Popoldne
sem jo odpeljal k mami. S tem sem ji »odščipnil« današnje popoldne in večer,
cel jutrišnji dan in četrtkovo dopoldne tukaj. Jutri imam namreč opraviti določene
zadeve, katerih ob njej ali z njo ne bi mogel, pa sem skrajšal ta najin teden
tako, da sem mu sredino odvzel…
Že v
nedeljo sem ji povedal o tem in danes se me je oklepala tako, da ga ni klopa,
ki bi to zmogel bolje početi. Dobesedno grabila me je za roko, me vlekla k
sebi, polagala mojo dlan na svojo glavo, ma, težava je bila odlepiti se od nje
že za sekundo, dve, kaj šele za dlje…
Ko sva
se poslavljala mi ni želela niti pomahati. Boli jo, čeprav tega neposredno ni
hotela pokazati. V meni bolečina tuli, in k vragu pošiljam svojo odločitev
vendar… moram, imam določeno obveznost in jo moram izpolniti. In bom komaj
čakal na trenutek, ko spet do nje dospem, pa da z dnevom in pol malo drugače
zaključiva ta najin, za obilico časa okrnjen, teden.
Po
eni strani se zavedam, da se mora počasi seznanjati z življenjem, po drugi pa…
ma, naj gre vse skupaj k vragu, z menoj na čelu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar