Vse,
kar je bilo nujno, sem pokosil. Ostal mi je samo nek pas, dolg približno
osemdeset metrov in širok, v povprečju, približno dva metra in pol, povsem
spodaj, na meji z gozdom, in me je mikalo, da bi tudi s tem opravil, vendar sta
se nogi preveč oglašali…
Hvaljen
Jezus za dereze! Pravzaprav sem hvaležen Oliverju, on mi jih je podaril. Z
njimi je košnja strmin krepko manj mučna, kot je bila poprej, čeprav – zadeva se
tako dobro oprijemlje obutve, jo stiska, da je tudi v delovnih, robustnih
čevljih krepko čutiti objem kovine, še zlasti takrat, ko je, zaradi naklona,
telesna teža malodane v celoti razporejena zlasti na eno stran nižje
postavljenega stopala. In začne, s časom, boleti, občutno boleti…
Ta
preostali pas – morda popoldne, takrat bo prostor, tudi če ne bo oblačno, v
senci, in se bom podal delat v škornjih, brez derez, morda jutri zjutraj, glede
na to, da naj bi na tukajšnjem koncu dopoldne še ne deževalo, morda pa »drugič
drugič«, ne vem, kot me bo prijelo, se ne obremenjujem s tem, kar mi sila godi.
Kdo ve, morda pa me, za danes, prepričajo akacije. Trenutno cvetijo, pa
košnja še dodatno diši…
Ni komentarjev:
Objavite komentar