Po živalsko…

… ni isto kot po človeško, čeprav živali drugače menijo.

Za lepimi pročelji…

Za lepimi pročelji se skriva velik nič,

le hlad in pusto, temno vse, brezvreden zgolj nek kič,

kjer duše ni, kjer ni srca, da kakor sonce greje,

tam maska je edina stvar, ki vsej praznini šteje…

 

Za lepimi pročelji le beda pradavnine,

obstaja zgolj zato, da je, da prazna v prazno mine,

ne išči v njej zlatic neba, spoznanje zna boleti,

prej v pušči samosti boš znal za ptico poleteti…

Počasi se nabira…

V drvarnici že na dotik vrat in tudi čokov je vse večja količina. Sedaj se je Oliver, med ostalim, tudi oreha lotil. Pospravila ga bova v »sušilnico«, v nekdanjo ovčjo stajo, da bo tam leto, dve, medil…

In polno glist…

Kjer se kuharji uvrščajo med ustvarjalce, klovni pa med umetnike, tam obrtne dejavnosti močvirja spreminjajo v nebesa…

Le čakaš…

V minevanju drobtinice v nemar,

neljube so mi slike vseh utvar,

že itak vse v lažeh

po níčevih poteh,

kjer bog hudič je, tema pa vladar…

 

Kje bil, kaj sploh v življenju sem počel,

zvečine sanjal česar ne bi smel,

nevredni so vsega,

in upa in solza,

ob njih nikdar planet ne bo cvetel…

 

V minevanju v posmeh se vse godi,

kjer pravljice spreminjajo v ljudi,

zaman je vse, zaman,

že z jutrom tone dan,

le čakaš, da do konca izpuhti…

Snemi okraske…

… in smrečica bo zgolj smrečica ostala. A smrečica je vsaj sama po sebi lepa…

Za skodelico besed…

Dovolil sem si spati vse do četrt čez sedmo, in je prijalo. Itak danes ničesar težjega ne bom delal, ne smem…

 

V sredo sem prekršil lastno odločitev, češ da bom popoldne počival, pa sem raje pograbil koso in šel kositi na Oliverjevo stran, dokler se ni začel hrbet glasneje oglašati, tako da sem bil včeraj samo še za dolino in za to, da sem nekaj samokolnic drv, katera mi je sosed pripeljal, zložil v drvarnico, ki sedaj še lepši razgled ponuja…

 

Bi imel kaj delati, tu dela nikoli ne umanjka, in me muči, že kar nekaj časa, misel na to, da bi nekaj debel podrl, pa les v kurjavo spremenil, a ne bom. Se moram vsaj malo opomoči, preden se jutri po Malo podam, tako da – če bo Oliver še kaj polen pripeljal, jih bom pospravil, ostalo pa odmislim…

 

Banalna opravila. Hranjenje, pospravljanje, košnja. In še mnogo drugega. Opravila, ki so, bolj kot ne, sama sebi namenjena, da čas odteka v prazno in za seboj ničesar ne pušča, z izjemo nekega hipnega zadovoljstva češ kaj-mi-je-uspelo-narediti. Na koncu pa, ko podležeš minljivosti – kje si bil, kaj si počel in naredil… nikjer in ničesar…

 

Sinoči sva, Oliver in jaz, tu, na mojem dvorišču, sedela, ob pogovoru, uro in pol, vse do enajste, in mi je pripovedoval, med ostalim, tudi o študentih, katere poučuje, pa nikakršne razlike v pojmovanju občestva ni bilo ugotoviti, z izjemo tega, da si z drugačnimi vzroki pojasnjuje obstoječa stanja. Pravzaprav z »vzroki«, kajti značilnosti izvirajo iz naravne zasnove, nikakor iz neke vzgoje, socialnega stanu, pripravljenosti do dela, iz zadev, s katerimi si vsi, ki se niso v samo »drobovje človeštva« podali, razlagajo neljuba, celo za človeško družbo nesprejemljiva, obsojanja vredna izkazovanja. Ni hudega, pomembno je to, da ve kakšni so. Vsi po vrsti, ne glede na košček Sveta, na katerem kazijo, uničujejo…

 

Vesel sem kadar je tu. V njem sem našel osebo, s katero se zmorem pogovarjati, osebo, ki zaradi konstantnosti svojih izkazovanj ne more razočarati. To pa je prava redkost, v tem »lepem« nagonskem svetu.

Poti »zgodovine«

Ko vznemiriš neko čredo,

da govedo gre v stampedo

in norost mu vlada,

najde dno prepada…

Namenjena njim…

… beseda človek postane nevredna.

Kadar je na površju…

… drek, takrat ni najpomembnejše to v katero smer ga nosi, pač pa to, da ga ne odnese.

Tako je…

Bolj kot boš uveljavljal skupnost in red, bolj bo butastemu po-moje primitivizmu moteče.

»Tvorci skupnosti«…

V pretiranem stremljenju za tistim po-moje, te rado po-tuje lopne po glavi.

Do jutri v lenarjenje…

Uspelo mi je dokončati julijsko košnjo, celo pri Oliverju sem nekaj malega pokosil, kolikor mi je hrbet še dovolil, da mu vsaj kanček pozornosti izkažem…

 

V običajnih okoliščinah bi z zadevo že krepko prej zaključil, a sem v teh dneh uspešno odganjal tisti svoj »daj, naredi še to, pa še to, in to…« vedoč, da se ne bi rad ponovno podal v hrbtno avanturo, v malodane invalidno stanje…

 

Preden sem zjutraj zastavil, sem načrtoval tudi to, da se bom danes še z motorko razgibaval, pa vsaj posušeno slivo podrl, razkosal, pospravil, a sem kasneje ugotovil, da bo vseeno bolje, če vsaj do jutri počakam. Itak bom imel tekom dneva še nekaj malega z drvmi opraviti, kajti…

 

V ponedeljek me je, s svojim in sinovim prihodom, razveselil Oliver, ki se je ponovno lotil drvarjenja, pa mi, tako sproti, dovaža material, da ga spravljam v drvarnico. Danes mi je razkazal koliko dreves še namerava odstraniti, pa – glede te zime se sploh ne bojim, celo za prihodnjo se bo vsaj večina nabrala. In se bo poznalo, v »proračunu«, tako kot se pozna tudi letos ter zlasti ob tem, da me v avgustu čaka zavarovanje nepremičnin, pa vinjeto moram kupiti in tudi Malo bo dočakalo obletnico svojega rojstva in – komaj bom vse to razrešil, že bosta, v oktobru, na vrsti servis in registracija Astrid…

 

Danes se, z izjemo polen, katera mi bo Oliver pripeljal, ničesar več ne pritaknem, razen tega, da bom po kosilu pomil posodo. Kosilo imam že preskrbljeno, se je izkazalo, da sem toliko paprikaša skuhal, da ga lahko na tri dele razporedim, pa bom skušal čim bolj hrbtu prisluhniti in mu čim več počitka nameniti. Jutri pa veselo naprej…

Lepota in »lepota«…

Zunanja lepota, ki je itak vprašljiva, ker je stvar okusa, potemtakem je subjektivne narave, je minljiva, notranje pa sploh ne premorejo, da bi lahko o njeni trajnosti vedeli.

Ubogi hrčki…

… vrtijo in vrtijo svoja kolesca, medtem ko sanjarijo o življenju in vmes žrejo, serjejo in se parijo, in je edini doseg, do katerega dospejo, to, da se kolesce slej ko prej ustavi…

»Ljubezen« do denarja…

Obči vedo, da je denar sveta vladar, in ga imajo radi, celo ljubijo ga! Zanj se prostituirajo, ne samo na delovnih mestih, spreminjajo svoja stališča in ravnanja, ki so, itak, večne spremenljivke v svetu nagonske nenačelnosti ter večnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, v bistvu jim denar pomeni največ od vsega, jim je edini bog, ki vse vernike tega planeta združuje v istost, čeprav…

 

Kakor pri ostalem, tako tudi po vprašanju denarja obči zgolj »vedo«, imajo, pač, neka po-svoje spoznanja, po-svoje resnice, ki pa so daleč od dejanskih. Narava namreč nagonskosti ( = NErazumskosti = pameti) ni ustvarila zato, da bi pretirano ugotavljala in vedela, pač pa izključno za to, da njene potrebe servisira, pa kosi, obrezuje, raznaša semena (rastlinojedi) in skrbi za obvladljivo številčnost (mesojedi). Pamet je namreč najpreprostejša oblika mišljenja, tista elementarna, ki zmore ugotavljati izključno na temelju čutnih zaznav, potemtakem neposredno, na osnovi videnega, slišanega ter ostalega s čutili zaznanega, pa ugotavlja na osnovi izkazovanj (ki so POSLEDICE vzrokov!!!), dočim do dejanskih vzrokov, skritih pod površjem, tam, kamor čutne zaznave ne sežejo, ne dospeva, da bi tudi na posreden način spoznavala ter dospela do kompleksne, celovite slike oziroma ugotovitve, do resnice…

 

Ne, ne, ni res, ne prodajajo se zaradi denarja, ne »ljubijo« ga. Pravzaprav ga »ljubijo« izključno tako, kakor »ljubijo« tudi vse ostalo, z izjemo sebe, kakopak, kajti…

 

Denar je samo papir ali kovina, oziroma neko potrdilo, tam, kjer kot virtualen obstaja, je, potemtakem, le predmet. Predmet iz katerega ne moreš sezidati brloga, iz njega ne moreš narediti kosila, oblečen vanj se ne moreš zavarovati pred vremenskimi vplivi. Lahko pa z njim sebi enake kupuješ, tiste, pač, katerim je denar vladar, bog, in so, od prvega do zadnjega, dokaj nevredni. Z njim lahko plačuješ račune, z njim celo do neke, vsaj tozadevne, sreče dospevaš, a vse to je premalo, da bi bil dejanski tisti rad-imam, potemtakem je nekaj drugega v ozadju, kar si dejansko lasti vso ljubezen (zapisano brez navednic!) nagonskih…

 

Temeljno, odločujoče vodilo, pravzaprav zakon nagonskega sveta je – (boj za) preživetje! In v tem boju je osnova vsega tisti jaz, meni, zame, da bo meni dobro ter boljše, potemtakem – lastno ugodje, ki ima »rado« vse tisto, kar ga omogoča, in ima »rado« natanko toliko časa, dokler do ugodja dospeva, kasneje pa…

 

Ne, ni denar sveta vladar (nagonskih, ne-umnih), daleč od tega, njih zaresni vladar je njihovo ugodje, in nič drugega. Pa naj bo to ugodje v podobi sitega želodca ali mednožja, ali v podobi (vsaj relativne) varnosti, vseeno, pomembno je, da sem »jaz« zadovoljen! In s tem niti ne bi bilo dosti narobe, ko bi nagonski obstajali izključno v svetu, kateremu pripadajo, v svetu živali, medtem ko takrat, kadar »skupnost gradijo«, bojda celo človeško - bentiš, kajti butasta sebičnost je česa takega nezmožna, kajti dejanska skupnost ni njihov 1 + 1 = 2, pač pa je 1 + 1 ( + 1 + 1…) = ENA, CELOTA!

Kurvetina

Kurvetina je kurva svih kurava,

nju svak koj stigne može da jebava,

badava njene draži,

za nju moral ne važi,

baš govno koje smrad obeležava…

 

Kurvetina je dno silnoga smeća,

tek crvima mož bit ko neka sreća,

jer samo hrpa jada

s lakoćom mož da pada,

a jadu nema sunca, niti cveća…

 

Kurvetina je slika lažnog sjaja,

ko kanta da isprazniš puna jaja,

i teši se u laži,

dok sebi iste traži,

da život će joj stić pre bednog kraja…

Mačo

Baš je mačo, dasa pravi,

prazna srca, niš' u glavi,

stiže svaku, sve do kraja,

da isprazni svoja jaja…

 

Nema za njeg trunke blama,

njemu ljubav međ nogama,

pa u svojoj silnoj bedi

samo kurvi mož da vredi…

 

Nema frke, slika česta

gde životinji je mesta,

gde je svinjac, ništa više,

samo tamo smrad miriše…

»Prodajalke ljubezni«…

Tam, kjer vedo o »prodajalkah ljubezni«, tam o ljubezni pojma nimajo!

Mejklavkasto…

Med nogami sreča klije, klije in cveti,

ko se prasec na prasico v diru zavihti,

namreč višje je zgolj salo, ki pa tudi šteje,

z njim ljubezen silovita svoje bistvo greje.

Dan »ljubezni«…

Današnji dan namenjam »ljubezni«. Ljubezni, tisti edini dejanski, sem namenjal malodane celo življenje, dokler nisem dokončno ugotovil, da jo »ljubezen«, v izmenjavi prejeta, ubija, kakor vsak parazit, sebično izključno nase misleč, ubija svojega »gostitelja«.

Morda bodo današnji zapisi še manj všečni od siceršnjih, a mi glede tega ni niti malo mar. Vselej sem raje resnici prisluhnil, pa če je o še tako grdih zadevah izpričevala.

Spoštujte…

… svoje lonce in postelje, da vam ljubezen ne uide. Že res, da je bedna, a bednim edina dosegljiva.

Pa takšna »decentralizacija«!

Baje bo vlada s tem, da bo ministrstva razselila prek Dežele, izpeljala decentralizacijo države. In to bodo naredili prav tisti, ki silovito radi vajeti držijo…

 

BE-DA-RI-JA, in to kapitalna bedarija, kajti – države ne decentraliziraš tako, da ministrstva in razne urade poseješ po celotnem ozemlju, pač pa tako, da ob siceršnjem odločanju od-zgoraj-navzdol (center-regije) obstaja tudi odločanje v obratni smeri (regije-center), a tega niso zmožni narediti, preveč so plitki, neodpravljivo plitki!

 

Edino, kar bodo s tem naredili je to, da bodo razni dopisi (ne mislim na elektronsko pošto in/ali »fakse«, pač pa na pisanje v njegovi fizični, materialni podobi) potovali dlje in dražje. Pa to, da se bodo ministri in razni sekretarji dlje in dražje vozili na skupne sestanke, kot bi se vozili razmeščeni znotraj Ljubljane. Tudi nekaj živetvenih težav bodo povzročili, zaposlenim v teh institucijah, kajti dvomim, da se bodo vsi pripravljeni voziti sto kilometrov in več v službo. Da, res je, tudi nekaj lokalnega kadra bodo zaposlili, s tem, ko bo del obstoječega prenehal z delovnim razmerjem. Kadra, za katerega je, s pozicije države, povsem vseeno od kod je. Ja, tudi tega ne kaže pozabiti: nekaj stroškov bo nastalo na račun prenavljanja objektov, pa opremljanja, ne nazadnje tudi na račun sila obetajočih selitev…

 

Ne čudijo me tovrstne odločitve, niti malo. Od plitkih umnih ravnanj ne pričakujem. Zgolj škodo, ki pa so jo itak že vajeni spočenjat.

V kultiviranju Narave…

Po dvanajstih dneh sem spet kosil. Počasi, previdno, zlagoma, celo pol tretjo uro, in me je mikalo, da bi vsaj še enkrat spraznil posodo za gorivo, a sem raje zategnil zavore. Bolje, da še jutri podobno količino naredim, pa v sredo zaključim s košnjo, kot pa, da se znova ubadam s hrbtom, delo pa ostane nedokončano…

 

Med delom sem razmišljal o občosti, tudi o tistih pametnih, ki »vedo«, da »smo mi nad Naravo«, kajti…

 

Nekoč je bil (tudi moj) breg gozd, v katerem so prevladovale akacije. Desetletja nazaj je kmet gozd skrčil, nato ustvaril vinograd. Ko je umrl, so svojci razparcelirali zadevo in jo po delih prodali novim lastnikom, delčka tudi mojima predhodnikoma…

 

Tudi zemljišče s hiško, del katerega sem najprej kupil, je bilo nekoč vinograd, a so ga, po smrti lastnika, opustili, pa sem ob nakupu zatekel dobesedno – džunglo! Takšno je bilo, da skozi rastje niti pet metrov v daljavo ni bilo videti, vse prepleteno, akacije, leske, robidovje, hmelj (vrag vedi od kod je dospel, a še vedno pridno poganja), podivjana trta (ki se je vzpenjala visoko, v krošnje, pa je tudi na višini petih metrov, in več, poganjala sadove). Takšno je bilo, da – na nekem mestu se mi je pripetilo, da sem že dve, tri akacije porezal, a so še vedno bingljaje v zraku! Šele ko sem tudi četrto in peto prežagal, se je celotna gmota zrušila na tla…

 

Narava je trdoživa, ne da se zlahka, in tudi akacije so njen del. Po desetih dneh od košnje poganjki zrastejo vsaj za tretjino metra visoko, po mesecu že segajo prek metra. In kljubujejo, vztrajno, neusmiljeno, kot da bi vedele, da bodo, slej ko prej, zmagale, vsaj v borbi z menoj. Ki ne ravnam po obči pameti, pa da bi neke »bum efekte« uporabljal, češ da se zadeva itak razkroji, kajti – ne razkrojijo se sestavni deli strupa in le-ti učinkovito spreminjajo strukturo prsti!

 

Kultivirati, civilizirati, in to celo učinkovito, uspešno, dejansko in dokončno?! Hm, lepa šala! Narava se ne da, prerašča vse, in ji tudi kamen ali beton ne predstavljata neke pomembnejše prepreke. Cela mesta, nekdanja, je »pogoltnila«, jih bodisi v samo rastje posrkala, bodisi, v naslednji fazi, zagrnila s prstjo. Ni, kar je kot divje zasnovano, to divje tudi ostaja, v nedogled, in se zmore kot ne-divje izkazovati samo v primeru, da mu nenehno preprečuješ porojena izkazovanja. In to velja tudi za silna »ljudstva«, za nagonska bitja, ki zmorejo biti »pridna« in »moralna« samo toliko, kolikor jim kazen nad glavami visi, pa se bojijo biti natanko to, kar so. Sicer pa o tem nekoliko tudi »demokracija« priča…

Nemogoč sem, vem…

Težko poslušam hvalnice na račun »ljudstva«, ne maram laži.

Lepota etra

Na svetu je osem milijard minljive lepote, ki traja natanko toliko, kolikor potrebuje, da se začne izkazovati v pravih podobah.

Kaj se splača?!

Ne vem, njim se marsikaj splača, jaz pa sem bolj izbirčen, in skromen, pa sem zadovoljen s tem, da:

-          sem dospel do obraza in ga tudi na starost ohranil;

-          zmorem vsakomur pogledati v oči in le redkim ne bi zmogel marš poreči;

-          ga ni, kateremu bi uspelo sesuti mi temeljna spoznanja.

»Naša kultura«…

… je tista vrsta izkazovanj, ki primitivizem postavlja nad vse ostalo.

Nerad se pregovarjam…

… s tistimi, pri katerih je papir, na katerem je potrdilo o izobraženosti, vrednejši od izobraženosti.

»Majhna« razlika…

Elita razumskih je vrhunec tvornosti in čistosti, »elita« nagonskih pa vrhunec pokvarjenosti in umazanije.

Destruktivnost »izobraževanja«…

Ko bi v šolah učili izključno o dejstvih, o resnici…

Ko bi šolanje ne bilo prilagojeno povprečju…

Ko šole ne bi stremele k množičnosti »izobraženih«…

Ko naučenost ne bi bila izkaz ZMOŽNOSTI papagajskega PONAVLJANJA…

… pač pa bi učitelji iskali ZMOŽNOST RAZUMEVANJA vsebin, v takšnem primeru bi izobraževanje dejansko bilo izobraževanje in bi, kot tako, imelo svoj smisel, tako pa…

 

Tako pa absolutna večina, ki opravi šolanje, pozna cel kup opredelitev, nekih formul in definicij, na temelju katerih »ve« o tistem, česar niti razume, niti pozna!

 

Takšno »izobraževanje« sicer zadošča za izvajanje določenih aktivnosti OBRTNE narave, pri delih, ki vsa po istem kopitu potekajo, medtem ko se povsod drugod (in tega je največ, obenem pa je krepko bolj presodno od nekega, na primer, z/mešanja betona) izkaže ne samo kot neuporabno, pač pa tudi oziroma predvsem kot – ŠKODLJIVO! Ni namreč slabšega »razreševanja« problemov kot je to, da (predvsem umsko) nezmožnemu bitju podeliš status zmožnega!

Dan za nedel(j)o…

Perilo je bilo že včeraj oprano ter, zahvaljujoč vetrovnemu dnevu, pospravljeno v omare, za danes pa sem načrtoval, da bom nadaljeval s košnjo, tam, kjer sem prejšnjič, zaradi vnetja mišice, prekinil z delom, vendar…

 

Malo zaradi hrbta, s katerim je sicer že bistveno bolje, pa spet na običajen način vstajam s postelje in s stola, a vseeno še nekaj bolečine ostaja, malo zaradi trebuha, na katerem, na predelu, na katerem so mi kilo odstranili, zmorem, v odvisnosti od giba oziroma položaja telesa, dokaj prepričljivo razbolelost občutiti in si zadeve, dvajset mesecev po operaciji in po tem, ko je bilo nekaj časa vse v redu, ne znam drugače razlagati kot tako, da sem, ob delu, poskrbel za to, da se je del tkiva, ki se je razrasel prek vstavljene mrežice, natrgal, še najbolj pa zaradi izčrpanosti, pridelane z enotedenskim služenjem njenemu maličanstvu, sem sklenil, da si bom dopustil počitek oziroma dan za nedel(j)o!

 

Zjutraj sem, med kuhanjem kave, zalil jagode in melone, po kavi pa skuhal dvojno količino paprikaša, da sem za jutri in torek razrešil vprašanje prehranjevanja, pomil lep kup posode in jo pospravil ter pripravil krompir, ki sedaj, narezan ter v osoljeni vodi, čaka, da ga bom skuhal. Danes bom imel pire dan, dovolj dobrega naredim, da poleg ničesar ne pogrešam.

 

Prija, za spremembo, nekaj miru, ki zmore določene aktivnosti do te mere olajšati, da jih ne zmorem kot neko posebno delo opredeljevati. Pa se mi celo zdi, da sem, kljub tem opravilom, na dopustu, v katerem bom še za nekaj zapisovanja poskrbel, da bo nastajajoč rokopis vsaj malo pridobil na obsegu. Itak je vprašanje kdaj, če sploh, bo zadeva izšla, pa se mi ne mudi, glede na to, da, tako mi je bilo povedano, pišem enkratne knjige ter predvsem takšne, od katerih »prebranosti« drugega učinka ni kot potrata časa, najprej »bralcev«, nato, kakopak, tudi mojega, vendar – če v daljavi, pa čeprav vprašljivo dosegljivi, nimaš nekega namena, nekega cilja, s pomočjo katerega vsaj upaš, da boš na bolje spreminjal ta hudičev svet, potem se, kot neizogibno in dokaj kruto, zastavlja vprašanje o smiselnosti lastnega obstajanja. Nisem žival, da bi me brlog, poln želodec in sito mednožje »izpopolnjevalo«.

Vrtičkarji…

Obilo gnoja, obilo plevela.

Svet dvojnih meril…

V svetu NE-razuma, NE-načelnosti, NE-moralnosti… so dvojna merila nekaj povsem običajnega, pa se jezijo na tujo neumnost, pogoltnost, pokvarjenost, obenem pa jim je lastna popolnoma samoumevna. Če ne drugače, potem je slišat njihov »vsi tako delajo«. Bebci, prav radi tega, ker vsi tako delate, je Svet običajna gnojna jama!

Neprava pot…

Svoboščine butastih, neodgovornih bitij izničujejo svobodo.

Ne maram nagonskosti…

Ne maram nagonskosti, njene lastnosti so neumnost, sebičnost, primitivizem, nemoralnost. Značilnosti, katere je sicer moč brzdati, a nikakor v okvirih njih bebave »demokracije« ter zlasti ne ob njih pojmovanjih, ki so praviloma napačna, skregana z dejstvi.

 

Polni so kompleksov. Nič čudnega, glede na to, da so povsem netvorna bitja, obenem pa jih žene potreba po biti-nekaj. In, nezmožni, kakor so, vselej vzroke izven sebe iščejo, vzroke lastne neuspešnosti, kakopak. Pa jim je krivo tudi »pomanjkanje svobode«, zadeve, katero pojmujejo v podobi da-smem-početi-vse-kar-in-kakor-mi-prija, ob čemer so tako tumpasti, da se niti tega niso zmožni zavedati, da v sobivanju tako, preprosto, ne gre, da je v sobivanju vselej potrebno tudi videti in upoštevati druge, njihove želje in potrebe. Tiste realne, objektivne, kakopak, kajti v svetu manjvrednostnih kompleksov so potrebe neomejene, vselej se namreč najde nekdo, ki ima več, boljše…

 

Ne, ne maram nagonske neumnosti! V okoljih, ki so primerna živalskim zasnovam, je sicer še vzdržna, kajti tam je neprimerno hitro kaznovano, v okolju tozadevno človeške združbe pa družbeni normativi, kakršne je človek postavil, terjajo razumevanje, uvidevnost, solidarnost, ravnanja, zavoljo katerih se živalskost samo krepi, kajti – ne, ni prav, da »pametnejši« popušča, prav zaradi tega popuščanja, zaradi neprimerne uvidevnosti se Svet vse bolj živalski izkazuje!

Jooooj…

Mašenje kompleksov manjvrednosti ne vodi do vrednosti.

Dejstvo!

Kjer je »moj« interes pomembnejši od »tvojega«, tam ni skupnosti!

Opičjake…

… ki med dirko skačejo pred kolesarje in jim z raznimi napisi in zastavami mahajo pred obrazi, bi bilo treba postreliti! Takoj bi bilo za ščep manj kretenov na planetu, obenem pa bi kolesarji lahko nekaj časa tekmovali v normalnih razmerah.

Manj vedo…

… bolj znajo biti »strokovni«.

Za biti-nekdo…

… moraš najprej do osebnosti dospeti, osebnosti pa ne poganjajo iz blata.

Naj bo…

… črna, rdeča, rumena, vsaki mravljici vesolje vrh krošnje leži.

»Veliki«…

… so jalov obliž na večno rano večne majhnosti.

Ne pomagajo…

… ravnici svete gore, kljub njim ostaja ravnica.

»Naši dosežki«…

… so dosežki, ki bojda enak jezik uporabljajo, kot »mi«, le da na povsem drugačen način.

S križanjem…

… živali in človeka nastane človeku podobna žival.

Ko pomislim na »človeštvo«…

… me mine trditev, da imam rad živali.

Nimam se za…

… najpametnejšega, raje skušam biti med skromnimi umneži.

Absurd absurdov…

Živali so se polastile sveta človekovih dosežkov.

Tudi žival pozna…

… poštenost, dobroto, ljubezen, svet… vendar po-svoje, po živalsko.

Vsaka šola…

… nekaj stane, pa šolanje bedakov poraja prevlado neumnosti.

Blagor časom…

… v katerih neumna pokvarjenost skrbi za umnost in poštenost.

Med nagonskimi…

Edina kakovost, katero je moč opredeljevati z večino, je – kakovost neumnosti!

Biti pameten…

… ni težko, biti umen pa je pametnim nemogoče.

Modrost…

… ni samoumevna zadeva, brez zmožnosti razumevanja je nedosegljiva.

Ni svobode…

… za nesuverena bitja! Če samega sebe ne zmoreš brzdati, te morajo drugi.

Posebneži…

So izjemno posebni, vsak ima svojo serijsko številko.

Življenje je…

… podobno zbirateljstvu: vsakomur dosegljiva zbirka nima nikakršne vrednosti.

To, da se…

… svinja ne zaveda lastnega smradu ne pomeni, da diši.

Edina zasluga…

… pokvarjenosti je v tem, da ti pomaga dobroto in zaupanje popeljati do stopnje dragocenosti.

Pokvarjenost ima…

… neomejen rok trajanja, ne more se pokvariti.

Vzdržljiva...

Za neumnost ne veljajo pravila staranja, z leti ji moč ne peša.

Edina ljubezen…

… katero pozna sebičnost, je ljubezen do sebe.

Tudi v bleščicah…

… govno ostaja govno.

Nemočna vest…

Baje zmore vest izboljševati, a je nemočna tam, kjer je slabo že dovršeno.

Znati na pamet…

… razne podatke in definicije NI isto kot poznavati in razumeti vsebino, o kateri ti podatki in definicije govorijo! Prvo je značilno za foh-idiote, ki so v prevladujoči večini, drugo za izjeme.

Raje imam…

… nepismene bebce, kot »strokovne«. Oboji sicer vedo, da »vedo«, a se prvi vsaj ne morejo sklicevati na svojo »izobraženost«.

Priznani…

Na tem bebavem svetu si lahko priznan, celo nekakšna avtoriteta, na kateremkoli področju, le v primeru, da si všečen bebcem. Le-ti imajo namreč, v vsakem in v vseh časih, vselej svoj neomajen prav.

Trimanje med invazijo ali kje, za vraga, je zares ceneje?!

Prvotno sem imel v načrtu, da se bom včeraj podal v nabavo, običajno kupujem, dvakrat mesečno, ob četrtkih, a sem, zaradi pospravljanja drv, zadevo preložil na danes…

 

Vstal sem ob pol šestih in se malodane do desetih psihično pripravljal na odhod, kajti zjutraj je bilo še težje kot včeraj. Rado se zgodi, da se bolečina, z mesta njenega nastajanja, razširi tudi na sosednja področja, in meni se je to zgodilo danes, pa me je, poleg bolečega hrbta, skoraj toliko kot po operaciji, rezalo na področju razrešene hernije, da sem celo preveril, če se je bula obnovila. S postelje na tla, na kolena, potem vstati, s pomočjo opore, na koncu pa se še vzravnati, sami »simpatični« postopki…

 

Da, štiri ure in pol sem okleval z odhodom, misleč na čar trimanja,  petkrat zlesti v avto, petkrat iz njega, in res, ko sem to počel – kot da bi bil invalidna oseba, s hujšo telesno okvaro…

 

Parkirišče pri trgovini je bilo krepko bolj zasedeno kot sicer in ko sem stopil v objekt, mi je malodane zmanjkalo sape, prava invazija kupcev iz »lipe njihove«. Takoj sem pomislil na brata, ki me prepričuje v to, da je na Hrvaškem ceneje in to ve zaradi prijatelja, ki ima neko hiško ob meji, pa kadarkoli je tam, vselej z ženo hodita nakupovat prek meje. Ne vem, morda bi bilo potrebno ustrezno informirati vse te državne sosede, ki ob vikendih hodijo v Brežice, Krško…

 

Običajno deluje ena blagajna, včasih tudi dve, sila redko tri, danes pa so obratovale štiri, in pred vsako je bila ohoho vrsta, vozički pa – nekateri so imeli tudi po dva in iz slehernega je dobesedno kipelo, s kupčki so bili naloženi, v njih pa vse, od kruha in testenin, prek mesa, do sladkarij. Celo paštete, čeprav se z njihovim Gavrilovićem, vsaj za moj okus, še zdaleč ne morejo primerjati. Kakorkoli že…

 

Ko sem se vrnil domov in vse pospravil, mi je odleglo, krepko. Za danes imam v načrtu samo pospraviti trske, ležeče na prostoru, na katerega je drva stresel, malo pomesti in pomiti posodo. Preostanek dneva bom namenil počitku, upajoč, da se vnetje, vsaj za malo, umiri.

Dejstvo…

Ni telička, ki ne bi v govedo zrasel.

Sezidal bom sanje

Sezidal bom sanje, na tihi obali,

da bodo dehtele v objemih neba,

da bodo jim peli zasanjani vali,

da sonce s poljubi jim dneve razda…

 

Sezidal bom sanje, da hip se razvleče,

v daljavi pustil bom vse kar boli,

ostal sem v življenju brez upa in sreče,

pa naj mi vsaj v sanjah oboje svetli…

 

Sezidal bom sanje, že dolgo jih snujem,

dišave borovcev, galebov ves šir,

predolgo vsem môram življenja kljubujem,

naj v sanjah za hipec užijem svoj mir…

Ena skrb manj…

Mrak je že trkal na vrata, ko je, sinoči, pripeljal drva. Upoštevaje vremensko napoved, sem jih takoj začel pospravljati, tokrat povsem drugače, kot to sicer počnem. Običajno namreč sproti vozim in zlagam, sinoči pa sem se odločil, da bi čim več lesa spravil pred dežjem, da bom šel v podvajanje dela – dvakrat dvigaj s tal, dvakrat bližaj skladovnici – pa sem lep kup stresel v drvarnici, nekaj dodatnega pa tudi zunaj, pod nadstreškom…

 

Delal sem približno uro, in bi dlje, a me je mišično vnetje vse bolj opozarjalo na mojo tozadevno nepremišljenost. Lahko je njemu, temu vnetju, ne potrebuje skrbeti za to, da zmore Astrid dospeti do ceste, obenem pa niti slučajno ne ve, kako je takšna opravila opravljati z Malo oziroma ob njej. Kakorkoli že…

 

Zjutraj sem v trojni meri preklinjal. Najprej radi tega, ker je imelo vnetje prav in sem še težje kot včeraj vstal iz postelje, pravzaprav se mi tudi vstajanje s stola izkazuje kot »zanimiv« podvig, vendar…

Druga mera kletvic je letela na vremenarje, kajti čez noč, vsaj tu, ena sama dežinka ni pohitela k tlom. Zato pa je začelo deževati, pravzaprav kar liti, ob pol enajstih dopoldan, potemtakem po tem, ko naj bi se »do jutra vreme umirilo«. In je lilo uro, pa sem nekoliko počakal, da je »sonce« vsaj malo osušilo, preden sem se podal nadaljevat. Tretji sklop kletvic pa je, itak, tisti vsakdanji, povsem običajen…

  

Danes mi je cel šel na pospravljanje drv. S premorom zaradi dežja in s premorom zaradi potrebe po počitku in zlasti ohladitvi. Drva so na odprtem, sredi dneva nikjer sence, v le-tej pa je kazalo trideset stopinj…

 

Zadovoljen. Ena skrb manj. Drvarnica resda ni tako kipeča, kot je bila lani, a imam, če bo tako naneslo, zlato rezervo drv v hiški, pa tudi v akacijevih količih in v sušečih se čokih se bo dalo kar dosti nabrati. Pri čemer ne smem pozabiti, da mi Oliver še brezo in češnjo ter oreh obeta letos.

 

Zdaj samo še na to čakam, da vidim kako bo z vnetjem prek noči in zlasti jutri zjutraj. Upam, da ne bo huje, kot je bilo danes.

Muuubezen

Za fejsbuk bejba vrela

bo krake razodela,

še joške pokazala

in rit na plano dala,

pa – kot na čredni trati

hite biki bezljati,

ko se jim silna zdrami

ljubezen med nogami…

 

Kot slike iz mesnice,

kare, pleča, ledvice,

z napisom znotraj stekla:

domačega porekla…

 

A kaj, ko je puhteča

mesnice borna sreča,

ni kosa, da ne šine

iz zadnjične votline…

 

Lepota je minljiva,

rogatih uk razkriva,

prav dolgo ne vzdrži,

vsaj tam, kjer je sploh – ni.

»Lubica moja«

Z mikavnostmi telesa

ponuja pot v nebesa,

a s svojo prazno dušo

pospravi te pod rušo…

 

Sicer pa – spev praznine

odmeva v širine,

pa tudi lubček beden

docela je nevreden.

Vselej zabavno…

Na pomlad v hišo silijo mravlje, v jeseni listne stenice, sedaj pa lesne ose. Ko pa vrata na stežaj odprem, bi me pa še »demokracija« v slabo voljo spravljala.

Ob »svetem nikoli«…

Kako bodo zagotavljali pravičnost in poštenost, ko pa sploh ne vedo kaj pravičnost in poštenost sta?!

Astronomske razlike…

Med človeškim in živalskim dojemanjem, pojmovanjem, čustvovanjem in ostalimi izkazovanji je tako velika razlika, da…

Medtem ko človek zmore ugotavljati in razumeti žival, žival nikoli ne bo zmožna razumeti človeka, kaj šele, da bi se znala človeško izkazovati, čeprav…

Ja, res je, tudi opico lahko naučiš določenih zadev, denimo tudi oblačenja ali vožnje kolesa, ne moreš je pa naučiti tega, da bi se po ne-opičje izkazovala tudi takrat, kadar okoliščine njeno nagonskost izpostavljajo, kaj šele, da bi jo naučil ugotavljati, na primer, naravne in tudi družbene zakonitosti, da bi jo popeljal do tega, da bi dejansko vedela, in ne zgolj po obče »vedela«!

Naredil sem napako…

… včeraj, kajti – že ko sem zaključil s košnjo na delu s hišo, na strmini, ki terja specifičen položaj telesa, potemtakem tudi popolnoma drugačno obremenitev hrbta, bi moral odložiti koso in drugo polovico zemljišča pustiti za naslednjič, jaz pa sem se, kljub bolečemu hrbtu, odpravil naprej in še kar dolgo kosil, ne da bi si vsaj pet minut oddiha namenil…

 

Sinoči sem bratu izkazoval zadovoljstvo glede tega, koliko mi je uspelo pokositi, in ob domnevi, da mi bo, kljub drvom na katera čakam, v tem tednu uspelo pokositi celoto, do zadnjega metra, malo za tem pa sem s težavo celo sedel, nikakor nisem našel položaja, v katerem se hrbet ne bi oglašal, ampak – dobro, boli, nič čudnega, a bo popustilo prek noči…

 

Obstaja fraza račun brez krčmarja, in natanko takšen se je tudi meni »račun« izkazal. Leganje v posteljo, obračanje v njej, vstajanje, ma, če samo zastavim s priklonom ali s počepom, samo malo, če zgornji del telesa skušam obrniti v katerokoli smer, že zareže, tam na skrajni desni strani hrbta, malček nad bokom, in to občutno zareže. Vse ostalo mišičevje se je umirilo, čutim utrujenost, kakopak, a bi zlahka lahko delal, vendar ta, ena sama mišica, ki je, očitno, do vnetja dospela, po svoje zapoveduje…

 

Prisilen počitek, vsaj do večera, ko bom slišal prihod traktorja in se bodo, malček za tem, polena s prikolice selila na tla. Potlačena želja po opraviti-do-konca, tega sem se resnično veselil. Obrzdano zadovoljstvo ob že opravljenem, ki bi lahko bilo, v drugačnih okoliščinah, še večje. In upanje, da se bo zadeva najmanj toliko umirila, ali se vsaj ne poslabšala, da bom zmogel vsaj toliko drv spraviti pod streho, vsaj toliko prostora pred garažo sprazniti, da bom lahko z avtomobilom dospel na cesto. Pa še napoved, vremenska, prav nič obetavno ne deluje.

Ubogi potrošniki…

Povsod mrgoli nekih reklam, na eni strani tistih, ki k žretju vabijo, na drugi strani onih, ki različna sredstva proti zgagi svetujejo, vmes pa se prepletajo napotki o hujšanju… samo resnice nikjer ni zaznati, kot bi se bala, da ji ne bi verjeli, če bi jim o njih pripovedovala…

 

Za vse njihove nezmožnosti so jim krivi neki drugi, tudi, denimo, »kapital«. Baje jih zavaja, jih sili v razna ravnanja, jih izkorišča. Dobro, to zadnje je dejstvo, čeprav – če imaš opraviti z oslom, potem ga boš, domnevam, njemu ustrezno uporabil…

 

So ne-umni, nezmožni razumevanja kompleksnejših zadev, obenem brez kakršnekoli omembe vredne vsebine. Hkrati pa se razvrščajo na nevidni hierarhični lestvici, želeč sebi in predvsem drugim dokazati, da so nekaj-posebnega. In – ker tega, prazni ter netvorni, niso zmožni narediti, jim ne preostane drugega, kot da se postavljajo s svojim imetjem. Bebavosti tudi nadomestki prav pridejo, kadar »lastno vrednost« ugotavlja.

 

Je hudič, kadar niti osebnosti ne premoreš, v svoji nemoralni nenačelnosti, obenem pa te dušijo kompleksi manjvrednosti, in te goni nenehen glad po še-več.

 

Ja, ogromno reklam za žretje je v obtoku. Očitno oglaševalci dobro vedo o eni najosnovnejših »vrednot« živalskega sveta.

Ena najprijetnejših vonjav…

Danes je kosa obupala pred menoj. Štiri ure sem jo gnal, ji samo toliko počitka odmeril, kolikor sem potreboval za dolivanje goriva, pa se je, čeprav je dobro orodje, Huskvarnine izdelave, začela z neobičajnim, občutno povišanim glasom izkazovati, da sem tisti dovolj-bo porekel…

 

Polegel sem jo na tla, sedel ob njej, v krepko senco fige, nato pa nekaj časa vdihoval, polnih pljuč, eno najlepših vonjav kar jih je, vonj sušeče se trave…

 

Ko sva dospela k hiši, sem jo najprej pripravil za naslednjič, in jo pospravil v klet, obesil premočeni majico in kapo, umil očala (kosim brez zaščitne maske, kajti v njej se mi prehitro orosi vezir, pa ne vidim najbolje… in raje tvegam, da mi v obraz letijo razni projektili, katere kosa poganja naokoli, nogi, zlasti levo, pa imam tako in tako dobro prešpikani od raznih kamenčkov, ki, očitno, ne najdejo boljšega cilja… prevroče mi je, da bi v dolgih hlačah kosil), nato pa, s pločevinko ohlajenega piva, sedel pod brajdo. Zadovoljen, kajti krepko več kot tretjina zemljišča pod hiško je pokošenega. In tudi mišice, sedaj, ko so se ohladile, zgovorno pričajo o tem…

Še malo, pa bo hura…

Včeraj in danes sem se kar dobro gnal, tako dobro, da sem krepko presegel izpolnitev želenih oziroma pričakovanih delovnih načrtov, pa mi je ostalo še za uro in pol, morda dve, dela, pa da bo celotna površina s hišo pokošena. Morda mi, vsaj malo, pri takšnem tempu pomaga tudi dejstvo, da sem nedolgo tega porabil pet dni, da sem vse divje razraščeno akacijevo vejevje odstranil in je sedaj celoten košni teren zlahka dosegljiv. Kakorkoli že…

 

Med delom sem ugotavljal, da bi bilo dobro, ko bi vsaj za dan, dva spremenil svoj taborniški jedilnik in si nekaj konkretnega pripravil, da telo do potrebne energije dospe. In sem se celo prepričal, da se bom v kuhanje podal, čeprav se mi zdijo tovrstna opravila povsem banalna, bolj kot ne sama sebi namenjena. V bistvu škoda časa…

 

Pred meseci mi je brat prinesel večjo količino piščančjih stegen, pa sem jih spravil v skrinjo. Delček sem že dolgo nazaj spekel, na svoj način, kakopak, kajti ne maram do ure stati ob posodi, pa obračati, zalivati, čarati, obenem pa ne maram, če je meso bodisi preveč (za)pečeno in, po vsej verjetnosti, suho, nitkasto, in prav tako ne maram, kadar je znotraj še sledi krvavega najti, danes pa sem se odločil, da bom skuhal, za dvakrat, paprikaš…

 

Tudi kuhanega kokošjega ne maram, vsaj načeloma ne, tako da kokošje juhe pri meni odpadejo, dočim je moč pri paprikašu pričarati ne samo užitnost, pač pa tudi okusnost. In sem se spomnil…

 

Jeseni mi je Oliver podaril steklenico izjemno dobrega vina, belega. Nisem nek pivec, popijem, resda, ko mi (za)prija, in tisto steklenico sem toliko odprl, da sem za kozarec popil, ostalo pa spravil v hladilnik. In danes, ko sem segel po steklenici, sem dopuščal tudi možnost skisane vsebine, a je vino, na moje veselje, ohranilo svoj okus…

 

Ne bom o tem, kako skuham, s čem in koliko časa, povem pa to, da je moja prva kritičarka, Tisa, nemudoma zapustila drvarnico, v katero je ubežala pred vročino, in prišla v kuhinjo, čim so prve vonjave začele plavati iz posode. In sem, glede na to, da vragu ne zanikam njegovih mladih, še lonec dodatno umazal, ko sem sklenil, da bo pire krompir dobra kombinacija s paprikašem…

 

Sedaj imam tudi za jutrišnje kosilo poskrbljeno, in mi bo prav prišlo, glede na to, da se bom, kaže vsaj tako, že jutri lotil tudi preostalega dela košnje. In – če mi bo uspelo, ob drveh, vsaj polovico dokončati, v takšnem primeru pa bom, v mislih predvsem, nek svoj hura doživel, in se za nekaj ur celo na dopust podal, preden se bom namenil po Malo.

»Reševalci« Sveta…

Človeku je prirojena uvidevnost in z njo tudi etičnost, medtem ko je Narava za svet rastlin in svet živali, kot temeljni zakon, predpisala boj za obstanek, potemtakem tisti jaz, meni, zame, po moje = sebičnost, ki se, zaradi nenačelnosti in dvojnih meril, še dodatno izkazuje z nemoralnostjo, pa ni samo butasto, pač pa tudi škodljivo in žalostno takrat, kadar se nagonska bitja podajo boljšati Svet in zagotavljati poštenost oziroma pravičnost. In takšno imamo, tu in v Svetu nasploh.

»Dobrota«

Prenažrtemu levu »dobrota« iz riti curlja.

Ko sem se podajal...

 ... ugotavljati »človeštvo« nisem vedel, da se bom izpopolnil v poznavanju živalskega sveta.

Pravica nagonskih…

Edina pravica nagonskih je pravica močnejšega in pretkanejšega. Etično jim je v breme, etičnost pa nedosegljivo stanje.

 

Nagonski so bitja nenehnega prilagajanja spreminjajočim se okoliščinam, zaradi česar so nenačelni ( = nemoralni) in kot takšni tudi z dvojnimi merili, pa – kadar menijo, da se krivica godi njim, takrat so izjemni zagovorniki »pravičnosti«, po drugi strani pa zlahka porajajo krivico drugim, kadar je tako v njihovem interesu.

Obleka ne naredi človeka…

… je pa res, da je oblečen človejak nekoliko bolj podoben človeku, a samo navzven, kakopak.

VRITNOSMERNA

Malo v levo, malo v desno

in predvsem v nazaj,

bitju z veje vselej stresno

je dospet v raj,

prazna glava, glad pa kruli,

hoče vedno več,

nemoralno nič ne žuli,

red pa je kot meč…

 

Malo v levo, malo v desno

in predvsem v nazaj,

opičje nikdar ni resno,

smrad pa je značaj,

nornhaus je vsa normala

za živalsko bit,

svet ob njej vse večja štala,

ki drvi – v rit!

Vpliv obče bebavosti na »odkritja«…

Nagonski butci so tudi zaslužni za številna spoznanja, resda posredno, a kljub temu, kajti – ko jih ne bi bilo, se Tesla, Da Vinči in mnogi drugi, rojeni kot ljudje, pa, po svoji zasnovanosti, dejansko socialna bitja, ne bi zatekali v svoje samosti, v svoje delavnice, k svojemu delu, pač pa bi dobršen del svojih življenj preživeli v druženju. Po drugi strani pa…

 

Enega samega človeka ne poznam, ki ne bi bil, tako ali drugače, psihično prizadet, zaradi tega, ker je, kot razumsko bitje, odraščal med živalmi, med njihovimi pojmovanji in izkazovanji, pa se je, na primer, tudi Tesla izkazoval z nekimi obsesivno kompulzivnimi motnjami ( = s psihično obolelostjo) in je vprašanje, če ne bi še krepko več izkazal, ko ga ta obolelost ne bi omejevala v zmožnosti dojemanja dejstev. Ja, za takšna (in vsa ostala) onemogočanja pa je obča bebavost neposredno zaslužna!

Eno od vprašanj današnjega časa je…

… kako so lahko nekoč graditelji, s skrajno »primitivnimi« pripomočki, ustvarjali gradnje, kakršnih danes, kljub vsej tehnologiji, ne zmorejo?! Odgovor je sila preprost: nekoč so bili strokovnjaki izključno iz razumskih vrst, danes pa, na vseh področjih, prevladujejo nagonski »strokovnjaki«.

Moja oaza…

Sedem let je tega, kar sem, rojen Ljubljančan, »pobegnil« iz Ljubljane. Hudič je z naselji, kajti – večja kot so, večja je v njih nabranost dvonogega, sebičnega in nemoralnega ter bebavega  smradu…

 

Res je, breg je dokaj zahtevna zadeva za uporabo, in ga je krepko težje vzdrževati, kot neko ravnino, denimo, a je res tudi to, da za ravnino nisem imel denarja, obenem pa…

 

Moj mikro svet, košček, na katerem zmorem dihati, vsaj tu in tam, leži med kozjanskimi griči, in je obdan z gozdovi, do sosedov je dovoljšna razdalja, da jih niti zaznavam ne. Le nekajkrat na leto jih vidim, v mimohodu, nekih stikov z njimi nimam. Izjema je, kakopak, Oliver, ki pa je izjemen tudi sam po sebi in je popolno nasprotje nekega povprečneža, kakršnih vsepovsod mrgoli. In kot tak je pri meni vselej dobrodošel, ter obratno, še več, ko ga ni, pogrešam njegovo prisotnost…

 

Ta moja oaza marsikomu ni nič posebnega. Košček zemlje, bogu za hrbet vržene, še avtobusne povezave ni. Meni pomeni ogromno in predvsem – zatočišče pred vso hinavščino, lažnivostjo, nasploh pokvarjenostjo, pred sebičnostjo, pogoltnostjo, nestrpnostjo, pred bebavostjo dvonogega smradu, pa si ne znam predstavljati sebe, da bi drugače živel, drugje že še, denimo na nekem otoku, ali v neki drugi bogu-za-hrbtom danosti, da pa bi se preselil v mesto, med »dobre« in »poštene ljudi«… ne, ne, hvala, preveč te »dobrote« in »poštenosti« sem spoznal, da bi je hotel še v dodatnih količinah uživati. Itak nosim, te »dobre« in »poštene« v spominu, pa ne mine dan, da ne bi v materino pošiljal!

 

Imam kolikor potrebujem, potrebujem kolikor zmorem in smem potrebovati. Ne bogatim v nakitu, v pločevini in v zidovju ali na računu, a imam kljub temu bistveno več, kot si še najbogatejša revščina, mentalna, lahko zamišlja, obenem pa…

 

Dvorišče, klop in miza, pod brajdo. Umirjeno, na pol speče jutro. Ptice, ki začenjajo dan buditi. Kava in cigarete. Spokoj. Kamorkoli pogledam, nikjer nobenega rilca ne vidim. Česa bi si še lahko več želel?! In tudi spim povsem v redu, z izjemo noči po Malinem odhodu, vedoč, da zmorem vsakomur v oči pogledat, čeprav so takšni, katerim svojega pogleda ne namenim. Ga niso vredni niti znotraj največje možne uvidevnosti.

»Bunkice« cvetijo…

Eden od »dosežkov« nagonske pameti je ustvarjanje semen za enkratno uporabo. Dvorezen meč, ki bo, slej ko prej, dobro udaril…

 

Pred tremi leti sem posadil sadike melon. Mala jih ima rada, in te, ki jih pridelava, so krepko drugačne od kupljenih, kajti v trgovini še zdaleč ni moč dobiti zrelih, zgolj neka celuloza, brez okusa, le po izgledu podobna melonam…

 

Ubiram jih v polni njihovi zrelosti, pa so sočne, opojno dišeče in sladke kot med. In poslednji dve leti sem tudi semena zbiral, jih, kakor je potrebno, na časopisnem papirju ter v senci sušil, da sem sijoča in pokajoča od zdravosti sejal, vendar – vsako leto jih je manj pognalo, in letos so se, iz več kot sto semen, samo štiri rastlinice porodile. Bom moral prihodnje leto znova sadike kupit…

 

Posejala sva v maju in šele pred kratkim so bilke začele vidneje rasti. A so, neučakane, že začele cveteti. Konec avgusta, verjetneje nekje v septembru, ji bodo dišeče »bunkice« risale klovnovski nasmeh prek obraza, od ušesa do ušesa… v kolikor ne bo lisica drugače odločila, kakopak. Pred tremi nočmi je namreč v neposredni bližini melon skopala luknjo. To redno počne, povsod drugod, iščoč voluharje, rovke, krte, tokrat pa se je opogumila in prišla vse do hiše.

Po načrtu…

Rad imam pomlad in poletje. Vsepovsod zeleni, in cveti, ni se potrebno medvedje oblačiti, predvsem pa svetloba ni odmerjena na skopih zimskih osem ur. Ne maram teme in temačnih.

Vročine resda ne prenašam najbolje, razen v borovi senci, nekje na obali, medtem ko sapica prek morske gladine drsi v prijetnost, pa je le-ta edina zadeva, katero bi lahko poletju očital, vendar – vse ka(ko)r Narava počne, vse ima smisel, nek svoj zato…

 

Danes se je že malo pred deseto sonce tako uprlo v breg, da nisem več zdržal ob košnji. Pa tudi nože, ki so od prejšnjič ostali na kosi, sem povsem obrabil. Pa tudi – nikjer drugje ni bilo moč slišati ropotanja, in ne dvomim, da se je vsaj enemu sosedu oddahnilo, ko sem prenehal s hrupom posegati v njegovo sveto nedeljo. Kakorkoli že, uspelo mi je več, kot sem mislil, da mi bo.

 

Nimam kaj dosti izbire, pol meseca, kadar je Malo doma, ne morem ničesar takšnega početi, pa se nabira in nabere, obenem pa mi bo, upam, da res, v sredo zvečer pripeljal drva, in takrat bodo ona postala prioriteta…

 

Ne vem, morda večeru še kakšno uro ukradem, za ropotanje, morda pa šele jutri zjutraj nadaljujem. Zvečer nerad kosim. Malo zaradi tega, ker težje zaspim, ko sem preveč utrujen. Malo zaradi tega, ker mi prija, zvečer, sesti pred zaslon in pogledati kakšno oddajo. V kolikor je karkoli pametnega najti na programu, seveda. Malo oziroma še malček več pa zaradi komarjev, ki v večernem času dobesedno ponorijo. Itak imam še tri jutra na razpolago, do drv, pa ni vrag, da ne bi, v kolikor se pri čem ne zalomi, vsaj tega dela, na katerem hiša leži, dokončal.

 

Perilo sem že včeraj opral in obesil, malo še, pa bo za pobrat in pospravit, tako da je pomivanje posode edina dejanska obveznost, ki mi je za danes ostala. Pa tudi za pojesti si bom nekaj pripravil, tako bolj na hitro, po taborniško…

 

Marsikdaj pomislim na tisti obči »kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden«. Kako se tepejo ne-njihove modrosti z njihovimi izkazovanji! Njih glad se nikdar ne zaustavi, od tod tudi eden najbolj razširjenih narodnih športov, zavist. Jaz je nisem spoznal, vsaj doslej ne, in mi godi, da mi zmorejo drobnarije, mnogim povsem neopazne, docela nepomembne, zadovoljstvo porajati. Že tega, da imam košček svojega sveta, v katerem zmorem, daleč od njih, prisluhniti pticam, poleteti s snežnimi kosmi prek neba, uživati ob predanosti kosmatincev… ne bi zamenjal za vse njihove »dosežke«. Jebeš vse kar imaš, če je to edino, kar je pri tebi omembe vredno!

Spoznal sem…

… več kot dovolj »strokovnosti« nagonskih »izobražencev«, pa si upam trditi, da so običajne opice krepko pametnejše od »ljudi«.

O »ne vedočih« duševnih bolnikih…

Možgani so sila zapleten organ in skrivnosti njihovega delovanja bo krepko težje razkriti, kot skrivnosti vesolja…

 

Duševni bolniki obstajajo v več svojih podzavestnih podobah. Po mnenju stroje je teh podob BAJE največ štiri. S temi svojimi podobami se duševni bolniki izjemno spretno prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam, pa…

 

Ko, na primer, ena od teh podob izkaže neprimerno, celo nedopustno ravnanje se, če ji to ravnanje očitaš, v trenutku »skrije«, ubeži »nekam v ozadje« in dopusti drugi podobi dospeti na plano. Ta druga podoba BAJE o storjenem »ničesar ne ve«, pa tebe, ki ji DEJANSKO izvršeno ravnanje očitaš, postavi v položaj bodisi lažnivca, bodisi neprištevne osebe. Prav, v praksi se zadeve dejansko tako izkazujejo, čeprav…

 

Duševni bolniki živijo nenehno svoje trpljenje, ki izvira iz dejstva, da je tista podoba živetja, ki bi obstajala v primeru, da duševne bolezni NE bi bilo, potlačena, NE sme samostojno obstajati, kaj šele o sebi odločati, pa se ob tem porodi sledeče vprašanje: če se duševni bolniki zares ne zavedajo sebe, če zares o sebi ne vedo, kako, za vraga, potem lahko trpijo zavoljo tega, ker NAČELOMA po ne-svoje ravnajo?! In – od kod potem tisti »črv« v možganih ( = notranji glas), ki zmore še kako očitati storjena ravnanja oziroma jim oporekati?!

 

Nekoč sem ozdravil tozadevno in malodane popolno »izgubo spomina«, zadevo, ki »stroke« ni pripeljala do suma psihične/duševne NE-zdravosti, zadevo, za katero se je izkazalo, da so bili vsi podatki shranjeni in je bilo »samo« to narobe, da so bili »razbiti«, razdeljeni med posameznimi podzavestnimi podobami. Z drugimi besedami: »kroven« spomin je še vedno hranil vse, kar je spravil v pomnjenje, tako da, očitno, obstaja neka oblika zavedanja samega sebe kot celote, pa čeprav skušajo njihova ravnanja dopovedati, da o svojih izkazovanjih »ne vedo«…

 

Tudi obča nagonskost se sebe kot celote ne zaveda, zato pa se imajo za pridne, dobre, poštene… a jim je moč takšna prepričanja, in to z lahkoto, zavreči, z ustrezno argumentacijo ter vsaj za nekaj časa. Toliko, pač, dokler je njih pomnjenje zmožno pomniti informacije, ki so povsem nasprotujoče njih ne-zmožnosti razumevanja.