Imaš me rad/a?!

Res, rad/a me imaš?! Potem želiš, prepričan sem v to, da sem čim bolj zadovoljen, celo srečen, pa mi skušaš na vse možne načine u/streči, me razbremeniti skrbi, težav, opravil, mi o/lajšati življenje?! Potem skušaš podpreti vsa MOJA sanjarjenja, MOJE želje, MOJA prizadevanja (v kolikor našteto NI usmerjeno v NEetično, seveda), čeprav zaradi tega svoje vse našteto zanemarjaš, ne samo zanemarjaš, se dobesedno odpoveš svojim sanjam, željam, prizadevanjem, ker želiš, da je PO MOJE, in ti PO TVOJE ni pomembno?!

 

Kaj pa… kaj pa, če me imaš samo »rad/a«?! Pa ti je všeč tisto, kar od mene prejemaš, in ti je všeč moje prilagajanje, podrejanje TEBI, pa sem ti »jaz všeč«, in me »imaš rad/a« samo toliko, kolikor ti zagotavljam ugodje, kolikor si zaradi mene TI zadovoljen/na, ne glede na to, če mi to podrejanje povzroča nejevoljo?!

 

Prvi in EDINI DEJANSKI rad/a imeti nekoga je možen IZKLJUČNO med razumskimi bitji, med ljudmi, in je možen samo nekoliko časa več od časa trajanja RECIPROČNOSTI oziroma, če z drugimi besedami zapišem, toliko časa, dokler OBA na opisan način živita, se OBA sebi ODPOVEDUJETA, da drugemu in SKUPNOSTI kakovost ohranjata!

V svoji DELNI podobi je rad-te-imam možen tudi v skupnosti človeka in človejaka, ob čemer človek s časom obupa in, posledično, odneha, ko sprevidi, da je v bistvu objekt v rokah sebičnosti, da je dobesedno izkoriščan s strani povsem neetičnega bitja.

 

Trdim, da sem zavoljo svojega delovanja srečal bistveno večje število osebkov, kot jih sreča povprečnež, in trdim, da imam »malček« drugačne zmožnosti spoznavanja oziroma ugotavljanja, kot jih ima povprečnež, pa – v svojih sedmih desetletjih sem spoznal samo en par, ki je zmogel obstajati na temeljih dejanskega rad/a-te-imam, medtem ko vse ostalo…

 

Da, obstajajo, tudi med nagonskimi, sebičnimi, podrejanja, celo celovita, a ne obstajajo zaradi ljubezni do druge/ga, pač pa – zaradi tistega njihovega rad/a-imeti-SEBE, svoj mir (brez krega v hiši), svojo socialno varnost, svoje ugodje ob dejstvu, da mi ni treba samemu/mi skrbeti za stroške, za razne težave… a vsa ta podrejanja ne izkazujejo želje po podrejanju (prilagajanju), nasprotno, bolj bi jim bilo všeč, ko bi smeli/zmogli po-svoje, posledično ne izkazujejo zadovoljstva, pa radi tega ni prav nič čudnega to, da v »ljubeči skupnosti« vsakdo potrebuje ČAS ZASE, da vsaj del dneva po-svoje preživi, da si oddahne, da nekaj zraka in moči ter volje zajame zato, da kasneje spet – vzdrži v svoji (skupni) siloviti »ljubezni«!

Ko pa ob tem slišim še tisti, da gre-ljubezen-skozi-lonec-posteljo… mejduš, na kaj pa naj bi pomislil takrat, kot na – živali?!

 

P.S.

 

Če nekomu zapis ni razumljiv, ponazorim s ptico v kletki…

Če imaš rad žival, potem je ne boš zapiral izključno radi tega, da jo boš imel, pač pa samo takrat, kadar drugače (in predvsem radi varnosti živali) drugače ne gre.

In kadar živiš v »skupnosti«, v kateri moraš ravnati tako, kakor od tebe neka sebičnost pričakuje, takrat si zaprt/a v kletki. Na srečo je sebičnost pri nagonskih obča značilnost, pa gre samo za vprašanje, čigava bo, v neki »skupnosti«, prevladala nad drugo, obeh pa ni škoda.