Danes
mi je, povsem spontano, dejala, da sem najboljši tata. Dete je, očitno, čutilo
potrebo po tem, da me pohvali…
Sicer
vem, da nima nekega vpogleda v običajna razmerja na relaciji otrok-starš, vem,
da ugotavljanja sila rada temeljijo na povsem subjektivnih osnovah, obenem pa
vem tudi to, da na nobenem področju in tudi ne na čustvenem nisem nek
običajnež, pa sem, ob njenih besedah, na tisti da-te-ne-bo-prehitro-minilo
pomislil…
Ne,
ne trudim se imeti rad, nje in še nekih drugih, pač pa, preprosto, imam rad, in
mi je ob tem povsem samoumevno, da zmorem radi tega zanemariti sebe, svoje
želje in potrebe…
Ti si
najboljši tata. Prav, dete, v tem trenutku in tebi zagotovo, in četudi boš v
naslednjem hipu spremenila mnenje, mi bo izrečeno toplo ostalo v pomnjenju…
Ni komentarjev:
Objavite komentar