Samost,
moja druga,
prijaš
mi v tišini,
ko se
vse razblini
na
utrip srca,
daleč
je vsa kuga,
daleč
vse moreče,
ki
temò razvleče
prek
oči neba…
Samost,
moja draga,
v
čaši še ni kraja,
naj
še malo traja
blage
pesmi spev,
misel
misli zlaga,
krila
so razpeta
in
nebo obeta,
da
bom poletel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar