Sem
sicer šel pozno spat, a sem vstal pred šesto. Moral sem na stranišče, dan je že
krenil, pa – čemu ne…
V
miru sem popil kavo, nato pa opravil jutranji sprehod. Že ves teden tako
počnem, med trtami. Da zajtrkujem in si večerjo naberem…
Med
vsemi trsi, ni jih malo, imam, morda, še za dva, tri dni takšnega početja.
Uborno leto. Grozdov je krepko manj, kot jih sicer zna biti, opazna je količina
zakrnelih jagod. Suša, tista spomladanska, ko je vse potrebovalo vodo za rast…
Devet
figovcev imam. Dobro, tri drevesca so še mlada, a kljub temu. In letos sem eno
samo smokvo zaužil, pa še te ne do konca dozorele. Tu in tam sicer skušajo zoreti,
a jih še pred zrelostjo pojedo ptice, večina pa – nekako se jim ne da, kot da
bi jim manjkalo sokov, pa se bolj k sušenju nagibajo…
O
kakijih sem že pisal, v celem nasadu jih bom, morda, če bo sreča naklonjena, za
v posmeh nabral. Niti odstotka lanske letine…
In
enako je z vsem ostalim sadjem, vsaj tu, pri meni. In marsikje drugod. Pa je
pričakovati, da bo letos drago. Razen v primeru, da mu bodo z raznimi ukrepi,
populistično usmerjenimi v kako-dobri-so-vladajoči, cene držali v
obvladljivosti. A tudi v tem primeru bo drago, in ga bo treba plačati posredno,
če že neposredno ne. Proračunska luknja namreč ni dober izkaz uspešnosti
vladavine. Zlasti neuspešne, in vseh ostalih, njej primerljivih, ne. Ko
pomislim, da že vse svoje življenje poslušam o potrebi po ureditvi vodotokov,
pa o namakalnih sistemih, o spodbujanju gospodarstva, o dodani vrednosti, o
sposobnosti, pridnosti, skratka – nabralo se je pravljic, v nedogled, a jih je,
še vedno, lepo poslušat. Neumnim, kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar