Moja oaza…

Sedem let je tega, kar sem, rojen Ljubljančan, »pobegnil« iz Ljubljane. Hudič je z naselji, kajti – večja kot so, večja je v njih nabranost dvonogega, sebičnega in nemoralnega ter bebavega  smradu…

 

Res je, breg je dokaj zahtevna zadeva za uporabo, in ga je krepko težje vzdrževati, kot neko ravnino, denimo, a je res tudi to, da za ravnino nisem imel denarja, obenem pa…

 

Moj mikro svet, košček, na katerem zmorem dihati, vsaj tu in tam, leži med kozjanskimi griči, in je obdan z gozdovi, do sosedov je dovoljšna razdalja, da jih niti zaznavam ne. Le nekajkrat na leto jih vidim, v mimohodu, nekih stikov z njimi nimam. Izjema je, kakopak, Oliver, ki pa je izjemen tudi sam po sebi in je popolno nasprotje nekega povprečneža, kakršnih vsepovsod mrgoli. In kot tak je pri meni vselej dobrodošel, ter obratno, še več, ko ga ni, pogrešam njegovo prisotnost…

 

Ta moja oaza marsikomu ni nič posebnega. Košček zemlje, bogu za hrbet vržene, še avtobusne povezave ni. Meni pomeni ogromno in predvsem – zatočišče pred vso hinavščino, lažnivostjo, nasploh pokvarjenostjo, pred sebičnostjo, pogoltnostjo, nestrpnostjo, pred bebavostjo dvonogega smradu, pa si ne znam predstavljati sebe, da bi drugače živel, drugje že še, denimo na nekem otoku, ali v neki drugi bogu-za-hrbtom danosti, da pa bi se preselil v mesto, med »dobre« in »poštene ljudi«… ne, ne, hvala, preveč te »dobrote« in »poštenosti« sem spoznal, da bi je hotel še v dodatnih količinah uživati. Itak nosim, te »dobre« in »poštene« v spominu, pa ne mine dan, da ne bi v materino pošiljal!

 

Imam kolikor potrebujem, potrebujem kolikor zmorem in smem potrebovati. Ne bogatim v nakitu, v pločevini in v zidovju ali na računu, a imam kljub temu bistveno več, kot si še najbogatejša revščina, mentalna, lahko zamišlja, obenem pa…

 

Dvorišče, klop in miza, pod brajdo. Umirjeno, na pol speče jutro. Ptice, ki začenjajo dan buditi. Kava in cigarete. Spokoj. Kamorkoli pogledam, nikjer nobenega rilca ne vidim. Česa bi si še lahko več želel?! In tudi spim povsem v redu, z izjemo noči po Malinem odhodu, vedoč, da zmorem vsakomur v oči pogledat, čeprav so takšni, katerim svojega pogleda ne namenim. Ga niso vredni niti znotraj največje možne uvidevnosti.