Ko skusiš lik hudiča…

Ko skusiš smrad smradovja,

pod maskami prevare,

postaviš si zidovja,

da skoznje smrad ne gré,

podobe so boleče,

utvare neke stare,

le lažni koščki sreče

hudiču skoz zobé…

 

Ko skusiš lik golazni,

ki kri brezsramno pije,

in v krempljih ti prikazni

se svet povsem konča,

te mine slednja želja,

več sonce ne posije,

v spominu sled veselja

in prek glavé vsega…

 

Takrat… naj kar pogine,

sred istega si smetja,

nevredno je živetja

brez duše in srca,

v nazaj več čas ne šine,

le misel, da porazno

propadlo je v prazno

vse upanje neba…

 

Ko skusiš lik hudiča,

ki dobro mu je tuje,

ki ledu poveljuje,

je konec vseh snovanj,

ostane bol kot priča,

da v prazno teče reka,

da v prazno vse odteka,

noseč vse manj in manj…

Ko me več ne bo…

… boš, Mala, izgubila edino osebo, ki je dan za dnem in vsak trenutek na voljo tvojim stiskam.

Edino osebo, kateri si, s tremi ostalimi otroci, najpomembnejša, pomembnejša od mene.

Edino osebo, pri kateri zmoreš najti podporo resnici, iskrenosti, dobroti, edino osebo, pri kateri ne boš našla hinavščine, laži, prevare, sveta sebičnosti, primitivizma in neumnosti.

Morda ti bo celo žal… takrat, ko me več ne bo.

 

Danes so se, ob odhodu, solzice pojavile.

Jaz pa… v zadnjih štirih letih se je kletev v meni povsem udomačila, brez nje bi bilo čudno… prekleta…

A kaj ko ne pomaga, kletev, ne karkoli drugega, ne seže do praznine, skrite pod trdo lupino.

Vsaka šola nekaj stane…

Zaupanje je drag šport, z bolečimi penali, a vsaj »poštenost« spoznaš.