Kako
bi me, ko pa povsem drugače pojmujemo, posledično tudi živimo?!
Živali
je pomembno, da ima poln želodec, da je na varnem, toplem, z zadovoljnim
mednožjem, kakopak, pa že s tem, ko doseže svoj »smisel« obstajanja, seže v
zadovoljstvo. »Smisel«, ki bi moral sicer, po človekovem pojmovanju, biti zgolj
zadovoljevanje temeljnih, fizičnih potreb, potemtakem neka vsakdanjost,
običajnost, samoumevnost in bi, tudi brez njegovega doseganja človek drugje, z
drugimi nekimi izkazovanji lasten obstoj utemeljeval, in ga opravičeval…
In me
ne morejo razumeti, ker smo popolnoma drugače »sestavljeni«, pa mene ne vodijo
njihova vodila, oni pa do mojih seči ne zmorejo. Ma, še poznajo jih ne, kaj
šele, da bi jim zapovedujoča postala! Pa lahko kolikor želim govorim, o svetu
in vsem, ne pomaga, kajti živali je njen svet pravilen, in v kolikor se v tem
svojem svetu vsaj kolikor toliko ustrezno izkazuje, je pravilna tudi sama,
medtem ko je meni živalskost tuja, nesprejemljiva, v človeka sem porojen.
Ne
morejo me razumeti, kajti tudi takrat, kadar jim moje besede prodrejo skozi
ušesa in oči, ne govorimo istega jezika! Že res, da iste besede uporabljamo, a
vsebine, o katerih te besede govorijo, drugače razumemo, oziroma »razumemo«,
obenem pa – kako boš dopovedal takšnim, ki celostnega zavedanja niso zmožni, pa
niti o sebi neke dejstvom ustrezne podobe niso zmožni oblikovati, kaj šele, da
bi vedeli o tistem, za kar trdijo da »razumejo«?!
Ne,
ničesar jim ni moč dopovedati, radi česar sem tovrstna prizadevanja opustil. Ko
bi jih opusti tudi izobraževalni proces… mejduš, kako hitro bi poniknili
številni – strokovnjaki bebavosti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar