Žalost

So kot sadje, katero nezrelo kupiš v trgovini – navzven sijoči, navznoter neokusni.

»Zamrznjeno« priznanje…

»Smo« del Evropske unije, je marsikdaj slišati in predvsem takrat, kadar tako nanese, da se zavoljo nekih sebičnih interesov kaže sklicevati na Unijo, dejansko pa…

 

Dejansko pa »mi« niso del ničesar, so zgolj celota neumne, nemoralne sebičnosti, ali pa, če je lepše prebrati, sebične neumne nemoralnosti, ki se niti tega ne zaveda, da je potrebno zadeve obravnavati po enotnih merilih, pa – če »tebi« godi, da si kot »ljudstvo« priznan in imaš pravico do neke države, potem bi tako moralo veljati za vse in vsakogar. In tudi velja, tam, kjer ne odloča nemoralen, preračunljiv smrad…

 

Sicer ne vem kako zgleda »zamrznitev« priznanja neke države, tako pametnega se še noben pastirc doslej ni izkazal, vem pa, da zmorejo pastirji ogromno škode narediti, zlasti takrat, kadar nad njimi in govedom ničesar odločujočega ni.

 

In je simpatično, ob vseh ostalih izkazovanjih, poslušati tudi o želji po ne biti aroganten, s tem, ko bi si domišljal, da vplivaš na podnebje, kajti – Sončevi izbruhi so stalnica, podnebje se nenehno spreminja, pa ni prav, kadar se imamo »mi«, zanemarljiv delček »stvarstva«, za odločujoče v tem pogledu. Ne, resnično ni prav, kadar se neumnost poda pametovati, zlasti, ker samo eno plat zgodbe, katerekoli, tisto, ki ji ustreza, vidi, dočim se druge niti pod razno ne zaveda. In je, domnevam, koncentracija strupenih izpustov v okolici, na primer, ljubljanskega podgradnega tunela višja, od povprečne, zaradi Sončevih izbruhov, kakopak, in ne zaradi odsotnosti potrebne prevetritve objekta… pri čemer je abotno (tudi) to, da so ti »mi« še kako arogantni, kadar se dokopljejo nekih položajev, prepričani, da se vse krog njihovih riti vrti.

 

Ja, blaženi časi, ni kaj. »Sposobna« neumnost, pokvarjena »poštenost«, »dobrohotna« sebičnost… bo dejansko Svet za še »lepšega« naredila!

Čas beži…

Slavni Hoking, teoretični fizik, se je premislil skozi svoje živetje ter zatrdil, da ima čas svoj začetek. Ne vem sicer, čemu se je učil o neuničljivosti materije in energije, a naj mu bo, poleg lahke zemljice, tovrstno, četudi zmotno, prepričanje. Če že o vsem »vedo«, naj tudi o začetku časa, itak zadeve ni moč, v nobeni smeri, dokazati…

 

Včeraj je minilo štirideset let od rojstva mojega najstarejšega deteta. Štiri desetletja! Čas beži, otroci tudi, kaj ne bi bežalo tudi samo živetje?!

 

Vse se spreminja. Rudnine, minerali, kvarki… vse kroži, do humusa, do nerodnega peska in zvezdnega prahu, pa krožijo tudi spoznanja. In se še vedno ne morem odločiti o tem, kaj je bolje, v konkretnih okoliščinah, imeti otroke ali ne. Če sebe odmislim, njim nisem najbolje naredil, ko sem jih v svinjak dvonoštva porodil.

Ni sile…

Z načrtom, da bo konec tedna polna drvarnica, ne bo nič…

 

Sinoči, Oliver in jaz sva sedela, po opravljenem delu, ob pivu, je poklical možakar za drva. Da ima, zaradi napovedanega dežja, opraviti z nekim pridelkom, pa radi tega ta teden ne bi mogel dostaviti drv. »Bi šlo v prihodnjem tednu?«

 

Niti pod razno. Prihodnji teden bo Malo doma in ob njej bi bilo, zlasti, če bo vroče, razmerje med porabljenimi živci, mojimi, in pospravljenimi drvmi, krepko v korist prvega. Saj »pomaga«, a kaj, ko jo želja po pomoči večinoma mine po nekaj minutah, potem pa imam več z njo opraviti, kot z načrtovanim delom. Se slišiva enajstega, pa se bova dogovorila…

 

Ni sile, če živiš sredi zelenja, je dela vedno na razpolago. Tako sem danes zastavil s čiščenjem preostalega dela zemljišča in delal dokler sta roki dopustili. Zadovoljen, čeprav preboden in popraskan od akacijevega trnovja, kajti več kot polovico mi je uspelo narediti, pa se nadejam, da bom jutri s tem zaključil. Potem pa, v preostalih dveh dneh, do sobote… bom videl čemu se bom namenil, košnji ali počitku.

Čudna »stroka«…

Biologija pozna bitja imenovana človečnjaki in ta bitja pojasnjuje kot človeku-podobne-opice. Dobro, prav, vendar…

 

Ko se v obravnavo požene tudi »stroka«, ugotoviš, da med te človečnjake, v katere sodijo, na primer, giboni, orangutani, šimpanzi… in Neandertalec, pra-ata »sodobnega človeka«, uvrščajo tudi Homo Sapiensa, potemtakem (edinega!) človeka, pa se zadeva kot dokaj nerodna izkaže, kajti…

 

Je Homo Sapiens človek (tako kakor je, uradno, kot edino razumsko bitje na planetu, ugotovljen) ali pa je, morda, samemu-sebi-podobna-opica?!

 

Zaplet niti ni pretirano težaven, če razlikuješ med opico (pa naj bo kakorkoli človeku podobna) in človekom, če pa te razlike nisi zmožen zavestno in razumsko obravnavati, pač pa zgolj »strokovno«… potem ne vem, čemu je Homo Sapiens med vsemi opicami edini opredeljen kot človek oziroma drugače: je človek človek ali pa človečnjak?!

Vse lepši pogled…

Noč, itak, nespana. Dvajset do petih sem skuhal kavo, ob pol sedmih zastavil z delom…

 

Oliver je sinoči do pol enajste cepil drva, danes zjutraj je nadaljeval ter mi sproti vozil nacepljeno, jaz pa sem polena zlagal in v vmesnem času pripravljal material za podkuriti. Delala sva dokler je bilo moč, krog enajste pa je vročina postala preveč prepričljiva in bova nadaljevala zvečer…

 

Že sedaj je pogled v drvarnico lep, krepko lepši kot pred tednom, konec tedna pa bo, upam, sploh čudovit. Dogovarjam se namreč s kmetom, da mi, nekje od torka naprej, pripelje pet metrov drv, pa bo iz drvarnice kipelo, bom še drugje pod streho moral nekaj prostora poiskati, domnevam. In to bo to, dokler se Oliver ne loti še neke, vsaj petnajst metrov visoke, breze, ki mi bo, poleg oreha, katerega bo v kratkem razkosal, lepa osnova za naslednjo zimo.

Razmišljanja s havajev…

Ta teden je bil naporen, zelo naporen, nekakšen napovednik vsega, kar bo čas še »prinesel«, nekakšen preizkus moje vzdržljivosti…

 

Ko sem se vrnil in parkiral v garaži, sem najprej znosil odpadni papir in steklovino v avto, da bom v ponedeljek odpeljal na zbirališče, nato prvič pristavil pralni stroj, se preoblekel in se odpravil proti havajem,  v gosto senco, kjer sem, nekaj časa, v družbi Tise in obeh mačkonarjev, vdihoval – mir. Najboljši način za obnavljanje živcev…

 

Zanimivo, ko sem sam, se vsi trije kosmateži lepijo krog mene, kot bi hoteli pripomoči, s svojo prisotnostjo…

 

Misli so, kakopak, letele naokoli, v vse smeri, obnavljale tako doživeto, kakor tudi tisto, kar še ima priti, in kar se kot nič kaj obetavno ne izkazuje…

 

V boga ne verujem, za hudiče in hudičevke pa vem, da obstajajo, v otipljivih svojih podobah in kar na površju, kot del vsakdanjega svinjaka. Sem skusil premnoga njih ravnanja, pa vem tudi to, da znajo kaznovati, hudo kaznovati, marsikaj in vse, denimo…

 

Grešno je kadar pomagaš pomoči nevrednim, jih je bolje pustiti crkniti! Grešno se je z uvidevnostjo izkazovati sebičnosti kajti le-ta nima meja in je v svoji ljubezni do sebe pripravljena teptati in poteptati. In grešno je biti dober do pijavk ter vseh ostalih parazitov, ki niso srečni, če ne izpijejo krvi, vsaj toliko, da voljo do življenja v celoti zatrejo. In grešno je upati v svetlo bodočnost, živeč sredi gnilobe, ki samo sebe za »razvito človeško skupnost« razglaša. Kakorkoli že…

 

Priznam, sem grešil, in to ogromno! In takšnemu početju sledi kazen, nekakšna šolnina, krepko višja od sprejemljive, da jo do konca življenja plačuješ, in to samo za spoznanja, do katerih dospeš živeč med temi, ki mislijo, da so ljudje! Spoznanja, od katerih imam samo to, da sem se s previdnostjo opremil, pa zdaj krepko skrbneje ravnam z zaupanjem, z uvidevnostjo in z dobroto in jih ne razmetavam več vsevprek. Spoznanja, ki so mi kopico slabe volje povzročila, ko sem ugotavljal, da obstajajo »strokovnjaki«, katerih nezmožnost razumevanja osnovnih zadev je vse »znanje« s katerim razpolagajo…

 

S prvo naštetimi grehi sem torej opravil, ne bom jih več ponavljal in le še plačati moram zanje, vstran od »dobrih, ljubečih in poštenih ljudi«, glede bodočnosti pa se mi neodpravljiva težava izkazuje kajti – čeprav teoretično obstaja možnost, da spokam v neko »divjino«, krepko bolj civilizirano od tukajšnje »civiliziranosti«, mi praksa tega ne dovoljuje, preveč jih je še, četudi le peščica, ki mojega dejanja ne bi razumeli, obenem pa mi pomenijo in jih ne bi želel prizadeti…

 

Stroj je končal s prvim pranjem, ko je prišel Oliver. Posedela sva dobro uro, ob prijetno ohlajenem pivu in še prijetnejšem pogovoru, nato sem oprano obesil in stroj v drugo zagnal. V tretje bo pral jutri, ne smem preveč založiti dostopa do drvarnice, glede na to, da domnevam, da mi bo Oliver, zvečer ali jutri zjutraj, še nekaj drv navozil. Polovico drvarnice mi je napolnil in me z bolečo hvaležnostjo navdal kajti – ne samo, da mi je daroval lesa za nekih štiri, morda tudi pet stotakov, pač pa je podrti drevesi tudi razžagal in razcepil ter polena dostavil pod streho, na mesto zlaganja! Brez prošnje, samoiniciativno. Kdo ve kaj sem mu naredil, da se s takšno obzirnostjo in skrbjo do mene izkazuje…

Butasta pamet…

Že nekajkrat sem zasledil reklamo za neke tablete, s katerimi naj bi ženske, ki imajo, zaradi nošenja čevljev z visokimi petami, otekle in boleče noge, odpravljale oteklino in bolečino. Prav, tipičen primer butastega »zdravljenja«, v katerem se soočaš s posledicami in ne z vzroki…

 

Toliko čvekedrajo o »zdravem duhu v zdravem telesu« (mimogrede: ne vem, če tam, kjer ne obstaja osebnost, obstaja kakršenkoli drug duh kot je tisti, ki neprijetno sili v nosnice!), o »zdravem živetju«, o »zdravem prehranjevanju«… obenem pa niti tega ne vedo, da – z vnašanjem kemičnih preparatov spreminjajo bio-kemično strukturo organizma, kar, zagotovo, vsaj v nečem negativno učinkuje, pa…

 

Bi ne bilo lažje, ko bi babure tovrstne težave odpravile z nošenjem čevljev brez povišanih pet?! Čeprav…

 

Meni je (tudi ta) zadeva simpatična, kajti rešitev človeškega sveta vidim v mortaliteti, ne v nataliteti, silnih »ljudstev«, a kljub temu stežka spregledam silovito »logiko« butaste pameti.

Sodelovanje za boljšo Deželo…

Razpisujem natečaj za sodelovanje pri ustvarjanju boljše Dežele. Prijavite se lahko vsi dobrovoljni, ki boste sprejeli sledeča pogoja:

1.      delali bomo izključno po moje;

2.      odgovornost za neuspeh boste prevzeli na lastna pleča.

Vabljeni!

Obvezno ploskanje?!

Janša, pravi »demokrat«, bi predpisal obvezno ploskanje himni…

Ga moram razočarat, vendar – nihče, in še najmanj primitivna, butasta nagonskost, mi ne bo predpisoval mojih izkazovanj, pa bom tudi v bodoče ploskal takrat, in tistemu, kadar in čemur se bom sam odločil ploskati! In takšnih stvari je, ob vse bolj prevladujoči živalskosti, iz dneva v dan manj.

Moti me…

… kadar »cvet politike« govori v-imenu-ljudi, zelo me moti!

Čemu?! Preprosto, radi tega, ker sem prepričan, da ta »cvet« enega samega človeka ne pozna, kajti ko bi ga poznal, bi, najbrž, ugotovil, da se ljudje izogibajo nemoralnega smradu.

Limonovec…

Pred zimo ga nisem odnesel na verando, kakor sem to poprej počel, kajti bal sem se, zaradi teže, da bi obnovil »kilo«, pa sem drevesce, ko je zima že potekala in se je prostor skazal, spravil v drvarnico…

 

Kasneje sem ugotovil, z obžalovanjem, da je rastlina pozebla, in kar nekaj časa sem okleval, da je nisem izrul in vrgel stran, češ – morda pa bo še kaj živetja v njej…

 

Danes me je presenetil in to krepko, ko sem opazil poganjke…

Obče duševno zdravje…

… je kombinacija kompleksa manjvrednosti, zavisti, pogoltnosti in sebičnosti, in sleherni odmik od naštetega, v smeri normale, že lahko predstavlja izkaz obolelosti…

Lari-fari enakopravnost!

Nismo, in nikoli ne bomo enakopravni, tudi radi tega ne, ker nagonsko bitje ne izbira poti in sredstev za doseganje želenega, in se praviloma z neetičnimi ravnanji izkazuje, medtem ko si človek takšnih početij ne dovoljuje. A kljub temu, da po težjih poteh dospeva do ciljev, je človek, zavoljo svojih sposobnosti, zmožen dosegati cilje, do katerih nobeni živali nikoli ne bo dano dospeti!

Absurd absurdov...

... »suverena« država sestavljena iz nesuverenih bitij!

Ti, ti, Pika!

Glede na to, da je svet sestavljen pretežno iz nesuverenih posnemovalcev, Pika Nogavička nosi veliko odgovornost, kajti – ko ne bi svoje opice klicala »gospod«, bi bilo danes krepko manj »gospa« in »gospodov«!

Nagonsko sranje…

Ko govno na vrh priplava,

ni vode piti, v vodi biti,

in bolj kot v zraku smrad zaznava,

večja radóst je slednje riti!

Ko govno na vrh priplava,

izkaže kritično se stanje,

kajti prav vse, tudi država,

postane zgolj – nagonsko sranje!

Dejstvo…

»Človeštvo« sestavljeno iz živali, človeštvo pa pred izumrtjem.

Ni (mi) drugače...

Glede na to kaj so z »demokracijo« naredili iz Sveta, bi slavil samo ob – vesoljnem potopu!

Po merilih smradu…

Baje je tudi govno »ljubeče« in »skrbno«, le da sta njegovi »ljubezen« in »skrbnost« samo smradu sprejemljivi.

V večnem protislovju…

Kar je primitivnemu, nemoralnemu nagonskemu govnu v slavljenje, to je človeku v žalovanje.

V razkoraku…

Marsikdaj si prigovarjam, češ »idiot, prodaj kar imaš, vse, do zadnjega, pošlji k vragu, in pojdi čas, ki ti je še ostal, preživet v iskanju lastnega spokoja ter izključno nase misleč«, a se v istem hipu zavem čvrstih tal, kajti – od nekdaj mi sebičnost smrdi, pa dvomim, da bi samega sebe zdržal, v kolikor bi se med običajnimi sebičnimi govni znašel, tako da…

Ja, k vragu že zmorem poslati, in tudi sem, tiste neke, za katere je mojega pljunka škoda, a še vedno obstajajo neki drugi, redki resda, katerim sicer dovoljujem tudi čezme in po meni, radi katerih mi lastno zadovoljstvo ne more biti prioritetna zadeva. Pač, butec rojen, butec bom tudi zaključil, a raje butec kot govno.

Skupnost…

Skupnost je nenehna delitev prostora in časa in v tej delitvi je vse, kar obstaja, v omejenih količinah, od priložnosti, do (materialnih) dobrin.

 

Obstajata dve temeljni podobi delitve oziroma »delitve«.

Najpogostejša, pravzaprav običajna je tista najprej-sebi, redka, pravzaprav izjemna, je delitev najprej-drugemu, s tem, posledično, tudi skupnosti in, še bolj posledično, tudi sebi.

Pri prvi »delitvi« dejanska skupnost NE obstaja, pač pa obstaja seštevek posamičnosti, ki prostor in čas delijo v podobah simbioze.

Druga delitev je predpogoj, pravzaprav temeljna značilnost človeške družbe, pa ni prav nič čudnega, da le-ta, razen v redkih primerih, številčno dokaj omejenih, sploh – NE obstaja!

»Elite«

Vsakdo sebi ustrezno časti, pa ni čudno, da so novodobne »elite« skupi – smradu!

Absurd absurdov…

… »skupnost« sestavljena iz sebičnosti!

Govnasto…

Ni govna, ki ne izrablja dobrote.

Ni govna, ki ne ve, da »moraš imeti predvsem sebe rad«.

Ni govna, ki si ne zasluži:

a)      da ga odplakneš

b)      metka v glavo

c)      sebi enakega govna

Znalci...

Praznoverje = praznovédenje = obče obvladovanje »resnice«.

Jejhata!

Zapisani hudiču upajo v boga.

Še dobro…

... da obstajajo materialne dobrine, tako vsaj do določene »lastne vrednosti« dospevajo.

Bilo bi čudežno…

Kako bi bil Svet boljši, ko pa ga butaste, sebične, pogoltne, nemoralne… živali po sebi oblikujejo?!

Ni res!

Pravijo, da »si vsakdo zasluži tudi drugo priložnost«…

Ni res, nagonski si niti prve ne!

Ni šans!

Nagonskost temelji na sebičnosti. Sebičnost je nasprotje uvidevnosti. Uvidevnost je osnova etičnosti. Etičnost je značilnost razuma oziroma človeka…

Ne more biti človečne(-ške) družbe sestavljene iz živali!

Ozdravljiv idiotizem…

Samo idiot zmore biti dober do govna, zato, ker ima rad. Na srečo je ta vrsta idiotizma ozdravljiva, za razliko od občega, kajti preneha v trenutku, ko ugotoviš, da se pod človeško preobleko nahaja – nagonsko govno!

Marš!

Čeprav je dobrota temeljno vodilo človeka, obžalujem, da sem jo izkazoval nemoralnemu, sebičnemu smradu, kakršnega v človekovem svetu sploh biti ne bi smelo!

Nedosegljiva preprostost

Za človeško družbo je ena sama stvar potrebna – izločiti vse živali!

Homogram

Vesel, sem kot človek rojen,

čeprav radi tega preklet,

že raje brez zvezd zatežen,

kot v občem svinjaku živet.

Stvar (zmožnosti) razumevanja…

Kjer je povprečje merilo, tam ničesar dobrega ni iskati.

Ponosni…

Tudi »slovenski« medvedi so ponosni na to, da živijo pod Triglavom in da govorijo »slovensko« medvedščino.

Pač, če drugega ni, na kar bi lahko bili, ponosni, reveži, potem zaleže tudi ponašanje z neumno ničvrednostjo.

Bedogram

Nekoč gospod je bil gospod,

gospa pa vrh sveta.

Jih danes mrgoli povsod,

izraslih iz gnoja.

U hladu smokava…

U hladu smokava se priča budi,

a u njoj nestaje sav svet,

široke nebeske su grudi,

pa srce kreće u svoj let…

 

U hladu smokava samoća peva,

daleko spodobe su zle,

dok misao o suncu sneva,

na spokoj zvezda miriše…

 

U hladu smokava od pamtiveka

i cvrkut ptica gubi moć,

i nestaje nek lik čoveka,

i sve se više spušta noć…

Na prisilnem dopustu oziroma »ta vražja kemija«…

Danes sem se poslal na prisilni dopust, pa ne zaradi razboljenih mišic, zaradi katerih sta roki malodane fuč, le-te bi se, ob delu, segrele in, vsaj za nekaj časa, nehale boleti, pač pa zaradi kljuvajočega glavobola. Kaže, da sem se malček preveč gnal v delo in se s tem povedel do izčrpanosti, za katero so, zagotovo, nekaj zaslužne tudi moje prehranjevalne navade, ki se, tako po količinah zaužitega, kakor tudi po kaloričnih vrednostih, krepko razlikujejo od običajnih…

 

Redko sežem po analgetikih, pa takrat, kadar popijem običajno dozo, pomaga, danes pa zaleže zgolj toliko, da ni še slabše. Kakorkoli že, ko sem popil tableti, sem se spomnil na neke, poznam jih, pa tudi sicer ni redko tovrstno prepričanje, ki bentijo nad »kemijo«, v katero vključujejo, kakopak, tudi zdravila, češ da »ta vražja kemija« povzroča številne bolezni, s tem pa tudi prezgodnje in pogostejše umiranje, čeprav… čeprav je resnica popolnoma nasprotna, kajti…

 

Ko pomislim na to, da je prvotna, potemtakem naravno dana živetvena doba znašala nekje med petindvajset in trideset let, medtem ko je danes za dvakrat daljša, ko pomislim na občo pogoltnost, ki dobesedno mora žreti, ker to počne zaradi zadovoljstva, ko pomislim na osem milijardno obstajanje, s tem v zvezi na malodane zanemarljivo porodno smrtnost… mejduš, če ni prav »ta vražja kemija«, med ostalimi nekimi zadevami, zaslužna za vse našteto! Seveda, pojasnim…

 

Če primerjaš dolžino živetja v nekih »nerazvitih« okoljih, z obstoječo v »razvitih«, zlahka ugotoviš, da je tam bistveno krajša. Tam namreč, še vedno, ne izvajajo določenih cepljenj (kemija!), zaradi katerih so v »razvitosti« pozabili na številne bolezni, ki po svetu še vedno razsajajo. Celo tako so pozabili nanje, da jih je vse več, ki nasprotujejo tovrstni preventivi, in se niti tega ne zavedajo, da je, zlasti zaradi »globalizacije«, posledično zaradi povečane migracije prek planeta, verjetnost širitve teh bolezni danes krepko večja, kot je bila v času, ko so poznali le svoje vasi in njih neposredno okolico…

 

Ko pomislim na razne pljučnice, ali podobne zadevščine, ki zmorejo brez ustreznega odgovora nanje (zdravila oz. kemija) prerasti v neobvladljivost in povzročiti smrt, ugotovim, da zdravstveni sistem v »razvitosti« bistveno bolje učinkuje, kot tisti v neki »zabačenosti«, umrljivost je namreč krepko manjša, živetvena doba daljša, število starostnikov večje…

 

Ko pomislim na to, da je organizem, telo, potrošna roba, ki za lasten obstoj ter predvsem za ohranjanje določenih celic in njihovo obnavljanje (dokler le-to poteka, seveda) potrebuje določeno energijo, katero proizvaja na osnovi prehranjevanja… ko pomislim na to, da je pridelava živil, zlasti v času prevladujoče pogoltnosti, v bistvu nekakšna hiperprodukcija, skregana z naravnimi zakonitostmi (krajšanje časa pridelave, večanje rodnosti ali zgolj »rodnosti« tako rastlin, kakor tudi rejnih živali), hiperprodukcija, kakršna ne bi zmogla obstajati brez kemije… ko pomislim na to, da danes malodane ni možno uspešno pridelovati brez ustreznih zaščitnih sredstev (kemija), saj so tako rastline, kakor tudi živali, zaradi nekih križanj (povzročenih s pogoltnostjo, posledično s potrebo po več-in-hitreje-pridelati-obenem-pa-tudi-ceneje) izgubile dobršen del svojih nekdanjih zmožnosti upiranja raznim boleznim in »škodljivcem« (oboje obstaja v vseh časih in bo tudi v bodočnosti)… ugotovim, da tam, kjer je živetvena doba daljša, krepko več »kemije« uporabljajo kot tam, kjer je krajša, pa bi si upal prav tej »kemiji« pripisati zasluge za to!

 

In še neka »malenkost« obstaja, namreč ta, da – z vsakim letom podaljšane živetvene dobe se podaljšuje tudi čas obstajanja celic, iz katerih smo sestavljeni, celic, ki se v določenem starostnem obdobju nehajo obnavljati oziroma so, če drugače povem, prepuščene na milost in nemilost lastnemu odmiranju! In prav zaradi tega dejstva so te celice, z njimi pa sleherna živetvena posamičnost, toliko bolj prepuščene določenim anomalijam, ki se izkazujejo v podobah »novoodkritih« bolezni, zoper katere se same, preprosto, niso zmožne bojevati. Brez »kemije« zagotovo ne. Tako da…

 

Jaz bi vsem tem radikalnim nasprotnikom »kemije« odvzel pravico do zdravstvenega varstva, do zdravnika, pa naj se »zdravijo« z raznimi čaji, z nekimi zelišči, pri nekih padarjih. Če drugega ne, bi s tem znova dospeli v čase, ki naj bi bili že zdavnaj preživeti, a so, še vedno, njih del, pravzaprav njih nosilci, porojevalci. Pa kaj potem, če bi se umrljivost povečala, če bi se skrajšala živetvena doba, od »pametnega ljudstva« tako in tako ničesar dobrega ne gre pričakovati!

Bodo ali ne?!

Uživam, ko posadim sadiko, bodisi kupljeno, bodisi tisto, denimo pri smokvah, ki jo sam »pridelam« oziroma »vzgojim« in, bolj kot v neki letini, uživam v rasti dreves(c)a, v njegovem cvetenju, v tem, da mu oblikujem krošnjo. In nisem med tistimi, ki v žretju vidijo koristi, pa drevesu pustim ves potreben čas za to, da začne roditi, in da rojeva skladno z lastnimi zmožnostmi…

 

Moje malčice asimine so dejansko in še vedno, po več kot sedmih letih, kar sem jih posadil, malčice. Dal sem jih na laporno podlago, češ da bo na njej več mineralov, obenem jo bodo, postopoma, s svojimi gomolji rahljale, spreminjale, vedoč, kakopak, da je taista podlaga rastlinam dokaj nehvaležna, zlasti takrat, kadar v poletnem času ni dovolj padavin. Boste že, ko boste, samo obstanite, pa bo…

 

Tri rastlinice so mi nekje do prsnega koša, četrta se še vedno trudi preživeti, vsako leto na stebelcu, morda petnajst centimetrov dolgem, požene list, morda celo kakšnega več. Boš že, ko boš, samo potrudi se in obstani…

 

Ena od »večjih« me je letos razveselila s kopico cvetov. Prvič, kar sem jo v zemljo djal, je imela več kot enega. In od vse te kopice so se zastavili trije plodovi. Simpatične stvarce, za katere sicer močno dvomim, da bodo obstale do časa svojega zorenja, in zrelosti, a kljub temu – bodo že, ko bodo…

Dovolj!

Vsaj za danes je, tako trenutno razmišljam, dovolj!

 

Bogovi so mi zjutraj naklonili kanček uvidevnosti, pa so stemnili nebo, da sem samo poslednje pol ure, in to v najhujši strmini, da sem še bolj »užival«, kosil »pod soncem«…

 

Zjutraj sprva nisem bil prepričan, da se bom podal delat. Po včerajšnji košnji so se mi namreč »vnele« mečne mišice, in zvečer so me hoteli grabiti krči. In tudi zjutraj sem čutil razboljena mesta, vendar – gremo, stari, boš jutri raje kaj drugega počel!

 

Dopoldne mi je v celoti uspelo zaključiti z junijsko košnjo in po tem, ko sem zamenjal nože na kosi ter pripravil novo zalogo mešanice ter se stuširal, sem si dopustil počitek, celo ob pločevinki piva. In nič kaj ni kazalo na to, da bi se danes spet podal na delo…

 

Krog enih sem ugotovil, da me bogovi znova dražijo. Nebo je bilo pogrnjeno s kumulusi, ki sicer niso takšna zaščita pred sončnimi žarki, kot so oblaki temačnosti, a še vedno dovolj ponujajo, da jih ne kaže zanemariti. Zlasti takrat ne, kadar imaš, tako kot jaz, kar nekaj opravil načrtovanih, obenem pa te čas vedno prehiteva, pa z delom nikdar na tekoče ne dospeš. In sem se aktiviral, spet…

 

Kar nekaj dreves in grmičevja imam, ki se je v zadnjem času dovolj razraslo v širino, da je moteče pri krošnji. Akacije in bezeg. Obenem moram podreti neko slivo, starejše drevo, ki se je posušilo, pa dobesedno kliče po tem, da ga med drva pospremim…

 

Pripravil sem motorko, nalil olje za verigo, natočil gorivo, verigo, ki je bila nevarno ohlapna, napel, pograbil še lisičji rep in škarje za obrezovanje, pa – hajd, na delo, vendar…

 

Na bregu sem ugotovil, da v rokah nimam moči, potrebne za zagon motorne žage. Večkrat sem poskušal, a ni in ni šlo. Preklel sem spoznanje, stroj odnesel v klet, potem pa kar ročno zastavil. Vuci vole, kad nemaš škole…

 

Polovico, verjetno celo nekaj več, šavja na delu pod hišo, mi je uspelo razčistiti ter odstranjeno spraviti v bližino kupa za trohnenje, pa upam, da bom jutri vsaj s tem delom zemljišča zaključil, da se v petek, če bo vse po sreči, še ostalega lotim. Več kot naredim, manj za prihodnjič ostane, a danes – ničesar več, vsaj takšnega ne. Zdaj namreč, poleg nog, korenito čutim tudi roki in hrbet…

Človeška družba, utopija ali možnost?!

Prija vreme, kakršno je. Včeraj sem bil popolnoma matast, kakor da bi vso noč pil, nocoj pa mi je uspelo nabrati šest ur spanja, tako da je vsaj za silo, za minuli dve noči in za tretji dan, ki teče…

 

Včeraj sem počival, le s perilom in s posodo sem opravil, kakor počivam tudi danes, čeprav sem zložil kupček drv, katere mi je Oliver pripravil ter celo v drvarnico pripeljal. Če bo počel tako naprej, če bo uresničil neke načrte o sečnji, mi bo polovico drvarnice napolnil, če ne celo več…

 

Nekaj časa je bilo tudi za druženje, tudi s sosedom. V bistvu sva prvič v vseh teh letih dvakrat po dve uri presedela, ob pogovoru in hladnem pivu, tako da me je prijetno presenetil, ko sem ugotovil, da je prešel v nižjo prestavo, kar se tukajšnjih njegovih opravil tiče. Poprej sem mu namreč vselej prigovarjal češ – daj, človek, tudi sedi, tu in tam, pa se spočij…

 

Tudi za računalnik sem našel čas, zlasti v noči iz sobote na nedeljo, seveda. In za to, da sem začel porajati še en razlog, radi katerega si smem še bolj, ali vsaj toliko, kot do sedaj, prigovarjati, da sem bedak. Namreč – zastavil sem z rokopisom Človeška družba, utopija ali možnost. Z besedilom, ki naj bi v podobi knjige izšlo in naj bi bilo  nekakšno nadaljevanje »Vesolja«…

 

Čemu bedak?! Tudi zaradi tega! Pišem namreč tako, in o tistem, kakor in kar občih ne zanima, oni so dovolj načitani brez mene in mojih prizadevanj. Pa ustvarjam besedila, ki so redko »brana« ter še redkeje tudi brana, s tem pa lastnemu početju vrata zapiram, glede na to, da v družbi ni nekega altruizma, pa ga tudi pri založnikih ne kaže pričakovati. Itak gre voz natanko tja, kamor gre, v božjo mater…

 

Prek glave mi je neumnosti, njene nezmožnosti razumevanja, posledično tudi védenja. Prek glave mi je neresnic, in tistih, ki brez njih ne zmorejo. Prek glave mi je »strokovnjakov« in tudi, če ne predvsem, »znanstvenikov«. Takšnih, kakršni so bili lepo upodobljeni v filmu Planet opic. In – kadar mi je nečesa prek glave, takrat se skušam temu zoperstavljati, po najboljših svojih močeh, kljub temu, da vem, da je moj trud zaman…

 

Zaenkrat teče, rokopis, natanko tako kakor »mora«. Rad bi namreč podrobneje razčistil z določenimi zadevami, da bi lahko bile jasne tudi povprečnemu »bralcu«, ki drugače kot neposredno oziroma dobesedno ne zna »brati«. In teh povprečnih »bralcev« je o-la-la…

 

Ni človeške družbe, vsaj sam za noben njen primer ne vem. Ne more je biti, v »človeštvu«, ki pretežno ni sestavljeno iz ljudi. V »človeštvu«, za katero je značilno vse drugo, z izjemo človečnosti, temeljne značilnosti človeka. Tako, pač, je, pa – kakor je za levjo združbo značilna levjost, za govejo govejost… tako bi morala biti, v kolikor bi zares obstajala, kakopak, za človeško značilna človečnost. Ki pa preveč presega nagonsko sebičnost, da bi žero-sralci karkoli o njej vedeli.

 

Človeška družba, utopija ali možnost. Še ena zadeva, ki, poleg dveh trenutno čakajočih, upa, da bom našel način njene objave. Jaz, bedak!

Zaradi živali…

Zaradi izkazovanj občestva človek neha verjeti v lastna pojmovanja in ravnanja, pa neha verjeti tudi v obstoj takšnih stvari, kakršne so poštenost, dobrota, prijateljstvo, ljubezen… čeprav te zadeve dejansko obstajajo, vendar ne med živalmi, pač pa zgolj v interakcijah med ljudmi, potemtakem kot izjemna redkost, katero je malodane nemogoče doživeti.

Boleče in mučno…

Danes sva imela, ob odhajanju, pravzaprav zaradi odhajanja, težave, in to ne majhnih težav, pač pa silovite. Več kot pol ure je trajalo krčevito kljubovanje, ki je, po glasnosti, krepko presegalo zvoke nekih zunanjih sosedskih del, obenem pa je s solzno oblitostjo pričalo o resnosti nekih čustvovanj…

Ničesar ni bilo moč pojasniti, kaj šele dopovedati, in vsa prepričevanja so se izkazovala zgolj kot nekakšno sredstvo preizkušanja mojih živcev, ki so, čez čas, popustili ter me do preklinjanja pripeljali…

 

Ne, nisem preklinjal nje, Male, daleč od tega, in tudi sicer so mi kletvice vsakdanje družice. V bistvu sem z današnjimi že sinoči zastavil, ob nekem izkazu silovite »ljubeče skrbnosti«, takšne, ki zmore zgolj znotraj prazne, hladne, neumne sebičnosti, znotraj običajnosti, potemtakem, delovati kot ljubeča in skrbna, pa so današnje kletvice legle na vsaj metrsko podlago, a radi tega nič lažje ni bilo, ne Mali, ne meni…

 

Včasih se čudim zrcalom, česa vsega ne prenesejo! Že res, da imajo zmožnost lepšanja zrcaljenih podob, in je res tudi to, da se tista največja satanskost v njih ne zmore zreti, kajti satan ne prenese pogleda na lasten smrad, a kljub temu…

Ne, ne govorim o tistih pravljičnih hudičih, ki naj bi pod Zemljinim površjem čakali na uboge ovčice, medtem ko le-te zasedajo prostor »nebeške« čakalnice, da bi tudi tam gor svinjale, in do konca vse tudi zasvinjale, govorim o dvonogem govnu, ki obstaja izključno zato, da maže in umaže, da smradi in zasmradi vse do česar se dokoplje…

 

Trajalo je, kar nekaj časa je trajalo, preden sva se uspela preobleči in pomiriti. Ter kreniti na pot. In – da je dete razumelo moja odzivanja, da je čutilo moja čustva, o tem mi govori dejstvo, da sva se, ob slovesu, ustrezno pozdravila, da je v tem pozdravljanju sodelovala, aktivno in pristno. Sicer sva pa že med vožnjo snovala bodoč najin teden in vzdušje znotraj pločevinaste kletke pripeljala do optimalnega. Da je bil razhod kasneje, tudi radi tega, še za mrvico težji…

 

Da, resnično se čudim zrcalom, vsaj ona bi morala prave podobe zrcaliti, če so že znotraj bebave nagonske praznine lažne normala. Prekleta…

Žal mi je človeka!

Ne maram govna brez časti,

sebičnosti nevredne diha,

vsevprek nesnaga gomazi,

da lépo vse rad' nje usiha…

Da, žal mi je človeka!

 

Kamnita duša, brez srca,

le jemlje, jemlje, da izpije,

še sonce stolkla bi z neba,

da z lastnim govnom ga prekrije…

Da, žal mi je človeka!

 

V poplavi širi se svojat,

kot čas priložnosti poraja,

še za podplat nevreden smrad,

ki kar doseže vse razkraja…

Da, žal mi je človeka!

Danes…

… naj bi proslavljal, a pri najboljši volji ne vem ne kaj, ne čemu. Nasprotno, preveč sem doživel »poštenosti«, »dobrote« in »ljubezni«, preveč »ljudi« sem spoznal, pa mi gre, ob nekih lepih željah, samo preklinjanje od rok. In celo prija, vsaj zdi se mi tako, če ne za dlje, potem vsaj za nekaj trenutkov.

Civiliziran(c)i…

Žalostno, a resnično.

Kjer smrad…

… zagotavlja poštenost, tam je priporočljivo zatisniti nos.

Razvitost…

Še v najbolj razvitem hlevu govedo muka.

Samost…

… se zmore izkazovati z mnogimi odlikami… kadar je edina alternativa tistemu živeti z nedojemljivim ( = neumnim), neuvidevnim ( = sebičnim), nemoralnim ( = pokvarjenim) bitjem.

Nekoč o njej nisem vedel, marsikdaj sem se tudi čudil nekim samotarjem, a se mi je, ob vseh črednih, v drugačnih svojih podobah razkrila.

(Po)zna(va)lci…

Obči ugotavljajo na osnovi površja, na osnovi zunanjosti (v katero sodijo tudi posledice), kajti njihova ugotavljanja temeljijo izključno na čutnem zaznavanju!

Na žalost so dejstva (potemtakem tudi vsi vzroki) pod površjem, prikrita očem in ostalim oblikam čutnega zaznavanja, in je za dospetje do njih potrebno abstraktno mišljenje ( = predpogoj razuma!), s katerim pa obči (nagonski, NErazumski) ne razpolagajo.

Da bi bila zadeva hujša, obči sebe obravnavajo kot izhodišče oziroma merilo ugotavljanja, potemtakem tudi ugotovitev, pa so »dejstva« odvisna od njihovega stanja znotraj konkretnih okoliščin.

Radi vsega tega ni čudno, da se svet nagonske večine izkazuje z neresnicami.

 

P.S.

Ne obstajajo subjektivne resnice, tisti obče veljavni po-moje, resnice, ki bi veljale samo za posameznike, pač pa so resnice samo tista dejanska stanja, katera veljajo v podobah pravil.

»Strokovna« bedarija!

Danes sem poslušal neka »modrovanja« o depresiji, izrekali sta jih »strokovnjakinji«, bojda zdravnici, in bistvo teh »modrovanj« je bilo v tem, da je potrebno teči oziroma se rekreirati (v smislu zdrav-duh-v-zdravem-telesu), kajti »tek je uspešen način preprečevanja oziroma odpravljanja depresije«. Hm…

 

Bedarija, popolna nagonska bedarija, ki zamenjuje vzročno-posledične povezave, kajti…

Kadar si depresiven, takrat si malodušen, brez veselja (do česarkoli), brez volje (po čemerkoli) in želiš samo to, da te pustijo v miru »gniti« v nekem tvojem kotu. Ničesar drugega. In da odpraviš takšno stanje, ti NE pomaga prav nikakršna aktivnost, pač pa je najprej potrebno – NAREDITI MISELNI PREOBRAT! Najprej moraš, potemtakem, najti neke svetle točke, na temelju katerih vidiš ne samo možnost dospevanja do nekega zadovoljstva (le-to poraja živetveno energijo), pač pa tudi smisel oziroma razlog lastnega obstajanja! Pomeni, da brez takšnega preobrata, brez tega, da samega sebe prepričaš v to, da se moraš izvleči iz depresivnega stanja, ničesar ni, kar bi te lahko takšnega stanja odrešilo, ničesar!

 

Da, res je, v kolikor rad tečeš, potem ti PO takšnem miselnem preobratu tek poraja zadovoljstvo, potemtakem tudi energijo, vendar šele kot POSLEDICA tvojega zoperstavljanja depresiji. In, mimogrede – namesto teka je lahko katerakoli druga aktivnost, denimo sprehajanje psov, nameščenih v pasjem zavetišču, vse oziroma karkoli, v čemer najdeš potrebno mero zadovoljstva in s tem tudi volje do živetja!

Skoraj kot da bi se dogovoril…

Ta teden ni bil najbolj naklonjen košnji, zlasti tisti na bregu. Pogosto je deževalo, padavin je bilo veliko, pa so tla razmočena in sem se nekajkrat znašel na hrbtu…

 

Sinoči sem komaj hodil. Kosil sem zjutraj in popoldne. Že dopoldne sem dobro čutil meča, mišice v njih so obremenjene zaradi nenehnega lovljenja ravnotežja, pri delu na strmem, in sem jim premalo počitka namenil, pa sem zvečer komaj hodil. A mi je, na delu, na katerem stoji hiša (skoraj polovica celotne površine), ostala nepokošena samo strmina pod objektom, pa sem bil zadovoljen…

 

Zadovoljen sem bil tudi zjutraj, ko sem ugotovil, da napoved vremenoslovcev drži, da ne dežuje. Nekaj pred osmo sem imel pokošeno strmino, pa sem se nagovoril, da sem tudi z drugim delom zastavil, češ – če sto kvadratov pokosim, pred dežjem, jih bom pa sto…

 

Dobro sem zagrabil za delo, mišice so se ogrele in bolečine ni bilo čutiti. Le utrujenost, ki pa je podlegla volji. In tistih vsaj sto kvadratov se je povečalo, krepko, postalo jih je približno tisoč. In bi še kakšnega dodal, ko…

 

Ravno sem drugo teraso dokončal, ko sem ugotovil, da je posoda za gorivo prazna in ker sem tudi steklenico izpraznil, sem se, kar s koso, namenil proti hiši, da natočim gorivo. Nisem bil pet metrov od vrat kleti, ko je začelo deževati…

 

Priznam, dež mi je bil dobrodošel. Argument, katerega kaže upoštevati, zlasti takrat, kadar si popolnoma fuč, od utrujenosti, obenem pa si naredil več, kot si upal, da ti bo uspelo. Zdaj lahko mirno čakam na prihod Male, čeprav je stanje na nepokošenem delu, po skoraj mesecu dni od košnje, ponekod takšno, da je malodane džungli podobno…

 

Prihodnjih sedem dni bom počival od košnje, upajoč, da me Malo preveč ne izmozga. Kolikor koli me že bo – od njenih prizadevanj bom počival takrat, ko bom preostanek kosil. Zato pa sem upokojen, da sem pozabil kaj je to dejanski oddih.

Politika hlapcev, vlačug, živali…

Marsikdaj se v krepkem preklinjanju zalotim, ko pomislim na obče, ki so, mimogrede, povsem nemoralna bitja, in na njihov »kam je zginila vsa morala«…

 

Te dni sem nekajkrat slišal, da bo Slovenija pri svoji (tudi) zunanji politiki sledila lastnim interesom. S tem, načeloma, ni nič narobe, kajti sleherno ravnanje temelji na interesih, zaplete pa se zadeva pri tistem kaj oziroma KAKŠNI so ti interesi ter tudi pri tistem KAKO, na kak način jih skušaš dosegati. Ali so, ti interesi, povsem neetični, ali je pot do njih po načelu cilj-opravičuje-sredstvo, ali pa, kdo bi vedel, popolnoma drugačno, nasprotno ravnaš…

 

V teh dneh sem poslušal tudi o normalizaciji odnosov z ZDA in z Izraelom, kajti obe državi sta močni, od obeh ima lahko Dežela koristi in bog ne daj, da se greš velikim in močnim zameriti, jih lahko tudi po riti dobiš!

 

Z vso odgovornostjo trdim, da so temeljni interesi absolutne večine, potemtakem tudi vseh hlapcev, vlačug in živali – želodec, čim bolj poln ugodja, in rit na varnem! Te stvari so, ne nazadnje, tiste, ki o njihovem »smislu« obstajanja govorijo, pa ne samo o njem, pač pa predvsem – o zasnovanosti, konkretno nagonski, o sebičnosti, o NEetičnosti ter tudi o NEumnosti, ki se ne zaveda dolgoročnih posledic lastnega delovanja!

 

Slediti interesom ( = ugodje in varnost) + biti prijazen z močnimi (ne glede na to KAJ in KAKO počnejo, počnejo pa predvsem NEmoralno!) pomeni to, da si zaradi lastnih želodca in riti pripravljen biti »prijatelj« z vsakomur, ki je dovolj močan, da te lahko namlati (če ne boš priden = ubogljiv), pa čeprav je ta, s katerim sodeluješ, sam hudič oziroma, z etičnega vidika, navadno – GOVNO! In – ker gliha vkup štriha, pomeni, da tudi sam prav nič drugega nisi, in ne moreš biti!

 

Res je, vsakdo se boji, da bi izgubil tisto, kar premore, in je res tudi to, da nagonski premorejo želodce in riti in da so jim le-ti najpomembnejša zadeva. O »hrbtenici« ali »obrazu«, o nekih načelnih držah, o etičnosti pri njih ni govoriti, pa, posledično, tudi časti ni pričakovati, in je še bolj absurdno to, kako nenehno govorijo o, denimo, korupciji, pa o tem kako bodo oni red naredili ter poštenost vrnili na slovenska tla! Hinavščina brez primere, pokvarjena do obisti, kajti…

 

Samo za razum, potemtakem za človeka, je značilno to, da se zaveda samega sebe kot celote, pa zmore dospeti do dejanskosti ustrezne lastne podobe in zmore, v okviru te podobe in v okviru etičnih vrednot, katerim skuša slediti, tudi ravnati v skladu z etiko, dočim je pri nagonskih zadeva popolnoma drugačna…

 

Nagonski se niti samih sebe, svojih celostnih podob, NE zavedajo… zato ni nič čudnega to, da HKRATI govorijo o svoji poštenosti (katero samo oni in pri sebi, kakopak, vidijo!), obenem pa vedo, da »priložnost dela tatu«! Uboga priložnost, nek splet okoliščin, ki v trenutku »poštenjaka« izkaže kot – povsem nemoralno bitje!

Imajo se tudi za pridne, kako da ne, obenem pa so »pridni« samo takrat, kadar bodisi delajo ZASE, oziroma takrat, kadar je od njihovega dela odvisna količina prejetega plačila (spet delajo ZASE), oziroma takrat, kadar se bojijo, da bi si z neustreznim delom prislužili kazen (in, spet, se bojijo ZASE), samo… je hudič, kajti pridnost je ZNAČAJSKA LASTNOST in značaj NI odvisen od okoliščin ter predvsem NE od nekega, praviloma materialnega, interesa!

Imajo se za spoštljive, do vsega in vsakogar, kakopak, obenem pa sploh ne vedo kako se spoštljivost, spoštovanje izkazuje, pa so jim »avtoritete« samo tisti, katerih se bodisi bojijo, ali tisti, katerim zavidajo njih uspehe (ne prizadevanj in vloženega dela!), pa še te »avtoritete« za hrbti »spoštovanih« hipoma izginejo. Ne nazadnje – »spoštujejo svoj« jezik, celo radi ga imajo, in ga prav radi tega svojega »spoštovanja« in »ljubezni« zametujejo, uničujejo, ko zlahka po raznih okej-ih in ripih ali podobnih (njim) modernih okrajšavah segajo (da pokažejo kako so v »korak s časom«, dejansko pa pokažejo samo to, da je ni opice, ki ne bi drugih opic posnemala!), pa pri nekih ruksakih, štumfih, štrudlih… vztrajajo!

Imajo se tudi za dobre, a je ta njihova »dobrota« sila čudne narave, kajti stežka bi se izkazala takrat, kadar bi s pomočjo drugemu SEBE (kakorkoli) OGROŽALI, predvsem pa se praviloma ne izkazuje tistim nekim, ki med »naše« ne sodijo, pač pa si, drzneži nemarni, dovolijo biti drugačni (zgolj na videz, kakopak, po obstranskih zadevah, po izkazovanjih, kajti vsebinsko gledano VSA NAGONSKA BITJA ISTE ZNAČILNOSTI »KRASIJO«!).

 

Nagonski ( = NErazumski) so tudi oportuni ( = večno se prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam), zato ni prav nič čudnega njihovo »priložnost zamujena ne vrne se nobena« ali »vsako priložnost je potrebno izkoristiti«, obenem ni prav nič čudnega, da funkcionirajo, kot sleherno nagonsko bitje, po načelu pogojnega refleksa, zaradi česar tudi so (ob ustreznem obljubljenem »golažu«) VODLJIVI in jih zmore VSAKDO, ki jih s svojimi obljubami prepriča, pa naj bo še takšna baraba, povesti za seboj.

 

Taisti, ki hlapčevsko, vlačugarsko, živalsko »urejajo« Svet, češ da bo radi njihovih prizadevanj nek »jutri« boljši, se ne zavedajo niti tega, da – s svojimi početji nenehno vrtijo zadeve v krogu, pa vse tisto, kar človek zgradi v prid skupnosti, Sveta kot celote, oni porušijo v prid samih sebe, lastnih sebičnih interesov! Da, ko nagonskih ne bi bilo v človeštvu, ko ne bi sestavljali absolutne večine tega pojma, bi se razvoj kazal popolnoma drugače, kot konstantno napredovanje, kot NEvračanje k enim in istim vprašanjem, težavam, katere vsakokrat »rešujejo« zgolj zato, in tako, da jih samo še povečujejo!

 

Sleherna NElogičnost pomeni NEresnico, pa povsem enako velja tudi za njih mnenja, s katerimi sebe označujejo, kot pridne, poštene, dobre, ljubeče, spoštljive! In sleherno (u)klanjanje moči, materialnemu interesu, pomeni, da je imel Cankar še kako prav, ko je o (večnih!) hlapcih pisal! Meni pa ni najbolj všeč to, da bi obstajal po pravilih svinjaka, po katerih je popolnoma normalno biti rilčast, in mi je še manj všeč, da mi rilčasti gobezdajo o pravici, do katere bodo popeljali!

 

V »opravičilo« Deželnemu »ljudstvu«: brez skrbi, vsa »ljudstva«, vse TOZADEVNE skupnosti, sestavljene iz nagonskih bitij, so – popolnoma enake!

Politiranje…

Glede na to, da se lahko vsakdo z njo ukvarja, ni nič čudnega, da v politiki prevladuje onaniranje nesposobnih prostitutov in prostitutk.

Ne maram…

Ne maram lažnivih, varljivih, kradljivih,

smradu brez ponosa, brez kančka časti,

v sluzi neskončni nenehno zmuzljivih,

zapisanih temi, in hladu, in zlu…

Ne maram neumnih betic domišljavih,

brezdušnih, pogoltnih, sebičnih nravi,

nezmožnih ustvarjanja, a zaletavih,

želečih v nebo, a zapisanih dnu…

 

Ne maram lepote, ki zlahka mineva,

ker tisto kar lepo je večno žari,

ne maram dobrote, ki se razodeva

v tistem kar se v zameno dobi…

Ne maram vse pridnosti zlahka iščoče,

ki splača se vodi jo v njen kupleraj,

ne maram vseh, ki po pravicah vpijoče,

ukinjajo jutri na poti v nazaj…

 

Ma, če zaokrožim: ne maram nagonov,

dvonogih, kakopak, z ostalimi gre,

vseh gnid upogljivih, podrepnih poltronov,

pa redko ostaja, kar ljubo mi je.

Občost in poezija…

Ena temeljnih značilnosti občih je ta, da so njihove besede v popolnem nasprotju z njihovimi izkazovanji, zlasti takrat, kadar govorijo o sebi, in to bom skušal prikazati tudi v sledečem primeru. Najprej navedem nekaj trditev…

 

Obči so prepričani, da so kultivirani, civilizirani.

Obči so prepričani, da so človečno čustvujoči.

Obči so prepričani, da so inteligentni, razumski.

 

Zdaj pa še neke druge, ne zgolj moje, trditve.

Poezija sodi na sam vrh besednega izražanja, je, potemtakem, vrhunec besede, bodisi govorjene, bodisi pisane. Govorim, kakopak, o poeziji v njeni (zame vsaj) edini pravi, klasični podobi, o zapisovanju v okvirih določenih opredelitev, zakonitosti, o melodičnosti verzov, o sozvočju oziroma rimanju.

Poezija je zahtevna zadeva, kajti na relativno majhnem prostoru je potrebno povedati neko zaokroženost, za kar je potrebna jedrnatost (potemtakem ne samo nek besedni zaklad, pač pa tudi znanje izražanja), potemtakem je potrebna mišljenjska učinkovitost, obenem pa je od nje pričakovano, da se izkazuje tako z razmišljanji, kakor tudi s čustvovanji, kajti, ne nazadnje, gre za neko izpovedno početje in v takšnem primeru je potrebno tudi zavzemati nek odnos do obravnavanega.

 

O obojem, tako o prepričanjih občih, kakor tudi o poeziji, bi lahko še zapisoval, a menim, da ni potrebno, da lahko že na temelju zapisanega zastavim vprašanje:

 

Kako, za vraga, je poezija, kot vrhunski izkaz civiliziranosti, kultiviranosti, razmišljanja in čustvovanja, popolnoma nebrana zadeva pri kultiviranih, civiliziranih, čustvujočih in inteligentnih subjektih?!

Sem napak zapisal obča prepričanja? Sem, morda, napačno poezijo opredelil? Morda, kdo bi vedel, ne vem, kaj pomenijo pojmi kultiviranost, civiliziranost, čustvovanje, inteligenca?

Uboga žvad…

Uboga žvad, nedojemljiva,

ki ni nikdár do konca sita

in ji edina zanimiva

je pot, ki vodi do korita,

korita, ki ugodja nudi

in zbuja v potokih sline,

da dókler smrt željá ne zgrudi

njih moč za hipec ne premine…

 

Uboga žvad, v telo človeka

pred časom se je namenila,

da golta, bije, ruši, seka,

da bi v blato spremenila

prav vse, kar človek v prid postavi,

da popeljal bi do sijaja,

a žvadi v njeni ni naravi,

pa uničuje, le razkraja…

 

Uboga žvad, trdobetična,

in brez srca, brez tople duše,

pogoltna, plehka in sebična,

ves čas, od rojstva do spod' ruše:

rad' tebe slednji up umira,

rad' tebe svet se v grozo vrača,

pa šele čas, ko te zradira,

ustrezno ves tvoj trud poplača!

Ne morejo me razumeti…

Kako bi me, ko pa povsem drugače pojmujemo, posledično tudi živimo?!

 

Živali je pomembno, da ima poln želodec, da je na varnem, toplem, z zadovoljnim mednožjem, kakopak, pa že s tem, ko doseže svoj »smisel« obstajanja, seže v zadovoljstvo. »Smisel«, ki bi moral sicer, po človekovem pojmovanju, biti zgolj zadovoljevanje temeljnih, fizičnih potreb, potemtakem neka vsakdanjost, običajnost, samoumevnost in bi, tudi brez njegovega doseganja človek drugje, z drugimi nekimi izkazovanji lasten obstoj utemeljeval, in ga opravičeval…

In me ne morejo razumeti, ker smo popolnoma drugače »sestavljeni«, pa mene ne vodijo njihova vodila, oni pa do mojih seči ne zmorejo. Ma, še poznajo jih ne, kaj šele, da bi jim zapovedujoča postala! Pa lahko kolikor želim govorim, o svetu in vsem, ne pomaga, kajti živali je njen svet pravilen, in v kolikor se v tem svojem svetu vsaj kolikor toliko ustrezno izkazuje, je pravilna tudi sama, medtem ko je meni živalskost tuja, nesprejemljiva, v človeka sem porojen.

 

Ne morejo me razumeti, kajti tudi takrat, kadar jim moje besede prodrejo skozi ušesa in oči, ne govorimo istega jezika! Že res, da iste besede uporabljamo, a vsebine, o katerih te besede govorijo, drugače razumemo, oziroma »razumemo«, obenem pa – kako boš dopovedal takšnim, ki celostnega zavedanja niso zmožni, pa niti o sebi neke dejstvom ustrezne podobe niso zmožni oblikovati, kaj šele, da bi vedeli o tistem, za kar trdijo da »razumejo«?!

 

Ne, ničesar jim ni moč dopovedati, radi česar sem tovrstna prizadevanja opustil. Ko bi jih opusti tudi izobraževalni proces… mejduš, kako hitro bi poniknili številni – strokovnjaki bebavosti?!

Lepota življenja…

Vsa lepota življenja je v trenutkih, katere preživiš s človekom. Če imaš to srečo, da ga najdeš.