Danes
je kosa obupala pred menoj. Štiri ure sem jo gnal, ji samo toliko počitka
odmeril, kolikor sem potreboval za dolivanje goriva, pa se je, čeprav je dobro
orodje, Huskvarnine izdelave, začela z neobičajnim, občutno povišanim glasom izkazovati,
da sem tisti dovolj-bo porekel…
Polegel
sem jo na tla, sedel ob njej, v krepko senco fige, nato pa nekaj časa vdihoval,
polnih pljuč, eno najlepših vonjav kar jih je, vonj sušeče se trave…
Ko
sva dospela k hiši, sem jo najprej pripravil za naslednjič, in jo pospravil v
klet, obesil premočeni majico in kapo, umil očala (kosim brez zaščitne maske,
kajti v njej se mi prehitro orosi vezir, pa ne vidim najbolje… in raje tvegam,
da mi v obraz letijo razni projektili, katere kosa poganja naokoli, nogi,
zlasti levo, pa imam tako in tako dobro prešpikani od raznih kamenčkov, ki,
očitno, ne najdejo boljšega cilja… prevroče mi je, da bi v dolgih hlačah kosil),
nato pa, s pločevinko ohlajenega piva, sedel pod brajdo. Zadovoljen, kajti
krepko več kot tretjina zemljišča pod hiško je pokošenega. In tudi mišice,
sedaj, ko so se ohladile, zgovorno pričajo o tem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar