Uboga žvad…

Uboga žvad, nedojemljiva,

ki ni nikdár do konca sita

in ji edina zanimiva

je pot, ki vodi do korita,

korita, ki ugodja nudi

in zbuja v potokih sline,

da dókler smrt željá ne zgrudi

njih moč za hipec ne premine…

 

Uboga žvad, v telo človeka

pred časom se je namenila,

da golta, bije, ruši, seka,

da bi v blato spremenila

prav vse, kar človek v prid postavi,

da popeljal bi do sijaja,

a žvadi v njeni ni naravi,

pa uničuje, le razkraja…

 

Uboga žvad, trdobetična,

in brez srca, brez tople duše,

pogoltna, plehka in sebična,

ves čas, od rojstva do spod' ruše:

rad' tebe slednji up umira,

rad' tebe svet se v grozo vrača,

pa šele čas, ko te zradira,

ustrezno ves tvoj trud poplača!