Dovolil
sem si spati vse do četrt čez sedmo, in je prijalo. Itak danes ničesar težjega
ne bom delal, ne smem…
V
sredo sem prekršil lastno odločitev, češ da bom popoldne počival, pa sem raje
pograbil koso in šel kositi na Oliverjevo stran, dokler se ni začel hrbet
glasneje oglašati, tako da sem bil včeraj samo še za dolino in za to, da sem
nekaj samokolnic drv, katera mi je sosed pripeljal, zložil v drvarnico, ki
sedaj še lepši razgled ponuja…
Bi
imel kaj delati, tu dela nikoli ne umanjka, in me muči, že kar nekaj časa,
misel na to, da bi nekaj debel podrl, pa les v kurjavo spremenil, a ne bom. Se
moram vsaj malo opomoči, preden se jutri po Malo podam, tako da – če bo Oliver
še kaj polen pripeljal, jih bom pospravil, ostalo pa odmislim…
Banalna
opravila. Hranjenje, pospravljanje, košnja. In še mnogo drugega. Opravila, ki
so, bolj kot ne, sama sebi namenjena, da čas odteka v prazno in za seboj
ničesar ne pušča, z izjemo nekega hipnega zadovoljstva češ
kaj-mi-je-uspelo-narediti. Na koncu pa, ko podležeš minljivosti – kje si bil,
kaj si počel in naredil… nikjer in ničesar…
Sinoči
sva, Oliver in jaz, tu, na mojem dvorišču, sedela, ob pogovoru, uro in pol, vse
do enajste, in mi je pripovedoval, med ostalim, tudi o študentih, katere
poučuje, pa nikakršne razlike v pojmovanju občestva ni bilo ugotoviti, z izjemo
tega, da si z drugačnimi vzroki pojasnjuje obstoječa stanja. Pravzaprav z »vzroki«,
kajti značilnosti izvirajo iz naravne zasnove, nikakor iz neke vzgoje,
socialnega stanu, pripravljenosti do dela, iz zadev, s katerimi si vsi, ki se
niso v samo »drobovje človeštva« podali, razlagajo neljuba, celo za človeško
družbo nesprejemljiva, obsojanja vredna izkazovanja. Ni hudega, pomembno je to,
da ve kakšni so. Vsi po vrsti, ne glede na košček Sveta, na katerem kazijo,
uničujejo…
Vesel
sem kadar je tu. V njem sem našel osebo, s katero se zmorem pogovarjati, osebo,
ki zaradi konstantnosti svojih izkazovanj ne more razočarati. To pa je prava
redkost, v tem »lepem« nagonskem svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar