Človeška družba, utopija ali možnost?!

Prija vreme, kakršno je. Včeraj sem bil popolnoma matast, kakor da bi vso noč pil, nocoj pa mi je uspelo nabrati šest ur spanja, tako da je vsaj za silo, za minuli dve noči in za tretji dan, ki teče…

 

Včeraj sem počival, le s perilom in s posodo sem opravil, kakor počivam tudi danes, čeprav sem zložil kupček drv, katere mi je Oliver pripravil ter celo v drvarnico pripeljal. Če bo počel tako naprej, če bo uresničil neke načrte o sečnji, mi bo polovico drvarnice napolnil, če ne celo več…

 

Nekaj časa je bilo tudi za druženje, tudi s sosedom. V bistvu sva prvič v vseh teh letih dvakrat po dve uri presedela, ob pogovoru in hladnem pivu, tako da me je prijetno presenetil, ko sem ugotovil, da je prešel v nižjo prestavo, kar se tukajšnjih njegovih opravil tiče. Poprej sem mu namreč vselej prigovarjal češ – daj, človek, tudi sedi, tu in tam, pa se spočij…

 

Tudi za računalnik sem našel čas, zlasti v noči iz sobote na nedeljo, seveda. In za to, da sem začel porajati še en razlog, radi katerega si smem še bolj, ali vsaj toliko, kot do sedaj, prigovarjati, da sem bedak. Namreč – zastavil sem z rokopisom Človeška družba, utopija ali možnost. Z besedilom, ki naj bi v podobi knjige izšlo in naj bi bilo  nekakšno nadaljevanje »Vesolja«…

 

Čemu bedak?! Tudi zaradi tega! Pišem namreč tako, in o tistem, kakor in kar občih ne zanima, oni so dovolj načitani brez mene in mojih prizadevanj. Pa ustvarjam besedila, ki so redko »brana« ter še redkeje tudi brana, s tem pa lastnemu početju vrata zapiram, glede na to, da v družbi ni nekega altruizma, pa ga tudi pri založnikih ne kaže pričakovati. Itak gre voz natanko tja, kamor gre, v božjo mater…

 

Prek glave mi je neumnosti, njene nezmožnosti razumevanja, posledično tudi védenja. Prek glave mi je neresnic, in tistih, ki brez njih ne zmorejo. Prek glave mi je »strokovnjakov« in tudi, če ne predvsem, »znanstvenikov«. Takšnih, kakršni so bili lepo upodobljeni v filmu Planet opic. In – kadar mi je nečesa prek glave, takrat se skušam temu zoperstavljati, po najboljših svojih močeh, kljub temu, da vem, da je moj trud zaman…

 

Zaenkrat teče, rokopis, natanko tako kakor »mora«. Rad bi namreč podrobneje razčistil z določenimi zadevami, da bi lahko bile jasne tudi povprečnemu »bralcu«, ki drugače kot neposredno oziroma dobesedno ne zna »brati«. In teh povprečnih »bralcev« je o-la-la…

 

Ni človeške družbe, vsaj sam za noben njen primer ne vem. Ne more je biti, v »človeštvu«, ki pretežno ni sestavljeno iz ljudi. V »človeštvu«, za katero je značilno vse drugo, z izjemo človečnosti, temeljne značilnosti človeka. Tako, pač, je, pa – kakor je za levjo združbo značilna levjost, za govejo govejost… tako bi morala biti, v kolikor bi zares obstajala, kakopak, za človeško značilna človečnost. Ki pa preveč presega nagonsko sebičnost, da bi žero-sralci karkoli o njej vedeli.

 

Človeška družba, utopija ali možnost. Še ena zadeva, ki, poleg dveh trenutno čakajočih, upa, da bom našel način njene objave. Jaz, bedak!