Uspelo
mi je dokončati julijsko košnjo, celo pri Oliverju sem nekaj malega pokosil,
kolikor mi je hrbet še dovolil, da mu vsaj kanček pozornosti izkažem…
V
običajnih okoliščinah bi z zadevo že krepko prej zaključil, a sem v teh dneh
uspešno odganjal tisti svoj »daj, naredi še to, pa še to, in to…« vedoč, da se
ne bi rad ponovno podal v hrbtno avanturo, v malodane invalidno stanje…
Preden
sem zjutraj zastavil, sem načrtoval tudi to, da se bom danes še z motorko
razgibaval, pa vsaj posušeno slivo podrl, razkosal, pospravil, a sem kasneje
ugotovil, da bo vseeno bolje, če vsaj do jutri počakam. Itak bom imel tekom
dneva še nekaj malega z drvmi opraviti, kajti…
V
ponedeljek me je, s svojim in sinovim prihodom, razveselil Oliver, ki se je
ponovno lotil drvarjenja, pa mi, tako sproti, dovaža material, da ga spravljam
v drvarnico. Danes mi je razkazal koliko dreves še namerava odstraniti, pa –
glede te zime se sploh ne bojim, celo za prihodnjo se bo vsaj večina nabrala.
In se bo poznalo, v »proračunu«, tako kot se pozna tudi letos ter zlasti ob
tem, da me v avgustu čaka zavarovanje nepremičnin, pa vinjeto moram kupiti in
tudi Malo bo dočakalo obletnico svojega rojstva in – komaj bom vse to razrešil,
že bosta, v oktobru, na vrsti servis in registracija Astrid…
Danes
se, z izjemo polen, katera mi bo Oliver pripeljal, ničesar več ne pritaknem,
razen tega, da bom po kosilu pomil posodo. Kosilo imam že preskrbljeno, se je
izkazalo, da sem toliko paprikaša skuhal, da ga lahko na tri dele razporedim,
pa bom skušal čim bolj hrbtu prisluhniti in mu čim več počitka nameniti. Jutri
pa veselo naprej…
Ni komentarjev:
Objavite komentar