Občost in poezija…

Ena temeljnih značilnosti občih je ta, da so njihove besede v popolnem nasprotju z njihovimi izkazovanji, zlasti takrat, kadar govorijo o sebi, in to bom skušal prikazati tudi v sledečem primeru. Najprej navedem nekaj trditev…

 

Obči so prepričani, da so kultivirani, civilizirani.

Obči so prepričani, da so človečno čustvujoči.

Obči so prepričani, da so inteligentni, razumski.

 

Zdaj pa še neke druge, ne zgolj moje, trditve.

Poezija sodi na sam vrh besednega izražanja, je, potemtakem, vrhunec besede, bodisi govorjene, bodisi pisane. Govorim, kakopak, o poeziji v njeni (zame vsaj) edini pravi, klasični podobi, o zapisovanju v okvirih določenih opredelitev, zakonitosti, o melodičnosti verzov, o sozvočju oziroma rimanju.

Poezija je zahtevna zadeva, kajti na relativno majhnem prostoru je potrebno povedati neko zaokroženost, za kar je potrebna jedrnatost (potemtakem ne samo nek besedni zaklad, pač pa tudi znanje izražanja), potemtakem je potrebna mišljenjska učinkovitost, obenem pa je od nje pričakovano, da se izkazuje tako z razmišljanji, kakor tudi s čustvovanji, kajti, ne nazadnje, gre za neko izpovedno početje in v takšnem primeru je potrebno tudi zavzemati nek odnos do obravnavanega.

 

O obojem, tako o prepričanjih občih, kakor tudi o poeziji, bi lahko še zapisoval, a menim, da ni potrebno, da lahko že na temelju zapisanega zastavim vprašanje:

 

Kako, za vraga, je poezija, kot vrhunski izkaz civiliziranosti, kultiviranosti, razmišljanja in čustvovanja, popolnoma nebrana zadeva pri kultiviranih, civiliziranih, čustvujočih in inteligentnih subjektih?!

Sem napak zapisal obča prepričanja? Sem, morda, napačno poezijo opredelil? Morda, kdo bi vedel, ne vem, kaj pomenijo pojmi kultiviranost, civiliziranost, čustvovanje, inteligenca?

Uboga žvad…

Uboga žvad, nedojemljiva,

ki ni nikdár do konca sita

in ji edina zanimiva

je pot, ki vodi do korita,

korita, ki ugodja nudi

in zbuja v potokih sline,

da dókler smrt željá ne zgrudi

njih moč za hipec ne premine…

 

Uboga žvad, v telo človeka

pred časom se je namenila,

da golta, bije, ruši, seka,

da bi v blato spremenila

prav vse, kar človek v prid postavi,

da popeljal bi do sijaja,

a žvadi v njeni ni naravi,

pa uničuje, le razkraja…

 

Uboga žvad, trdobetična,

in brez srca, brez tople duše,

pogoltna, plehka in sebična,

ves čas, od rojstva do spod' ruše:

rad' tebe slednji up umira,

rad' tebe svet se v grozo vrača,

pa šele čas, ko te zradira,

ustrezno ves tvoj trud poplača!

Ne morejo me razumeti…

Kako bi me, ko pa povsem drugače pojmujemo, posledično tudi živimo?!

 

Živali je pomembno, da ima poln želodec, da je na varnem, toplem, z zadovoljnim mednožjem, kakopak, pa že s tem, ko doseže svoj »smisel« obstajanja, seže v zadovoljstvo. »Smisel«, ki bi moral sicer, po človekovem pojmovanju, biti zgolj zadovoljevanje temeljnih, fizičnih potreb, potemtakem neka vsakdanjost, običajnost, samoumevnost in bi, tudi brez njegovega doseganja človek drugje, z drugimi nekimi izkazovanji lasten obstoj utemeljeval, in ga opravičeval…

In me ne morejo razumeti, ker smo popolnoma drugače »sestavljeni«, pa mene ne vodijo njihova vodila, oni pa do mojih seči ne zmorejo. Ma, še poznajo jih ne, kaj šele, da bi jim zapovedujoča postala! Pa lahko kolikor želim govorim, o svetu in vsem, ne pomaga, kajti živali je njen svet pravilen, in v kolikor se v tem svojem svetu vsaj kolikor toliko ustrezno izkazuje, je pravilna tudi sama, medtem ko je meni živalskost tuja, nesprejemljiva, v človeka sem porojen.

 

Ne morejo me razumeti, kajti tudi takrat, kadar jim moje besede prodrejo skozi ušesa in oči, ne govorimo istega jezika! Že res, da iste besede uporabljamo, a vsebine, o katerih te besede govorijo, drugače razumemo, oziroma »razumemo«, obenem pa – kako boš dopovedal takšnim, ki celostnega zavedanja niso zmožni, pa niti o sebi neke dejstvom ustrezne podobe niso zmožni oblikovati, kaj šele, da bi vedeli o tistem, za kar trdijo da »razumejo«?!

 

Ne, ničesar jim ni moč dopovedati, radi česar sem tovrstna prizadevanja opustil. Ko bi jih opusti tudi izobraževalni proces… mejduš, kako hitro bi poniknili številni – strokovnjaki bebavosti?!

Lepota življenja…

Vsa lepota življenja je v trenutkih, katere preživiš s človekom. Če imaš to srečo, da ga najdeš.