Ko bi
v šolah učili izključno o dejstvih, o resnici…
Ko bi
šolanje ne bilo prilagojeno povprečju…
Ko
šole ne bi stremele k množičnosti »izobraženih«…
Ko
naučenost ne bi bila izkaz ZMOŽNOSTI papagajskega PONAVLJANJA…
… pač
pa bi učitelji iskali ZMOŽNOST RAZUMEVANJA vsebin, v takšnem primeru bi
izobraževanje dejansko bilo izobraževanje in bi, kot tako, imelo svoj smisel,
tako pa…
Tako
pa absolutna večina, ki opravi šolanje, pozna cel kup opredelitev, nekih formul
in definicij, na temelju katerih »ve« o tistem, česar niti razume, niti pozna!
Takšno
»izobraževanje« sicer zadošča za izvajanje določenih aktivnosti OBRTNE narave,
pri delih, ki vsa po istem kopitu potekajo, medtem ko se povsod drugod (in tega
je največ, obenem pa je krepko bolj presodno od nekega, na primer, z/mešanja
betona) izkaže ne samo kot neuporabno, pač pa tudi oziroma predvsem kot –
ŠKODLJIVO! Ni namreč slabšega »razreševanja« problemov kot je to, da (predvsem
umsko) nezmožnemu bitju podeliš status zmožnega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar