Običajen
paket znajo odpreti, da dospejo do vsebine, nekoga drugega pa ne znajo »pre/brati«
(kako bi, ko niti sebe ne poznajo?!), da bi ugotovili, če karkoli vrednega v
njem/j obstaja.
Resnici
na ljubo jim gre v opravičilo dejstvo, da sami vrednosti, lastnih, ne
premorejo, pa radi tega ne morejo vedeti o čem govorim, kaj šele, da bi
stremeli, sami nevredni, k ugotavljanju boljše/ga od sebe.
To
preprosto dejstvo je razlog njihovega prepričanja o »minljivi lepoti«, saj jim
šteje samo tisto, kar zmorejo ugotavljati s čutnimi zaznavami, potemtakem
zunanjost in izkazovanja (predvsem do njih usmerjena) in jih pri tem niti malo
ne moti dejstvo, da s tem, ko so jim, banalen primer, hribi vedno všeč, da jim
je sončen dan vedno všeč, nasprotujejo lastni ugotovitvi o minljivosti lepote.
Nenačelna bitja namreč ne sežejo do principov, pa ne morejo seči tudi do tega,
da bi ugotovila, kako ti principi pri njih sploh ne veljajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar