Odraščaš,
vse bolj, in te nosi v svet,
v svet,
ki človeku zna biti preklet,
dobrote
ni prave, poštenost je farsa,
kdor
vztraja človečno, ta padel je z marsa…
Premajhno
si še, pa da bi razumelo,
boš z
leti do lastnih izkušenj dospelo,
spoznalo,
da v mnogem, kar lepo se zdi,
nesnaga
z lahkoto svinja in smradi…
Ne
manjka čekanov, na videz prijaznih,
pogoltnih
in v nedogled pustih in praznih,
ne
manjka ljubezni, ki zase zgolj sveti,
za drugega
– kolikor zmore vzeti…
In prascev
ne manjka, ne manjka prasic,
obilje
laži je, obilje krivic,
pod
maskami grde podobe so prave,
sebične
in bolj trdoglave narave…
Ne
bom ti pomagal, me kmalu čas vzame,
a –
če ti vsaj malo je zase, in zame,
ne bo
te prevzela smrdljiva njih reka,
pač
pa boš hodila po poti človeka!
Iskreno,
pošteno, le z enim obrazom,
kljub
mnogim preprekam, udarcem, porazom,
predvsem
pa – srce nosi vselej v ogradi,
ker
ga paraziti izpijejo radi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar