Po načrtu…

Rad imam pomlad in poletje. Vsepovsod zeleni, in cveti, ni se potrebno medvedje oblačiti, predvsem pa svetloba ni odmerjena na skopih zimskih osem ur. Ne maram teme in temačnih.

Vročine resda ne prenašam najbolje, razen v borovi senci, nekje na obali, medtem ko sapica prek morske gladine drsi v prijetnost, pa je le-ta edina zadeva, katero bi lahko poletju očital, vendar – vse ka(ko)r Narava počne, vse ima smisel, nek svoj zato…

 

Danes se je že malo pred deseto sonce tako uprlo v breg, da nisem več zdržal ob košnji. Pa tudi nože, ki so od prejšnjič ostali na kosi, sem povsem obrabil. Pa tudi – nikjer drugje ni bilo moč slišati ropotanja, in ne dvomim, da se je vsaj enemu sosedu oddahnilo, ko sem prenehal s hrupom posegati v njegovo sveto nedeljo. Kakorkoli že, uspelo mi je več, kot sem mislil, da mi bo.

 

Nimam kaj dosti izbire, pol meseca, kadar je Malo doma, ne morem ničesar takšnega početi, pa se nabira in nabere, obenem pa mi bo, upam, da res, v sredo zvečer pripeljal drva, in takrat bodo ona postala prioriteta…

 

Ne vem, morda večeru še kakšno uro ukradem, za ropotanje, morda pa šele jutri zjutraj nadaljujem. Zvečer nerad kosim. Malo zaradi tega, ker težje zaspim, ko sem preveč utrujen. Malo zaradi tega, ker mi prija, zvečer, sesti pred zaslon in pogledati kakšno oddajo. V kolikor je karkoli pametnega najti na programu, seveda. Malo oziroma še malček več pa zaradi komarjev, ki v večernem času dobesedno ponorijo. Itak imam še tri jutra na razpolago, do drv, pa ni vrag, da ne bi, v kolikor se pri čem ne zalomi, vsaj tega dela, na katerem hiša leži, dokončal.

 

Perilo sem že včeraj opral in obesil, malo še, pa bo za pobrat in pospravit, tako da je pomivanje posode edina dejanska obveznost, ki mi je za danes ostala. Pa tudi za pojesti si bom nekaj pripravil, tako bolj na hitro, po taborniško…

 

Marsikdaj pomislim na tisti obči »kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden«. Kako se tepejo ne-njihove modrosti z njihovimi izkazovanji! Njih glad se nikdar ne zaustavi, od tod tudi eden najbolj razširjenih narodnih športov, zavist. Jaz je nisem spoznal, vsaj doslej ne, in mi godi, da mi zmorejo drobnarije, mnogim povsem neopazne, docela nepomembne, zadovoljstvo porajati. Že tega, da imam košček svojega sveta, v katerem zmorem, daleč od njih, prisluhniti pticam, poleteti s snežnimi kosmi prek neba, uživati ob predanosti kosmatincev… ne bi zamenjal za vse njihove »dosežke«. Jebeš vse kar imaš, če je to edino, kar je pri tebi omembe vredno!