Po
dvanajstih dneh sem spet kosil. Počasi, previdno, zlagoma, celo pol tretjo uro,
in me je mikalo, da bi vsaj še enkrat spraznil posodo za gorivo, a sem raje
zategnil zavore. Bolje, da še jutri podobno količino naredim, pa v sredo
zaključim s košnjo, kot pa, da se znova ubadam s hrbtom, delo pa ostane
nedokončano…
Med
delom sem razmišljal o občosti, tudi o tistih pametnih, ki »vedo«, da »smo mi
nad Naravo«, kajti…
Nekoč
je bil (tudi moj) breg gozd, v katerem so prevladovale akacije. Desetletja
nazaj je kmet gozd skrčil, nato ustvaril vinograd. Ko je umrl, so svojci
razparcelirali zadevo in jo po delih prodali novim lastnikom, delčka tudi
mojima predhodnikoma…
Tudi
zemljišče s hiško, del katerega sem najprej kupil, je bilo nekoč vinograd, a so
ga, po smrti lastnika, opustili, pa sem ob nakupu zatekel dobesedno – džunglo!
Takšno je bilo, da skozi rastje niti pet metrov v daljavo ni bilo videti, vse
prepleteno, akacije, leske, robidovje, hmelj (vrag vedi od kod je dospel, a še
vedno pridno poganja), podivjana trta (ki se je vzpenjala visoko, v krošnje, pa
je tudi na višini petih metrov, in več, poganjala sadove). Takšno je bilo, da –
na nekem mestu se mi je pripetilo, da sem že dve, tri akacije porezal, a so še
vedno bingljaje v zraku! Šele ko sem tudi četrto in peto prežagal, se je
celotna gmota zrušila na tla…
Narava
je trdoživa, ne da se zlahka, in tudi akacije so njen del. Po desetih dneh od
košnje poganjki zrastejo vsaj za tretjino metra visoko, po mesecu že segajo
prek metra. In kljubujejo, vztrajno, neusmiljeno, kot da bi vedele, da bodo,
slej ko prej, zmagale, vsaj v borbi z menoj. Ki ne ravnam po obči pameti, pa da
bi neke »bum efekte« uporabljal, češ da se zadeva itak razkroji, kajti – ne razkrojijo
se sestavni deli strupa in le-ti učinkovito spreminjajo strukturo prsti!
Kultivirati,
civilizirati, in to celo učinkovito, uspešno, dejansko in dokončno?! Hm, lepa
šala! Narava se ne da, prerašča vse, in ji tudi kamen ali beton ne
predstavljata neke pomembnejše prepreke. Cela mesta, nekdanja, je »pogoltnila«,
jih bodisi v samo rastje posrkala, bodisi, v naslednji fazi, zagrnila s prstjo.
Ni, kar je kot divje zasnovano, to divje tudi ostaja, v nedogled, in se zmore
kot ne-divje izkazovati samo v primeru, da mu nenehno preprečuješ porojena
izkazovanja. In to velja tudi za silna »ljudstva«, za nagonska bitja, ki
zmorejo biti »pridna« in »moralna« samo toliko, kolikor jim kazen nad glavami
visi, pa se bojijo biti natanko to, kar so. Sicer pa o tem nekoliko tudi »demokracija«
priča…
Ni komentarjev:
Objavite komentar