Eden
od »dosežkov« nagonske pameti je ustvarjanje semen za enkratno uporabo.
Dvorezen meč, ki bo, slej ko prej, dobro udaril…
Pred
tremi leti sem posadil sadike melon. Mala jih ima rada, in te, ki jih
pridelava, so krepko drugačne od kupljenih, kajti v trgovini še zdaleč ni moč
dobiti zrelih, zgolj neka celuloza, brez okusa, le po izgledu podobna melonam…
Ubiram
jih v polni njihovi zrelosti, pa so sočne, opojno dišeče in sladke kot med. In
poslednji dve leti sem tudi semena zbiral, jih, kakor je potrebno, na
časopisnem papirju ter v senci sušil, da sem sijoča in pokajoča od zdravosti
sejal, vendar – vsako leto jih je manj pognalo, in letos so se, iz več kot sto
semen, samo štiri rastlinice porodile. Bom moral prihodnje leto znova sadike
kupit…
Posejala
sva v maju in šele pred kratkim so bilke začele vidneje rasti. A so, neučakane,
že začele cveteti. Konec avgusta, verjetneje nekje v septembru, ji bodo dišeče »bunkice«
risale klovnovski nasmeh prek obraza, od ušesa do ušesa… v kolikor ne bo lisica
drugače odločila, kakopak. Pred tremi nočmi je namreč v neposredni bližini
melon skopala luknjo. To redno počne, povsod drugod, iščoč voluharje, rovke,
krte, tokrat pa se je opogumila in prišla vse do hiše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar