Razkošje…

Nocoj sem si omislil nemajhno razkošje…

 

Običajno ležem, kadar ni Male doma, med polnočjo in eno, in te dneve sem večinoma vstajal s svitom, da sem nekaj ur dela ujel, preden se je vročina razbohotila, sinoči pa…

 

Nabralo se mi je neprespanosti, pa sem sinoči že krog pol enajste šel spat, in me je hipoma »zmanjkalo«, zbudil pa sem se ko mi je telefon z budnico postregel, ob pol sedmih. Sedem ur in pol spanja, še nekaj več, pa je bilo treba preživeti…

 

Zjutraj sem v miru pil kavo, ob šahu, ter šele ob osmih zastavil z delom, in – kakor sem predvideval, tako je tudi bilo, ob devetih je bilo vse odstranjeno podivjalo rastje že na deponiji. Nato pa sem se lotil nekega kupa vej, ki me je tudi motil, občutno, kajti…

 

Pred tremi leti se je pripetilo, jeseni, ko sem drevje in trte obrezoval, da je bilo kar nekaj dežja in je bil breg radi tega dobro razmočen ter drseč, pa sem obrezan material kar na zgornjem delu parcele zlagal, češ – boš že kasneje spravil dol, vendar se je ta »kasneje« razvlekel in na pomlad je bil kup, nemajhen, že dobro zaraščen s travo. In me je motilo, vsakič, ko sem kosil, ker je nekakšna zaraščena »oaza« ostajala sredi pokošenega, pa sem se odločil, danes, da pospravim tudi to. Za uro dela je bilo…

 

Krog desete me je sicer mikalo, da bi se tudi košnje, vsaj malo, lotil, a sem se raje stuširal, dve v miru pokadil, nato pa se odpravil v dolino. Na šest koncev sem moral iti, pa sem se šele nekaj po trinajsti vrnil domov. In so se tačas mišice že dovolj ohladile, da so zgovorno zagovarjale svoj danes-ničesar-več…

 

Tudi v zadrugo sem »skočil« in zadovoljen ugotovil, da imajo kar iščem…

 

Oliverjev sosed ima panje s čebelami in te panje je postavil zelo blizu meje, ki deli njuni zemljišči, pa čebele redno napadajo Oliverja, kadar se loti košnje ali pa z motorko v bližini tresljaje povzroča. In se možakar obleče kot medved, da si vsaj telo in okončine zavaruje, dočim prek obraza samo neko ruto ovije, pa je bil že nekajkrat dobro popikan…

 

Nenehno mi pomaga, na različne načine, nenehno se izkazuje, do mene, z izjemno uvidevnostjo, pa sem se že ob zamisli, da mu bom kupil čebelarski klobuk oziroma masko, začel radostiti. Vem, da ničesar ne pričakuje v zameno za svoj odnos, vem, da vse, kar mi dobrega naredi, naredi zavoljo svoje notranje potrebe po biti-takšen-do-mene in tudi jaz se vsakokrat, kadar nekaj potrebuje, tudi takrat, kadar o tem ne spregovori, na enak način odzovem, vendar – toliko drv mi je že podaril, zvečine celo pripravljenih za v peč, da mi ni dalo miru, vsaj kanček dodatne, neobičajne pozornosti mu »moram« izkazati…

 

Kar nekaj časa sem razmišljal o tem kako bi to naredil, gledal v različnih trgovinah in tudi v neki prodajni galeriji, na koncu pa so mi čebele pomagale do odločitve. Zdaj upam, da mu bo čebelarski zaščitni pripomoček dobro služil.