Čudež…

Včerajšnje jutro je bilo povsem neobičajno, kajti ni zaznala, da sem se zbudil ob šestih in vstal, zaradi česar sem uspel do sedmih nahraniti kosmateže, zaliti jagode in melone, zastaviti z izpolnjevanjem njene želje ter narediti maso za palačinke, pomiti posodo in – celo kavo sem, edino v minulem tednu, v miru popil. Dejanski čudež, kajti…

 

Vso noč preverja, če sem ob njej, nenehno se stiska k meni, se me dotika, z glavo ali z roko, nogo, ma, s čemerkoli, in ko vstanem, takrat praviloma ne mine deset minut, ko to že ugotovi in leze s kavča. Včeraj pa je spala vse do pol desetih…

 

Edini čas, ki ga smem v prostega šteti, je, praviloma, a ne vselej, ura po tem, ko zares trdno zaspi. A tudi takrat ne smem biti daleč, bi bilo preveč tvegano, glede na to, da se je ta ura prevečkrat za negotovo izkazala. Tako sem v njeni službi od jutra do sutra, potemtakem štiriindvajset ur dnevno, in se moram za vsako ne-posvečanje njej boriti in izboriti. Denimo da pomijem posodo, ali ji obrok pripravim. Pa tudi takrat, ko se, tozadevno vsaj, izborim, moram ničkolikokrat prekinjati delo, da njenim željam, pričakovanjem ustrežem. Včeraj pa…

 

Prija, pa še kako prija, ko lahko, za spremembo, v miru naredim tisto, kar se napotim delat.