Uživam,
ko posadim sadiko, bodisi kupljeno, bodisi tisto, denimo pri smokvah, ki jo sam
»pridelam« oziroma »vzgojim« in, bolj kot v neki letini, uživam v rasti dreves(c)a,
v njegovem cvetenju, v tem, da mu oblikujem krošnjo. In nisem med tistimi, ki v
žretju vidijo koristi, pa drevesu pustim ves potreben čas za to, da začne
roditi, in da rojeva skladno z lastnimi zmožnostmi…
Moje
malčice asimine so dejansko in še vedno, po več kot sedmih letih, kar sem jih
posadil, malčice. Dal sem jih na laporno podlago, češ da bo na njej več
mineralov, obenem jo bodo, postopoma, s svojimi gomolji rahljale, spreminjale,
vedoč, kakopak, da je taista podlaga rastlinam dokaj nehvaležna, zlasti takrat,
kadar v poletnem času ni dovolj padavin. Boste že, ko boste, samo obstanite, pa
bo…
Tri
rastlinice so mi nekje do prsnega koša, četrta se še vedno trudi preživeti,
vsako leto na stebelcu, morda petnajst centimetrov dolgem, požene list, morda
celo kakšnega več. Boš že, ko boš, samo potrudi se in obstani…
Ena
od »večjih« me je letos razveselila s kopico cvetov. Prvič, kar sem jo v zemljo
djal, je imela več kot enega. In od vse te kopice so se zastavili trije
plodovi. Simpatične stvarce, za katere sicer močno dvomim, da bodo obstale do
časa svojega zorenja, in zrelosti, a kljub temu – bodo že, ko bodo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar