V
sredo sem bil na Vrhniki, obiskal sem prireditev Rima raja…
Pravzaprav
nisem bil običajen obiskovalec, tja sem šel zaradi tega, da zaključim neko
zgodbo, da se poslovim od festivala, katerega sem, pred šestnajstimi leti,
zasnoval, ga poimenoval, mu dahnil živetje…
Prepričal
sem neko okolje, da mu je zamisel postala zanimiva. Spisal sem himno festivala,
ji dahnil melodijo, nato pa sem, petnajst let, skrbel za to, da je vzbujeno
živelo. Pošiljal besedila natečaja, komuniciral s številnimi šolami in
posamezniki, zbiral zapise in med njimi izbiral najboljše, pošiljal obvestila o
izbranih finalistih, pisal scenarije za prireditve, uvodnike za zbornike,
skratka – ne samo čas, samega sebe sem vlagal v zadevo…
Bila
je, tako so vsaj pravili, med boljšimi primerljivimi v Deželi in pomnim, kako
so se, leta nazaj, takrat, ko sem prekinil sodelovanje s podobnim banjaluškim
festivalom, za katerega potrebe sem »pokrival« tukajšnja tla ter celo prevajal
zapise, pesmice, ki so od tukaj romale prek meja, oglasile neke mentorice, češ –
pa ja ne boste prekinili tudi z Rima rajo, kajti po vas nikoli več ne bo
takšna, kakršna je…
Leta
so se nabirala ter se mi tudi nabrala, pa sem vse težje izvajal obveznosti,
katere sem si naložil, obenem pa – ko sem snoval to dogajanje, takrat sem
pričakoval »izplen« podoben tistemu, katerega sem spoznaval izven Dežele, ko je
bilo na vsaki prireditvi moč ugotavljati tudi do deset dejansko nadobudnih
otrok, tu pa…
Ne
vem, če sem v vseh petnajstih letih spoznal več kot pet otrok, ki dejansko
otroškost, spontano, iskreno, igrivo, toplo… nosijo v sebi, takšnih, ki imajo o
čem pisati, in imajo tudi čut za pisanje, medtem ko je bilo vse ostalo, med
pet, šest tisoč in več sodelujočih zgolj nič-posebnega, siva, prazna, hladna
povprečnost…
Bržčas
ni samo trajanje ledene dobe krivo za mentalno uboštvo, za nemoč misli, za
ubornost čustvovanj, za to, da so samo-podobe neke kultiviranosti,
civiliziranosti, človečnosti… brez vseh realnih osnov.
Kakorkoli
že, v sredo sem se poslovil, javno, z odra dvorane, in tistega dne sem slišal
kar nekaj velikih besed, o mojem prispevku okolju, o tem kaj vse bo iz tega
izšlo, in je bila edina napaka teh velikih besed v tem, da so jih majhni
govorili, premajhni, da bi karkoli vedeli o tistem, o čemer so govorili…
Da,
poslovil sem se, s tem tudi ta del svojega življenja za vselej odpisal. Odpis
mi ni tako težko padel, kot mi je padlo spoznanje, že dolgo časa prisotno, da
sem se tudi pri tem povsem zaman trudil, kajti – iz niča zagotovo ni moč nekaj
narediti, vsaj nekaj dobrega, upe zbujajočega ne…
Letos
je Narava pohitela s prebujanjem. Trte, sadno drevje, vse je začelo kipeti,
dobesedno razbohotilo se je s cvetovi, z nastavki plodov ter s samimi plodovi
in…
Nedolgo
nazaj so oblaki darovali točo. Nekaj minut je besnela, zrna niti niso bila
pretirano velika, a dovoljšnja za to, da mi je pogled tožno drsel prek
posledic. Tako pač je, v Naravi, v živetju nasploh. Tudi sam sem kar nekaj toč
doživel, in zlasti poslednja je bila ubijalska – potolkla je vse sanje in
snovanja, vse upe in želje, vsa prizadevanja in ravnanja, ma, potolkla me je za
nazaj in za naprej, do konca, dobesedno vse, kar me je še ostalo, pa še kanček
upanj več…
Ne
gre človeku, vsaj do sreče ne, kadar se s točo daje, s hladom, z ledom, s
preračunljivostjo, sebičnostjo, z nemoralnostjo.
Razmišljam,
če se nisem z Rima rajo do konca, v celoti odpisal. Ni bila edino, s čemer sem
skušal ponujati okolju, ga, vsaj za pikico, boljšega narediti, in ni edina, ki
je razočaranje, globoko in boleče, porodila, tako da – samo dejstvo, da se tudi
po tem vprašanju samo-odpisujem, niti ni tako boleče, kot je dejstvo, da je bilo
vse, kar sem počel, in je bilo v dobro ter v pošteno naravnano, ne samo zaman,
pač pa predvsem vir neredkih bolečin in kopica nekega skalovja, ki se mi je
prek poti, v spotike, valilo. Še dobro, da smo-dobri…
Ni
pol ure nazaj, kar sem v založbo poslal rokopis. Zanimiv, krepko nadpovprečna
zadeva, po marsičem ter po vsem. Pesmi, razmišljanja, epigrami, aforizmi. S tem
rokopisom sem hotel, pravzaprav še vedno želim, zaokrožiti sedemdeset let
svojega živetja, ki je celo do življenja, občasnega vsaj, uspelo dospeti. Močno
sicer dvomim v to, da ga bodo v založbi sprejeli. Pa ne radi same vsebine,
kakovosti razmišljanj, čustvovanj, zapisovanja, pač pa – Dežela je tako hudo »kultivirana«
in »civilizirana«, da je v njej bolje primitivizmu primitivizem ponujati, tudi
takrat, kadar se ukvarjaš s trženjem takšnih stvari, kakršna je knjiga…
Ne
delam si utvar, predolgo sem v preteklosti verjel, upal in zaupal. Ne bi smel,
bi bilo bolje zame. A tudi pišem ne zaradi drugih, vsaj za te obče »bralce« ne,
zanje tudi nikoli nisem. So preveč »zahtevni« zame. Pišem, ker moram, ker me
žene, mi ne da miru in verjetno je prav to, moje pisanje, še tisti zadnji, skromna
zadoščenja rojevajoč način ohranjanja tistega, kar me je še ostalo. Zavlečenega
pod oklep, da spod njega redkim izbranim podelim, ali jim vsaj ponudim v
jemanje…
Da,
takrat, ko s pisanjem preneham, takrat pa bom zares s samo-odpisovanjem
zaključil, takrat resnično ničesar več od mene, in mene, ne bo ostalo. Itak pa
je vse jalovo, znotraj svinjaka, kateremu niti bleščave ne pomagajo do tega, da
bi se smradu znebil.
Po
zaključku prireditve sem zvedel, da soorganizatorke razmišljajo o popolni
ukinitvi Rima raje. Kje bi našle »norca«, ki bi tako, kakor sem jaz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar