Živetveni moto črvov…

»Največja sreča je biti to kar si.«

 

Izkaz bebavosti brez primere, kajti – vedno so to, kar so, tudi takrat kadar se prihuljeno (u)klanjajo, in takrat, kadar se z arogantno domišljavostjo izkazujejo, ob morebitnem občutku (nad)moči, čeprav si želijo biti nekaj-več, nekaj-posebnega, a jim ne uspeva. Obenem pa niso zmožni niti razlikovati med srečo in (običajnim) zadovoljstvom, do katerega pa tudi ne dospevajo, vsaj v omembe vredni njegovi količini oziroma trajanju ne.

Alkoholizem, kurbanje, samomorilnost, potrošništvo… vse to, pa še kaj več, o tem najbolje pričajo. Kako bi bilo drugače, tam, kjer za doseganje »zadovoljstva« iščejo izven sebe, nezmožni tvoriti ga, ma, še več, nezmožni soočati se z lastnimi podobami!

Njim se zdijo…

… njihova izkazovanja normalna, in tudi so, a ne za človeka.

Kako je lepa…

… obenem krepko manj strupena od mnogih kako-so-lepe…

Temeljni razlog...

... zaradi katerega nikoli nisem stremel k všečnosti občim, je v tem, da… na primer pri pisanju ne maram, da moje zapise »bere« nek povprečen »bralec«, ki sploh ne ve o čem pišem, kajti  moje pisanje ne skuša biti neumno, da bi mu bilo »razumljivo«.

Če že ne gre drugače…

Če se odločaš, da bi si nekaj govedine omislil, pojdi raje v mesnico, kot na cesto. Že res, da v mesnici ne boš našel visokih pet, a je res tudi to, da boš meso iz mesnice požrl ti, in ne ono tebe.

Tri možnosti…

Kot človek imam tri možnosti:

 

1.      odživeti s sočlovekom;

2.      odživeti z nagonskim bitjem;

3.      odživeti v samosti.

Prva možnost je bolj »loterijska« in še bolj nedosegljiva kot je nedosegljivost, o kateri priča razmerje med osem milijardnim »človeštvom« in (morda, po optimističnih predvidevanjih!) dvesto milijoni ljudi.

 

Druga možnost predstavlja pobijanje-samega-sebe-na-obroke. Skusil sem jo in kar nekaj posameznikov, ljudi, poznam, katerim je nagonska sebičnost, neumna in pokvarjena, uničila njih življenja.

 

Tretja možnost – le-to že peto leto živim – je, upoštevaje realno podobo sveta, malodane optimalna. Nikomur ne odgovarjam, razen sebi, svoji vesti, in tistim, katere imam rad, pa bi (tudi) zanje rad ohranil svoj obraz čist.

Načeloma imam kadarkoli možnost iti v »življenje«, a tega ne počnem, nasprotno, izjemoma se podam iz svoje samosti, kajti izjeme so tisti, pri katerih ustrezno (njihovo) vrednost prepoznavam.

 

Smejal sem se, ko me je nekdanja sošolka, gimnazijska, označila za samotarja. Ne, daleč od tega, niti slučajno nisem samotar, sem socialno bitje, želeče druženja, vendar sem obenem tudi bitje, ki se v nelepem (okolju) ne zmore lepo počutiti, pa – čemu, za vraga, bi rinil med tiste, katere zavračam, ko pa mi je brez njih lepše?!

(Za)vest…

Beseda vest je pogostokrat omenjana, čeprav ni vsebina, ki bi obstajala v obče. In ne more obstajati, v občosti, ker je seštevek dveh »elementov«, katerih povprečnost ne premore…

 

Za to, da bi vest obstajala in učinkovala, mora najprej obstajati zavedanje samega sebe kot celote, tega pa pri »oportunističnih« bitjih, podvrženih nenehnemu lovljenju priložnosti in prilagajanju spreminjajočim se okoliščinam – ni! Ko bi bilo, v takšnem primeru bi bile njihove besede skladne z njihovimi ravnanji.

 

Drugi predpogoj vesti pa je poznavanje etičnosti ter predvsem nuja po NEsprejemanju NEetičnega, nuja po ravnati moralno! In tudi tega, obojega, pri občosti ni, kajti ko bi bilo, v takšnem primeru ne bi poslovali po najlažjih možnih poteh, ki so vse, brez izjeme, etično gledano, nesprejemljive, a nezmožnim predstavljajo edini način doseganja želenih ciljev.

 

Ko bi vest obstajala v obče, takrat življenje sredi svinjaka, katerega ustvarjajo s svojimi neetičnimi ravnanji, zagotovo ne bi moglo biti lepo, še zadovoljivo ne. A je, kajti v živalskem svetu so predpogoji lepega-živetja sila preprosti in bi jih bilo moč zgolj z dvema besedama zapisati – lastno ugodje.

Dan za rokopis…

Včeraj popoldne sem se večkrat ujel pri »kinkanju«, pa sem ugotovil, da sem, očitno, neprespan…

 

Nisem »navil« bujenja, za danes, in dokaj presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da sem se zbudil nekaj pred osmo. Redko se tako zgodi, pa je današnja neobičajnost po svoje delovala in sem, po dolgem času, tudi drugo kavo skuhal…

 

Počasi še vedno »prihajam k sebi« in odmislil sem vse neke opravke, s katerimi bi se lahko danes soočal. Bodo že počakali, k sreči trava, v teh vročinsko-valovnih dneh, počasneje raste, in bom čas raje namenjal rokopisu, v katerem obravnavam utopično človeško družbo. Ne bo škodovalo, če bo nekaj strani pridobil…

Glave tupe v kalupe!

Ne bodi kot drugi, obče »modrovanje«, pogosto slišano. »Modrovanje« tistih, ki zase menijo, da so drugačni, »modrovanje« tistih, ki bi želeli svetovati, čeprav niti tega ne vedo, o čem govorijo…

 

Že od malega jih tlačijo v kalupe. Pač, nezmožnosti ni usojeno, da bi suvereno ter po svoje, kaj šele po etičnem, hodila skozi obstajanje, pa ni druge, kot biti čreden v čredi…

 

Za deklice je roza, za fantke modra. Za deklice so pentljice in punčke, za fantke pištole in pesti. Za deklice je samoumevno, da jočejo, za fante se solze ne spodobijo. Deklice, pač, sodijo v »nežnejši spol«, fantki odrastejo v robavsaste runkelne. Mimogrede, prvič: o ne/nežnosti ne odloča spol, pač pa imetje duše, pa tam, kjer je ni, v povprečju, tudi nežnosti, tiste dejanske, vselej veljavne, ne more biti. In mimogrede še drugič: kdor ne ve o grobosti, surovosti »nežnejšega spola«, ta ničesar ne ve o ženskah…

 

Da, deklice tja, denimo za štedilnik in v posteljo, fantje pa na drugo stran. Tudi obveznosti, opravila, odgovornosti znajo podeliti, med vsemi, ki jim do dela zares niti ni, ki se z dejansko odgovornostjo niso zmožni izkazovati. So pa tudi takšni kalupi, ki so vsem tem ne-bodi-kot-drugi popolnoma enaki, denimo to, da so »ponosni« na svoje slovenstvo, pa na triglav, skratka na repe in rogove, ki »našo« čredo v sila pomembnih značilnostih razlikujejo od preostale rogate repatosti…

 

S čem pa se izkažejo, ti ne-bodi-kot-drugi?! Z marsičem, le s tvornim in z dobrim ne.

Zgolj nek oris…

Že dolgo je, kar sem to napisal, in je bilo objavljeno tako v tisku, kot na mojih spletnih straneh. Že dolgo je, a še vedno velja, celo še bolj…

Še malo…

… morda v septembru, upam, da najkasneje v oktobru, pa bo triindvajseta moja porojena. Knjiga. Zbirka, ki bo izšla ob moji sedemdesetletnici…

 

Dogovori so že dovolj daleč, da ni nerešenih vprašanj, samo izvedbene zadeve so še ostale. In ob njih želja, da bi izenačil število naslovov, katere sem napisal za najmlajše, in teh, ki liriko skrivajo pod platnicami. Zaenkrat je razmerje deset proti sedem in tudi ko bo naslednja dokončana (je že v tej fazi, da bi jo lahko kadarkoli zaključil), se bom najprej nekaj časa soočal s samospraševanjem po tistima čemu ter za koga. Ja, bentiš, da so takšna vprašanja  najosnovnejša v »civiliziranem«, »kultiviranem« in »vedoželjnem« okolju!

Uspelo!

Nedolgo nazaj sem bil tako izmučen, da roki niti toliko moči nista zmogli, da bi zagnal motorko. Danes je bilo uspešno, čeprav nisem opravil z vsem načrtovanim, pač pa samo s slivo, kajti…

 

Motorka je rohnela, se dušila in pregrevala, dvakrat je, med delom, povsem umolknila, da sem ji moral dopustiti nekaj časa zajemanja sape – jo bom moral peljati na servis, verjetno je treba filtre prečistiti, a bo morala počakati, v tem mesecu imam preveč nekih drugih stroškov – vendar sva, kljub vsem težavam, zaključila delo! In je bilo izjemno zadovoljstvo, ko sem se prenehal po bregu lomiti in je bil ves drobiž pospravljen na kupu za trohnenje, kupček z drvmi pa za kanček večji…

 

Zatem sem šel tudi v dolino, da sem podaljšal zavarovanje objektov ter se olajšal za dodatno skrb, in, hudič hudičev, za meni nemajhno količino denarja. Pa še vinjeto moram kupiti ter darilo za Malčico, vendar – bo že! Če sem vse ostalo v življenju prenesel, ni vrag, da tudi tega ne bi. In danes…

 

Z izjemo priprave nekega obroka in pomitja posode, me prav nič drugega ne bo več gnalo v neko pretirano razmigavanje. Zgolj počival bom.

»To je zaradi tebe…«

V sredo je odšel domov, Oliver, v Zagreb, in povedal, da se bo čez pet, šest dni, vrnil…

 

Kar ga poznam, je z nedavno prisotnostjo podrl svoj rekord, še nikoli namreč nisem doživel, da bi bil toliko časa tukaj. Omenil sem mu, da me to veseli, da bi bil v bistvu najbolj zadovoljen, ko bi bil stalno tu, in sem povedal, da me veseli tudi to, da sem ga uspel kar nekajkrat privesti do tega, da sva sedla, v miru, in sedela, ob pogovoru in pivu, kajti sicer je zmogel popolnoma drugače, pa je od jutra do večera, iz dneva v dan, z izjemo opoldanskega počitka, garal. In je bilo to garanje, in narejenost določenih opravil, edino zadovoljstvo, do katerega je tu dospeval…

 

»To je zaradi tebe,« mi je povedal, »drugače ne bi.« Prijetna, meni zagotovo, izpoved.

»Vem,« sem mu odvrnil, »in še za nekaj bom poskrbel, da bo (tudi) zaradi mene…«

 

Že pred desetletji je doktoriral in poklicno gledano, kot redni profesor na fakulteti, zaseda vrh svoje karierne poti. Mesto dekana ali rektorja ga ne zanima, o nazivu akademika sploh ne razmišlja. Je normalno bitje, človeško, prav nič domišljavo…

 

Pred časom mi je omenil, da ima v načrtu napisati knjigo, pravzaprav tri, z različnih področij stroke, s katero se ukvarja. In to me veseli, pa je bil tisti moj še-za-nekaj-bom-poskrbel-da-bo-tudi-zaradi-mene prav temu namenjen. »Veš, dobri moj, ne bom ti dal miru, dokler ne boš sedel in začel pisati, kajti samo to ti manjka, za uspeh, to, da se odločiš in začneš! Ko boš zastavil, takrat bo, verjemi, kar samo-od-sebe teklo…«

 

In se je nasmejal, da mu je zadovoljstvo poteklo prek obraza, vedoč, da se mu je zanesti na moje besede.

Ni črva…

… ki ne bi imel rad svoje črvine, polne iztrebkov.

Kdor z malim ni zadovoljen…

… radi govorijo ti, katerim nikoli ni dovolj, in so prelep dokaz tega, da vsi pregovori (povzetki, ugotovitve), ki držijo, niso njihovi, »ljudski«, pač pa človekovi.

Tudi kače se »ljubijo«…

V obilju lepih teles je siromaštvo lepih src in duš, a to »ljubezni« in tistih, ki »imajo radi«, prav nič ne moti.

Po načrtu in še več…

Noč je bila standardna noč po Malinem odhodu, pa sem bil ob sedmih tako matast, da sem si celo tri ure, vse do desete, dovolil piti kavo. In sem, ob tem, razmišljal, da bi opustil delovni načrt, vendar je prevladal tisti ne seri, pojdi delat, karkoli boš naredil, bo bolje kot nič, itak imaš še nekaj načrtov v tem tednu…

 

Ob desetih sem najprej krenil po bregu, do tretje terase, na kateri je nekaj muškata posajenega, ob tem sem še mnoštvo divjakov akacij, ki nenehno poganjajo iz ostalin nekdanjega gozda, porezal. Žalosten je pogled na trte in plodove, suša je naredila krepko škodo, upoštevaje, da je nekih dvajset, morda trideset centimetrov pod površjem laporna podlaga. Nabral sem skledo grozdja, da bo za osvežitev ob delu, potem pa hajd, zavihaj rokave na zgoraj-brez-majici…

 

Tisti bolje-nekaj-kot-nič se je izkazal kot račun brez krčmarja, kajti ko me pograbi delo, takrat raje več naredim, kakor manj, in sem lepo količino čokov uspel razcepiti, med njimi veliko tistih grčavih, ki dodatno zadovoljstvo porodijo, ko jih uspeš razkosati, skratka – razkosal sem jih krepko več, kot sem optimistično pričakoval, da mi jih bo uspelo in čeprav jih je še lepa količina ostala, sem zadovoljen z dnem, kajti med preostalimi so tisti, ki so bodisi preveč sveži, da bi jih bilo moč uspešno obdelati (nimam traktorske cepilke), bodisi tisti, katerih osnovna naloga, vsaj še dve leti, je v tem, da preprečujejo kupu podkurnega materiala razsutje…

 

Dokončal sem dodatno vrsto izvendrvarnične drvarnice, in še poslednjo zastavil (v njo samo še sliva, ko jo podrem, pride in, morda, neka akacija), obenem pa pripravil nekaj prostora pod nadstreškom, da bom imel kam vsaj večino Oliverjeve breze pospraviti, ko čas do tega pripelje. In to je to, za danes.

Sila zanimivo…

… predvsem pa – neumno!

 

Zaznal sem »strokovno« razlago o nastanku ptic, razlago, ki trdi, da se določene živali niso operile prvenstveno zaradi tega, da bi lahko letele, pač pa zaradi tega, da bi jih perje grelo. Kar zadeva samo gretje, katero naj bi zagotavljalo perje (ali pa, v drugih primerih, kožuh), o tem sem že pisal, pa zgolj ponovim – perje (kožuh) ni grelni element, pač pa zgolj izolacijski, z drugimi besedami: perje samo zmanjšuje izgubo temperature, proizvedene v samem telesu (ali, nasprotno, zmanjšuje pregrevanje telesa, povzročeno s previsokimi zunanjimi temperaturami); kar pa zadeva samo letenje, ki naj ne bi bilo prvenstven namen, pa sledeče…

 

Različna okolja živetja, njihove specifičnosti, so, v evolucijskem spreminjanju, pogojevala značilnosti vseh in vsake posamičnosti, pa…

Živali, živeče v vodi, označujejo bodisi luske, bodisi čvrsta koža, podkrepljena z ustreznim slojem maščobe. Živali, ki dobršen del svojega časa preživijo v osenčeni vlagi in/ali pod zemeljskim površjem, tudi označujejo luske, ali pa, v primeru sesalcev, kožuhi. Živali, živeče na površju, označujejo kožuhi. Živali, ki del svojega živetja preživijo v zraku, označuje perje. In prav vsem, ne glede na to ali same proizvajajo toploto, ali pa so odvisne od zunanje (plazilci), je njihovo površje prilagojeno izključno – okoliščinam, v katerih živijo!

 

Ptice so dinozavri, če sem natančnejši in v duhu sodobne »znanosti« zapišem, so potomke dinozavrov. Operjenost se je namreč pojavila že v času, v katerem so dinozavri tacali prek sveta. In za ptice ni značilno samo perje, pač pa tudi, če ne predvsem, to, da – imajo votle kosti! In le-teh nimajo zaradi gretja (ali hlajenja) – zrak je izjemno slab izolator, pravzaprav nikakršen, pač pa zaradi tega, ker so votle kosti lažje od siceršnjih, pa kot takšne omogočajo letenje in – ko bi ti »strokovni« razlagalci »dejstev« malo bolje pogledali kosti pra-prednikov današnjih ptic, bi ugotovili, da so bile votle…

 

Že res, da so pred nastankom v celoti letečih živali tiste operjene (vz)letele samo z neke osnove, podlage, natančneje z nekega drevesa ali vzpetine (najprej so morale splezati/dospeti na mesto vzleta, šele nato so lahko poletele… tako kot, še vedno, velja za, denimo, leteče veverice), a je res tudi to, da – ko ne bi imele votlih kosti, daleč ne bi dospele v svojih letih, tako da je pri njih evolucijski razvoj (tudi s perjem) sledil enemu samemu namenu, letenju!

 

Ne vem, morda te »znanstvenike« moti dejstvo, da obstajajo tudi ne-leteče (čeprav operjene in z votlimi kostmi) ptice (noj, kazuar, emu, pingvin, kivi, velika njorka…), a razloge za njih obstajanje kaže iskati v popolnoma drugačnih vzrokih, kot je »ogrevanje telesa«, v vzrokih, katere je, ponovno, moč pojasniti z značilnostmi okolja in z načini živetja, prilagojenimi konkretnim okoljskim razmeram…

 

Ni dobro presojati na način, na katerega presojajo takšni »strokovnjaki« (ter občost nasploh), na temelju zunanjosti oziroma izgleda, je krepko bolje, če je glava uporabna, pa dospe tudi pod površje, tam, kjer ni moč (neposredno) videti. V nasprotnem slepcu grozi, da postane kača, delfinu, da postane riba… tako kot je človejak postal – »človek«.

Ne zameri, Galileo!

Ne zameri, Galileo,

so te jeli razjeziti,

a so le ničeve biti,

ki do sranja zgolj dospejo,

živce so cefrat ti znali,

pamet večna je nadloga,

zunaj krožna, kakor žoga,

znotraj pa prepiha vali…

 

Ne zameri, Galileo,

danes ti tvoj prav priznajo,

pa čeprav še vedno znajo

vedeti česar ne vejo,

Sonce jim še vedno vzhaja,

pamet vselej je ploščata,

znanje vre ji iz podplata,

pa pri tleh nizko ostaja…

 

Ne zameri, so le beda,

ki, neumna, vedno blodi,

kadar pot »napredka« vodi,

da se Svet na njej seseda.

Imajo se za poštene…

… obenem pa skušajo sebi pridobivati po liniji najmanjšega odpora ( = neetično!), loveč vse možne priložnosti, tudi, če ne predvsem prek vrst ter zvez in poznanstev, v okvirih njih običajnega daj-dam načina.

Ne vedo kaj je poštenost ali, morda, niti sebe ne poznajo?! Pravilen odgovor je en sam: oboje!

Ni lepo…

… živeti v Svetu, v katerem umnost popušča bebcem, dobrota in uvidevnost pa nemoralni sebičnosti! Ni lepo, človeku, živeti v okolju živali!

Še vedno nisem čolna kupil…

Pripravljam se, da bom v prihodnjih dneh podaljšal veljavnost zavarovanja nepremičnin…

 

Lani je zavarovalnica občutno povišala zavarovalnino, bojda zaradi »povečane poplavne ogroženosti«.

Očitno vedo več od mene, ti zavarovalničarji, o možnosti vesoljnega potopa, pa ne bi bilo slabo, ko bi nabavil čoln, da ga, za vsak primer, nekje tu, na svojem bregu, parkiram. Kdo ve, morda mi še prav pride.

Večerja…

Odpravil sem kosilo, pomil posodo, obesil prvo pranje in v drugo stroj zagnal, celo večerjo sem si omislil...

Breskvi, vinogradniški, mnogim »finim«-iz-blata-pognalim neugledni, zanikrni (nista bili škropljeni), a jih, tudi radi njih okusa, ne bi zamenjal za kupljene, in »lepe«, poleg pa grozdje, sila podobno »kraljici vinograda« ali »kraljici Italije«, le da je moje hibridne narave, pa ne pozna »kemije«…

 

Namenoma sem sadil izključno rastline, katerih ni potrebno škropiti, pa moja drevesa, trte in njih plodovi ničesar ne vedo o bio-kemičnih preparatih, sicer povsem običajnih, samoumevnih, v vinogradništvu in sadjarstvu. Že res, da se ti preparati s časom razgradijo, a je res tudi to, da njihove sestavne elemente vsrkajo prst, rastline in sadeži, tako da…

 

Veliko imam trt Nju-Jork-muškata, tudi na brajdi, ob hiši, krasi. Imenitno grozdje, izjemno temno modre, malodane črne barve, aromatično, sladko, odličnega okusa, predvsem pa zdravstveno povsem neoporečno, v celoti bio, eko ter ah-in-oh (dovolj daleč so tisti, ki škropijo, pa vpliv njih početja, vsaj neposredno, ne dospeva sem), vendar…

 

Mali je okus sicer zelo všeč, a je ne morem pripraviti do tega, da bi ga jedla, kajti – tu in tam se pripeti, morda v vsaki deseti jagodi, da se pod lupino (ki niti slučajno ni takšna, kakršna je pri šmarnici ali izabeli, trda, »kljubovalna«) nahaja pečka in zaradi (morda) desetine takšnih zrn je nikakor ne morem prepričati! Bi pa, kakopak, jedla grozdje iz trgovine, celo nezrelo in zlasti sila vprašljivo, celo sporno, radi vsebnosti raznorazne »kemije«!

 

Da, sadno večerjo sem si omislil, za danes. Itak bo leto, po vprašanju sadja, dokaj siromašno, je suša prezgodaj nastopila, že na pomlad, junija, pa… ne vem, če bom, na primer, na več kot dvajsetih kakijevih drevesih nabral za pet kilogramov plodov! Je moralo rastje, v pomanjkanju vode, najprej za lasten obstoj poskrbeti, in je odvrglo sadeže, ki so se v obilju izkazovali…

Ena najljubših mi…

Marsikdaj mi v misli zaide Đole, edina oseba, katero sem želel spoznati, a mi to, žal, ni uspelo, vsaj neposredno ne…

 

Bil je človek, resda človek z napako (izjemno redki so ljudje, osebno nobenega ne poznam, katerim uspe, sredi nagonske ničevosti, dospeti do osebnostne suverenosti, ne da bi ob tem utrpeli neko psihično okvaro!), a je bila ta, njegova, napaka, zanemarljiva v odnosu do človečnosti, katero je bilo moč razbirati iz njegovega petja. Iz pesmi, ki so, na pogled, popolnoma enostavne, preproste, a umetelne v svoji dovršenosti, obenem jezikovno in sporočilno bogate, pa so, kot takšne, popolno nasprotje vsega dreka, s katerim pretežno streže »glasbena scena«. In so, te pesmi, takšne, da jih večina, ki jim je ploskala, ni bila vredna poslušati…

 

V spomin mi je zašla izjava neke osebe, češ da ji je Balašević, s svojimi pesmimi, rešil življenje. Bedarija, in to kapitalna bedarija, kajti – pesem, sama po sebi, ničesar ne more (raz)rešiti, ko bi, bi jo predpisovali na recept, namesto zdravil, zmore pa biti pripomoček pri razreševanju, a ne tam, kjer ne obstaja zmožnost postavljanja na lastne noge, in zlasti ne tam, kjer ne obstaja tisti nekaj, ki je popolno nasprotje obče praznine, in praznine duševnih obolenj! Kakorkoli že…

 

Težko je med njegovimi pesmimi izbirati tiste naj, a ta, katero »lepim«, sodi med njih, meni zagotovo. Ne vem, malček, domnevam, tudi zaradi sporočila, dokaj jasnega, četudi med vrsticami izraženega – jebite se!

V svetu dvojnih meril…

… v svetu nenačelnosti, se »poštenost« izjemno smrdljivo izkazuje.

Ne iščem več…

Našel sem tudi tisto, česar nisem iskal, le-to celo prevladuje v najdenem. Zdaj si zmorem dovoliti spokoj duše, vsaj po vprašanju lastnih odločitev in ravnanj, in zmorem, znotraj obilja neke lažne lepote, dospevati do drobtinic dejanske. Vsaj imam, in vem tudi kaj imam.

Na vsakem koraku…

Česar hudičev otrok ne pobije, to skuša otrok hudičevke. Boga pa ni.

Orehovina…

Počasi se nabira, v čakanju na tiste največje kose, da za njimi krene v sušilnico. Da bo čez dve leti grela.

Os Sveta…

Nagonskim so njihove riti merilo Sveta, pa – če gre »moji« riti dobro, je Svet dober, če ji ne gre, je pa krivičen.

Jajčno odločanje…

Pred leti mi je nek tukajšnji sosed, občasen, vikendaš, razkril, da so za korak, kakršnega sem storil s tem, ko sem se iz Ljubljane preselil na breg, potrebna – jajca…

Ne vem, a kaže, da so ta »jajca« redek primer, glede na to, da so redka tudi ravnanja mojim podobna, obenem pa… priznam, malček me je zmedla konkretna ugotovitev, glede na to, da sem bil prepričan v to, da odločitve sprejemam z glavo in misleč, da je pogum izkaz teh odločitev, ne mednožja, čeprav…

Malček me ovira, pri takšnem razmišljanju, dejstvo, da krog sebe ne opažam ravno malo odločitev, ki so dejansko posledice mednožij.

Jezičnoslovcem…

Nikar se ne zaustavite pri oljki, lepo prosim, poskrbite tudi za to, da bo lešnik postal leska, žir bukev, jabolko pa jablana…

Si prepričan, Frojd?!

Kadar ugotavljaš značilnosti človeka, ne da bi vedel o človeku in prevladujočem človejaku, takrat ugotovitve ne morejo biti pravilne.

V njihovih ustih…

… besede človek, poštenost, pridnost, sposobnost, vrednost, lepota, sreča, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… dobijo zadah.

Planet opic…

… dokumentarni film o bodočnosti »človeštva«.

So butasti…

… obenem sebični in pokvarjeni, pa so butasta, sebična in pokvarjena tudi njih ravnanja, pa – nič čudnega, da je butast, sebičen in pokvarjen tudi Svet, kadar ga »demokratično« razkrajajo!

Heroj, zvest sebi…

Prek TV programa občasno predvajajo reklamo »Pogi je naš heroj. Ne samo zaradi tega, ker je najboljši kolesar na svetu, pač pa predvsem zaradi tega, ker je ostal zvest samemu sebi«. Bentiš, kakšna bebavost!

 

Kot prvo – v času Križaja so množično kupovali smuči, v času Tadeja kupujejo kolesa. Izjemni športni dosežki (znanstveni in umetniški tako in tako nimajo nikakršnega vpliva in ga ne morejo imeti) za seboj povlečejo ljudsko »športno naravnanost«, ki traja samo toliko časa, dokler ne ugotovijo, da je potrebno garati, obenem pa, da njih domišljavost še zdaleč ni zadostna za uresničitev želja…

 

Kot drugo – vsakdo je zvest samemu sebi, vsi so takšni, pa se ne spreminjajo, vselej ostajajo nenačelni, prilagodljivi, preračunljivi, sebični, potemtakem ni herojstvo v tem, da ostaneš-zvest-sebi (to je samoumevnost), pač pa bi bilo moč pogum iskati v tem, da v skrajno nemoralnem, pokvarjenem okolju, kakršnega tvorijo, ostajaš zvest nečemu višjemu od lastnega ugodja, denimo etičnim vrednotam! Le-te pa se raje izkazujejo v času nekega pomanjkanja, takrat, kadar zmoreš s svojim ravnanjem sebe ogroziti, in to »zgolj« zato, da drugemu koristiš… v takšnih okoliščinah pa se Pogi še ni predstavil.

O ne/majhnosti…

Zasledil sem razmišljanje, ki pravi, da so »Tadej, Janja in Luka dokaz neutemeljenosti mita o majhnosti slovenskega naroda«. Hm…

 

Že res, da se Tadej in Luka opredeljujeta kot Slovenca, Janja kot Slovenka, tako so jih starši ob rojstvu opredelili, tako so od majhnega (na)učeni, a je res tudi to, da Slovenke in Slovenci niso Tadej, Janja in Luka. Ko bi bili, omenjena trojica ne bi bila nič posebnega, obenem pa…

 

Prav sklicevanje na neke posameznike, pri opredeljevanju lastnih »kakovosti«, govori o tem, da gre za tujeperne, ki, nezmožni za biti-nekaj-omembe-vrednega, potrebujejo dosežke drugih, tako da…

 

Ne, ne gre za nikakršen mit, gre za dejstvo! Narod, katerikoli, ne samo slovenski, je dejansko majhen, ne glede na njegovo številčnost, kajti enega samega narodnega dosežka, naravnanega v izboljševanje, ne v rušenje, nikjer ni videti!

Drug izraz za…

… bedo, denimo mišljenjsko in čustveno, je mizerija, tretji pa – občost.

Ko so palčki…

… slišali za tisti obči ne-bodi-kot-drugi, so se začeli vzpenjati na prste, češ »sedaj pa nismo več palčki«!

Temeljna razlika…

… med zaljubljenostjo in ljubeznijo (ki NAJ bi bila VIŠJA stopnja čustvovanja) je v tem, da – ko so zaljubljeni, komaj dočakajo, da so skupaj, ko »ljubijo« pa komaj dočakajo, da je vsak po svoje.

Človek ima…

… kot razumsko bitje, prirojeno nesebičnost, dobroto, uvidevnost, sočustvovanje, etičnost… njih pa je tega treba nenehno učiti, ne da bi kadarkoli zares znali!

Tradicija…

Njihova tradicija je sila čudna zadeva, kajti tradicionalni so izključno tam, kjer jim človek z izboljšavami ne streže, in tam, kjer pamet ne dospeva do spoznanja lastne neumnosti!

Ne glede na to…

… da se kot ne-umni ne zavedajo posledic svojih ravnanj, bi jih bilo treba kaznovati! Tudi podlasico kaznujejo, čeprav se ne zaveda, da v kurniku povzroča škodo.

Šola pa taka…

Lastovičja šola se kot krepko bolj uporabna (celo umna) izkazuje, kot »človeška«. »Človeška« namreč proizvaja »znanje«, ki vse »ve« o ničemer.

Trud zaman…

Bebcu nikoli ne boš dopovedal, da je bebec, psihiču, da je psihič, duševnemu bolniku, da je duševni bolnik! Vsi so namreč vajeni sebe, pa se sebi povsem normalni zdijo. Poleg tega pa imajo v okolju brezmejno število sebi enakih, ki njihovi »normalnosti« pritrjujejo.

Bumerang

Kadar se pregovarjaš z bebci, takrat bo edina neumnost, ki bo, kot nesporna, vsestransko ugotovljena – tvoja!

Glistam ni moč…

… drugače kot da uživajo v umazaniji.

Na žalost...

Zaupanje, dobrota, ljubezen, strogo obdavčen luksuz! Premalo je ljudi, da bi bilo drugače.

Da bi vedel…

… o človeku in o človejaku, moraš biti človek in moraš poznati človejaka. Le-ta nobenega od obeh pogojev ne izpolnjuje.

Je lepota minljiva ali je večna?!

Pravila so toge zadeve, vselej in za vse enako veljajo, brez izjem, pa je čudno, da zmore biti »lepota minljiva«, obenem pa…

 

Denar, zlato, diamant, sitost, spolnost, ugodje nasploh, vse to so stvari, ki so jim VEČNO lepe, katere imajo VEDNO radi! Čudno, glede na »minljivo lepoto«?! Ne, sploh ne, kajti njim je »lepo« vse tisto, in samo tisto, kar jim je vredno, vredno pa jim je tisto, kar jim poraja ugodje, medtem ko je pri vsem ostalem, tudi pri partnerju oz. partnerki, lepota minljiva. In to bi bilo moč razložiti tudi s tem, da drug drugemu NISO vredni, pač pa jim je vredno samo tisto, kar (in dokler) drug od drugega v lastno ugodje prejemajo!

Resnici na ljubo, v sebi dejansko nobene vrednosti, nobene lepote ne premorejo.

Pamet je…

… pamet in ne glede na to, če so rogovi vidni ali ne, je glava trda.

Spusti govedo…

… v zelenjavni vrt, ali v odločanje, pa uživaj…

Levjost…

… je značilnost levov, človečnost pa ljudi. Z levjostjo se izkazujejo vsi levi, s človečnostjo pa redki posamezniki…

Ne/humanost?!

Generalno gledano je skrajno nehumano biti human do tistih, ki si humanosti ne zaslužijo.

Mamico jim butasto!

Zbudil sem jo ob pol sedmih in štirideset minut kasneje sva bila v zdravstvenem domu…

 

Nekaj časa sva čakala, preden sva uspela oddati zdravstveno kartico in minuto, dve za tem se je prikazala sestra: »Zakaj pa sta vidva tukaj?«

»Zato, ker je naročena,« sem odvrnil.

»Ni, ni naročena za danes,« sem zaslišal v odgovor.

»Poglejte,« se nisem dal, »če imam zapisano na koledarju, potem je.«

Povabi naju v svojo sobo, da preverimo na računalniku, in medtem pridodaja tudi zdravnica: »Tu je bila februarja, zdaj je avgust, jaz ne naročam tako pogosto.«

»Verjeli ali ne,« se oglasim, »a jaz je zagotovo nisem naročil, obenem pa nimam navade, da bi na koledar zapisoval neke svoje blodnje, pač pa imajo vsi zapisi podlago v nekih dogovorih oziroma obvestilih. In tudi vaših meril pogostnosti ne poznam, vem pa, da meni dvakrat letno ne zveni pretirano pogosto.«

Oglasi se, spet, sestra, po tem, ko je dodobra proučila računalnik: »Ja, res je, bili ste naročeni za danes, a smo vam poslali obvestilo, da je naročena dvaindvajsetega januarja.«

Pobrskam po telefonu: »Drži, imam to obvestilo, a v njem z eno samo črko ni omenjen preklic današnjega termina, nikjer ne piše, da je odpovedan.«

»To pa je samoumevno,« je pametna sestra.

»Oprostite,« znova nasprotujem, »ne poznam vašega načina načrtovanja, pa dopuščam možnost, da ob že dogovorjenem snujete razpored za prihodnje leto, da, potemtakem, veljata tako današnji, kot tudi januarski termin. In,« ni mi dalo miru, »tako, mimogrede – samo neumnosti je neumnost samoumevna.«

Pozdravila sva ter odšla. Mala je bila slabe volje, zdravnici ni mogla povedati o svoji ovčki, ki je »zbolela«, in je bila jezna, celo tako, da je kar nekaj časa trajalo, preden mi jo je uspelo, brez vika in krika, spraviti do avtomobila. Jaz pa sem še nekaj časa več potreboval, preden sem, za nekaj časa vsaj, nehal neumnost pošiljati k vragu.

Ne verujem…

… v boljši jutri, bi me realnost današnjega prehitro postavila na laž.

Kipenje…

Če se ne motim, lahko porečem, da drvarnica kipi: do zadnjega kotička polna, je začela siliti navzven.

Tudi čok(c)i se lepo nabirajo in tisti junijski se že s pokami izkazujejo. Konec tedna jih nameravam razcepiti, da bom še za korak bližje mirnemu čakanju zime.

Hvala, Oliver, in hvala – bazenček! Ko ne bi Male zaposlil, mi ne bi uspelo.

V družnem…

… jutranjem nabiranju moči…

Ne maram…

… kadar mi svoj po-živalsko razlagajo kot po-človeško!

Absurd absurdov

Svet bi spreminjali, a za njimi samo nagrobniki ostajajo.

Pravljično jutro…

Malo še spi, pa mi je uspelo, v blaženem miru, zaliti, pomiti posodo in zložiti lep kup drv, katera je Oliver čez noč, sploh ne vem kdaj, pripeljal pred drvarnico. Ena redkih priložnosti, kadar je tu, da lahko nemoteno neko delo opravim. Celo kavo sem smel v nemotenosti popiti!

Ni dobro…

… kadar samo na danes misliš, kajti danes hitro postane včeraj.

Edina tolažba…

… katero imam ob vseh, ki so se mi kot nevredni izkazali, je v tem, da jim nikoli več ne bom nasedel!

V daj-damu…

… se tudi sebičnost kot uvidevna izkazuje, a le »slepim«.

Glavač…

Zasidral se je pod brajdo in to tako, da je samo eno uro obsijan, medtem ko je v preostalem dnevu v prijetnem okrilju sence…

In ribica. Danes je bila vsaj pet ur v vodi, s težavo jo je spraviti iz nje…

In tata, ki skuša(m) po najboljših močeh ugoditi, radi česar se marsikdaj jezi(m). Mala zna namreč s pridom izkoriščati. Ni edina…

Ob resnici…

… pomislim na malo besed, neskončnost dopovedovanja in nič uspeha.

Beden razvoj…

… tehnološki dosežki v šapah primitivizma!

Do govna…

… ne smeš biti dober, v govnu dobrota (po)tone.

Kopije…

… kopij, »človeštvo«.

Običajnost…

… je normala samo tam, kjer, v človekovem svetu, o normali ne vedo.

Prazno s praznim…

… oplaja praznino, s čemer svoj edini dosežek dosega.

Brezdušni…

… nimajo težav z iskanjem sorodne duše.

Po živalsko…

… ni isto kot po človeško, čeprav živali drugače menijo.

Za lepimi pročelji…

Za lepimi pročelji se skriva velik nič,

le hlad in pusto, temno vse, brezvreden zgolj nek kič,

kjer duše ni, kjer ni srca, da kakor sonce greje,

tam maska je edina stvar, ki vsej praznini šteje…

 

Za lepimi pročelji le beda pradavnine,

obstaja zgolj zato, da je, da prazna v prazno mine,

ne išči v njej zlatic neba, spoznanje zna boleti,

prej v pušči samosti boš znal za ptico poleteti…

Počasi se nabira…

V drvarnici že na dotik vrat in tudi čokov je vse večja količina. Sedaj se je Oliver, med ostalim, tudi oreha lotil. Pospravila ga bova v »sušilnico«, v nekdanjo ovčjo stajo, da bo tam leto, dve, medil…

In polno glist…

Kjer se kuharji uvrščajo med ustvarjalce, klovni pa med umetnike, tam obrtne dejavnosti močvirja spreminjajo v nebesa…

Le čakaš…

V minevanju drobtinice v nemar,

neljube so mi slike vseh utvar,

že itak vse v lažeh

po níčevih poteh,

kjer bog hudič je, tema pa vladar…

 

Kje bil, kaj sploh v življenju sem počel,

zvečine sanjal česar ne bi smel,

nevredni so vsega,

in upa in solza,

ob njih nikdar planet ne bo cvetel…

 

V minevanju v posmeh se vse godi,

kjer pravljice spreminjajo v ljudi,

zaman je vse, zaman,

že z jutrom tone dan,

le čakaš, da do konca izpuhti…

Snemi okraske…

… in smrečica bo zgolj smrečica ostala. A smrečica je vsaj sama po sebi lepa…

Za skodelico besed…

Dovolil sem si spati vse do četrt čez sedmo, in je prijalo. Itak danes ničesar težjega ne bom delal, ne smem…

 

V sredo sem prekršil lastno odločitev, češ da bom popoldne počival, pa sem raje pograbil koso in šel kositi na Oliverjevo stran, dokler se ni začel hrbet glasneje oglašati, tako da sem bil včeraj samo še za dolino in za to, da sem nekaj samokolnic drv, katera mi je sosed pripeljal, zložil v drvarnico, ki sedaj še lepši razgled ponuja…

 

Bi imel kaj delati, tu dela nikoli ne umanjka, in me muči, že kar nekaj časa, misel na to, da bi nekaj debel podrl, pa les v kurjavo spremenil, a ne bom. Se moram vsaj malo opomoči, preden se jutri po Malo podam, tako da – če bo Oliver še kaj polen pripeljal, jih bom pospravil, ostalo pa odmislim…

 

Banalna opravila. Hranjenje, pospravljanje, košnja. In še mnogo drugega. Opravila, ki so, bolj kot ne, sama sebi namenjena, da čas odteka v prazno in za seboj ničesar ne pušča, z izjemo nekega hipnega zadovoljstva češ kaj-mi-je-uspelo-narediti. Na koncu pa, ko podležeš minljivosti – kje si bil, kaj si počel in naredil… nikjer in ničesar…

 

Sinoči sva, Oliver in jaz, tu, na mojem dvorišču, sedela, ob pogovoru, uro in pol, vse do enajste, in mi je pripovedoval, med ostalim, tudi o študentih, katere poučuje, pa nikakršne razlike v pojmovanju občestva ni bilo ugotoviti, z izjemo tega, da si z drugačnimi vzroki pojasnjuje obstoječa stanja. Pravzaprav z »vzroki«, kajti značilnosti izvirajo iz naravne zasnove, nikakor iz neke vzgoje, socialnega stanu, pripravljenosti do dela, iz zadev, s katerimi si vsi, ki se niso v samo »drobovje človeštva« podali, razlagajo neljuba, celo za človeško družbo nesprejemljiva, obsojanja vredna izkazovanja. Ni hudega, pomembno je to, da ve kakšni so. Vsi po vrsti, ne glede na košček Sveta, na katerem kazijo, uničujejo…

 

Vesel sem kadar je tu. V njem sem našel osebo, s katero se zmorem pogovarjati, osebo, ki zaradi konstantnosti svojih izkazovanj ne more razočarati. To pa je prava redkost, v tem »lepem« nagonskem svetu.

Poti »zgodovine«

Ko vznemiriš neko čredo,

da govedo gre v stampedo

in norost mu vlada,

najde dno prepada…

Namenjena njim…

… beseda človek postane nevredna.

Kadar je na površju…

… drek, takrat ni najpomembnejše to v katero smer ga nosi, pač pa to, da ga ne odnese.

Tako je…

Bolj kot boš uveljavljal skupnost in red, bolj bo butastemu po-moje primitivizmu moteče.

»Tvorci skupnosti«…

V pretiranem stremljenju za tistim po-moje, te rado po-tuje lopne po glavi.

Do jutri v lenarjenje…

Uspelo mi je dokončati julijsko košnjo, celo pri Oliverju sem nekaj malega pokosil, kolikor mi je hrbet še dovolil, da mu vsaj kanček pozornosti izkažem…

 

V običajnih okoliščinah bi z zadevo že krepko prej zaključil, a sem v teh dneh uspešno odganjal tisti svoj »daj, naredi še to, pa še to, in to…« vedoč, da se ne bi rad ponovno podal v hrbtno avanturo, v malodane invalidno stanje…

 

Preden sem zjutraj zastavil, sem načrtoval tudi to, da se bom danes še z motorko razgibaval, pa vsaj posušeno slivo podrl, razkosal, pospravil, a sem kasneje ugotovil, da bo vseeno bolje, če vsaj do jutri počakam. Itak bom imel tekom dneva še nekaj malega z drvmi opraviti, kajti…

 

V ponedeljek me je, s svojim in sinovim prihodom, razveselil Oliver, ki se je ponovno lotil drvarjenja, pa mi, tako sproti, dovaža material, da ga spravljam v drvarnico. Danes mi je razkazal koliko dreves še namerava odstraniti, pa – glede te zime se sploh ne bojim, celo za prihodnjo se bo vsaj večina nabrala. In se bo poznalo, v »proračunu«, tako kot se pozna tudi letos ter zlasti ob tem, da me v avgustu čaka zavarovanje nepremičnin, pa vinjeto moram kupiti in tudi Malo bo dočakalo obletnico svojega rojstva in – komaj bom vse to razrešil, že bosta, v oktobru, na vrsti servis in registracija Astrid…

 

Danes se, z izjemo polen, katera mi bo Oliver pripeljal, ničesar več ne pritaknem, razen tega, da bom po kosilu pomil posodo. Kosilo imam že preskrbljeno, se je izkazalo, da sem toliko paprikaša skuhal, da ga lahko na tri dele razporedim, pa bom skušal čim bolj hrbtu prisluhniti in mu čim več počitka nameniti. Jutri pa veselo naprej…

Lepota in »lepota«…

Zunanja lepota, ki je itak vprašljiva, ker je stvar okusa, potemtakem je subjektivne narave, je minljiva, notranje pa sploh ne premorejo, da bi lahko o njeni trajnosti vedeli.

Ubogi hrčki…

… vrtijo in vrtijo svoja kolesca, medtem ko sanjarijo o življenju in vmes žrejo, serjejo in se parijo, in je edini doseg, do katerega dospejo, to, da se kolesce slej ko prej ustavi…

»Ljubezen« do denarja…

Obči vedo, da je denar sveta vladar, in ga imajo radi, celo ljubijo ga! Zanj se prostituirajo, ne samo na delovnih mestih, spreminjajo svoja stališča in ravnanja, ki so, itak, večne spremenljivke v svetu nagonske nenačelnosti ter večnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, v bistvu jim denar pomeni največ od vsega, jim je edini bog, ki vse vernike tega planeta združuje v istost, čeprav…

 

Kakor pri ostalem, tako tudi po vprašanju denarja obči zgolj »vedo«, imajo, pač, neka po-svoje spoznanja, po-svoje resnice, ki pa so daleč od dejanskih. Narava namreč nagonskosti ( = NErazumskosti = pameti) ni ustvarila zato, da bi pretirano ugotavljala in vedela, pač pa izključno za to, da njene potrebe servisira, pa kosi, obrezuje, raznaša semena (rastlinojedi) in skrbi za obvladljivo številčnost (mesojedi). Pamet je namreč najpreprostejša oblika mišljenja, tista elementarna, ki zmore ugotavljati izključno na temelju čutnih zaznav, potemtakem neposredno, na osnovi videnega, slišanega ter ostalega s čutili zaznanega, pa ugotavlja na osnovi izkazovanj (ki so POSLEDICE vzrokov!!!), dočim do dejanskih vzrokov, skritih pod površjem, tam, kamor čutne zaznave ne sežejo, ne dospeva, da bi tudi na posreden način spoznavala ter dospela do kompleksne, celovite slike oziroma ugotovitve, do resnice…

 

Ne, ne, ni res, ne prodajajo se zaradi denarja, ne »ljubijo« ga. Pravzaprav ga »ljubijo« izključno tako, kakor »ljubijo« tudi vse ostalo, z izjemo sebe, kakopak, kajti…

 

Denar je samo papir ali kovina, oziroma neko potrdilo, tam, kjer kot virtualen obstaja, je, potemtakem, le predmet. Predmet iz katerega ne moreš sezidati brloga, iz njega ne moreš narediti kosila, oblečen vanj se ne moreš zavarovati pred vremenskimi vplivi. Lahko pa z njim sebi enake kupuješ, tiste, pač, katerim je denar vladar, bog, in so, od prvega do zadnjega, dokaj nevredni. Z njim lahko plačuješ račune, z njim celo do neke, vsaj tozadevne, sreče dospevaš, a vse to je premalo, da bi bil dejanski tisti rad-imam, potemtakem je nekaj drugega v ozadju, kar si dejansko lasti vso ljubezen (zapisano brez navednic!) nagonskih…

 

Temeljno, odločujoče vodilo, pravzaprav zakon nagonskega sveta je – (boj za) preživetje! In v tem boju je osnova vsega tisti jaz, meni, zame, da bo meni dobro ter boljše, potemtakem – lastno ugodje, ki ima »rado« vse tisto, kar ga omogoča, in ima »rado« natanko toliko časa, dokler do ugodja dospeva, kasneje pa…

 

Ne, ni denar sveta vladar (nagonskih, ne-umnih), daleč od tega, njih zaresni vladar je njihovo ugodje, in nič drugega. Pa naj bo to ugodje v podobi sitega želodca ali mednožja, ali v podobi (vsaj relativne) varnosti, vseeno, pomembno je, da sem »jaz« zadovoljen! In s tem niti ne bi bilo dosti narobe, ko bi nagonski obstajali izključno v svetu, kateremu pripadajo, v svetu živali, medtem ko takrat, kadar »skupnost gradijo«, bojda celo človeško - bentiš, kajti butasta sebičnost je česa takega nezmožna, kajti dejanska skupnost ni njihov 1 + 1 = 2, pač pa je 1 + 1 ( + 1 + 1…) = ENA, CELOTA!

Kurvetina

Kurvetina je kurva svih kurava,

nju svak koj stigne može da jebava,

badava njene draži,

za nju moral ne važi,

baš govno koje smrad obeležava…

 

Kurvetina je dno silnoga smeća,

tek crvima mož bit ko neka sreća,

jer samo hrpa jada

s lakoćom mož da pada,

a jadu nema sunca, niti cveća…

 

Kurvetina je slika lažnog sjaja,

ko kanta da isprazniš puna jaja,

i teši se u laži,

dok sebi iste traži,

da život će joj stić pre bednog kraja…

Mačo

Baš je mačo, dasa pravi,

prazna srca, niš' u glavi,

stiže svaku, sve do kraja,

da isprazni svoja jaja…

 

Nema za njeg trunke blama,

njemu ljubav međ nogama,

pa u svojoj silnoj bedi

samo kurvi mož da vredi…

 

Nema frke, slika česta

gde životinji je mesta,

gde je svinjac, ništa više,

samo tamo smrad miriše…

»Prodajalke ljubezni«…

Tam, kjer vedo o »prodajalkah ljubezni«, tam o ljubezni pojma nimajo!

Mejklavkasto…

Med nogami sreča klije, klije in cveti,

ko se prasec na prasico v diru zavihti,

namreč višje je zgolj salo, ki pa tudi šteje,

z njim ljubezen silovita svoje bistvo greje.

Dan »ljubezni«…

Današnji dan namenjam »ljubezni«. Ljubezni, tisti edini dejanski, sem namenjal malodane celo življenje, dokler nisem dokončno ugotovil, da jo »ljubezen«, v izmenjavi prejeta, ubija, kakor vsak parazit, sebično izključno nase misleč, ubija svojega »gostitelja«.

Morda bodo današnji zapisi še manj všečni od siceršnjih, a mi glede tega ni niti malo mar. Vselej sem raje resnici prisluhnil, pa če je o še tako grdih zadevah izpričevala.

Spoštujte…

… svoje lonce in postelje, da vam ljubezen ne uide. Že res, da je bedna, a bednim edina dosegljiva.

Pa takšna »decentralizacija«!

Baje bo vlada s tem, da bo ministrstva razselila prek Dežele, izpeljala decentralizacijo države. In to bodo naredili prav tisti, ki silovito radi vajeti držijo…

 

BE-DA-RI-JA, in to kapitalna bedarija, kajti – države ne decentraliziraš tako, da ministrstva in razne urade poseješ po celotnem ozemlju, pač pa tako, da ob siceršnjem odločanju od-zgoraj-navzdol (center-regije) obstaja tudi odločanje v obratni smeri (regije-center), a tega niso zmožni narediti, preveč so plitki, neodpravljivo plitki!

 

Edino, kar bodo s tem naredili je to, da bodo razni dopisi (ne mislim na elektronsko pošto in/ali »fakse«, pač pa na pisanje v njegovi fizični, materialni podobi) potovali dlje in dražje. Pa to, da se bodo ministri in razni sekretarji dlje in dražje vozili na skupne sestanke, kot bi se vozili razmeščeni znotraj Ljubljane. Tudi nekaj živetvenih težav bodo povzročili, zaposlenim v teh institucijah, kajti dvomim, da se bodo vsi pripravljeni voziti sto kilometrov in več v službo. Da, res je, tudi nekaj lokalnega kadra bodo zaposlili, s tem, ko bo del obstoječega prenehal z delovnim razmerjem. Kadra, za katerega je, s pozicije države, povsem vseeno od kod je. Ja, tudi tega ne kaže pozabiti: nekaj stroškov bo nastalo na račun prenavljanja objektov, pa opremljanja, ne nazadnje tudi na račun sila obetajočih selitev…

 

Ne čudijo me tovrstne odločitve, niti malo. Od plitkih umnih ravnanj ne pričakujem. Zgolj škodo, ki pa so jo itak že vajeni spočenjat.

V kultiviranju Narave…

Po dvanajstih dneh sem spet kosil. Počasi, previdno, zlagoma, celo pol tretjo uro, in me je mikalo, da bi vsaj še enkrat spraznil posodo za gorivo, a sem raje zategnil zavore. Bolje, da še jutri podobno količino naredim, pa v sredo zaključim s košnjo, kot pa, da se znova ubadam s hrbtom, delo pa ostane nedokončano…

 

Med delom sem razmišljal o občosti, tudi o tistih pametnih, ki »vedo«, da »smo mi nad Naravo«, kajti…

 

Nekoč je bil (tudi moj) breg gozd, v katerem so prevladovale akacije. Desetletja nazaj je kmet gozd skrčil, nato ustvaril vinograd. Ko je umrl, so svojci razparcelirali zadevo in jo po delih prodali novim lastnikom, delčka tudi mojima predhodnikoma…

 

Tudi zemljišče s hiško, del katerega sem najprej kupil, je bilo nekoč vinograd, a so ga, po smrti lastnika, opustili, pa sem ob nakupu zatekel dobesedno – džunglo! Takšno je bilo, da skozi rastje niti pet metrov v daljavo ni bilo videti, vse prepleteno, akacije, leske, robidovje, hmelj (vrag vedi od kod je dospel, a še vedno pridno poganja), podivjana trta (ki se je vzpenjala visoko, v krošnje, pa je tudi na višini petih metrov, in več, poganjala sadove). Takšno je bilo, da – na nekem mestu se mi je pripetilo, da sem že dve, tri akacije porezal, a so še vedno bingljaje v zraku! Šele ko sem tudi četrto in peto prežagal, se je celotna gmota zrušila na tla…

 

Narava je trdoživa, ne da se zlahka, in tudi akacije so njen del. Po desetih dneh od košnje poganjki zrastejo vsaj za tretjino metra visoko, po mesecu že segajo prek metra. In kljubujejo, vztrajno, neusmiljeno, kot da bi vedele, da bodo, slej ko prej, zmagale, vsaj v borbi z menoj. Ki ne ravnam po obči pameti, pa da bi neke »bum efekte« uporabljal, češ da se zadeva itak razkroji, kajti – ne razkrojijo se sestavni deli strupa in le-ti učinkovito spreminjajo strukturo prsti!

 

Kultivirati, civilizirati, in to celo učinkovito, uspešno, dejansko in dokončno?! Hm, lepa šala! Narava se ne da, prerašča vse, in ji tudi kamen ali beton ne predstavljata neke pomembnejše prepreke. Cela mesta, nekdanja, je »pogoltnila«, jih bodisi v samo rastje posrkala, bodisi, v naslednji fazi, zagrnila s prstjo. Ni, kar je kot divje zasnovano, to divje tudi ostaja, v nedogled, in se zmore kot ne-divje izkazovati samo v primeru, da mu nenehno preprečuješ porojena izkazovanja. In to velja tudi za silna »ljudstva«, za nagonska bitja, ki zmorejo biti »pridna« in »moralna« samo toliko, kolikor jim kazen nad glavami visi, pa se bojijo biti natanko to, kar so. Sicer pa o tem nekoliko tudi »demokracija« priča…

Nemogoč sem, vem…

Težko poslušam hvalnice na račun »ljudstva«, ne maram laži.

Lepota etra

Na svetu je osem milijard minljive lepote, ki traja natanko toliko, kolikor potrebuje, da se začne izkazovati v pravih podobah.