Že
dolgo ne praznujem. Kar mi je bilo ljubo, so uničili, kar pa so porodili –
nisem mislil, da bom takšno sranje doživel…
Praznik,
celo trije praznični dnevi so se na kupu nabrali, z nedeljo vred. In, kakopak,
tisti pridni so praznovali čim dlje od dela, objekta čaščenja, jaz, ki pa mi
pridnost ni vrlina…
V soboto,
ko sem Malo odpeljal, sem si dovolil tri ure počitka, potem pa sem pograbil koso
in se podal na breg. Tudi včeraj sem ropotal, misleč na možnost, da me nek
ljubezniv sosed prijavi radi motenja nedeljskega miru. In tudi danes zjutraj
sem zastavil, oddelal nekaj ur, dokler je, radi vse močnejšega učinkovanja
sončevih žarkov, šlo…
Pravijo,
da se klin s klinom zbija. Ne vem, marsikdaj takšen pristop škodo samo še
poveča, pa tudi jaz ne morem upati na to, da bo utrujenost, porojena s košnjo,
pozitivno delovala na utrujenost, povzročeno s celotedenskim »služenjem« Mali,
vendar – ker trava raste, in šavje v njej tudi, ker drugega ni…
Uspelo
mi je, do zdaj, celo več, kot sem drznil upati, da bo. Pravzaprav sta od celote
ostali »samo« dve terasi, najnižje ležeči pod hiško. »Samo« zaradi tega, ker
sta krepko največji, in ker sta njuni nabrežini ustrezno veliki, predvsem pa
strmi, da z derezami po njiju kolovratim. In bom moral dobro poprijeti, preden
ju pokosim, vendar – baje bo samo še jutri vreme naklonjeno, potem pa pride
dež, za njim pa grem po Malo, ob kateri izvajanja takšnih opravil niti »sanjati«
ne morem. In mi ni misliti na utrujenost, kaj šele na počitek, dejanski, preden
ne zaključim. Le… ko bi bilo popoldan vsaj malo hladneje, kot je bilo včeraj,
ob petih, ko je v senci kazalo dve manj od tridesetih…
Kakorkoli
že, vsaj tri četrtine vsega je pokošenega. Prej, ko je bila visoka trava, je
bilo lepše številnim žužkom, pa kuščarjem, domnevam, da tudi kačam, mišim,
voluharjem in ostalim rovsko-površinskim bitjem, radi njih verjetno tudi
lisici, zdaj bo lepše Mali, Tisi, ki je v visoki travi pridno nabirala klope,
in meni. Vsem očitno ne more biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar