»Znanstveniki
so ugotovili, da se vesolje nahaja na polovici svojega obstajanja. Posledično
so izračunali kdaj bo umrlo…«
Trditev,
ki še kako obstaja in katero nekateri izjemno resno obravnavajo, čeprav… čeprav
bolj spominja na »znanost« planeta opic, kot pa na podobo nekega resnega in
predvsem verodostojnega ugotavljanja. Kakopak, pojasnim čemu tako menim…
Zamislimo
si neko pot, katerokoli, kakršnokoli. Da bi ugotovil njeno dolžino, moram vsaj do
dveh zadev dospeti: vedeti moram kje se začne in kje konča, od začetka do konca
jo moram izmeriti. V kolikor s tema dejstvoma ne razpolagam, lahko samo ugibam
o poti, pomeni, da je moje »védenje« o poti sestavljeno izključno iz – domnev!
Si
upam trditi, da ga ni, ki bi bil priča nastanku vesolja, pravzaprav ga ni, ki
bi zmogel pojasniti katera podoba prostora, kateremu pravimo vesolje, je tisto,
kar naj bi bil njegov začetek. In si upam trditi, da ga ni, ki bo dočakal
njegov konec. Pomeni, da sta njegova začetek in konec popolni neznanki in že
preprosta matematika pove, da pri računih s samimi neznankami ni moč dospeti do
verodostojnega rezultata…
Naslednja
težava pri takšnem »védenju« o vesolju se pojavi ob upoštevanju preprostega
dejstva (v praksi že ničkolikokrat izkazanega, tudi po vprašanju nastajanja
določenih podob živetja in, kasneje, njihovega izumrtja), da dinamika oziroma
hitrost nekega nastajanja ni enaka dinamiki oziroma hitrosti razkrajanja,
umiranja. In da zmore samo neumnost enakost pri tem ugotavljati…
Potem
je tu še neka malenkost – znanost je empirična zadeva, izkustvena potemtakem,
in to dejstvo priča o tem, da zmore biti neka teorija merodajna izključno v
primeru, da jo je moč izkustveno, v praksi izkazati, ugotoviti, s prakso
dokazati. Močno dvomim, da je trditev o času umrtja vesolja tovrstne narave…
Ah,
pa še ena drobtinica – ti »znanstveniki« očitno upoštevajo vesolje kot en sam
prostor, v katerem naj bi se sočasno odvijalo rojevanje (novega vesolja) in
umiranje (starega vesolja), potemtakem to vesolje obravnavajo kot neko telo,
kakršnemu nikjer drugje ni primerljive podobe, kajti nikjer drugje rojstvo in
smrt ne potekata hkrati znotraj istega, enega samega. In bi bilo zategadelj
sklepati, vsaj logično je tako, da je to vesolje, o katerem govorijo in za
katero so izračunali njegov konec, le del(ček) neke celote, sestavljene iz več
(oziroma vsaj dveh) posamičnosti, pri čemer o tisti drugi – pojma nimajo! Še o
tem delu, v katerem obstajamo, večinoma zgolj ugibamo…
Kakorkoli
že – glede na to, da sta materija in energija neuničljivi, glede na to, da čas
nima ne svojega začetka, ne konca, si upam trditi, da vesolje nikoli ne bo
umrlo, kot se tudi nikoli ni rodilo, pač pa bo, v svoji neskončnosti, večnosti,
zgolj kazalo različne podobe (razvojne faze) posamičnih svojih delov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar