Ko skusiš lik hudiča…

Ko skusiš smrad smradovja,

pod maskami prevare,

postaviš si zidovja,

da skoznje smrad ne gré,

podobe so boleče,

utvare neke stare,

le lažni koščki sreče

hudiču skoz zobé…

 

Ko skusiš lik golazni,

ki kri brezsramno pije,

in v krempljih ti prikazni

se svet povsem konča,

te mine slednja želja,

več sonce ne posije,

v spominu sled veselja

in prek glavé vsega…

 

Takrat… naj kar pogine,

sred istega si smetja,

nevredno je živetja

brez duše in srca,

v nazaj več čas ne šine,

le misel, da porazno

propadlo je v prazno

vse upanje neba…

 

Ko skusiš lik hudiča,

ki dobro mu je tuje,

ki ledu poveljuje,

je konec vseh snovanj,

ostane bol kot priča,

da v prazno teče reka,

da v prazno vse odteka,

noseč vse manj in manj…