V stilu…

Krožniki za enkratno uporabo, kozarci za enkratno uporabo, pribor za enkratno uporabo, robci za enkratno uporabo, rokavice za enkratno uporabo, luči za enkratno uporabo… živetje za enkratno uporabo.

Prizadel sem jo…

Popoldne sem jo odpeljal k mami. S tem sem ji »odščipnil« današnje popoldne in večer, cel jutrišnji dan in četrtkovo dopoldne tukaj. Jutri imam namreč opraviti določene zadeve, katerih ob njej ali z njo ne bi mogel, pa sem skrajšal ta najin teden tako, da sem mu sredino odvzel…

 

Že v nedeljo sem ji povedal o tem in danes se me je oklepala tako, da ga ni klopa, ki bi to zmogel bolje početi. Dobesedno grabila me je za roko, me vlekla k sebi, polagala mojo dlan na svojo glavo, ma, težava je bila odlepiti se od nje že za sekundo, dve, kaj šele za dlje…

 

Ko sva se poslavljala mi ni želela niti pomahati. Boli jo, čeprav tega neposredno ni hotela pokazati. V meni bolečina tuli, in k vragu pošiljam svojo odločitev vendar… moram, imam določeno obveznost in jo moram izpolniti. In bom komaj čakal na trenutek, ko spet do nje dospem, pa da z dnevom in pol malo drugače zaključiva ta najin, za obilico časa okrnjen, teden.

 

Po eni strani se zavedam, da se mora počasi seznanjati z življenjem, po drugi pa… ma, naj gre vse skupaj k vragu, z menoj na čelu!

Do resnice…

… zmore dospeti samo človek, a kaj ko pa njegova spoznanja med živalmi ne veljajo.

Nemoč denarja…

Ni denarja, ki iz riti

zmore čudež narediti,

da postane vzor brez fleka,

ne zgolj – proizvodnja dreka!

Priložnosten…

V besedah vse pošteno,

v dejanjih pa resnica…

Kjer nagonsko je sproščeno,

tam priložnost je sodnica…

Čudež tehnike…

Gledam neko reklamo za napravo, ki naj bi psu preprečevala lajanje, pa se sprašujem – obstaja podobna naprava, ki bi lajanje preprečevala dvonogim?!

Njih večna lakota…

… požira sedanjost, pa ob njih ni upati na bodočnost.

Priden…

Priden sem kadar se splača,

če zares ne gre drugače,

če koristi mi ne vrača,

slabši sem od slabe plače…

Obećanje ludom radovanje…

Tako pravijo Srbi. Bržčas vedo čemu…

 

Z obljubami sem razčistil.

Sam obljubim takrat, kadar vem, da bom obljubljeno zmogel izpolniti. Kadar obstaja možnost, da ne bi mogel, takrat tudi povem tako, v stilu če-bo-vse-v-redu-bom-uspel-narediti…

 

Z obljubami drugih pa si ne delam utvar. Nič več. Preveč sem jih slišal, niti zastavljenih v izvedbi ne, kaj šele izpolnjenih, da bi verjel, pač pa – poslušam in slišim, sprejmem pa šele takrat, ko v izvršenem vidim.

 

V Deželi velja obljuba-dela-dolg. Dobro bi iztržil, ko bi šel takšne dolgove izterjati!

Pomembnež…

Sem pomemben za ta svet

in se grem lepo imet,

vedno hoče moja rit

čim več sebi pridobit.

Resničen…

V svetu krempljev, in zveri,

v svetu neresnice,

upati brez metle ni

na porod pravice!

Dobrota, ki ni dobrota!

Marsikdaj se hvalijo, »razvita« okolja, kako »nerazvitim« pomagajo, zaradi česar se vsaj v lastnih očeh kot dobra zrejo, čeprav – gre pri takšnih pomočeh resnično za dobroto ali pa, morda, zgolj za pokvarjeno preračunljivost sebičnosti?! Osebno menim, da gre za to drugo, kar tudi pojasnim…

 

Kadar nekemu revežu »pomagaš« tako, da mu namenjaš neka sredstva, zavoljo katerih bo do boljših pogojev živetja dospel in predvsem OSTAL NA SVOJIH TLEH, takrat v bistvu počneš to, da ga odvračaš od tega, da bi se, v želji po sebi boljše, podal k tebi, se pri tebi naselil, kajti – ko bi se to zgodilo, takrat bi ta revež postal sestavni del tvoje družbe, prinesel bi svoje običaje, ravnanja, pričakovanja, posledično tudi zahteve, zaradi česar bi ti njemu moral sebe prilagajati, v končni fazi z njim tudi enakopravno deliti svoje danosti, svoj dobrobit, pomeni, da bi moral v celoti spremeniti svoje živetje. Tako pa, ko mu »pomagaš« na daljavo, mu daješ neko miloščino, ga z njo ohranjaš na daljavi in ga prepuščaš, da v celoti še naprej sam svoje težave rešuje. Ti pa živiš, resda z malenkostjo manj, kot bi sicer, še naprej po svoje. Še več, zato, ker mu »pomagaš«, v povrat pričakuješ, zahtevaš in tudi prejemaš določene ugodnosti…

 

Sveta resnica je, da so bogate države (posamezniki) bogate prav zavoljo izkoriščanja revnih!

 

Ne, ne, premalo vedo, nagonski, o takšnih zadevah, kakršna je (tudi) dobrota, da bi smeli o njej govoriti, še zlasti, ker – dejansko dobroto žene INTERES nekoga DRUGEGA, in NE lasten!

Jalovo dopoldne…

Danes sem imel namen pospravljati in začeti s »sesanjem« tal, in pajčevin, seveda, vendar – izvajali so neka dela, pa so ob osmih izklopili električni tok, vrnili pa ga krog trinajste…

 

Nerad popoldne zastavljam z delom, še zlasti takrat, kadar kaj pojem, poln želodec pa raje počiva. In sem izrabil čas, da sem demontiral staro luč in namestil novo, pri čemer – vse je bilo opravljeno, svetilo nameščeno, le dokončati nisem mogel zadeve, kajti… ne vem kaj je imel v mislih tisti, ki je prvotno montažo opravil, vem pa, da v konkretnem primeru iz stropa štrli deset žic, jaz pa za luč samo dve potrebujem in, ker ne vem kaj in kako je počel, ko je izvajal svoj razvod kablovja, tudi tega ne morem vedeti, če toka ni, katere žice so aktivne, katere pa, morda, ne. In sem preklinjal, resda malo, vse dokler niso zagnali elektrike, ob odprtem delu, ki ni terjalo več kot minute, dveh, kasneje, da je bilo dokončano. Kakorkoli že, zdaj je zaključeno in obljuba o osvetljeni sobici, ki sem jo Mali dal, je izpolnjena.

Zvezda rudeča…

Te, prve letošnje, jo bodo pričakale v hladilniku, kajti – če jih mravlje v lončkih odkrijejo, ji jih niti za poskusiti ne bodo pustile…

 

Baj-de-vej…

Program mi je podčrtal besedo »rudeča«. Približno enako je nepismen, kot občost, in novodobni jezični-strokovnjaki.

Nekoč stara beseda, slovanska, kakopak, kasneje spremenjena, pravzaprav zavržena.

V poplavi znalcev…

Na spičevala se poserjem! Naučiti se snov še zdaleč ni isto kot (po)znati vsebino!

Spoznal sem…

… česar nisem želel spoznati, doživel, česar nisem hotel doživeti, pa mi je ostalo samo to, da zmorem za hrbtom puščati vse tisto, kar roke ni vredno.

Do jutri na dopustu…

Vreme je bilo prizanesljivo, pa je zdaj tudi ob gozdu pokošeno, in ko sem končal – v posodi za gorivo je bilo še kar nekaj, in se mi tega ni dalo nositi v hišo, pač pa sem se raje na Oliverjevo stran »sprehodil«, sosed zanesljivo ne bo jezen, ker sem mu mrvico dela odvzel…

 

Pripravil sem mešanico za naslednjo košnjo, o(d)pravil nabavo, obesil kup opranih »košenjskih« oblačil, pomil posodo, celo nekaj pojedel, da sem kosilo odpikal… tako da se sedaj podajam na aktivno počivanje, vse do jutri, ko se lotim pospravljanja, zadeve, katero bistveno neraje opravljam kot večino ostalih opravil…

So rekli…

… da danes tu (še) ne bo deževalo… a že lepo pada.

Kako bi se na (vremensko) napoved lahko zanesel, ko pa se na nič drugega ni moč?!

Možganski nebodigatreba…

Včeraj sem, po košnji, krog dvanajste, klical zdravnico. Po tem, ko sem vtipkal interno številko, se je znova oglasil odzivnik in mi sporočil »poklicali ste izven delovnega časa«…

 

Informacija me je presenetila, kajti kar vem za konkretno zdravnico, vselej je ob ponedeljkih, torkih in petkih delala v dopoldanskem času, do trinajste, ampak, dobro – nisem reden obiskovalec zdravstvenih ustanov, in že dolgo je, kar sem bil poslednjič pri njej, pa sem dopustil možnost, da se je v vmesnem času pripetila sprememba njenega urnika. Čeprav je na spletnih straneh ustanove njen delovni čas še vedno zapisan v nespremenjeni podobi. In sem znova klical dve uri kasneje, popoldan, ter naletel na popolnoma enak odziv – »poklicali ste izven delovnega časa«…

 

Čakaj, čakaj, kaj je zdaj s tem?! Če ne dela dopoldne, če ne dela popoldne, kdaj pa potem dela, glede na to, da ustanova čez noč ne obratuje?!

In sem začel razmišljati, da sem dopoldne, morda, poklical nekoliko prepozno, glede na čas, v katerem naj bi dogovarjali, prek telefona, naročila. Zato sem danes že nekaj minut po sedmi znova poskušal, a, šment nazaj, ponovno sem slišal tisti »poklicali ste izven delovnega časa«. Dobro, bom pa drugače. Ponovil sem klic in izbral interno za splošne informacije, na osnovi česar mi je ljubezniv glas povedal, da je zdravnica ta teden na dopustu.

»Imam prošnjo za vas«, sem izustil sogovornici, »dajte, prosim, sporočite tistemu, ki skrbi za odzivnik, da stavka »poklicali ste izven delovnega časa« in »zdravnica je ta teden na dopustu« sporočata tako različni vsebini, da – ko bi že ob prvem klicu izvedel, da je na dopustu, ne bi še dvakrat klical…«

Iz hudega sem se izvlekel…

Vse, kar je bilo nujno, sem pokosil. Ostal mi je samo nek pas, dolg približno osemdeset metrov in širok, v povprečju, približno dva metra in pol, povsem spodaj, na meji z gozdom, in me je mikalo, da bi tudi s tem opravil, vendar sta se nogi preveč oglašali…

 

Hvaljen Jezus za dereze! Pravzaprav sem hvaležen Oliverju, on mi jih je podaril. Z njimi je košnja strmin krepko manj mučna, kot je bila poprej, čeprav – zadeva se tako dobro oprijemlje obutve, jo stiska, da je tudi v delovnih, robustnih čevljih krepko čutiti objem kovine, še zlasti takrat, ko je, zaradi naklona, telesna teža malodane v celoti razporejena zlasti na eno stran nižje postavljenega stopala. In začne, s časom, boleti, občutno boleti…

 

Ta preostali pas – morda popoldne, takrat bo prostor, tudi če ne bo oblačno, v senci, in se bom podal delat v škornjih, brez derez, morda jutri zjutraj, glede na to, da naj bi na tukajšnjem koncu dopoldne še ne deževalo, morda pa »drugič drugič«, ne vem, kot me bo prijelo, se ne obremenjujem s tem, kar mi sila godi. Kdo ve, morda pa me, za danes,  prepričajo akacije. Trenutno cvetijo, pa košnja še dodatno diši…

Neko mnenje o Vesolju, živečem umiranju…

Danes sem zasledil zapis, katerega objavljam v nadaljevanju:

 

»Filozofska knjiga o človeku, resnici in skrivnostih obstoja

Vesolje, živeče umiranje… je izjemno poglobljena in provokativna knjiga, ki odpira temeljna vprašanja o človeku, življenju, vesolju in resnici. Gre za delo, ki presega klasične žanrske okvire ter združuje filozofijo, znanost in razmislek o prihodnosti človeštva.

---

Knjiga,  ki  postavlja  največja  vprašanja

Avtor se loteva vprašanj, ki že stoletja zaposlujejo človeštvo:

-          Zakaj se zgodovina ponavlja?

-          Zakaj svet ne pozna trajnega miru?

-          Zakaj kljub napredku ostajajo trpljenje, lakota in bolezni?

-          Kaj je resnica – in ali jo sploh poznamo?

Knjiga ponuja drzno tezo: resnice, ki jih sprejemamo, morda sploh niso resnice.

---

Preplet  znanosti  in  filozofije

Delo združuje širok spekter področij:

✔ filozofija in sociologija

✔ psihologija, psihiatrija in nevrologija

✔ biologija in genetika

✔ astronomija in etologija

✔ jezikoslovje

S tem ustvarja celostno razumevanje človeka in sveta, ki ga obdaja.

---

Trije svetovi – nova  perspektiva  resničnosti

Ena ključnih idej knjige je razumevanje treh svetov:

-          svet, kakršen je

-          svet, ki ga postopoma spoznavamo

-          svet, ki ga zaznavamo s čutili

Ta pogled odpira novo razumevanje realnosti in postavlja pod vprašaj naše dojemanje sveta.

---

Zakaj  prebrati  knjigo Vesolje,  živeče  umiranje…?

-          ker ponuja drugačen pogled na svet in človeka

-          ker združuje znanost in filozofijo v enotno razmišljanje

-          ker spodbuja kritično mišljenje

-          ker odpira vprašanja, ki jih redko postavljamo

---

Knjiga,  ki  izziva  ustaljeno  razmišljanje

To ni lahkotno branje, temveč intelektualni izziv, ki vas:

-          spodbuja k razmisleku

-          postavlja pred dvom

-          vabi k iskanju lastnih odgovorov

Gre za knjigo, ki želi biti preverjena, izzvana in razumljena – a hkrati ostaja trdno prepričana v svojo resnico.

---

Komu  je  knjiga  namenjena?

-          ljubiteljem filozofije in znanosti

-          bralcem, ki iščejo globlje razumevanje sveta

-          vsem, ki jih zanimajo eksistencialna vprašanja

-          tistim, ki radi razmišljajo izven ustaljenih okvirjev

---

O  avtorju

Uroš Vošnjak je avtor, ki v svojem delu združuje interdisciplinarno znanje in poglobljen razmislek o človeku, družbi in vesolju. Knjiga Vesolje, živeče umiranje… je rezultat več kot desetletnega razmišljanja in raziskovanja.«

 

 

Tvorcu predmetnega zapisa lahko porečem samo – hvala za resno branje knjige ter za izhajajoč povzetek!

Bova počivala…

Po dopoldanski košnji, po tuširanju in po tem, ko sem počakal, da so se mi lasje posušili, sem se podal v Brežice, med ostalim nabavljat potrebno za obnavljanje osvetlitve v sobici. Je krepnila, in manjšo lučko sem že usposobil, menjava stropne pa pride jutri na vrsto. In tudi mizarja sem »lovil«, ter ga ujel…

 

Možakar mi je pred petimi leti naredil kuhinjo, zelo lepo kuhinjo, masivno, funkcionalno, zdaj pa bova šla v predelavo. Za dvema elementoma se je namreč naselila plesen in sam ne grem razdirati, da ne bi škode naredil. Pa tudi predelati bo treba, ta elementa, da bom lahko v bodoče do zidu dospeval in neljubi gostji preprečeval bivanje v hiši. Sumim, da je ta plesen tudi vzrok mojega nekaj mesečnega kašlja, ne vem, jutri zjutraj bom zdravnico klical, da se dogovoriva za snidenje…

 

Kakorkoli že, maloprej sem zajtrkoval in kosil hkrati, pa sem s polnim želodcem, ob enaki ogretosti ozračja, kot je bila včerajšnja, postal len. In sem v sobo prinesel pločevinko piva, da spijem hmeljast napitek, ki me bo še bolj polenil, z mislijo na brata, ki me je za nekaj časa z njim preskrbel. Bova počivala zdaj, kosa in jaz, in bova zjutraj spet zastavila, če kaj vmes ne seže, kakopak. Bo delo počakalo, zaenkrat ga še ne kradejo, se raje za dobro plačana delovna mesta prerivajo. Če pa vse ne bo šlo v tem krogu, bentiš, še nekaj časa je, domnevam, pred menoj, pa ni vrag, da enkrat ne bi bilo končano…

Ljubezen...

 

Ljubezen vsekakor obstaja, le iskati jo je treba na občestvu nedostopnih mestih.

Palčica cvetoča…

Najvišja med posajenimi palčicami mi je danes, ko sem prek pokošenega dospel do nje, razkrila svoje cvetove. Kar enajst jih ima in morda se bo, letos prvič, celo kak plod zastavil, ter obstal. Posebno velik zaradi majhne rastline sicer ne bo mogel biti, a – ko bi se zavezal, obstal ter dozorel, pa da Sonkec poskusi domačo asimino! Upam, da ji bo všeč, mene so sadovi z okusom po banani in ananasu, obenem izredno sočni, hranljivi ter predvsem dolgo obstojni, prepričali…

Za dobrodošlico…

Lepo so začele rasti, se gostiti, jagode, tudi cveteti so pohitele in porajati plodove, danes pa sem opazil, da so med njimi tudi takšni, ki so začeli kipeti od zadovoljstva, in mi je všeč, da jih bo vsaj nekaj na voljo v prihodnjem tednu, ko bo Malo doma…

Kakor komu…

Že dolgo ne praznujem. Kar mi je bilo ljubo, so uničili, kar pa so porodili – nisem mislil, da bom takšno sranje doživel…

 

Praznik, celo trije praznični dnevi so se na kupu nabrali, z nedeljo vred. In, kakopak, tisti pridni so praznovali čim dlje od dela, objekta čaščenja, jaz, ki pa mi pridnost ni vrlina…

 

V soboto, ko sem Malo odpeljal, sem si dovolil tri ure počitka, potem pa sem pograbil koso in se podal na breg. Tudi včeraj sem ropotal, misleč na možnost, da me nek ljubezniv sosed prijavi radi motenja nedeljskega miru. In tudi danes zjutraj sem zastavil, oddelal nekaj ur, dokler je, radi vse močnejšega učinkovanja sončevih žarkov, šlo…

 

Pravijo, da se klin s klinom zbija. Ne vem, marsikdaj takšen pristop škodo samo še poveča, pa tudi jaz ne morem upati na to, da bo utrujenost, porojena s košnjo, pozitivno delovala na utrujenost, povzročeno s celotedenskim »služenjem« Mali, vendar – ker trava raste, in šavje v njej tudi, ker drugega ni…

 

Uspelo mi je, do zdaj, celo več, kot sem drznil upati, da bo. Pravzaprav sta od celote ostali »samo« dve terasi, najnižje ležeči pod hiško. »Samo« zaradi tega, ker sta krepko največji, in ker sta njuni nabrežini ustrezno veliki, predvsem pa strmi, da z derezami po njiju kolovratim. In bom moral dobro poprijeti, preden ju pokosim, vendar – baje bo samo še jutri vreme naklonjeno, potem pa pride dež, za njim pa grem po Malo, ob kateri izvajanja takšnih opravil niti »sanjati« ne morem. In mi ni misliti na utrujenost, kaj šele na počitek, dejanski, preden ne zaključim. Le… ko bi bilo popoldan vsaj malo hladneje, kot je bilo včeraj, ob petih, ko je v senci kazalo dve manj od tridesetih…

 

Kakorkoli že, vsaj tri četrtine vsega je pokošenega. Prej, ko je bila visoka trava, je bilo lepše številnim žužkom, pa kuščarjem, domnevam, da tudi kačam, mišim, voluharjem in ostalim rovsko-površinskim bitjem, radi njih verjetno tudi lisici, zdaj bo lepše Mali, Tisi, ki je v visoki travi pridno nabirala klope, in meni. Vsem očitno ne more biti.

Dva vzroka nagonskega izkazovanja…

Obstajata dva vzroka nagonskega izkazovanja znotraj »človeštva«. Prvi je večinski, povsem naravno in neposredno pogojen v podobi nagonske (živalske) zasnovanosti, drug je, kadar gre sicer za bitje, porojeno v človeka, duševna bolezen. Le-ta namreč izniči delovanje razuma (s tem tudi človeškega izkazovanja), pa takšnemu bitju drugega kot nagonskost ne ostaja.

Oportunizem…

Oportunizem je značilnost nagonskosti, zaradi česar so vse živali oportune = nenehno prilagajajoče se = nenačelne = nemoralne = nepoštene, vse, tudi dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se.

Sicer nenehno govorijo o poštenosti, se celo imajo za poštene, a tako lahko menijo samo zaradi tega, ker niti tega ne vedo, kaj to poštenost je, kako se izkazuje!

Ko skusiš lik hudiča…

Ko skusiš smrad smradovja,

pod maskami prevare,

postaviš si zidovja,

da skoznje smrad ne gré,

podobe so boleče,

utvare neke stare,

le lažni koščki sreče

hudiču skoz zobé…

 

Ko skusiš lik golazni,

ki kri brezsramno pije,

in v krempljih ti prikazni

se svet povsem konča,

te mine slednja želja,

več sonce ne posije,

v spominu sled veselja

in prek glavé vsega…

 

Takrat… naj kar pogine,

sred istega si smetja,

nevredno je živetja

brez duše in srca,

v nazaj več čas ne šine,

le misel, da porazno

propadlo je v prazno

vse upanje neba…

 

Ko skusiš lik hudiča,

ki dobro mu je tuje,

ki ledu poveljuje,

je konec vseh snovanj,

ostane bol kot priča,

da v prazno teče reka,

da v prazno vse odteka,

noseč vse manj in manj…

Ko me več ne bo…

… boš, Mala, izgubila edino osebo, ki je dan za dnem in vsak trenutek na voljo tvojim stiskam.

Edino osebo, kateri si, s tremi ostalimi otroci, najpomembnejša, pomembnejša od mene.

Edino osebo, pri kateri zmoreš najti podporo resnici, iskrenosti, dobroti, edino osebo, pri kateri ne boš našla hinavščine, laži, prevare, sveta sebičnosti, primitivizma in neumnosti.

Morda ti bo celo žal… takrat, ko me več ne bo.

 

Danes so se, ob odhodu, solzice pojavile.

Jaz pa… v zadnjih štirih letih se je kletev v meni povsem udomačila, brez nje bi bilo čudno… prekleta…

A kaj ko ne pomaga, kletev, ne karkoli drugega, ne seže do praznine, skrite pod trdo lupino.

Vsaka šola nekaj stane…

Zaupanje je drag šport, z bolečimi penali, a vsaj »poštenost« spoznaš.

Idiot…

Včasih bi kričal, a željo v kletev prelijem, ob čemer ne pozabim sebe z idiotom okrcati…

Kdo mi je kriv, da nikoli nisem znal »najprej imeti rad sebe«, med vsem »dobrim« in »poštenim« sebičnim smradom!

Vedno v formi…

Neumnost ne potrebuje dozorevanja, že mlada je vedoča.

Dobrota sebičnosti…

Ko najprej zase poskrbi, in se do ušes nažre, se lev izkaže kot izjemno dober – ostanke prepusti drugim…

Žal to ni dobrota, čeprav se v občem pojmovanju, in izkazovanju, prav takšna predstavlja.

Potreba po pomoči…

Človek ima potrebo po tem, da pomaga drugim.

Idiot ima potrebo po tem, da pomaga vsakomur.

Po-svoje »resnica«…

Vsaka žival pozna »resnico«, kako je ne bi, po-svoje jo pozna, a žal ničesar ne ve o pasteh, prežah, strupih, o namerah plenilcev…

 

Če ne poznaš celote, tudi o delu ne moreš vedeti, oni pa niti delov ne poznajo, kaj delov, še sebe ne… a »vedo« o celoti!

Človeštva je prekleto malo!

Hudič je, kadar te rodijo kot človeka v nagonsko okolje, v svet, ki naj bi bil tvoj, človeški, ker ga je človek zgradil, dejansko pa ga vsi krog tebe živijo kot sebi ustrezno živalskost.

»Zdravost duha«…

Manj kot premoreš v sebi, lažje boš sebi ustrezno/ega našel.

Takšna je namreč »zdravost duha« okolja.

V tri krasne me daj…

Ko zvezda mi ugasne

na vrh vseh ran srca,

pokoplji me v tri krasne,

morda tam ni gnoja…

gnoja, ki v laž ovija

ves svoj sebičen smrad,

da lažje kri izpija,

češ da imet zna rad…

 

Ko pride do izpetja,

predolgo že brli,

preklel bom neka smetja,

zatisnil bom oči…

ne bodo gnusa zrle,

ko bodo v mir umrle.

Plašč, ki greje…

Vselej sem rad pogledal kakšno poljudno-znanstveno oddajo, vendar v zadnjih časih, odkar bebci množično dospevajo do statusa »izobraženih strokovnjakov«, ob gledanju tovrstnih vsebin praviloma preklinjam kajti – je hudič, kadar neumnost ni zmožna niti med vzroki in posledicami razlikovati…

 

Nedolgo nazaj sem tako zvedel, da perje in kožuhi, s katerimi so opremljene živali, grejejo, natanko tako, kakor nas grejejo oblačila…

 

Vzemi v roko pero in ga drži, pa ugotovi, če ti bo kakorkoli ogrelo dlan. Vzemi v roki plašč, ki si ga pozimi zunaj pustil, in ugotovi, če je vsaj malo toplejši od temperature, na kateri se nahaja…

 

Ni res, da grejejo oblačila, živalska ali človeška, vseeno, dejstvo je, da se sleherno živetje ogreva z lastno – presnovo! S tem namreč, ko presnavlja vneseno hrano, s tem proizvaja energijo, tudi toplotno, in s to energijo se ogreva, dočim je vse perje, so kožuhi in naša oblačila zgolj, in nič več, izolacijski materiali, ki skrbi za to, da se s presnovo ustvarjena toplota prehitro ne izgubi v (hladnejšem) okolju. Samo izolacija, in pod nobenim pogojem grelniki!

 

Pa to še zdaleč ni edina neumnost, s katero se ti »poznavalski strokovnjaki« izkazujejo, ko svojo »znanost« izvajajo, daleč od tega, niti med kapitalne ne sodi, a je dovoljšnja za to, da bi se tisti, ki takšne oddaje naročajo, morali o njihovih izvajalcih povprašati. Ko bi tudi sami vsaj o osnovnem vedeli, seveda. In na tak način, tudi s takšnimi poljudno »znanstvenimi« oddajami, obča bebavost še bolje »ve« o tistem, o čemer – nima pojma!

Stroka…

Stroka ni odraz občega »znanja«, pač pa je neposreden rezultat spoznanj posameznikov, in to tistih posameznikov, ki vedo popolnoma drugače od občega po-svoje-vem…

 

Znanje je odvisno od NE/zmožnosti razumevanja.

Obstajata teoretično in praktično znanje, a zgolj v svoji usklajenosti zmoreta biti – dejansko znanje! Vse ostalo je običajen obči lari-fari…

 

Znanje delimo tudi na temelju njegove vsebine, pa obstajajo znanja o zadevah, do katerih je moč dospe(va)ti na temelju čutnih zaznav (EDINI način ugotavljanja obče nagonskosti!), in znanja o zadevah, do katerih s pomočjo čutnih zaznav neposredno NI mogoče dospeti…

 

Tako se obči zmorejo »izobraziti« pri nekih »vidnih«, »otipljivih« stvareh – zmorejo se naučiti graditi hiše, izdelovati računalnike, izbirati med (sebi in vsaj domnevno) ugodnejšim, nalagati denar na bančni račun… NE zmorejo pa, in nikoli ne bodo zmogli, vedeti o vsem ostalem, kar je celo krepko pomembnejše od tega »otipljivega«, saj med to ostalo sodijo naravne/družbene zakonitosti, potemtakem tudi takšne »malenkosti«, kot so psiha, značaj, številni pojmi (poštenost, pridnost, dobrota…), »malenkosti« torej, ki zlasti v časih prevladovanja obče bebavosti Svet po sila čudnih tirnicah poganjajo…

 

Kakopak, lahko dokončajo fakultete, dospejo tudi do doktoratov, lahko se naučijo ponavljati številne definicije in postopke/ravnanja, vendar – poznajo definicije o stvareh, katerih NE poznajo, sploh NE vedo, v kakšnih podobah obstajajo, pa je njihovo teoretično »znanje« podlaga izključno za škodljiva, nepravilna ravnanja! Žal, a izobrazba še zdaleč ni izkaz dejanskega znanja, ne nazadnje se vsi tisti, ki so nekaj novega ugotovili, o tem novem (ki je, običajno, popolnoma drugačno od tistega, kar »ve« občost) niso imeli nikjer učiti.

 

Da, v času nagonske NErazumskosti vse bolj mrgoli izučenih »znalcev«, ki pa so »strokovni« zgolj toliko, kolikor je vreden trenutek, v katerem jim natisnejo ustrezno šolsko spričevalo! Planet opic, pač, le da na, zahvaljujoč človeku in ne občosti ter njenemu »znanju«, nekoliko višji tehnološki ravni.

»Minljiva lepota«…

Običajen paket znajo odpreti, da dospejo do vsebine, nekoga drugega pa ne znajo »pre/brati« (kako bi, ko niti sebe ne poznajo?!), da bi ugotovili, če karkoli vrednega v njem/j obstaja.

Resnici na ljubo jim gre v opravičilo dejstvo, da sami vrednosti, lastnih, ne premorejo, pa radi tega ne morejo vedeti o čem govorim, kaj šele, da bi stremeli, sami nevredni, k ugotavljanju boljše/ga od sebe.

To preprosto dejstvo je razlog njihovega prepričanja o »minljivi lepoti«, saj jim šteje samo tisto, kar zmorejo ugotavljati s čutnimi zaznavami, potemtakem zunanjost in izkazovanja (predvsem do njih usmerjena) in jih pri tem niti malo ne moti dejstvo, da s tem, ko so jim, banalen primer, hribi vedno všeč, da jim je sončen dan vedno všeč, nasprotujejo lastni ugotovitvi o minljivosti lepote. Nenačelna bitja namreč ne sežejo do principov, pa ne morejo seči tudi do tega, da bi ugotovila, kako ti principi pri njih sploh ne veljajo.

»Ljubezen« sebičnosti…

Sebičnost ima rada izključno sebe in pri tem so ji drugi samo sredstva za doseganje njenega imeti-rad/a-sebe, sredstva in ne predmeti ljubezni. Tako je njen imeti-rad-drugega odvisen od ugodij, ki jih od tega drugega prejema, pa če obstajajo, »ima rada«, če ne, pa ne. In ta ugodja so sila pestra ter segajo od materialnih dobrobiti vse do občutka vsaj relativne varnosti znotraj pripadnosti neki »skupnosti«.

Sonce

Prazno praznemu pritiče,

puhlo puhlemu sledi,

smrad po smradu vztrajno kliče,

sonca v hladni ni temi…

 

Sploh ne kaže ga iskati,

ni v gnilem mu živetja,

cvetu le želi sijati,

ne nevrednemu spočetja!

Če je duša tisto, kar ni smrad…

S kurbanjem lahko dospeš do denarja, položaja, hrane, oblačil, avtomobila, stanovanja, garaže, tudi do tega, da te imajo za gospo/da, čeprav ti primitivizem skozi ušesa kriči, le do nečesa ne moreš dospeti, do duše!

Ubežala normala…

Bebavost je normala,

normala pa zbežala,

ker nima volje, ne moči,

da z bebci se v krog vrti.

Obilje poštenosti…

Tudi barabe vedo kaj je pošteno, denimo – pošteno pre/varati, pošteno u/krasti, pošteno se okoristiti…

  

Kako bo družba moralna, ko pa je iz nagonske nemoralnosti sestavljena?!

Ko jagode pojejo…

Jagode so že pojoče,

cvet ob cvetu se gosti,

tu in tam nek sadež hoče

v tople sončeve dlani…

Sladke jagodne so sanje,

zlasti, če si majhen škrat,

pa lepo skrbiva zanje

čakajoč na vsak zrel sad…

 

V prihodnjem tednu bova, tako sva se dogovorila, družno zavihala rokave, da semena melon pospremiva na pot rasti, kajti - ni zadovoljnejših oranžastih lic, kot so takrat, ko se v reženj dozorelega sadeža zagrize, do ušes, pa pod brado, vsevprek, tudi…

 

V ta namen sem včeraj zastavil letošnjo košnjo. Trava je visoka, pa nisem veliko pokosil, a dovolj, da bova imela prostor za igro in za »gredico«.

Še sebi zaman…

Za to kar zdaj živim

nikogar ne pogrešam,

iz dneva v dan kot dim,

vse bolj v nebo in pešam.

Še sebi sem zaman,

zaman mi vse početje.

Spomine zgolj imam,

in v njih lažnivo smetje.

A ni mi sile, ni,

prav vse je moč zdržati.

Če ni k ljudem poti,

je bolje samovati.

Napaka…

Poštenost, zaupanje, dobrota in uvidevnost niso dobra popotnica, kadar se podaš med nagonsko pokvarjenost.

Kdaj bo umrlo vesolje?!

»Znanstveniki so ugotovili, da se vesolje nahaja na polovici svojega obstajanja. Posledično so izračunali kdaj bo umrlo…«

 

Trditev, ki še kako obstaja in katero nekateri izjemno resno obravnavajo, čeprav… čeprav bolj spominja na »znanost« planeta opic, kot pa na podobo nekega resnega in predvsem verodostojnega ugotavljanja. Kakopak, pojasnim čemu tako menim…

 

Zamislimo si neko pot, katerokoli, kakršnokoli. Da bi ugotovil njeno dolžino, moram vsaj do dveh zadev dospeti: vedeti moram kje se začne in kje konča, od začetka do konca jo moram izmeriti. V kolikor s tema dejstvoma ne razpolagam, lahko samo ugibam o poti, pomeni, da je moje »védenje« o poti sestavljeno izključno iz – domnev!

 

Si upam trditi, da ga ni, ki bi bil priča nastanku vesolja, pravzaprav ga ni, ki bi zmogel pojasniti katera podoba prostora, kateremu pravimo vesolje, je tisto, kar naj bi bil njegov začetek. In si upam trditi, da ga ni, ki bo dočakal njegov konec. Pomeni, da sta njegova začetek in konec popolni neznanki in že preprosta matematika pove, da pri računih s samimi neznankami ni moč dospeti do verodostojnega rezultata…

 

Naslednja težava pri takšnem »védenju« o vesolju se pojavi ob upoštevanju preprostega dejstva (v praksi že ničkolikokrat izkazanega, tudi po vprašanju nastajanja določenih podob živetja in, kasneje, njihovega izumrtja), da dinamika oziroma hitrost nekega nastajanja ni enaka dinamiki oziroma hitrosti razkrajanja, umiranja. In da zmore samo neumnost enakost pri tem ugotavljati…

 

Potem je tu še neka malenkost – znanost je empirična zadeva, izkustvena potemtakem, in to dejstvo priča o tem, da zmore biti neka teorija merodajna izključno v primeru, da jo je moč izkustveno, v praksi izkazati, ugotoviti, s prakso dokazati. Močno dvomim, da je trditev o času umrtja vesolja tovrstne narave…

 

Ah, pa še ena drobtinica – ti »znanstveniki« očitno upoštevajo vesolje kot en sam prostor, v katerem naj bi se sočasno odvijalo rojevanje (novega vesolja) in umiranje (starega vesolja), potemtakem to vesolje obravnavajo kot neko telo, kakršnemu nikjer drugje ni primerljive podobe, kajti nikjer drugje rojstvo in smrt ne potekata hkrati znotraj istega, enega samega. In bi bilo zategadelj sklepati, vsaj logično je tako, da je to vesolje, o katerem govorijo in za katero so izračunali njegov konec, le del(ček) neke celote, sestavljene iz več (oziroma vsaj dveh) posamičnosti, pri čemer o tisti drugi – pojma nimajo! Še o tem delu, v katerem obstajamo, večinoma zgolj ugibamo…

 

Kakorkoli že – glede na to, da sta materija in energija neuničljivi, glede na to, da čas nima ne svojega začetka, ne konca, si upam trditi, da vesolje nikoli ne bo umrlo, kot se tudi nikoli ni rodilo, pač pa bo, v svoji neskončnosti, večnosti, zgolj kazalo različne podobe (razvojne faze) posamičnih svojih delov.

Oklep…

Z oklepom sem odel srce.

Je trši od granita.

Pod njim neskončnost skrita

na plano več ne sme…

 

Življenje dobro izuči.

Prav vse laži razkrije

in voljo ti izpije,

ko kreneš med zveri…

 

Zdaj pod oklepom čas grenak.

V prazno se odšteva,

zgolj teče, da mineva,

in brez poti korak…

Večna omejenost…

Kaj na tem neumnem svetu

nam je zdaj storiti,

če brez glav smo, a fotelji

so prepolni riti…

 

 

Že dolgo je, neka mala večnost, kar sem ga zapisal, a realnost vse bolj potrjuje njegovo sporočilo.

Teorija riti…

… ne uvršča med organe, čeprav je v praksi med organi največ riti.

Vsi se sklicujejo…

… na razum, le-ta pa jih je v velikem loku obšel.

Morala je…

… v nagonskem svetu neznanka, kateri se zmore samo strah pred »palico« približati, vendar zgolj navidezno.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

Kretenizem je med nemoralnimi bitji upati v pravičnost!

Bo bolje…

Bo bolje, kakopak, seveda bo bolje,

ko v mir se uležem in dan izpuhti,

s spominom letel bom v širno vesolje,

ničesar ne bo, da v dno zaboli.

Danosti so…

… omejene, pa ni dobro kadar omejenci o njih odločajo.

Naj gredo v desno…

… ali v levo, krog vedno do izhodišča pelje.

Vse so obrnili…

… na glavo, in to na trdo.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

S »strokovnjaki« ni šale, brez  njih bi neumnost svoje znanje izgubila.

V izpetju…

Vse se v kipeče cvetove podaja,

moje drevo pa brez listov ostaja,

brez listov ostaja, počasi se kruši,

sokov ni v žilah in sonca ne v duši.

Preteklost je…

… dobra učiteljica, ki pa se ob bebcih izkaže za povsem nemočno.

V izmišljenih pravljicah…

… se iz mizerije prikaže princeska, v življenjskih je obratno.

Človečnost ugotavljaj…

… v pomanjkanju zadovoljstva, ne v njegovem obilju. Ob polnem koritu tudi svinjo mine popadljivost.

Bodi (p)ozdravljen, slepi svet!

»O mrtvih samo lepo«. Za to pa zadošča minuta tišine.

Maloprej sem poslušal…

… da »je resnic toliko, kolikor je ljudi na svetu«…

Ne bo držalo, le bedakov je skorajda toliko, kolikor je »ljudi na svetu«, in vsak od njih ima svojo »resnico«, ki je zmazek v odnosu do dejanske.

Kdo ima prav…

… surikate, denimo, ki za različne zadeve poznajo različne glasove, ali jezikovni »strokovnjaki«, ki za različne zadeve uvajajo iste besede?!

 

Mislim, da do odgovora ni težke poti, in prepričan sem, da zapisano dejstvo sodi med številna ostala, ki pričajo o tem, da »izobraževanje« bebcev samo izpostavlja njihovo bebavost.