Ta
teden je bil naporen, zelo naporen, nekakšen napovednik vsega, kar bo čas še »prinesel«,
nekakšen preizkus moje vzdržljivosti…
Ko
sem se vrnil in parkiral v garaži, sem najprej znosil odpadni papir in
steklovino v avto, da bom v ponedeljek odpeljal na zbirališče, nato prvič
pristavil pralni stroj, se preoblekel in se odpravil proti havajem, v gosto senco, kjer sem, nekaj časa, v družbi
Tise in obeh mačkonarjev, vdihoval – mir. Najboljši način za obnavljanje živcev…
Zanimivo,
ko sem sam, se vsi trije kosmateži lepijo krog mene, kot bi hoteli pripomoči, s
svojo prisotnostjo…
Misli
so, kakopak, letele naokoli, v vse smeri, obnavljale tako doživeto, kakor tudi
tisto, kar še ima priti, in kar se kot nič kaj obetavno ne izkazuje…
V
boga ne verujem, za hudiče in hudičevke pa vem, da obstajajo, v otipljivih
svojih podobah in kar na površju, kot del vsakdanjega svinjaka. Sem skusil
premnoga njih ravnanja, pa vem tudi to, da znajo kaznovati, hudo kaznovati,
marsikaj in vse, denimo…
Grešno
je kadar pomagaš pomoči nevrednim, jih je bolje pustiti crkniti! Grešno se je z
uvidevnostjo izkazovati sebičnosti kajti le-ta nima meja in je v svoji ljubezni
do sebe pripravljena teptati in poteptati. In grešno je biti dober do pijavk
ter vseh ostalih parazitov, ki niso srečni, če ne izpijejo krvi, vsaj toliko,
da voljo do življenja v celoti zatrejo. In grešno je upati v svetlo bodočnost,
živeč sredi gnilobe, ki samo sebe za »razvito človeško skupnost« razglaša. Kakorkoli
že…
Priznam,
sem grešil, in to ogromno! In takšnemu početju sledi kazen, nekakšna šolnina,
krepko višja od sprejemljive, da jo do konca življenja plačuješ, in to samo za
spoznanja, do katerih dospeš živeč med temi, ki mislijo, da so ljudje!
Spoznanja, od katerih imam samo to, da sem se s previdnostjo opremil, pa zdaj
krepko skrbneje ravnam z zaupanjem, z uvidevnostjo in z dobroto in jih ne
razmetavam več vsevprek. Spoznanja, ki so mi kopico slabe volje povzročila, ko
sem ugotavljal, da obstajajo »strokovnjaki«, katerih nezmožnost razumevanja
osnovnih zadev je vse »znanje« s katerim razpolagajo…
S
prvo naštetimi grehi sem torej opravil, ne bom jih več ponavljal in le še
plačati moram zanje, vstran od »dobrih, ljubečih in poštenih ljudi«, glede
bodočnosti pa se mi neodpravljiva težava izkazuje kajti – čeprav teoretično obstaja
možnost, da spokam v neko »divjino«, krepko bolj civilizirano od tukajšnje »civiliziranosti«,
mi praksa tega ne dovoljuje, preveč jih je še, četudi le peščica, ki mojega
dejanja ne bi razumeli, obenem pa mi pomenijo in jih ne bi želel prizadeti…
Stroj
je končal s prvim pranjem, ko je prišel Oliver. Posedela sva dobro uro, ob
prijetno ohlajenem pivu in še prijetnejšem pogovoru, nato sem oprano obesil in stroj
v drugo zagnal. V tretje bo pral jutri, ne smem preveč založiti dostopa do
drvarnice, glede na to, da domnevam, da mi bo Oliver, zvečer ali jutri zjutraj,
še nekaj drv navozil. Polovico drvarnice mi je napolnil in me z bolečo hvaležnostjo
navdal kajti – ne samo, da mi je daroval lesa za nekih štiri, morda tudi pet
stotakov, pač pa je podrti drevesi tudi razžagal in razcepil ter polena
dostavil pod streho, na mesto zlaganja! Brez prošnje, samoiniciativno. Kdo ve
kaj sem mu naredil, da se s takšno obzirnostjo in skrbjo do mene izkazuje…
