Dan za nedel(j)o…

Perilo je bilo že včeraj oprano ter, zahvaljujoč vetrovnemu dnevu, pospravljeno v omare, za danes pa sem načrtoval, da bom nadaljeval s košnjo, tam, kjer sem prejšnjič, zaradi vnetja mišice, prekinil z delom, vendar…

 

Malo zaradi hrbta, s katerim je sicer že bistveno bolje, pa spet na običajen način vstajam s postelje in s stola, a vseeno še nekaj bolečine ostaja, malo zaradi trebuha, na katerem, na predelu, na katerem so mi kilo odstranili, zmorem, v odvisnosti od giba oziroma položaja telesa, dokaj prepričljivo razbolelost občutiti in si zadeve, dvajset mesecev po operaciji in po tem, ko je bilo nekaj časa vse v redu, ne znam drugače razlagati kot tako, da sem, ob delu, poskrbel za to, da se je del tkiva, ki se je razrasel prek vstavljene mrežice, natrgal, še najbolj pa zaradi izčrpanosti, pridelane z enotedenskim služenjem njenemu maličanstvu, sem sklenil, da si bom dopustil počitek oziroma dan za nedel(j)o!

 

Zjutraj sem, med kuhanjem kave, zalil jagode in melone, po kavi pa skuhal dvojno količino paprikaša, da sem za jutri in torek razrešil vprašanje prehranjevanja, pomil lep kup posode in jo pospravil ter pripravil krompir, ki sedaj, narezan ter v osoljeni vodi, čaka, da ga bom skuhal. Danes bom imel pire dan, dovolj dobrega naredim, da poleg ničesar ne pogrešam.

 

Prija, za spremembo, nekaj miru, ki zmore določene aktivnosti do te mere olajšati, da jih ne zmorem kot neko posebno delo opredeljevati. Pa se mi celo zdi, da sem, kljub tem opravilom, na dopustu, v katerem bom še za nekaj zapisovanja poskrbel, da bo nastajajoč rokopis vsaj malo pridobil na obsegu. Itak je vprašanje kdaj, če sploh, bo zadeva izšla, pa se mi ne mudi, glede na to, da, tako mi je bilo povedano, pišem enkratne knjige ter predvsem takšne, od katerih »prebranosti« drugega učinka ni kot potrata časa, najprej »bralcev«, nato, kakopak, tudi mojega, vendar – če v daljavi, pa čeprav vprašljivo dosegljivi, nimaš nekega namena, nekega cilja, s pomočjo katerega vsaj upaš, da boš na bolje spreminjal ta hudičev svet, potem se, kot neizogibno in dokaj kruto, zastavlja vprašanje o smiselnosti lastnega obstajanja. Nisem žival, da bi me brlog, poln želodec in sito mednožje »izpopolnjevalo«.