolj veliko, da – raje crknem, kot da bi se znašel odvisen od milosti dvonoge ničevosti. Niso me rodili zato, da bi se prodajal!

 

Tudi Malo skušam učiti. Bržčas gre za jalovo početje, moje, s tem poskušanjem učenja, kajti moj del vplivanja nanjo je majhen, v odnosu do vsega ostalega, obenem pa je primitivizem bolj trdoživ, in nemoralno je na tem »lepem« svetu krepko lažje, kot moralno.

 

To bi, in to, in to… vse, kar vidi, se pretvarja v njene želje. Dete, ne sračkam denarja, obenem nikoli nisem ne goljufal, ne kradel, niti se prostituiral, pa bi bilo zate bolje, ko bi se s svojimi pričakovanji obrnila na kak drug naslov, tja, pač, kjer nemoralno ne predstavlja niti najmanjšega zadržka. Morda se ti tam izpolnijo želje, čeprav, veš…

 

Ni dobro, kadar ti je v dosegu vse, kar želiš, plehko je, prazno, predvsem pa takšnega nikoli ni dovolj, in tudi ko bi imel ves denar tega sveta, ti zdaleč ne bi želja po tekočem traku izpolnjeval. Raje bi videl, ko bi v sebi porajala in razvijala vrednosti, kot pa da bi jih iskala, in našla, na cesti. Tam le umazanija uspeva.

 

Zanašam se nase. Kar bom zmogel, bom, česar ne, o tem bom razmislil. Nimam težav z omejevanjem samega sebe, predvsem pa se nikoli nisem v imetju iskal. Veliko udarcev sem doživel, tudi spotikov, kar nekajkrat sem se znašel na tleh, a se mi je vedno uspelo pobrati, izključno z lastnimi močmi. Saj so bili neki »bo bolje«, bile so neke besede, ki naj bi bile v oporo izrečene, a kaj, ko so tako hitro bile izgovorjene, da so se, v odsotnosti ustreznih dejanj, zlahka kot prazne izkazale. To ni opora, niti spodbuda, prej neokusna farsa, sama sebi namenjena.

 

Ne potrebujem opore. Z dolžino svojega živetja se ne obremenjujem, zgolj z vsebino, z načinom. In tudi v oporo več ne mislim biti, razen nekim sila, sila redkim, če radi drugega ne, ker mi čustven odnos do njih neko uvidevnost narekuje, vse manjšo, resda, a kljub temu. In se ob tem ne bojim, da bi dospel do samo-očitanja sebičnosti, ker mi je sebičnost tuja, mrzka, ne, nikakor, le za bedaka se govnom več ne bom pustil. Je, pač, tako, da je z dragocenostmi potrebno v rokavicah, in dobrote je na tem planetu tako malo, da je ne kaže razmetavati. Med svinje zagotovo ne.