Marsikdaj
se hvalijo, »razvita« okolja, kako »nerazvitim« pomagajo, zaradi česar se vsaj
v lastnih očeh kot dobra zrejo, čeprav – gre pri takšnih pomočeh resnično za
dobroto ali pa, morda, zgolj za pokvarjeno preračunljivost sebičnosti?! Osebno
menim, da gre za to drugo, kar tudi pojasnim…
Kadar
nekemu revežu »pomagaš« tako, da mu namenjaš neka sredstva, zavoljo katerih bo
do boljših pogojev živetja dospel in predvsem OSTAL NA SVOJIH TLEH, takrat v
bistvu počneš to, da ga odvračaš od tega, da bi se, v želji po sebi boljše,
podal k tebi, se pri tebi naselil, kajti – ko bi se to zgodilo, takrat bi ta
revež postal sestavni del tvoje družbe, prinesel bi svoje običaje, ravnanja,
pričakovanja, posledično tudi zahteve, zaradi česar bi ti njemu moral sebe
prilagajati, v končni fazi z njim tudi enakopravno deliti svoje danosti, svoj
dobrobit, pomeni, da bi moral v celoti spremeniti svoje živetje. Tako pa, ko mu
»pomagaš« na daljavo, mu daješ neko miloščino, ga z njo ohranjaš na daljavi in
ga prepuščaš, da v celoti še naprej sam svoje težave rešuje. Ti pa živiš, resda
z malenkostjo manj, kot bi sicer, še naprej po svoje. Še več, zato, ker mu »pomagaš«,
v povrat pričakuješ, zahtevaš in tudi prejemaš določene ugodnosti…
Sveta
resnica je, da so bogate države (posamezniki) bogate prav zavoljo izkoriščanja
revnih!
Ne,
ne, premalo vedo, nagonski, o takšnih zadevah, kakršna je (tudi) dobrota, da bi
smeli o njej govoriti, še zlasti, ker – dejansko dobroto žene INTERES nekoga
DRUGEGA, in NE lasten!
Ni komentarjev:
Objavite komentar