Ta
teden ni bil najbolj naklonjen košnji, zlasti tisti na bregu. Pogosto je
deževalo, padavin je bilo veliko, pa so tla razmočena in sem se nekajkrat
znašel na hrbtu…
Sinoči
sem komaj hodil. Kosil sem zjutraj in popoldne. Že dopoldne sem dobro čutil
meča, mišice v njih so obremenjene zaradi nenehnega lovljenja ravnotežja, pri
delu na strmem, in sem jim premalo počitka namenil, pa sem zvečer komaj hodil.
A mi je, na delu, na katerem stoji hiša (skoraj polovica celotne površine),
ostala nepokošena samo strmina pod objektom, pa sem bil zadovoljen…
Zadovoljen
sem bil tudi zjutraj, ko sem ugotovil, da napoved vremenoslovcev drži, da ne
dežuje. Nekaj pred osmo sem imel pokošeno strmino, pa sem se nagovoril, da sem
tudi z drugim delom zastavil, češ – če sto kvadratov pokosim, pred dežjem, jih
bom pa sto…
Dobro
sem zagrabil za delo, mišice so se ogrele in bolečine ni bilo čutiti. Le
utrujenost, ki pa je podlegla volji. In tistih vsaj sto kvadratov se je
povečalo, krepko, postalo jih je približno tisoč. In bi še kakšnega dodal, ko…
Ravno
sem drugo teraso dokončal, ko sem ugotovil, da je posoda za gorivo prazna in
ker sem tudi steklenico izpraznil, sem se, kar s koso, namenil proti hiši, da
natočim gorivo. Nisem bil pet metrov od vrat kleti, ko je začelo deževati…
Priznam,
dež mi je bil dobrodošel. Argument, katerega kaže upoštevati, zlasti takrat,
kadar si popolnoma fuč, od utrujenosti, obenem pa si naredil več, kot si upal,
da ti bo uspelo. Zdaj lahko mirno čakam na prihod Male, čeprav je stanje na
nepokošenem delu, po skoraj mesecu dni od košnje, ponekod takšno, da je
malodane džungli podobno…
Prihodnjih
sedem dni bom počival od košnje, upajoč, da me Malo preveč ne izmozga. Kolikor
koli me že bo – od njenih prizadevanj bom počival takrat, ko bom preostanek
kosil. Zato pa sem upokojen, da sem pozabil kaj je to dejanski oddih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar